Pravna informatika mag. Janez Toplišek


Informatika in informacijska tehnologija v študijskih programih pravnih fakultet (primerjalni pogled)

1. Uvodno izhodišče

Raziskava, ki smo jo opravili spomladi 1996 2, je pokazala, da skoraj vsi pravniki ob koncu svojega študija pogrešajo ustrezna znanja s področja uporabne informatike in še zlasti uporabna znanja o elektronskem poslovanju. S trditvijo "že med rednim študijem bi morali pravnike seznaniti z elektronskim poslovanjem", se je strinjalo kar 91,3 odstotke vprašanih. Podobno mnenje "Še lažje pa nam bo takrat, ko bodo absolventi šolskega sistema odhajali v svet informacijsko pismeni in ne bo treba uvajati sodobne tehnologije šele za sodnike in administratorje, ki so že sredi svoje ustvarjalne dobe"3 - najdemo npr. tudi na področju sodnega dela.

Zato smo si zastavili vprašanje, v kolikšni meri so pogrešana znanja zastopana v sedanjih učnih načrtih pravnih fakultet. želeli smo tudi ugotoviti, kako pridobivanje teh znanj porazdeliti med računalniško pismenost (predznanja), dodiplomske oz. podiplomske programe in kasnejše poklicno usposabljanje diplomiranih pravnikov. Mnenja o tem so (tudi v tujini) deljena, zato se zdi prav, da bi prišlo v Sloveniji do neke oblike usklajevanja vsebine dodiplomskega in tudi kasnejšega usposabljanja pravnikov na področju informacijske tehnologije (IT). V primerjavi z nekaterimi razvitejšimi državami pri nas na tem področju ni čutiti nobenega usmerjanja s strani pravniških združenj.4

2. Pojmovna nebogljenost

Neutemeljeno je vnaprej brezpogojno povezovati pojme, ki vsebujejo besedo informatika z računalniki, saj informacija in "informacijsko pravo" nista odvisna od določene tehnologije. Zato tudi pravna informatika ni le vprašanje računalniškega obravnavanja pravnih informacij, ampak spada v ta okvir npr. tudi navadna iskalna kartoteka v knjižnici ali pa stvarno kazalo v obsežnih Obligacijah prof. Cigoja. Res pa je, da so mnoga informacijska in pravna vprašanja še posebej izstopila po uveljavitvi računalnikov. Zato srečujemo danes na mnogih univerzah inštitute za računalniško pravo, pravniška združenja po svetu imajo sekcije in skupine za računalništvo/računalniško pravo, industrija in pravna stroka pa skupaj ustanavljata združenja za računalniško pravo. Le-ta se ukvarjajo z vprašanji sodobnih informacijskih tehnologij in ne le z računalniki.

Ob pojmih, kot so "rimsko pravo", "kazenski postopek", "menično pravo", je povsod po svetu dokaj jasno, o kateri pravni disciplini govorimo. Celo nekatera pravna področja, ki so podzvrsti enega ali več drugih pravnih področij in se odlepljajo od svojih matičnih pravnih področij, postajajo prepoznavne posebne pravne discipline (npr. transportno pravo, nuklearno pravo). Na področju, ki ga želi obdelati ta prispevek, pa vidimo precejšnjo pojmovno nedoločenost. Ta je deloma posledica izjemno hitrega prodora pravnih vprašanj informacijske družbe. K pojmovni zmedi prispeva tudi anglosaksonski pragmatizem, ki se raje spopada s konkretnimi vprašanji uspeha in učinkovitosti ("kako preživeti v nevarnem informacijskem okolju") kot pa z iskanjem splošnih okvirov, v katere naj bi potem konkretna pravna vprašanja šele umestili (k temu je nagnjena celinska evropska stroka).5

Pojmi, kot so "computer law", "informatics law" in "information law", so ob svojem nastanku imeli določen zamejen pomen, danes pa jim je del vsebine odvzet in/ali dodan tako, da ne bi mogli reči, da ob posameznem pojmi vsi mislijo o isti vsebini. Mnenje, da za temi pojmi ne stoji formalizirano pravno znanje, ki bi se oblikovalo na univerzi, je zelo razširjeno. Šlo naj bi za številna pravna področja, ki bi jih bilo treba uporabiti pri tehnologiji in gospodarski praksi. Ta razmerja je mogoče prikazati z vodoravno premico, na kateri je celoten razpon pravnih znanj, in z množico navpičnih presekov, ki predstavljajo tehnološke/gospodarske izkušnje.6 V kolikor ta predstava drži, je težko govoriti o snovi "računalniško pravo" v okviru predmeta pravna informatika, ostaja pa odprto, na kak način in v okviru katerih pravnih predmetov razvijati znanja za področje "računalniškega prava". Med "computer law" nekateri uvrščajo vprašanja intelektualne lastnine, pogodb, varstva podatkov in računalniški kriminal.

