V petek 28. avg. 2026 je bil iz Slovenije viden jutranji Lunin
mrk. Lunin mrk se je začel torej zjutraj nekaj minut po 4:30, ko je Luna bila cca 16 stopinj nad obzorjem (smer - jugozahod),
to je 2x višje, kot je bilo zamračeno Sonce v Španiji.
Senca Zemlja je Luno zmeraj bolj zakrivala nekje do 6:12 h zjutraj (le košček Lune
je ostal izven sence), a takrat se je Luna že kopala v jutranji zarji (Sonce je vzšlo ob cca 6:17).
Dogodek je bil prav lušten, sploh za tiste, ki radi vstanete zgodaj zjutraj.
Lunin mrk se najlepše opazuje z daljnogledom - za oči ni nobene nevarnosti ...
Lahko seveda tudi s teleskopom.
Lunin mrk lahko tudi slikamo, zoom objektivi ne bodo odveč - slike so lahko zelo impresivne.
Zemljina senca na Luni (senca ni popolna) je nekoliko rdeča, zakaj ..., domača naloga ?
Še zanimivost!
Ta Lunin mrk je neposredno povezan s krasnim popolnim Sončevim mrkom 12. 8. 2026, ki smo ga
imeli čast opazovati v Španiji. Po dveh tednih se namreč položaj Lune zamenja (potuje okrog Zemlje),
če je med Sončevim mrkom Luna
med Soncem in Zemljo, je po dveh tednih (lahko tudi dva tena pred Sončevim mrkom)
Zemlja med Soncem in Luno in tako pada Zemljina senca na Luno (to je Lunin mrk).
In to se je tudi zgodil ta petek.
Popolni Sončev mrk torej
skoraj zmeraj spremlja tudi Lunin mrk, a z dvotedenskim zamikom (prej ali pozneje).
Kar nekaj sopotnikov po Španiji si je potem ogledalo tudi jutranji delni Lunin mrk v Sloveniji
(prof. Mitja Rosina z družbo, Jelka ...).
Mrka sta povezana in del istega pojava - to je plesa Zemlje, Sonca in Lune - ki ga danes krasno opiše Keplerjeva nebesna mehanika.
Nastanek in pot Sončevega in Luninega mrka – iz skice se lepo vidi, razbere, zakaj je med njima pogosto približno dvotedenski zamik.
Popolni Sončev mrk v Španiji (za večino prvič vidna "oranžna" korona) - izjemno, "Carpe diem"
- 12. avgust 2026, saros 126 (48 ponovitev od 72)
Španija 6. - 14. avgust 2026
Človek začne natančneje opazovati letni Sončev cikel z razvojem poljedelstva - in ta čas še zmeraj simbolno ostaja globoko zapisan
v našem izročilu.
Ker nas je pot vodila v Španijo na Sončev mrk, podajmo najprej kratko simboliko Sonca in bika v njeni tradiciji. Španija je morebiti
še ena zadnjih kultur, ki še ohranja pri življenju prastaro tradicijo življenjskega kroga:
Sonce - pomlad - rast - poljedelstvo - bik - žrtev - ponovno življenje.
Sonce je na pomlad nekoč bilo v ozvezdju Bika.
Slika je simbolična - mrk nad bikom pa sem posnel v Španiji 12. avg. 2026.
Bik je torej v Španiji še zmeraj simbol pomladi, novega življenja, tudi življenjske moči (bikoborbe, opisuje jih tudi Hemingway ...).
Ta simbolika pa ima najbrž korenine v intenzivnem razvoju poljedelstva pred cca 6000 leti, ko je bilo pomladišče v ozvezdju
Bika (v tem ozvezdju so takratni ljudje navidezno videli Sonce ob začetku pomladi) - oziroma so Bika simbolno postavili v pomladišče.
Zaradi precesije Zemljine osi se položaj pomladnega enakonočja skozi tisočletja pomika skozi različna zodiakalna ozvezdja (12).
Danes pa je pomladišče že v Ribah, prej pa je bilo še v Ovnu (antika,
od koder še zmeraj črpamo zloglasni horoskop, ki ima zato napačna znamenja :( ).
Danes se tako pogosto povezuje
neolitik kot začetek poljedelstva s simboliko Sonca ter bika, takrat je bila torej »doba Bika«.
Delno se ta interpretacija navezuje tudi na poznejši mitraizem, ki bi naj v ostale dele Evrope prišel z Rimljani.
Celoten cikel precesije Zemljine osi traja približno 25700 – 25800 let - zato se, poleg pomladišča,
tudi os rotacije Zemlje navidezno premika po nebu,
trenutno kaže proti Severnici (severna polobla).
Če se je Don Kihot boril z mlini na veter, smo se mi v sebi borili z vremenom, s požari, z vročino, s prometom, z gnečo, z dvomi v sebi,
zakaj sploh peljemo toliko ljudi na ogled mrka (in kar polovica še tega izjemnega dogodka sploh
ni doživela), ki je po napovedih mnogih
strokovnjakov, zaradi izjemno nizke lege nad obzorjem, imel malo možnosti za uspešen ogled?
In - ali nam je -
to simbolno romanje v vesolje proti Luni in Soncu - uspelo?
Kar 49 sopotnikom v Španijo (agencija TRUD) sem podal nekaj osnovnih podatkov o mrku, na začetku sem zapisal:
"Če nam uspe ujeti primerno vreme in kraj, bo to eden najlepših popolnih S. mrkov našega časa (saros 126, to je 48. ponovitev od 72).
