| Pravna informatika
| mag. Janez Toplišek |
Informatika in informacijska tehnologija v študijskih
programih pravnih fakultet (primerjalni pogled)
10. Potrebni vsebinski sklopi in potrebne
značilnosti predmeta pravna informatika na pravnih fakultetah
v Sloveniji
10.1 Izhodišča za vsebino študijskega predmeta
Če sprejmemo okvirne definicije pravne informatike kot vede in upoštevamo vsebine učnih programov pravne informatike po svetu, je očitno, da gre za dva vsebinska sklopa:
Informatika v pravu
To je del uporabne informatike oz. je pravna informatika v ožjem pomenu. Kaiser šteje sem tri področja (gl. vir 7): informacijske sisteme, sisteme za podporo odločanju (DSS) in sisteme za učenje. Menimo, da je tem področjem treba predhodno dodati še osnove informacijske tehnologije, kar je skupna tehnološko organizacijska podlaga vsaki infomatiki. Čeprav ne gre izključno za obdelavo podatkov/informacij, bi morali v ta sklop šteti tudi druge računalniške rešitve za podporo pravnikovemu delu.
Pravni vidiki informatike
Ta sklop je treba obravnavati kot pravno disciplino. Gre za dve
skupini vprašanj, tista, ki so s prodorom računalništva
nastala na novo (npr. intelektualna lastnina pri programski
opremi, pravna vprašanja globalnega informacijskega prostora
Interneta), ali pa so ob tem postala še posebej očitna
in pereča (npr. zbiranje in varstvo osebnih podatkov).
Vprašanje je, kako ta pravna vprašanja skozi študij
na pravni fakulteti povezovati z informatiko v ožjem pomenu.
Zdi se, da se pojavlja čedalje več snovi, kjer sta informatika oz. IT tako tesno prepleteni s pravnimi vprašanji, da bi bilo ti dve študijski področji škodljivo ločevati. To govori v prid zamisli, da bi predmet pravne informatike vsaj v določenem obsegu povezano obsegal tako informatiko kot tudi pravne vidike IT. Navedimo nekaj primerov:
* Seznanjanje z elektronskim poslovanjem: pravnik se bo pri svojem delu neposredno srečeval z mnogimi tehnologijami elektronskega poslovanja. Ne glede na to, ali bo njihov neposredni uporabnik, bo moral poznati ključne pravne dileme, ki so povezane s posamezno obliko e-poslovanja. Nekatere od njih so značilne za posamezno obliko e-poslovanja, druge pa so skupne več tehnologijam. Neučinkovito bi bilo npr., če bi pravnika v okviru informatike seznanjali z računalniškim izmenjevanjem podatkov (rip), v okviru drugega, pravnega predmeta (katerega?) pa s posamičnimi pravnimi vprašanji takšnega elektronskega poslovanja. Nujno bi prišlo do tega, da bi bili omenjani le tisti pravni vidiki ripa, ki so povezani s tem pravnim predmetom, ne bi pa bila podana celovita predstava o pravni zmogljivosti in o prepletenih tveganjih posameznega e-poslovanja.
* Zanimivo vprašanje, s katerim bi obvezno morali seznaniti
študenta prava, je npr. pravna zmogljivost elektronskega
sporočila (civilnopravna, procesna-dokazna ipd.). To
vprašanje se nanaša na vse elektronske tehnologije sporočanja,
pravni vidiki pa segajo na različna materialnopravna in
procesna področja. Očitno je, da je ta problem treba
obravnavati celovito in hkrati, ne pa ga ločevati na tehnološke
in pravne sestavine (ali pa te še drobiti). Najustreznejše
mesto za takšno snov je predmet pravne informatike.
Zavzemamo se torej za integrirani predmet pravne informatike,
ki naj vsebuje tako informacijsko-tehnološke, kot tudi pravne
vidike IT. Koliko bo ta snov združena, pa je odvisno od mnogih
dejavnikov in končno tudi od tega, ali bo pravna informatika
samostojna katedra ali pa vključena v drugo katedro, oz.,
koliko bo o tem odločal tudi vpliv izvajalec predmeta.
Tisti deli pravne snovi, ki jih je možno izločiti
brez škode za celovito študentovo znanje oz. kjer je
informacijsko-tehnološko ozadje za razumevanje manj pomembno,
se lahko predavajo v okviru ustrezne pravne discipline. Tako npr.
za področje varstva osebnih podatkov ni nujno, da bi ga
vključili v okvir pravne informatike, saj problematika
ni vezana le na elektronske zbirke podatkov (čeprav je
pri takšnih zbirkah problem očitnejši).