Ne da bi se spuščali v podrobnosti o tem, kako pravno informatiko imenujejo v posameznih okoljih, lahko rečemo, da v ZDA to snov največkrat imenujejo legal information technology, v Evropi pa pravna informatika. Zlasti v nemško govorečih državah se ta pojem ustaljuje kot skupni pojem za uporabo IT in za pravna vprašanja IT/ informatike. V anglosaksonskih državah pa v primeru, ko gre za čisto informatiko, pogosto srečujemo izraz legal research (raziskovanje pravnih virov); če pa gre bolj za pravne vidike IT, pa že omenjeni izraz computer law (oz. informatics law). Izraz "information law" je po našem mnenju ožji, saj obravnava le pravo informacij, in je kot tak le del področja "computer law", čeprav najdemo tudi zagovornike, ki menijo, da je prav tak termin dovolj širok, da lahko "vanj uvrstijo študijski program, ki zajema vse tisto, kar se jim zdi potrebno v določenem trenutku" (iz Bolgarije).

To, kar danes strateški dokumenti držav in meddržavnih organizmov imenujejo informacijska družba, je projekt ne tako odmaknjene prihodnosti, dejansko pa ta družba nastaja že precej let. Zlagoma in prepoznavno se zgošča "pravo informacijske družbe", kamor lahko štejemo celo nekatere ustavne določbe, pa predpise o varstvu podatkov oz. zasebnosti podatkov, določbe o računalniškem kriminalu, dogovore o pretoku podatkov čez meje, predpise o elektronski komunikacijski infrastrukturi, predpise o elektronskem podpisovanju oz. elektronskem poslovanju državnih organov ipd. Vsa ta področja naj bi sodobni pravnik poznal. Težava pa je v tem, da precejšnje dele "informacijskega prava" težko uvrstimo v doslej ustaljene pravne discipline. Zato se rado dogaja, da jih uvrščajo kar v upravno pravo. Odprto okolje Interneta, ki ima značilnost pravno težko obvladljive "prekomejnosti", vnaša na področje informacijskega prava še dodatne zaplete.

Ko torej govorimo o vprašanju pravne informatike na pravnih fakultetah, si ne moremo dosti pomagati z naslovi in pojmi, ki bi jasno opredeljevali vsebino področja. Nasprotno, uporabljeni naslov kakega študijskega programa lahko celo zavaja. Nikjer na svetu nimajo popolnoma funkcionalnega izraza za snov, ki bi jo pravnik moral obvladati med študijem. Primerjava študijskih programov iz različnih držav kaže, da je program, ki ima natanko omejeno snov, z jasnimi cilji, laže imenovati, kot program, ki vsebuje vse "tisto, kar ne spada drugam in še nekaj po želji katedre". Èe smo stvarni, moramo omeniti tudi objektivno okoliščino: na tako burno razvijajočem se področju je težko najti pojem, ki bi daljši čas funkcionalno odražal želeno vsebino.

Glede študijskega predmeta pravna informatika se zdi, da je najodločnejši korak naredila nemško-avstrijska šola: pravna informatika naj bo po njihovem del uporabne informatike, v katero spadata npr. tudi podjetniška (Betriebsinformatik) in ekonomska informatika (Wirtschaftsinformatik). Iz pojmovanja podjetniške informatike, ki naj bi interdisciplinarno zajemala podjetniško ekonomiko in informatiko, izvajajo, da pravna informatika hkrati prekriva (fächerübergreifend) pravno znanost in informatiko.7 Po istem viru navajamo še dve opredelitvi pravne informatike:

Steinmüller: znanstveno obravnavanje razmerij med (tehnično podprtimi) informacijskimi sistemi in pravom;

Bund: znanost o uporabi informacijskih metod na področju informacijskih in odločitvenih struktur v pravnem sistemu in v pravni znanosti.