Zakaj? Dogajal se bo ob dokaj pozni
uri, nizko nad obzorjem nad naravno in kulturno kuliso, čudovito za opazovanja in fotografiranja - tako ljudi, kot ozadja,
narave, čudovitih barv, arhitekture … A vreme in kraj opazovanja bosta odločala!
Rabimo torej tudi odprto severozahodno obzorje, nekaj znanja, veliko Dobre Volje in še več Sreče … :)"
Prvi
potencialni kraj ogleda mrka na seznamu je bil izjemen biser med španskimi zgodovinskimi mesti
in to je El Burgo de Osma - Ciudad de Osma (trdnjava Castillo de Osma – n. v. cca 950 m ali Yacimento de Uxama - antično najdišče na
n. v. cca od 990 do 997 m - koordinate (41.5761065044, -3.0918484297).
In izbrali smo prav Yacimento de Uxama, kjer se, na naše veliko veselje, nahaja velika kvadratna kovinska plošča
pritrjena na velik kamen (skalo -
izjemna mizica za
moja namizna Dobson teleskopa: optika - refraktor 80 mm, f/4 (s filtrom) in Lunt 35 mm za vodikovo H-alfa svetlobo;
ta optika je skoraj idealna kombinacija za opazovanje mrka).
Tako nam skoraj ni bila več potrebna mizica za opazovanje mrka, nočnega neba - kupljena dan prej.
A vseeno nam je prišla zelo prav za dodatno opremo. To je bila tudi zadnja taka miza, ki sva jo z Matjažem in s pomočjo
prijaznega španskega trgovca, komaj izbrskala v trgovskem centru v kraju Logrono.
Še zanimivost - v ZDA so nam 2024 v hotelu brez zadržkov posodili mizo za mrk - opremo -
tukaj v Evropi pa v Holiday Inn Express v Logrono, Španija, receptorka o tem ni hotela nič slišati ...
Posebna hvala tudi sopotnici Ani Celestina (hčeri od našega zvestega prijatelja Marka Skoberneta),
da mi je pred mrkom pomagala očistiti mizo, kovinsko ploščo za postavitev teleskopov.
Bilo je veliko strahov, omenjenih že v uvodu - da nam recimo konvekcijski oblaki
nad zahodnim obzorjem zakrijejo Sončev mrk, tudi gneča na cestah ali
lokalne cestne zapore, tudi požari - napačno izbrana točka opazovanja z ovirami proti zahodu ... -
in prav vse našteto bi nam lahko onemogočilo ta čudovit dogodek (prvi v Španiji po letu 1905)
in v Evropi po letu 1999.
A vreme in naša premišljena izbira kraja ogleda, sta nam pomagala, da smo doživeli enega najlepših
popolnih Sončevih mrkov našega
časa - življenja.
Toliko veselja ob uspešnem opazovanju mrka že dolgo nisem doživel.
Veliko je bilo objemov, tudi kaka solzica je pritekla, vsa teža življenja,
vse napetosti v nas so se sprostile, so odplavale daleč proč - saj za nekaj časa.
Z našim prihodom na kraj ogleda mrka pa je
izjemno idilično antično naselje Yacimento de Uxama spet vsaj simbolno oživelo -
smo ga oživeli, vsaj za nekaj ur;
v dolini pred nami pa je ležalo slikovito mestece
El Burgo de Osma - Ciudad de Osma.
V daljavi nad čudovito špansko pokrajino, drevesi, požetimi polji, pa je po popolni fazi mrka
počasi zahajalo še zmeraj delno
zamračeno Sonce. Nepozabno.
Naša zvesta sopotnica Jelka je dejala:
"Tudi kraj je bil odlično izbran, nekako arhaičen, kar je še poudarilo naše doživetje mrka."
Takega mrka, nizko nad pravljično pokrajino, v posebnih odtenkih oranžne barve, v Evropi dolgo več ne bo :(
Za konec smo si ogledali še Venero - izgledala je kot majhna mlada Lunca.
Tudi sicer je bila tokrat udeležba na potovanju
najbolj pestra do sedaj (nekoliko podobna tisti izpred 20 let - mrk v Turčiji).
Med nami je bilo kar nekaj kompletnih družin, tudi ena s starimi starši, torej skupaj kar tri generacije.
Potem so bile tukaj kombinacije mama - hči, oče - sin, teta - nečak, veliko je bilo parov, zakoncev ... najmlajša
punčka je štela 9 let, najstarejši med nami prof. Mitja Rosina pa ima samo eno enico zraven - to je 91 let.
Bili smo torej nabrani iz vseh starostnih skupin,
verni in ateisti, mnogih nepričakovanih poklicev
in iz različnih koncev sveta - z nami je bila tudi oseba, ki je bistveno vplivala na uspešno delovanje enega izmed satelitskih
navigacijskih sistemov, to je bil zame kar šok ... Na nek način smo bili svet v malem, res impresivno.
Že omenjeni strahovi pred mrkom
- mrk nizko nad obzorjem in posledično morebitno
zakritje s strani oblakov v daljavi (ali s strani dima številnih požarov) - so na koncu k sreči bil odveč.
A ravno nizka lega mrka nad zahodnim obzorjem v Španiji, je pričarala enega najlepših Sončevih mrkov zadnjih desetletij.