Zaradi dvojne narave obravnavanega študijskega predmeta bi
bil ustreznejši naslov predmeta pravo in informatika.
10.2 Potrebni vsebinski sklopi
Vsebinski sklopi in posamezne sestavine so le pregled okvirnih
vsebin, ki se danes zdijo pomembne za šolanje pravnikov.
Te vsebine je treba v okviru dogovorjene zamisli učnega
načrta dopolnjevati vsako leto sproti.
Ta del predmetnika naj študenta prvega letnika usposobi za študij drugih delov pravne informatike in za rabo informacijske tehnologije v katerem koli delu študija na pravni fakulteti. Izenači naj tudi izhodiščna predznanja. Vsebuje naj zlasti:
Osnove o osebnem računalniku. Standardne programske rešitve, ki so uporabne za pravnika. Izenačevanje predznanj študentov prvega letnika.
Najsodobnejše tehnologije, ki utegnejo vplivati na pravni poklic (hipertekst, večpredstavnost, komunikacijske tehnologije, Internet - intranet…).
Tehnološke, organizacijske in pravne značilnosti
posameznih oblik elektronskega poslovanja, kot so npr.:
-telegram, telegraf, telefaks
-računalniško izmenjevanje podatkov
-elektronski plačilni promet, bankomati, telebanking
-elektronski finančni prenosi
-elektronsko nakupovanje (potrošniki)
-teledelo (navidezno podjetje)
-elektronski razpisi in sklepanje pogodb
-javne zbirke podatkov (tudi nepravne)
-elektronsko dosegljivi registri/javne evidence
-interaktivna telefonija
-elektronsko tržišče (blago, vrednostni
papirji...)
-elektronsko poslovanje državnih organov
-elektronski pravni kioski36 (svetovanje)
-praktično delo s šifrirnimi tehnikami
Integracija tehnologije v pravni pisarni.
Razmerje med informacijsko tehnologijo in pravom.
=== zop === 36
Takšni kioski že delujejo v ZDA, Avstraliji in Singapuru.
Postavljeni so v bližini sodišč in državnih
organov, ki precej poslujejo s strankami. Na preprost način
(pritisk s prstom) ponujajo informacije o delu sodišča
ali drugega organa, deloma tudi pravno svetujejo. Predstavitev
vključuje tudi video in zvočni posnetek. Pravno
"svetovanje" vključuje pomoč pri izpolnjevanju
obrazcev, preproste tožbe in druge vloge ipd. Predvidevajo,
da se bo podoben način elektronskega pravnega svetovanja
kmalu preselil v domače osebne računalnike, ki bodo
množico informacij pobirali iz omrežja. Menijo, da bi
takšni sistemi prispevali k večji pravni varnosti
in bi razbremenili pravni aparat. === kop
===
10.2.2 Uporaba informacijske tehnologije v pravnih poklicih
Uporabe informacijske tehnologije ne bi smeli omejevati le na
predmet pravna informatika, saj bo uporaba IT postala eden od
ključnih dejavnikov uspešnega poučevanja
vseh pravnih predmetov. Tako npr. na pravnih šolah v
Vel. Britaniji spodbujajo splošno rabo IT za dostopanje do
podatkov in besedil, za njihovo obdelovanje ter razvoj računalniško
podprtih programov37. Pomembni
deli snovi:
Na mnogih tujih pravnih fakultetah šteje računalniška obdelava besedil med že uveljavljena orodja za večjo učinkovitost profesorjev in študentov.
Splošno o rabi Interneta za potrebe pravnikov. Kako ob informacijski preobilnosti Interneta optimalno uporabiti to občilo za svojo učinkovitost. Splošna tehnologija in orodja ter specifične možnosti za pravno stroko.
Študentje prava bi morali že v prvem letu študija obvladati vse pomembnejše vidike uporabe elektronske pošte. Znotraj poučevanja informatike in drugih predmetov bi morali praktično uporabljati načine eden-eden, eden-mnogi, delo na diskusijskih listah, elektronska konferenca (seminar) z e-pošto. Elektronsko pošto bi bilo treba tudi v Sloveniji uporabiti za izvajanje medfakultetnih programov.