Namesto definicijam, velja torej večjo pozornost nameniti vsebini znanj, ki jih bo potreboval pravnik v informacijski družbi. Zaradi opisanih pojmovnih zadreg je za naš namen najustreznejša pot poiskati vsebinske skupne imenovalce za snov, ki se na različnih pravnih fakultetah po svetu dejansko predava (namerava predavati), in potem temu študijskemu predmetu (predmetom?) dati uporabno ime. Povsem drugo, akademsko vprašanje pa je, ali bomo lahko kmalu govorili o neki novi pravni disciplini, ki bo imela razvidno snov in svojske metodološke prijeme.

3. Novejši argumenti: zakaj so pravnikom potrebna znanja o informacijski tehnologiji in informatiki?

Večletni obstoj predmeta informatika na pravnih fakultetah v Sloveniji sam po sebi kaže na to, da gre za snov, ki naj bi jo pravnik poznal. V zadnjem času pa stopajo v ospredje dodatni razlogi, ki obstoj predmeta ne samo potrjujejo, temveč mu dajejo nove pomene, ob katerih bi bilo treba preveriti vsebino učnih načrtov in njihov položaj v šolskih programih. Zlasti v ZDA je razširjeno mnenje, da bo v 90-tih letih preživetje v konkurenci med pravniki odvisno od kakovosti storitev in od zmožnosti uporabljati podatke in orodja informacijske tehnologije. Govorijo o digitalnem pravniku ("digital lawyer"); ta izraz pa uporabljajo tudi za miniaturne elektronske naprave, ki bodo omogočale sprotno pravno pomoč z vgrajenimi ekspertnimi programi.8

Vse evropske strateške študije/poročila, ki se dotikajo informacijske in komunikacijske tehnologije, poudarjajo, da je treba šolanje in usposabljanje bistveno prenoviti. Še posebej se jim zdi nujno usposabljanje po končanem rednem šolanju. Še tako dober šolski program namreč lahko ponuja le znanje, ki je dosegljivo v času šolanja, ne pa tudi tistega, ki se na področju IT izjemno hitro bohoti tako rekoč iz dneva v dan. Govorijo o "novi arhitekturi vseživljenjskega šolanja in usposabljanja", ki naj še posebej upošteva posebnosti glede na spol, starost in prizadete osebe.9 Svet Evrope meni, da mora pravo, če želi prepoznati pravne okoliščine razvoja, nove strategije in predvidevanja sprejeti in da mora pravno šolanje zajeti tudi hitro nastajajoče pravne novosti in novo pravnikovo delovno okolje (v viru 33).

Danes v Sloveniji ne najdemo oglasa, ki povprašuje po pravnikih, in ki ne bi omenjal pogoja "poznavanje dela z računalnikom". Ta pogoj odraža splošno težnjo po večji učinkovitosti tudi v pravnem delovanju.10 Po našem pa bo ta zahteva iz oglasov izginila tako hitro, kot se je pojavila: postala bo namreč nekaj samoumevnega. Razkorak med potrebnimi oz. želenimi znanji o IT in tistimi, ki jih dejansko imajo diplomiranci pravnih fakultet, je opazen povsod po svetu. Celo v Angliji, ki ima bogato zastavljene programe pravniškega usposabljanja za IT, se pritožujejo, da marsikateri pravnik nima pojma o iskanju po najbolj znani anglosaksonski pravni zbirki Lexis-Nexis. Pri tem omenjajo zlasti generacije, ki so diplomirale pred nekaj leti in se kasneje niso dodatno usposabljale. Ta ugotovitev opozarja, da se je treba na tako hitro razvijajočem se področju trajno usposabljati (CLE: continuing legal education), kar velja zlasti za starejše generacije pravnikov.