Tudi potovanje po Severni Španiji od Sredozemlja do Atlantika je bilo nekaj, kar je strokovno preseglo vsa pričakovanja
(Barcelona - Gaudijeva Sagrada Familia, Zaragoza, Pamplona, San Sebastian - Jolas Parkea / Balbia de La Concha,
Bilbao / Bilbo - muzej Guggenheim, Burgos - katedrala posvečena Devici Mariji in El Cidu, ... ).
V Burgosu sem v izjemnem muzeju razvoja človeka (The Museum of Human Evolution) izvedel,
da piščal iz Divjih bab ni več najstarejša, ampak piščal stara 90 000 let iz Ukrajine (Krimski polotok, najdišče Prolom II) ...
Na spletu še o tem ni enotnega mnenja.
Po Bilbau nas je vodil Blaž Boštjančič - turistični vodič in ustvarjalec vsebin,
ki že več let živi v baskovski prestolnici, od tam pa občasno poroča o življenju v Baskiji ter nudi lokalne izkušnje
za slovenske obiskovalce (a slovenskih skupin je zelo malo).
Še o posebni barvi Sončeve korone med tokratnim mrkom!
Med letošnjim popolnim Sončevim mrkom 12. avgusta 2026 je bilo Sonce v Španiji zelo nizko.
Na nekaterih lokacijah okoli 8°,
v Palmi pa samo okoli 2° nad obzorjem.
Ker se modra svetloba (v tem primeru korone med mrkom) močneje sipa stran od smeri, pride
proti opazovalcu relativno več rdeče in oranžne svetlobe. Zato sta
nebo in korona okoli temne Lune (ob mrku) dobila zelo izrazite oranžno-rdeče tone.
Atmosfera je tako zelo močno vplivala na videz celotnega prizora.
Dodatno je kot drugi filter delovala še nenavadno velika količina dima v ozračju,
ki je izviral iz bližnjih gozdnih požarov. Ta je še dodatno razpršil preostale modre odtenke
in tako še poudaril že tako prevladujočo zlato barvo svetlobe.
Letos smo pri španskem mrku tako videli izrazito oranžno obrobo okoli črne Lune
(in tudi izrazito oranžno korono - prvič v takih barvah),
kar pa je (če povzamemo) posledica
kombinacije Sončevih prominenc in atmosferskega oranžnega mraka (kot smo že omenili
- gre za efekt atmosfere Zemlje, ker se je mrk
zgodil na višini le cca 8 ° nad obzorjem, v Palmi pa le nekaj stopinj nad obzorjem).
Na slikah pa je lahko efekt obarvanosti še močnejši zaradi same prilagoditve dinamičnega
in barvnega razpona fotoaparata.
Dejansko pa se (celotna) korona ni obarvala oranžno - le "atmosfera Zemlje,
zaradi nizkega mrka, ji je nataknila oranžna očala".
Čudovito.
Temperatura in vlaga med tokratnim mrkom
Začetek delnega mrka: 19:34:46.8
Začetek popolnega mrka: 20:29:32.9 (trajanje 1m 43.7 s)
Konec delnega mrka: 31:22:35.9 (zahod Sonca 21:16, iz našega opazovališča pa je zašlo za bližnjimi hribi ob cca 21:12)
Logerja za temperaturo in vlago sva z Matjažem postavila nekje ob 18:30, eno uro pred začetkom mrka.
Matjaž ga je odnesel v senco drevesa, jaz pa na bližnjo kovinsko informativno tablo - v senčni del.
Temperatura je začela padati že nekaj ur pred mrkom, razlog je seveda bil v zmeraj nižji legi Sonca - kar je značilno za dnevni cikel.
Na grafu zgoraj je sicer temperatura naraščala do cca 18:43 h - a to je v glavnem posledica dejstva, da sta bila termometra prej v hladnem
avtobusu in komaj uro pred mrkom postavljena na merilni mesti.
V drevesni senci je temperatura padla od maksimuma pred mrkom (18:50 h) do popolne faze mrka za cca 5.5 °C,
na kovinski plošči pa za 7 °C.
Od začetka mrka 19:34 je v senci drevesa temperatura iz 36.0 °C padla do popolne faze ob 20:30 na 32.0 °C,
razlika je torej bila
ΔT = 4 ° C - (v cca eni uri).
Od začetka mrka 19:34 je na kovinski plošči temperatura iz 35.5 °C padla do popolne faze ob 20:30 na 31.0 °C,
razlika je torej bila nekoliko višja
ΔT = 4.5 ° C, a zelo podobna razlika kot v senci drevesa (v okviru merilne negotovosti).
Najbrž večino tega padca gre pripisati dejstvu, da je Sonce bilo že blizu zahodnega obzorja (sevanje tal in ozračja
v vesolje je bilo višje od prejete energije s Sonca - zaradi daljše poti Sončevih žarkov skozi ozračje in seveda,
svetloba s
Sonca je padala na površino tal pod zelo majhnim kotom).
To je normalen dnevni cikel - seveda je zakritje Sonca s strani Lune ta dan
tudi dodatno prispevalo k negativni energijski bilanci tega dela Španije.
Ker je kovina bila pregreta,
tukaj torej objavljam graf za bolj realne meritve v senci drevesa - oba poteka temperatur (padca) med mrkom sta skoraj enaka,
kar daje meritvam dodatno verodostojnost.
Mrk nizko nad obzorjem je torej hkrati bistveno vplival na potek temperature in vlage med mrkom - graf tokrat ni neposredno primerljiv
s prejšnjimi mrki, ki so se večinoma dogajali sredi dneva. Tokrat po popolni fazi mrka ni bilo za pričakovati
naraščanje temperature. Temperatura pa je že od 19:13 pa do začetka mrka kar izrazito padala.