Sistemi za podporo odločanju (DSS - Decision Support Systems) so "računalniško podprti sistemi, ki naj bi odločevalcu pomagali uporabljati podatke in modele zaradi reševanja strukturiranih problemov" (po viru 7, tč. 3.1.2). Ne gre za nadomestitev človeka, temveč za pomoč pri sprejemanju odločitev. Med te vrste programe štejejo tudi številske preglednice, čeprav je pravno odločanje razmeroma malo vezano na kalkulacije in podobne računske postopke. Poznamo jih npr. pri obračunu obresti, pri tehničnih izračunih v kazenskem postopku (hitrost vozila) ipd. Na pravnem področju vidijo največjo prihodnost pri uporabi ekspertnih sistemov; ti naj bi bili uporabni zlasti kot spodbuda, ponudnik zamisli oz. kot potrditev mnenja živega izvedenca.
Elektronsko založništvo v pravnih dejavnostih.
Računalniške predstavitve pravnih podatkov.
Integracija računalniške in komunikacijske tehnologije za pravnikovo delo v praksi (tudi elektronske tehnike arhiviranja, nadziranje toka dokumentov in postopkov, vprašanja osebne učinkovitosti).
Ekspertni sistemi oz. uporaba umetne inteligence v pravu.
=== zop === 37
The Lord's Chancellor's Report on Legal Education, junij 1994,
točka 6.5; ---> http://ltc.law.warwick.ac.uk/ltchome.html
=== kop ===
Obstoječi in načrtovani informacijski sistemi
na področjih pravosodja, ustavnega sodstva, uprave,
v gospodarskih sistemih in na drugih možnih področjih
pravnih dejavnosti. Nacionalni in regionalni informacijski
sistemi (podatkovne baze) - vrste, primeri, dostopnost, način
dela. Značilnosti raziskovanja pravnih virov v angloameriškem
pravnem sistemu. Obvladovanje evropskih pravnih informacij.
Uporaba javnih podatkovnih zbirk (baze, podatkovne banke):
poizvedovalni jeziki in uporabniški vmesniki. Študent
naj bi se naučil iskati primarne pravne vire po elektronski
poti. Iskanje uporabnih judikatov (case management) je zlasti
kritično v anglosaksonskem pravu, vse večji pomen
pa bo imelo tudi v Sloveniji (globalizacija pravnega prostora).
Čedalje manj pravnih podatkovnih zbirk vsebuje le surove
izvirnike besedil - sodobne zbirke so inteligentni informacijski
sistemi z obsežnim indeksiranjem, hipertekstnimi povezavami,
z večpredstavnostnimi prikazi in z možnostjo posamičnega
in skupinskega nabiranja in izpisovanja podatkov.
Komercialne zbirke pravnih podatkov so lahko s svojo dodano
vrednostjo zelo kakovostne, toda za fakultete in podobne nekomercialne
institucije veliko finančno breme. Primeri takšnih
komercialnih sistemov so: Lexis-Nexis (ZDA), JURIS (Nemčija),
RDB (Avstrija), Celex (Evropska zveza). Posamezne fakultete po
svetu naročajo dostop do teh zbirk vsaka po svoje, glede
na finančne zmogljivosti. Na začetku komercialne
zbirke ponujajo privlačne ugodnosti, ko pa se na trgu ustalijo,
jih pričnejo ožiti. Dostopni pogoji postanejo uporabni
le za velike pravne firme in podobne uporabnike, ki nikakor ne
morejo izgubljati časa za pravne poizvedbe in dostop zmorejo
financirati. Medfakultetno usklajevanje in skupen nastop do komercialnih
ponudb v zvezi s tem smo opazili v Vel. Britaniji. Opozarjajo
na mnoge primere, ko fakultete naročajo zelo omejen obseg
storitev pravnih podatkovnih zbirk, in pri tem uporabljajo takšna
omejevanja:
-omejevanje dostopnega časa,
-omejevanje na poklicno pravno osebje,
-dostop le po opravljenem kakovostnem usposabljanju uporabnika,
-dostop le s posredovanjem usposobljenega informatika (npr. knjižničarja,
ki pomaga oblikovati optimalno poizvedbo),
-učenje za uporabo zbirke s pomočjo
CD-ja, na katerem so le vzorčni podatki iz zbirke...
Drugi vidik je vsebinski: komercialne zbirke iz poslovnih razlogov
ne morejo zadovoljiti fakultet po virih s področja pravne
zgodovine, primerjalnega prava, pravne filozofije ipd., torej
na področjih, ki poslovno ne morejo biti posebno uspešna.