Uporaba nekaterih elektronskih tehnologij raste eksponentno, pri čemer tudi pravni poklici niso izvzeti. Primera za to sta npr. elektronska pošta (e-pošta) in povezovanje preko Interneta. Kot ključne sestavine novega elektronskega okolja, ki jih prej ni bilo ali pa so bile precej drugačne, omenjajo: omrežja, interaktivne komunikacije, večpredstavnost in hipertekst (v viru 8). Do leta 2001 naj bi vsakdo imel brezžični telefon, v žepu pa digitalno napravo, ki bo hkrati telefon, telefonska tajnica, telefaks, urejevalec besedil, nosilec vizitk, koledar/urnik, naprava za igrice, prenosni radio in TV...11 Takšnim novim tehnologijam se učni programi na pravnih fakultetah ne bi smeli izogibati. Seveda pa bi bilo treba vsebine usposabljanja določati le sproti - za vsako šolsko leto posebej, in ne z učnim načrtom, ki bi veljal nekaj let. S katerimi dilemami se bosta srečevala pravno šolanje in praksa v 21. stoletju, kaže npr. program konference BILETA (gl. op. 16) za pomlad 1997:

- Kakšno bo pravnikovo praktično delo čez 5, 10 ali celo 15 let?
- Ali bo nova tehnologija posegla v razmerja pravnik-stranka?

- Ali bodo pravne šole še obstajale ali pa se bodo študentje udeleževali navideznih predavanj in seminarjev ter razpravljali s predavatelji, ki jih ne bodo nikoli srečali?
- Nove oblike in pristopi pri pravnem komuniciranju. Šolanje & raziskovanje.
- Konec oddaljenosti: pravno šolanje na daljavo.
- Pravo in informacijska avtocesta.
- Intranet za šolo in pisarno.
- Elektronsko opravljanje pravnega poklica - e-pošta, e-plačevanje, varnost transakcij.
- Pravna pisarna prihodnosti.
- Navidezna pravna šola.
- Nove tehnologije in sodišče.

Razmere na delovnem mestu bodočega pravnika bodo precej drugačne. Britanska raziskava iz leta 1994 12 je pokazala, da si prek 60% novih družbenikov v večjih pravnih firmah priskrbi PC za dela, ki bi jih sicer opravljale njihove tajnice, v ZDA pa je ta delež preko 70%. Ker bodo elektronske komunikacije zmogljive in cenene, marsikaterega opravila ne bo treba več opravljati za pisalno mizo, ne bo treba osebno vpogledovati podatke v registrih ali listati po starih uradnih listih. Elektronsko komuniciranje s stranko bo pridobitev tudi za pravnika: stranka bo morala marsikdaj sama pisno oblikovati svoje stališče, ki ga bo poslala po e-pošti. Elektronsko okolje pri pravnem delovanju je že izvedljivo, zato že omenjajo "elektronsko pravno tržišče" (vir 11). Tehnologije, ki bodo nov način dela omogočile, se razvijajo zelo hitro, zato ne bo dovolj, če jih bomo sproti vključevali v učne načrte fakultet; potreben bo učinkovit sistem stalnega poklicnega usposabljanja pravnikov.

S pomočjo elektronskih komunikacij in informacijskih sistemov se je že izjemno povečala količina dosegljivih pravnih informacij. Mednje so včasih pomešane tudi nepravne ali pa celo nekoristne informacije (motnje). Večja je specializacija pravnega dela, lažje je obvladovati obseg potrebnih informacij. Toda povsod specializacija dela ni možna. V tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, pa nemalokrat tudi ekonomsko ni izvedljiva. Potrebno znanje postaja za opravljanje poklica preobsežno in prezapleteno za posameznikove možgane, zato se bo moralo klasičnemu pomnjenju dejstev pridružiti pomnjenje povezav in možnih virov znanja. Pri tem pravnik ne bo mogel brez elektronskih pripomočkov; le-ti mu bodo omogočali, da bo potrebno specialno znanje za določen primer priklical v tistem trenutku, ko ga bo potreboval (omrežja znanja; "just-in-time" - pojem, ki je že dolgo znan na področju gospodarskih dobav, ipd.).

Tako kot se globalizira gospodarski in celo kulturni prostor, postaja čedalje bolj globalen tudi pravni prostor. Pravo pač sledi političnim in gospodarskim gibanjem. Globalni pravni prostor označujejo premiki, kot so:

Regionalne gospodarske in politične integracije (poenotenje prava, "naddržavni" pravni viri oz. viri, ki izvorno ne nastanejo v lastni državi). Za območje Slovenije je v tem trenutku najznačilnejši pomik v prostor Evropske zveze. Množica pravnih sistemov in jezikov, različne pravne tradicije in običaji: vse to bo zmogel obvladovati le pravnik, ki bo sodeloval v globalnem elektronskem omrežju, kjer se bo lahko povezoval vsak z vsakim. Velike pravne firme se internacionalizirajo in s pomočjo elektronskih omrežij delujejo hkrati po vsem svetu (značilen je prodor ameriških pravnih firm v Anglijo in na območje EU), vendar ne morejo brez pomoči lokalnih pravnikov - tu je treba videti priložnost tudi za usposobljene slovenske pravnike.