Je pa zanimivo, da sta vlaga in temperatura ostali cca 30 min po popolni fazi mrka kar konstantni
(temperatura 32.0 °C in vlaga 21 %) - podobna odvisnost velja tudi za loger na kovinski tabli.
Pri prejšnjih mrkih so bili ti časi vsaj 2x krajši. Zakaj tak efekt dolge konstantne
temperature in vlage? Sonce je tokrat
po popolni fazi zahajalo, a še zmeraj po odkrivanju površine Sonca s strani Lune, tudi delno ogrevalo tla, oz. atmosfero
in s tem vendar nekoliko kompenziralo dodatni padec temperature do popolne faze mrka.
Če ne bi bilo mrka, bi temperatura od 19:34 h naprej padala morebiti nekoliko počasneje
- namišljena krivulja bi bila rahlo nad modro "krivuljo"
izmerjene temperature. A o tem lahko le posredno sklepamo,
ker po popolni fazi mrka temperatura kar 30 minut ostaja konstantna.
Je pa tudi res,
da je kmalu po popolni fazi zapihal kar močan veter, tudi tja čez 40 km/h in s tem dodatno vplival na
toplotno bilanco našega opazovališča na višini 990 m.
Nizka vlaga kaže (cca 20 % ali manj), zakaj je španska vročina vendar nekoliko bolj ugodna, kot slovenska -
kjer se redko vlaga spusti pod 30 %.
Iz grafa lahko tudi razberemo, da zračna relativna vlaga le počasi raste kljub izrazitemu
padcu temperature zraka, saj je bila absolutna vlaga nizka. Med prejšnjimi mrki je bila sprememba relativne vlage
ob takih padcih temperatur nad 10 %, tokrat
le okrog 5 %.
Poteki temperatur med prejšnjimi mrki: Sončev mrk 2024 - ZDA - potek temperature Sončev mrk 2017 - ZDA - potek temperature Sončev mrk 2006 (Turčija) in 1999 (Madžarska) - potek temperature
Na poti po Španiji smo srečevali tako množice turistov, ljubitelje mrkov iz celega sveta, astronome,
tako romarje po Jakobovi poti (Camino de Santiago - do mesta Santiago de Compostela,
kjer je grob apostola sv. Jakoba). To je mreža različnih poti - del omenjenih poti pa je prehodil
tudi že naš sopotnik Miha,
povedal nam je veliko zanimih izkušenj.
Santiago izhaja iz španskega jezika Sant Iago oziroma Sanctus Iacobus - sveti Jakob.
Compostela pa ima lahko več razlag.
Tradicionalna razlaga jo povezuje z latinskim campus stellae - »polje zvezde«.
Po legendi naj bi zvezde pokazale na kraj, kjer je bil odkrit Jakobov grob.
Srednjeveška oblika imena Compostella pa je lahko tudi v povezavi z latinsko besedo compostum
- izraz je povezanim z grobiščem.
Vsekakor je za našo skupino, ki je bila zelo astronomsko obarvana,
simbolično pomembna tudi razlaga campus stellae ali »polje zvezde« (zvezdno polje).
V Sloveniji smo nekoč imeli kraj slikovitega imena (Sternthal ali Šterntal - Dolina zvezd, a tudi ta razlaga ni enoznačna).
In ponovimo uvodno misel.
Če se je Don Kihot boril z mlini na veter, smo se mi v sebi borili z vremenom, s požari, z vročino, s prometom, z gnečo, z dvomi v sebi,
zakaj sploh peljemo toliko ljudi na ogled mrka (in kar polovica še tega izjemnega dogodka sploh
ni doživela), ki je po napovedih mnogih
strokovnjakov, zaradi izjemno nizke lege nad obzorjem, imel malo možnosti za uspešen ogled?
A uspelo nam je.
Karta poteka Sončevega mrka 12. avg. 2026 v Španiji. Rumen križec približno označuje
mestece El Burgo de Osma - Ciudad de Osma (antično naselje Yacimento de Uxama v bližini),
od koder je naša skupina (skupaj s Španci in mnogimi ostalimi državljani Sveta) opazovala
izjemno poučen in lep popolni Sončev mrk.
Vir slike:
http://xjubier.free.fr/en/site_pages/Solar_Eclipses.html
Med mrkom (ko je Luna popolnoma prekrila Sonce) smo lahko opazovali izjemno
protuberanco kar s prostim očesom ali daljnogledom
(a tudi pred mrkom smo jo opazovali - slika zgoraj). To je bila prav dobra vaja za razumevanje,
kaj so to protuberance, kaj omogočajo mrki ...
In kako to, da smo protuberance lahko opazovali tudi pred mrkom?
Zato, ker sem s sabo tovoril tudi H-alfa teleskop Lunt,
ki prepušča večinoma le znamenito vodikovo črto alfa, odtenek rdeče barve valovne dolžine 656,3 nm.
Vemo pa tudi, da Sonce (tudi vesolje) sestavljata večinoma helij in vodik. Vodika je kar cca 73.46 %
in prav to s pridom izkoriščamo za opazovanje aktivnosti Sonca v vodikovi "H-alfa" svetlobi.
To je za večino bila nova izkušnja, Sonce torej ni zgolj idealna rumena krogla, ampak
živi zelo energijsko razburljivo, dinamično življenje. Občasno tudi bruha plazmo v vesolje,
katera lahko zadane tudi naš planet (kar povzroča
prelepe polarne sije ali pa tudi težave v komunikacijah, izpade elektrike, vpliva majčkeno tudi na vreme,
razvoj bolezni, etc).