V zvezi s tem se utegnejo pod konkurenčnim pritiskom Interneta
spremeniti tudi komercialne zbirke.
Za slovenski informacijski sistem IUS-INFO ne bi mogli reči,
da cenovno ali vsebinsko pomeni omembe vredno oviro tako za pridobitno
kot tudi za nepridobitno rabo. Drugačen položaj pri
nas se kaže morda v tem, da ne premoremo zares velikih pravnih
firm (družb), da je naš komercialni prostor razmeroma
majhen in da je informacijska osveščenost med pravniki
še vedno razmeroma nizka (kar je tudi posledica neustreznih
programov informatike na pravnih fakultetah).
Kompleksnost pravnega študija se v prihodnosti ne bo zmanjševala, ampak prej povečevala: študentje bodo morali ob enakem ali nebistveno večjem številu študijskih ur obvladovati čedalje več snovi. Pri tem lahko študente precej razbremeni, če bodo znali uporabljati elektronske informacijske sisteme. V Avstriji so se npr. srečali s težavo, kako ob omejenem, majhnem številu ur študentom zadovoljivo predstaviti evropsko pravo (pravo EU). Poskusili so s pomočjo evropskega informacijskega sistema CELEX in dosegli spodbudne rezultate: študentje so s svojim splošnim pravnim znanjem uspešno razrešili vrsto težkih pravnih vprašanj, mimogrede so se seznanili s posebnim jezikom evropskega prava in izboljšali svoje zmogljivosti pri razpravljanju o pravnih problemih. Ugotovili so, da je IT metoda, ki lahko študente razbremeni vsaj dela učnih bremen in ne ovira pridobivanja pravnih znanj. Zanimive so težave, ki so jih pri tem imeli na nepravnem - informacijskem področju: premajhna računalniška pismenost, oblikovanje informacijskih poizvedb, informacijska preobremenjenost po opravljeni poizvedbi38. Ta vprašanja že sodijo v okvir predmeta "pravna informatika".
=== zop === 38 Erich
Schweighofer: Mastering European Law: An easier way with information
technology; 10th Bileta Conference, Glasgow, Univ. of Warwick
(1995) pp. 84-9115 === kop ===
Vsak študent bi moral poznati iskanje po svetovnem spletu
(WWW). To je orodje Interneta, prek katerega je mogoče
najti ogromno pravnih informacij. Poleg splošnih iskalnih
orodij bi moral poznati čim več naslovov, ki so
specializirani za iskanje pravnih informacij. To je razgibano
področje, kjer je študijske vire mogoče priporočati
le vsako leto sproti. In ker je WWW zgrajen hipertekstno, bi morali
študentje predhodno ali hkrati spoznati tudi zgradbo in zmogljivost
hipertekstnih povezav. Opozoriti je treba zlasti na:
- preprosto dosegljivost nekaterih pravnih revij
(deloma izključno v elektronski obliki),
-dostopnost pravnih in drugih knjižnic,
-objavo izvirnih besedil, ki nimajo več avtorskopravnih
omejitev (npr. izvirniki za rimsko pravo),
-predstavitve pravnih firm, fakultet, inštitutov,
-elektronske pravne pripomočke (priročnike),
ki se izdelujejo v hipertekstnem načinu.
S pomočjo Interneta je dosegljivih že toliko pravnih
informacij, da postaja poseben problem informacijska preobilnost.
To pomeni, da bo v študijski program treba vključiti
tudi učenje o tem, kako optimalno iskati in izločiti
potrebne informacije (iskalna orodja, specializirani indeksi/kazala,
oženje iskanja...). V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo,
da bodo pravne fakultete in druge pravne institucije po svetu
uskladile porazdelitev virov, njihovo zgradbo in obseg, kakor
tudi načine za optimalno iskanje.
Usklajeno graditev globalnega sistema pravnih informacij s pomočjo
Interneta bo mogoče doseči z usklajevanjem pravnih
fakultet. Deloma bo ta proces potekal na nacionalni ravni,
najpomembnejša pa bo usklajevanje regij s podobnimi pravnimi
sistemi oz. z globaliziranjem pravnega prostora tudi svetovno
usklajevanje. Kot pomemben rezultat takšnih usklajevanj omenjajo
izboljšanje kakovosti informacij: povezave bodo izpeljane
le z dokumenti, ki imajo zares pravni pomen.