Pravna vprašanja, ki nastajajo hkrati po vsem svetu in ki jih različni pravni sistemi ne morejo reševati po svoje, po naravi stvari morajo biti tudi pravne rešitve globalne (npr. pravna vprašanja elektronskega poslovanja, Internet).

Novo informacijsko okolje (po viru 8): "Informacijske in institucionalne meje postajajo čedalje bolj ranljive in neučinkovite; informacijsko okolje je čedalje aktivnejše in minljivo, informacijske transakcije se dogajajo ne le z veliko hitrostjo, spremlja jih tudi množica nasprotij". Nekje drugje je to opisano kot premik od "geografije krajev proti geografiji tokov".

V tako globalnem pravnem prostoru bodo pereča vprašanja: kje in kako priti do pravnih informacij, kako biti pravočasno seznanjen s pravno relevantnimi dejstvi, ali neka pravna rešitev ustreza globalnemu prostoru (formalno in vsebinsko) ipd. Država čedalje težje nadzira pretok informacij, gospodarstvo težje varuje poslovne skrivnosti, patente in avtorstvo. V globalnem pravnem prostoru nastajajo nove težave z določanjem pristojnosti oz. z razmejitvijo pravic, licenc, registracij in drugih dovoljenj ipd. Tiskana knjiga je glede na način prevažanja morala upoštevati državne meje; videti je, da država izgublja nadzorno moč nad elektronskimi sporočili (še zlasti nad šifriranimi).

Brez elektronskih informacijskih tehnologij si ni mogoče predstavljati, da bi uspešno obvladovali globalni pravni prostor. Zato se ne kaže čuditi, če čedalje pogosteje usklajujejo vsebine učnih načrtov IT za pravnike, če narašča število meduniverzitetnih in regionalnih študijskih programov, če se spodbuja izmenjava študentov ipd.

Javno dostopne zbirke pravnih informacij in druge pridobitve IT utegnejo imeti tudi neugodne posledice za pravni poklic. Ta je bil, dokler je svetu vladala knjiga, razvidno ločen od ostalih poklicev. Številni drugi poklici, ki mejijo na pravni poklic (npr. upravni uradniki, nekatere usmeritve ekonomistov, zavarovalničarji, "paralegals" ipd.), bodo zaradi novih informacijskih sistemov lahko rutinsko reševali številne naloge, ki so bile sicer pridržane pravnemu poklicu v ožjem pomenu. Pravniki v večjih (nepravniških) organizacijah, kjer imajo nemalokrat "privilegirane" položaje, se morajo zavedati, da informacijska tehnologija vpliva na sploščenje organizacijske strukture, kar je posledica bistveno večje informiranosti nižjih ravni v zgradbi (to pomeni izgubo dela moči, ki je izhajala iz monopola informacij).

Ker bodo elektronske IT demistificirale marsikatero pravno opravilo, se morajo pravniki tudi s pomočjo prenovljenih študijskih programov pripraviti na novo okolje. Novi programi bodo morali pravnemu poklicu dodati novo kakovost. Kot eno od smeri rešitve predlagajo za večje pravniške firme nekakšno konzultantsko usmeritev za vsebinsko reševanje problemov ("more oriented to problem-solving than traditional law firms" - po viru 8).

Pravnik se bo moral v prihodnosti pripraviti na učinke digitalnega prava, ki jih omenjajo nekateri 13:

- digitalno pravo bo učinkovitejše in pravičneje razširjano;
- bo bolj komunikativno, saj bo v večji meri vključevalo barvo, zvok, celo hrup; bo tudi interaktivno;
- upravni aparat bo imel plitkejšo organizacijsko strukturo - z manj nadzora navzdol, ne bo tako tog in bo hitrejši - bo pa konsistentnejši;
- bo odpiral večje možnosti tistim, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco v pravu.