Prešteli smo tudi pege na Soncu, ni jih bilo ravno veliko, cca 5, a ravno dovolj za pedagoški učinek ...
Telskop refraktor 80 mm, f/4, objektiv prekrit s filtroma iz mylar folije. Namizna Dobsonova montaža.
Pred popolno fazo mrka se pojavi "diamnatni prstan".
Med popolnim Sončevim mrkom zasveti na temnem ozadju čudovita Sončeva korona.
Sestavljena je predvsem iz zelo vroče plazme, približno 73 % vodika in 25 % helija ter
iz sledi ostalih elementov, kot so železo, kisik, ogljik, neon ...
Posebnost je, da je korona izjemno vroča, približno 1 – 3 milijona °K.
Korona je tako redka, da bi jo lahko opisali skoraj kot vakuum z zelo malo delci,
vendar imajo ti delci, zaradi ogromne temperature, zelo visoko energijo.
Med popolnim Sončevim mrkom jo lahko vidimo kot svetel, belkast »venec« okoli zakritega Sonca.
Oblikujejo jo silnice magnetnega polja, zato je zmeraj nekoliko drugačna, odvisno od aktivnosti Sonca.
Tokratna korona ni bila videti kot svetel, belkast »venec«, ampak je sijala v oranžni barvi.
Zakaj, ker se je mrk dogajal nizko nad obzorjem in je zato atmosfera prepustila le daljše valovne dolžine
oranžne in rdeče barve. Modra svetloba pa se je že prej sipala (zato je čez dan nebo modro),
preden je prišla do naših oči, kamer.
Med popolnim Sončevim mrkom lahko opazimu tudi večje protuberance ali celo izbruhe plazme.
Po popolni fazi mrka se spet za nekaj časa pojavi "diamnatni prstan", a na nasprotni strani.
Sledijo slike, ki skoraj ne rabijo komentarja, najprej velika pričakovanja in potem za večino velja, da doživijo več, kot so pričakovali.
Kar je v življenju redkost. Pri mrkih in astronomiji nasploh, so rezultati večinoma boljši od vseh pričakovanj ...
Pogled na čudovit kraj El Burgo de Osma - Ciudad de Osma (in na staro trdnjavo) iz bližnjega stolpa na
"našem" hribu Yacimento de Uxama ...
Info-točka, kjer smo lahko parkirali avtomobile, avtobus.
Prvi
med sopotniki so prispeli na vzpetino antičnega najdišča
z imenom Yacimento de Uxama. Nekateri, bolj urni, so si lahko določene zgradbe tudi pogledali.
Sam sem jo mahnil še do lično urejenega stražnega stolpa -
kjer je bil še lepši pogled na pokrajino, mestece El Burgo de Osma je bilo kot na dlani.
A zaradi daljše poti in vročine, smo ostali na prvi vzpetini. Je pa večina po mrku, v hladu
večera, šla do stolpa, do čudovitega razgleda.
Tam se je fotoaparatom nastavil tudi orel mrhovinar - morebiti nekoliko zmeden od mrka. Imeniten posnetek orla
je naredila Pika.
Pogled s stolpa proti našemu opazovališču.
Hrib je poln izjemnih antičnih najdb, zgradb ...
Naš imeniten mini observatorij na antičnih temeljih sprejema že prve obiskovalke, obiskovalce.
Pričakovanja so bila velika.
Naši šentviški
prijatelji so se utaborili zraven nas (ADV,
prispeli v lastni režiji, Andrej, Ida, Nastja ...).
S sabo so pripeljali tudi kužiko z imenom Luna,
tako da je bil mrk praktično zagotovljen ... Klemen pa je zaradi logistike ostal kar v Burgosu ...
Letos mineva tudi 20 let od našega skupnega uspešnega ogleda popolnega Sončevega mrka
v Turčiji (29. marec 2006, kraj Side) - tudi takrat nas je na mrk popeljala agencija TRUD.
Marta zmeraj prinese na opazovanja tudi lokalni časopis, ki opisuje naš mrk ...
Naša vodička Aleksandra je poskrbela, da je vse teklo v pozitivnem vzdušju ...
Prof. Mitja Rosina (mož na desni) je med nami vsemi videl največ Sončevih mrkov (od sedmih poskusov mu je uspelo kar 6x –
vse čestitke, tudi za častitljivih 91 let in bil je v boljši formi od mnogih mlajših).
Del ekipe iz ZDA ... (Jelka, Urša, Magda, Tjaša).
Levo je naš prijazen španski šofer Ramon (iz Barcelone) - je tudi z velikim veseljem kar z nami opazoval popolni Sončev mrk.
Šoferju avtobusa sem tudi podaril očala za opazovanje mrka in mizo, ki je po opazovanjih mrka
nismo več potrebovali …
Kot smo Špance srečali na mrku v ZDA leta 2024, smo sedaj tudi Američane na mrku v Španiji in to kar na "našem" hribčku.
Iz ZDA nam je zaželela čudovit mrk tudi ga. Chelle Daly (s svojo družino je opazovala mrk leta 2024 skozi naša teleskopa) -
ji je pa tudi zelo žal, da ji ni uspelo pridet v EU na mrk. Takrat jo je prevzela aktivnost Sonca, kar so sploh prvič opazovali.