Pravna vprašanja informacijske tehnologije/informatike načeloma
ne spadajo v okvir predmeta informatike. Zaradi tega izhodišča
je treba vključevanje pravnih vidikov v predmet vedno posebej
utemeljevati. Gre za pravna vprašanja, ki izrazito izhajajo
iz IT oz. informatike. Sem ne spadajo pravna vprašanja, katerih
objekt je lahko poleg predmeta/problema s področja IT tudi
kakšen objekt, ki z informatiko nima nobene zveze (npr. računalnik
kot osnovno sredstvo). Kljub navidezni jasnosti te razmejitve
so možni mejni primeri - npr. programska rešitev kot
kapitalski vložek, davčno obravnavanje programske
opreme ipd. Koliko se bodo vključevali podobni mejni primeri,
bo odvisno od katedre oz. izvajalca programa ali od usmeritve
študijskega programa. Poglejmo neketere potrebne sestavine
študijskega programa:
Pravo informacijske družbe.
Pravni viri za urejanje elektronskega poslovanja (državni, mednarodni/regionalni, organizacije/združenja...).
Skupna pravna vprašanja elektronskega sporočanja, kot so: istovetnost, pristnost, elektronsko podpisovanje, obličnost, dokazna vrednost elektronske oblike, dematerializirane pravne "listine", uporaba šifrirnih tehnik, notarizacija elektronskih sporočil, ustavni vidiki elektronskega sporočanja.
Pravno urejanje zaprtih elektronskih okolij (npr. javne podatkovne zbirke, rip, elektronski plačilni promet in finančne transakcije…).
Pravno urejanje odprtih elektronskih okolij: za zdaj je le manjši del pravnih vprašanj Interneta neposredno urejen z normami, na kakršne je navajen tradicionalni pravnik. Običaje in etiko v zvezi s tem imenujejo kar "kultura Interneta". Gre za nastajajoča pravila obnašanja/delovanja v globalnih omrežjih, ki se bodo deloma razvila v klasična pravna pravila, deloma pa v obvezno pravo "novega tipa", saj bo šlo za pravila, ki bodo hkrati veljala po vsem svetu, deloma pa bodo ostala v obliki običajev, pravil dobrega obnašanja in podobnih normah, ki s svojo subjektivno odprtostjo včasih ne ustrezajo (so pa uporabna zaradi hitrega razvoj tega pravnega okolja). Študijski program informatike bi moral to problematiko sproti zajemati v učne programe tako, kot jo že danes ameriške fakultete (kibernetski prostor, zasebnost in anonimnost, problemi s pristojnostjo, licencami, registracijami, spori glede imenovanja domen, etika in spodobnost, suverenost države…).
Pravna področja, ki naj se informatiki dodajajo po dogovoru
z drugimi pravnimi disciplinami:
-posebna vprašanja intelektualne lastnine (avtorstvo,
patenti, blagovne znamke, tudi vprašanja, povezana z avtorstvom
v delovnem razmerju),
-varstvo podatkov (razmejiti jih od zaščite,
fizične varnosti podatkov in IS),
-posebnosti pogodb na področju informatike
oz. računalništva,
-teledelo,
-računalniške škode,
-računalniški kriminal,
-pravo sodobnih medijev,
-oglaševalsko pravo,
-telekomunikacijsko pravo…
Praktično delo na področju informatike naj bi bilo
čim bližje dejanskemu delovnemu okolju in le
tam, kjer ni izvedljivo tudi v simuliranem okolju.
Zlasti na ameriških in angleških pravnih fakultetah je praktično delo deloma organizirano kot delo v realnem pravnem okolju (Law clinic). Pri tem študentje v dobro organiziranem programu npr. dajejo pravno pomoč ali počnejo druge praktične reči s posameznih pravnih področij. V Vel. Britaniji npr. 13% pravnih fakultet praktično usposablja z "dejanskimi klienti in primeri" (vir 40); pri tem so novejše univerze nekoliko pred starejšimi. Velik del praktičnega dela študentov poteka na socialno-skrbstvenem in podobnih področjih (welfare): stanovanjske zadeve, socialna varnost, zaposlovanje, imigracijske zadeve, varstvo potrošnikov ipd. Nekatere smeri študija imajo obvezne pravne klinike. Kljub takšnemu pristopu pa celo v ZDA menijo, da imajo študentje pravnih fakultet premalo stika z vrhunsko prakso. Kot nasproten zgled navajajo medicinske fakultete, ki se jim posreči že med študijem združiti vrhunsko teoretično, raziskovalno in praktično delo. Sodobne elektronske komunikacije in večpredstavnostne tehnologije naj bi to pomagale uresničiti tudi pravnim fakultetam. Skupaj s "pravnimi firmami" naj bi oblikovale "navidezne klinike za učenje" (vir 11). V Vel. Britaniji obstaja celo združenje za "klinično pravniško usposabljanje"39.