In končno, čedalje več pravno relevantnih sporočil je že bodisi v izključno elektronski obliki ali pa bodo tako "dematerializirana" v nekem življenjskem ciklusu; to bo prekinilo papirno samoumevnost in zanesljivost vsebovanih pravnih informacij. Zato menimo, da bi moral predmet pravne informatike na pravni fakulteti zajeti tudi vprašanje pravne zmogljivosti elektronskih sporočil. To je le najvidnejše območje novih pravnih vprašanj, ki jih prinaša obdobje kibernetskega prostora. Vprašanje je seveda, kako učenje o njih porazdeliti med informatiko in druge pravne predmete.

Prehod pravnih fakultet v nove tehnološke razmere ne bo preprost. Opozarjajo na odprta vprašanja, kot so (iz vira 28, tč. I, B):
- razmerja med sodobno računalniško tehnologijo in cilji pravniškega izobraževanja, pravne znanosti;
- smeri, v katere bo napredujoča tehnologija spremenila prakticiranje prava kot tudi naravo in bistvo samega prava;
- stroški, povezani s prehodom v sodobno tehnološko okolje, v razmerju do vzgojnih in drugih pridobitev iz tega prehoda;
- problemi, ki izhajajo iz prizadevanj, da bi tradicionalne pravne fakultete popeljali v sodobnejše tehnološko okolje.


OPOMBE:

2. Razposlanih je bilo 620 vprašalnikov (po grobi oceni je to 10-20% vseh slovenskih pravnikov), vrnjenih je bilo 187 (30%), za obdelavo uporabnih pa jih je bilo 184. Anketiranci so bili iz 78 krajev iz vseh slovenskih pokrajin. Zajete so bile tele poklicne skupine pravnikov: odvetniki 20%, pravniki v gospodarstvu 16%, uprava 15%, pravosodje 11%, notarji 9%, pravno svetovanje 7%, ostali 22%. Računalniško smo spremljali rezultate obdelave že od približno polovice vrnjenih odgovorov. Pokazalo se je, da se v zadnji tretjini prejetih odgovorov razmerje odgovorov ni več bistveno spreminjalo. Tudi to kaže, da so ugotovitve raziskave razmeroma zanesljive.Raziskavo je izvedel avtor tega prispevka. [nazaj]
3. A.J.Puklavec: O uvajanju IT v slovensko sodstvo; Pravna praksa, 18/95, str. 12[nazaj]
4. To raziskavo je finančno podprla Zveza društev pravnikov Slovenije.[nazaj]
5. Več o tem gl. v S. Erdelez, Computer law, informatics law or information law? Information Age, letn. 12, št. 4, oktober 1990, 223-229.[nazaj]
6. Philip Lewis: Lawyers for high technology Industries in an International and European context. report of Research results; The Law Technology Journal, let. 5, št. 1, junij 1996.[nazaj]
7. več v: A. Kaiser: Rechtsinformatik. Eine Bestandsaufnahme; Wirtschaftsuniversität Wien; http://aia.wu-wien.ac.at/Publikationen/Kaiser/paper-ri.html .[nazaj]
8. Ethan Katsh: Digital Lawyers: Orienting the Legal Profession to Cyberspace, Law Review Univ. of Pittsburg, Summer 1994, 55, 1141.[nazaj]
9. gl. Green Paper, Living and Working in the Information Society: People First; Evropska komisija, Draft 7/1996, Directorate general V/B/5, peoplefirstfse.dg5.cec.be [nazaj]
10. O stroških in pridobitvah večje rabe IT v civilnem pravosodju gl. v Lord Woolf's Report - Access to Civil Justice, 1996, pogl. 13, tč. 25; http://ltc.law.warwick.ac.uk/woolf/woolf.html [nazaj]
11. R.W. Staudt: Teaching and Practicing Law in the 21st Century; Case Western Law Review, 1994, 44, 499 [nazaj]
12. V. Mayer-Schönberger: Lawyering on the Infobahn: The European Perspective, The Law Technology Journal, Vol. 4, No. 1, Junij 1995 [nazaj]
13. po Peter W. Martin: Digital Law: Some Speculations on the Future of Legal Information Technology; maj 1995, http://www.law.cornell.edu [nazaj]



K poglavjem:
Na vrh

Kazalo
4-5
6
7
8
9
10
11
12
13-14
1516

Na prvo domačo stran
Elektronsko poslovanje
Elektronski podpis
Elektronski pravni viri
Poklicno / osebno