Cca 20 min. pred popolno fazo se nam je pridružil še študent Rok Kavčič s štirimi prijatelji - Rok je bil tudi del ekipe v ZDA 2024
(takrat še dijak iz Vegove).
Dobil je naše koordinate in tako smo se našli - po mrku si je njegova ekipa ogledala še del Španije, ki smo
ga delno že sami obiskali. Lepo.
Nadrealistična svetloba tik in med mrkom.
Mimo nas je med mrkom pribežala zbegana srna, orel mrhovinar pa se kar ni več bal ljudi ...
Venera pa se je med mrkom odlično videla (opazovali pa smo jo tudi po mrku s teleskopom 80 mm, refraktor f/4 - za večino prvič
- kako to, da je Venera izgledala kot mala "Lunca", to je za mnoge velika neznanka ?).
Imeniten okras okolice so bili tudi lesketajoči se osati ...
Sonce in Luna se v zadnjem objemu tega mrka počasi, v spokoju večera, skupaj odpravljata pod obzorje ...
Res lepi trenutki prav za vse nas.
Iz Turčije 2006 smo bili štirje na tem popotovanju v ožji skupini, pridružila pa sta se še dva z avtom na samem opazovanju mrka
(skupaj torej 6); iz mrka v ZDA 2024 nas je bilo v ožji skupini 8 in pridružil se nam je še Rok s štirimi prijatelji 20 min. pred popolno fazo
(torej skupaj 9), iz ZDA 2017 pa nas je bilo tudi še kar 9. V bistvu pa nas je bilo tokrat cca 30 udeležencev povezanih, ker smo
iz prejšnjih mrkov povabili na tole odisejado še svoje prijatelje ali bližnje ... kar pomeni, da smo skupina, ki je že narasla
do številke, ki lahko že sama krije stroške agenciji.
A to ni naš cilj - cilj je pridobivati zmeraj nove ljubitelje mrkov, astronomije, potovanj in dobre družbe ...
Mnogi iz ZDA 2024 so tokrat šli v lastni režiji na mrk - Španija je namreč sedaj tudi del naše širše domovine EU in je dokaj blizu Slovenije ...
Skupina je bila res velika in občasno je kdo izmed nas malo po svoje potegnil (za-sitnaril,
kdo manj, kdo bolj, kot je to med ljudmi navada ...) – a se mi zdi, da se je vseeno dalo odlično sobivati.
Vodička Aleksandra se je tudi zelo potrudila, da smo pomirili občasne prevroče glave - kdaj kar res prevroče Španije -
SZ države je pa je glede zmernih temperatur res super.
Starejši izkušeni popotniki tja do 91 let (prof. Mitja R.), večina mojih znancev (ali njihovih prijateljev),
so bili zelo, zelo kooperativni. Vsi so tudi brez težav prišli na ta idiličen prostor ogleda mrka - mrk res pomirja in
povezuje ljudi. Tudi
utrinke Perzeide – solze svetega Lovrenca - so spremljali z izjemnim navdušenjem na
višini 1150 m – pod čudovitim nebeškim svodom (obokom) prekrasne Rimske ceste in to celo nekaj ur po mrku, že precej utrujeni, a smo se hkrati
tudi prijetno osvežili v objemu gorskega hladu. Videli smo kar nekaj utrinkov in izpolnilo se nam je kar nekaj želja ...,
tudi tista, ki nas je združila
na skupno pot - "nebeško romanje".
Še pisno gradivo - učni listi za našo skupino (prejeli vsi udeleženci).
Popolni Sončev mrk v sredo 12. 8. 2026 okoli 20:30 ure (cca 2 min) - Španija.
Če nam uspe ujeti primerno vreme, bo to eden najlepših popolnih S. mrkov našega časa. Zakaj?
Dogajal se bo ob pozni uri, nizko nad obzorjem nad naravno in kulturno kuliso, čudovito za opazovanja
in fotografiranja - tako ljudi, kot ozadja, narave, čudovitih barv, arhitekture … A vreme in kraj opazovanja bosta odločala!
Rabimo torej tudi odprto severozahodno obzorje, nekaj znanja, veliko Dobre Volje in še več Sreče …. :)
Potencialni kraji ogleda mrka so: *** El Burgo de Osma-Ciudad de Osma
(trdnjava Castillo de Osma – n. v. cca 950 m) / * Lerma (Lat=42.03962&Lng=-3.75685& Elv=832.0m - južni rob parkirišča) / * bencinska črpalka pri Torquemadi (Lat=42.03589&Lng=-4.28159&Elv=739.0m) / Valladolid - višina 698m / Palencia - višina 749 m / Villaverde-Mogina - višina 775 m / Villazopeque - višina 795 m / Almazán - višina 960 m …
Recimo - ogled s kraja Palencia - 749 m (JZ od Burgosa): začetek S. mrka ob 19:30 (prvi poljub),
*** zač. popolne faze 20:29:08, max. 20:29:59, konec popolne faze 20:30:51 (Sonce ZGOLJ cca 8 ° nad obzorjem – za stegnjeno pest),
zahod Sonca bo ob 21:22:51 – delni mrk se konča takoj za zaidom.