=== zop === 39 CLEO:
Clinical Legal Education Organisation, Dep. of Law, University
of Northumbria, Newcastle === kop ===
Aktivna raba izkušenj/znanj o pravni informatiki in informacijski
tehnologiji lahko doda takšnemu praktičnemu delu še
posebno učinkovitost. V ZDA poudarjajo, da bi morala imeti
vzorčna pravna pisarna, v kateri bi se izvajale
vaje, najsodobnejše tehnološko okolje.
Praktično delo z nacionalnimi in drugimi pravnimi informacijskimi
sistemi. Tam kjer zaradi cenovnih, organizacijskih ali drugih
razlogov ni možno neposredno delo, je treba za predstavitev
najti druge nazorne metode (zbirka na CD-ju, izdelana računalniška
predstavitev, ki se na disketi izroči študentom, ipd.).
V praktičnem delu naj ima pomembno mesto usmeritev, da
mora raba informacijske tehnologije postati sestavni del katerekoli
pravne discipline na pravni fakulteti. S pomočjo samostojne
"katedre" za pravno informatiko bi bilo to lažje
izvedljivo. Primeri: pisni izdelki z urejevalniki besedil, e-pošta,
hipertekstna elektronska gradiva, elektronski seminarji (učenje
na daljavo) itd.
10.3 Nekatere potrebne značilnosti predmeta pravna informatika
10.3.1 Gibljivost študijskega programa
Na področju informatike se tehnološke zmogljivosti
v nekaj mesecih podvojijo, cene zanjo pa se v istem obdobju prepolovijo.
Tak razvoj je neprimerljiv s katerim koli drugim področjem
tehnološkega razvoja. To moramo sprejeti kot neizprosno,
ne glede na to, da veliko dogajanj opozarja, da človeštvo
ne zmore konzumirati tako hitrega razvoja. Povzroča namreč
psihološka, socialna, ekonomska, pravna in druga neskladja,
saj se večina informacijskih rešitev niti ne približa
zrelosti, ker jo že izniči nov razvojni premik. Pri
tem večina uporabnikov IT niti ne opazi, da je znaten del
hitrega "razvoja" navadna potrošniška kulisa.
Potrošniška zaslepljenost pa žal ni omejena le
na informacijsko tehnologijo, zato osamljeni protipotrošniški
upor na področju informacijske tehnologije ne more biti
dovolj uspešen.
Iz povedanega izhaja nauk, ki ga je treba upoštevati pri oblikovanju študijskih programov, in sicer, da je treba:
* vsebinsko upoštevati tisto, kar je resničen tehnološki/informacijski razvoj (odmisliti potrošniško, modno);
* program sproti preverjati in prilagajati vsako leto in ne le
vsakih nekaj let. Tej dinamiki morajo slediti tudi priporočeni
študijski viri.
10.3.2 Konec prevlade besedilnega pravnega sporočanja?
Velik del pisnega pravnega sporočanja se bo preselil
v elektronsko obliko. Zato bi morala pravna fakulteta zagotoviti
študentom in profesorjem elektronsko okolje za administracijo,
pouk in medsebojne komunikacije tudi sicer in ne le v okviru predmeta
pravna informatika. Tako bi lahko bodoči pravniki elektronsko
sporočanje takoj uporabljali, ne pa se mu šele priučevali.
Tudi "elektronsko" opravljanje pisnih izpitov (e-pošta,
disketa ipd.) bi podpiralo ta cilj.
Elektronsko komuniciranje vnaša v do sedaj prevladujoče
besedilno sporočanje čedalje več slikovnih,
zvočnih in drugih sestavin. Govorimo lahko o celostnem
sporočanju, ki skuša vplivati na vse človekove
čute. Tak razvoj bo vplival tudi na pravno izražanje,
ki bo prav gotovo izrabilo vse tiste vidike celostnega sporočanja,
ki lahko podprejo natančnost (prepričljivost) pravno
pomembnega sporočila. Zato morajo vsi študijski programi
pravne fakultete (ne le programi informatike) v večji meri
vključevati prihajajoče oblike celostnega sporočanja,
in sicer:
* kot način poučevanja;
* kot dopolnitev pravnega razmišljanja;
* kot metodo dela v praktičnem pravnikovem delovanju.