Nekaj napotkov - rabimo dovolj vode, klobuk, očala za opazovanje mrka – Sonca, lahko uporabimo mylar folijo - nalepimo
jo lahko tudi na objektiva daljnogleda ali objektiv teleskopa (drugače mrka ne smemo opazovati neposredno – ampak le
preko projekcije na beli površini). ZGOLJ, ko je popolna faza (ko Luna v celoti prekrije Sonce), lahko opazujemo mrk
s prostim očesom ali daljnogledom, teleskopom (rec. 1 minuto ob tem mrku, da bo varno). Previdno – nepoškodovane oči
so vredne več od vsakega mrka !!! Vmes se splača fotografirati – sploh med popolno fazo, z mobilnimi telefoni, tudi
s fotoaparati s teleobjektivi ali skozi teleskope. Na kaj vse moramo biti pozorni med mrkom: prvi stik - poljub (objem)
Lune in Sonca, drugi stik, diamantni prstan (slike zgoraj) in Bailyevi biseri [Lunin rob ni raven, žarki se
prebijejo do nas skozi doline Luninega površja - ta rob imenujemo tudi Lunin limb], morebitni izbruhi na Soncu - protuberance,
veličastna korona (to je plazma s temperaturo nekaj milijonov kelvinov, ki obdaja Sonce in jo oblikujejo silnice magnetnega polja,
[tukaj je še fotosfera, ki sicer predstavlja mejo vidnega dela površine Sonca in ima temperaturo okrog 6000 K - prvi
je to vrednost izračunal slo. fizik Jožef Stefan iz lastnega zakona o toplotnem sevanju teles], tretji stik, spet
diamantni prstan ..., četrti stik [zadnji poljub in konec mrka – tokrat bo Sonce že prej zašlo]. Posebej apeliramo,
da se Sonca nikoli in prav nikoli ne gleda s teleskopom ali daljnogledom brez ustreznega filtra (razen med popolno
fazo kakšno minuto), ker drugače izgubimo vid za zmeraj ...). Tudi okolica je lahko zanimiva, tokrat bomo videli na
nebu med popolno fazo naslednje svetlejše objekte: planet Venera, zvezda Regul, morebiti planeta Jupiter ter Merkur
ali celo kak komet, tudi utrinek ... A osredotočite se na Sončev mrk – popolno fazo !!! Pred popolno fazo opazujte
naravo v okolici, rože, živali …, kaj se dogaja s temperaturo, projicirajte mrk na tla skozi prekrižane prste
(kaj opazite na tleh pod listjem grmovja, dreves, pod rahlo prekrižanimi prsti) … Spodnja slika prikazuje nebo med mrkom.
Sončev mrk nastane, ko Luna na svoji poti okrog Zemlje prekrije Sonce. A to se ne zgodi vsak mesec, ker je ravnina potovanja Lune
nagnjena glede na ekliptiko za 5,145°. Vsak Sončev mrk spremlja tudi Lunin mrk, vendar se ta pojavi 14 dni pred ali po Sončevem.
V enem koledarskem letu se lahko zgodijo največ štirje Sončevi mrki (Luninih in Sončevih pa skupaj 7). Mrki podobni po dolžini
popolne faze se ponavljajo, število ponovitev je približno enako dolžini našega življenja v letih. Periodi pravimo saros in je
dolga 6585 dni in cca 8 ur, zato se mrk »ponovi« približno 120 ° zahodno (recimo po vrsti: Evropa, ZDA, severna Azija in spet Evropa).
V dobrih 54 = 3×18 letih se nam spet ponovi recimo mrk iz mladosti. Glede števila dodatnih dni (10, 11 ali 12) nad 18 let, odloča
število prestopnih let v periodi saros. Mrki so dobesedno spreminjali zgodovino sveta in znanosti. Prvo velikost Lune
in razdaljo do Lune so iz Luninih mrkov izračunali že »stari« Grki (Aristotel, Aristarh, Hiparh, ...). Kolumb preživi med
Indijanci le zaradi pravilne napovedi Luninega mrka 1504. Einsteinova splošna teorija relativnosti (ukrivitev poti žarka ob Soncu)
je bila potrjena med Sončevim mrkom 1919 (ponovitev »tega« mrka bo 2. 8. 2027 blizu Slo. – jug Španije, traja kar dobrih 6 min - Egipt,
v Španiji slabih 5 min).
Saros 136, preko katerega so leta 1919 otrdili eno izmed napovedi splošne teorije relativnosti (ukrivitev žarkov ob Soncu), se
bo ponovil tudi ob popolnem S. mrku 2. avg. 2027 - JZ Španija, severna Afrika ...
https://www.accuweather.com/en/us/texas/satellite
Še zanimivost – v vesolju je po številčnosti helij takoj za vodikom, ga je celo četrtina. A so ga odkrili prej ob Soncu v
koroni (med Sončevim mrkom), kot na Zemlji. Zakaj je bilo temu tako?
Vsekakor pa večino avgusta nočno nebo zaznamujejo čudoviti utrinki (Perzeidi – ostanki kometa Swift-Tuttle se zaletavajo
s hitrostjo cca 60 km/s v atmosfero Zemlje, kjer večinoma zgorijo – radiant, navidezna točka izvora meteorskega roja, je v ozvezdju Perzeja).
Letošnji maksimum bo nekje 12. in 13. avgusta (lahko, da bomo opazili tudi kak utrinek med mrkom).
Perzeide so ljudje poimenovali tudi solze svetega Lovrenca. Te naj bi pretakalo nebo (utrinki)
zaradi strašne smrti mučenca. 10. avgusta leta 258 so ga namreč ranjenega položili na razbeljen raženj ...
To je ukazal rimski načelnik Hipolit, ker je Lovrenc razdelil cerkveno premoženje revežem in ne državi
(podobe sv. Lovrenca najdemo v kar nekaj slo. cerkvah). Perzeidi so krasen čas za druženje pod zvezdnim nebom.