Omenjene metode je še najlažje izpeljati v učnih
načrtih za informatiko/informacijsko tehnologijo.
Tudi vlogo pravne knjižnice je treba premisliti. V
Sloveniji se vse preveč obravnava kot zbirka knjig, ne
upošteva pa se, da se čedalje več pravnih informacij
seli v nepapirno obliko. Obiskovalec s prenosnim računalnikom
se mora kar potruditi, če hoče v knjižnici
najti delovno mesto z električno vtičnico. Raziskovanje
pravnih virov je splošna podlaga za vsako pravno področje,
zato pravne knjižnice ne kaže dodajati katerikoli katedri
ali predmetu. Knjižnica bi morala biti jedro za sodobne pristope
pri raziskovanju informacij. Če bi govorili o sorodni povezanosti
s katerim od predmetov, ki se poučujejo na pravni fakulteti,
bi bila to predvsem pravna informatika.
10.3.3 Podpora informatike drugim veščinam bodočega pravnika
Tako kot pravna informatika pri praktičnem delu ni sama
sebi namen, naj bi tudi med študijem v največji možni
meri podpirala razvijanje vseh veščin bodočih
pravnikov. Med pomembne veščine, ki jih je treba razvijati
pri bodočem pravniku, štejejo40:
* oblikovanje pisnih sestavkov
* raziskovanje pravnih virov
* pravna analiza in preigravanje dejanskih pravnih
primerov
* vodenje razgovorov, intervjuji
* pogajanja
* zastopanje
* komuniciranje
Ne glede na to, ali gre za dovolj izčrpen seznam potrebnih veščin, je že na prvi pogled očitno, da lahko ustrezno vključena pravna informatika izjemno podpre razvijanje bistvenih veščin bodočega pravnika.
=== zop === 40 Po:
R.Grimes: Legal Skills and Clinical Legal Education, (1995) 2
Web JCLI; //www.ncl.ac.uk/ === kop ===
Angleška raziskava (gl. vir 40) je pokazala, da okrog 60%
pravnih fakultet vključuje v svoj program predavanja, ki
so neposredno namenjena razvijanju ene ali več gornjih
veščin; med temi jih 70% kot obvezno usposabljanje
uvršča v 1. študijskem letniku, 38% v 2. letniku
in 8% v 3. letniku. Kot neobveznega takšnega usposabljanja
ni v 1. letnikih, 49% neobveznih programov so ugotovili v 2. in
30% v 3. letnikih. Najbolj razširjene oblike izvajanja
so bile: predavanja 65%, seminarji 89% in simulacija/preigravanje
vlog 83%. Druga angleška raziskava (gl. vir 49) je potrdila,
da mora biti informacijska tehnologija polno vključena
v šolanje pravnikov, ne pa obravnavana kot "dodatna
sestavina pri študiju".
10.3.4 Možni pristopi pri izvedbi usposabljanja za informacijsko tehnologijo
Pojavlja se vprašanje, kako vključiti usposabljanje
o IT v študijski program, katerega glavna snov in izobraževalni
cilji niso na tehnično-tehnološkem področju.
Rabo informacijske tehnologije je mogoče poučevati
popolnoma ločeno od pravnega poučevanja ali
pa v okviru pravnih predmetov. To sta dva skrajna pristopa,
ki sta pri nekaterih snoveh utemeljena - gre za vprašanje,
s katero metodo dosežemo cilj, ki smo si ga zastavili. Če
gre npr. za usposabljanja o temeljni rabi informacijske tehnologije
(neodvisno od stroke), je gotovo pravilen pristop samostojnega
(ločenega) pouka. Vnaprejšnje metodološke razmejitve
ni mogoče predložiti, saj lahko neka snov spada v
osnovno rabo IT in jo je hkrati potrebno uporabljati znotraj pravnega
predmeta. Najboljši primer za to je računalniška
obdelava besedil, ki bi jo bilo treba po končanem splošnem
usposabljanju vključiti kot sestavni del vsakega pravnega
predmeta, pri katerem se pojavljajo pisni sestavki. Po izkušnjah
angleških pravnih šol se študentje o informacijski
tehnologiji največ naučijo, če jo uporabljajo
znotraj pravnega strokovnega usposabljanja (Bileta Report,
tč. 7.2). Predmet pravna informatika bi zato moral prevzeti
predvsem skrb za izhodiščna znanja, za usmerjanje,
usklajevanje in pomoč pri rabi IT znotraj drugih študijskih
predmetov, za načrtovanje in ohranjanje ustrezne tehnološke
infrastrukture, za spremljanje in uvajanje novih informacijskih
rešitev ipd.
Angleška študija (Bileta 1996, tč. 8) razvršča možne pristope pri poučevanju o informacijski tehnologiji v tri modele:
Pedagoški: uporaba oz. učenje o informacijski tehnologiji naj v največji možni meri podpira tradicionalne predmete in cilje pravnega študija. Tem predmetom naj nudi večjo učinkovitost. Možne izvedbe: izdelava pravnih spisov/dokumentov, uporaba nekaterih standardnih softverskih programov, izdelava disertacije; elektronsko iskanje pravnih virov bodisi po omrežju ali na svojem računalniku (zgoščenka), neposredna raba elektronske pošte tudi v povezavi s predavatelji; računalniško podprto učenje.
Raziskovalni: učenje naj študentom oz. pravnikom, posreduje veščine za samostojno raziskovanje in učenje. Ta model je mišljen deloma za študente, v celoti pa za podiplomsko in drugo raziskovalno delo ter deloma za poklicno usposabljanje. Možne izvedbe: izdelava zahtevne pravne dokumentacije in disertacije; samostojno, najzahtevnejše iskanje pravnih virov, snemanje informacij pri izvoru in vključevanje v svoje besedilo; zaradi razmeroma izoliranega načina dela je zelo pomembno elektronsko komuniciranje s soraziskovalci in mentorji - tudi izven časa, ko so običajni osebni stiki; celotna uporaba Interneta in podobnih sistemov (aktivno delo v elektronskih diskusijskih skupinah ipd.).
Usposabljanje za poklic: deloma med študijem,
predvsem pa v pripravah na poklicno delo (npr. Legal Practice
Course). Najnujnejši okviri: obdelava besedil (tudi makroji,
izdelava vzorcev za pogosto rabljene vloge, dokumente, druge oblike
avtomatiziranega dela z besedili); raziskovanje virov (katalogi,
zgoščenke, javni informacijski sistemi); uporaba standardnih
paketov (za podatkovne baze, številske preglednice, predstavitev
podatkov, statistične rešitve, ekspertni sistemi);
poznavanje in raba virov na Internetu; obdelovanje, uporaba, predstavitev
finančnih podatkov; učinkovita uporaba e-pošte;
sistemi za skupinsko delo; uporaba računalniško podprtega
učenja za samoučenje. Glede na številne možne
programske rešitve, je treba najti pravo mero skozi čim
bolj produktno nevtralno usposabljanje.
10.4 Deli današnjih študijskih programov, ki jih
lahko štejemo med nepotrebno obremenjevanje študentov
Ker je pravna informatika v ožjem pomenu besede orodje,
ki naj bi pravnemu študiju in pravnikovemu poklicu prispevalo
dodatno kakovost (učinkovitost, uspešnost), bi bilo
treba ta študijski predmet razbremeniti nekaterih teoretičnih
delov, kot so:
- kibernetika in modeli upravljanja
- teorija sistemov
- teorija upravljanja
- procesi odločanja
- analiza in načrtovanje IS
- razvijanje informacijskih sistemov, podatkovni
modeli
- formalni in neformalni IS
- informatizacija in informacijska kultura
- medorganizacijski sistemi
- računalniško podprto učenje
v pravu (to je treba le prakticirati)…
Snov, kot je kibernetika, teorija sistemov, odločanje
ipd., se lahko vključi v kak drug pravni predmet (morda
v "upravno pravo"?).
Učenje o IT mora biti predvsem uporabniško, zato ga
je treba razbremeniti nekaterih pretirano tehničnih
vidikov, kot so npr.:
- analogni in digitalni signali
- komunikacijski kanali
- protokoli in arhitekture omrežij
- CPE in načini obdelave podatkov
- algoritmi in računalniško programiranje…
Informacijske sisteme oz. informacijske rešitve v posameznih sektorjih pravnega delovanja (uprava, pravosodje, poslovni sistemi v podjetjih ipd.) je treba obravnavati uravnoteženo in skladno s splošnim pomenom za pravno stroko Ter neodvisno od katedre, znotraj katere se predmet izvaja.
K poglavjem: | Na vrh 
|