Ker smo v Španiji, še nekaj zanimivosti!
Leta 1984 so bolnico Zaragoza (Zaragoza public hospital) preimenovali v bolnišnico Miguela Serveta.
V večini španskih mest pa lahko po njem najdemo poimenovane ulice, trge in parke. In kdo je bil Michael Servet (Miguel Servetus, 1511–1553)?
Zanj večina od nas ni slišala, ker po mnenju oblikovalcev javnega mnenja, ne paše v kontekst sedanjosti. Bil je španski protestant,
teolog in vsestranski učenjak. Deloval je: v matematiki, astronomiji, meteorologiji, geografiji, človeški anatomiji, medicini in
v farmaciji, poleg tega pa se je ukvarjal še s sodno prakso, prevajanjem in poezijo. Najbolj je poznan na področju medicine in
teologije. Bil je prvi Evropejec, ki je pravilno opisal pljučni krvni obtok (v delu Christianismi Restitutio, 1553). Bil je
protestant unitarijanec: veroval je v enotnost Boga in zavračal dogmo Svete Trojice, kar je bilo nesprejemljivo tako za
katoliške kot protestantske cerkve. Deloval je individualno. Calvin je bil nad Servetovim odzivom (pripombami) na njegovo
knjigo "Institutio religionis Christianae" zelo nezadovoljen, jezen. Serveta pa je še opozoril, da če kdaj pride v Ženevo
iz nje ne bo odšel živ (a Servet je kljub grožnjam obiskal Ženevo …). Proti njemu in njegovi teologiji so se torej najbolj
zoperstavili protestanti kalvinistične ločine v švicarski Ženevi, kjer so mu sodili in ga zažgali na grmadi kot krivoverca.
Opis pljučnega sistema je objavil kar v teološki razpravi, Christianismi Restitutio (Obnova krščanstva). Deli razprave v katerih
se pojavlja anatomija in medicina, so bili napisani zelo korektno. A vseeno so večino izvodov knjige, kmalu po njeni izdaji (1553),
zažgali, zaradi preganjanja Serveta s strani protestantov. Ostali so le trije skriti izvodi. 350 let po Servetovi usmrtitvi se je
bilo v Ženevi še vedno sporno spominjati nanj. Leta 1903 je bil s strani njegovih podpornikov, ustanovljen komite, z namenom,
da mu v čast končno postavijo spomenik. Kip je bil dokončan leta 1907 - ker so protestanti v Ženevi spet zavrnili postavitev
kipa (postavili so le spominsko ploščo …), so ga postavili v Franciji v mestu Annemasse. Leta 1942 pa so, ob proslavitvi svobode vesti,
njegov kip kar porušili. A 3. oktobra 2011 so izdelali novo kopijo kipa in ga končno postavili v Ženevi. Torej saga o zavračanju
znanstvenika in teologa Migueala Serveta še kar traja do naših dni in to v Švici in še kje. Precej razširjen odpor Evropejcev
do razlogov za Servetovo smrt je počasi pripeljal v Evropo idejo o verski strpnosti.
Antoni Gaudí i Cornet (1852 - 1926, Katalonija, Španija) je pri načrtovanju bazilike Sagrade Familije (Svete družine) razvil
izjemno izviren način reševanja statike. Namesto da bi se zanašal predvsem na matematične izračune, je uporabljal fizične modele
(recimo obešene verige – ki tvorijo verižnice, katenoide -
latinska beseda catena pomeni verigo,
po domače ketna), s katerimi je preizkusil, kako se sile dejansko prenašajo skozi konstrukcijo.
Stara gotska arhitektura je bila zanj nepopolna, le na pol rešena, saj je njena stabilnost odvisna od nenehnega podpiranja opornikov:
» - to je okvarjeno telo, ki ga držijo na berglah,« pravi Gaudi. Ta nova gradbena tehnika je Gaudíju omogočila, da je dosegel
svoj največji arhitekturni cilj; preseči gotski slog. V presečišču, kjer imajo gotski rebrasti oboki sklepnik, pa katenoidni
oboki omogočajo tudi odprtine (robovi odprtine pa morajo biti seveda dovolj nosilni). In ravno to prednost uporabi Gaudi
in nam tako pričara tudi vtis zvezdnega neba. Omenil je tudi, da je pridobil prostorski občutek kot deček, ko je gledal
očetove risbe kotlov. Ta oblika verižnice predstavlja torej idealno konstrukcijo, ki je večinoma obremenjena samo z
nateznimi silami (razen pri vpetju, temeljih). Rotacija verižnice da ploskev imenovano katenoid, ki spada med minimalne
ploskve (recimo opna iz milnice med obročema). Kako geometrijsko povezavo ima kvadratno kolo (?) s Sagrado Familijo?
Izjemna krivulja verižnice (katenoide) ima obliko hiperboličnega kosinusa:
Kvadratna kolesa (torej obstajajo) lahko gladko vozijo po obrnjenih katenoidah; arhitekt Antoni Gaudi in njegov model
konstrukcije iz verig (katenoid), ki pripelje do bazilike Svete družine, ki ima veliko boljšo statiko od starih
gotskih cerkva (kjer morajo oboke s strani podpirati oporniki). Tako nam je v baziliki celo pričaral zvezdno nebo
(kar tematsko sodi k naši, delno astronomski, skupini). Zanimivost - kvadratno kolo premo pelje po krivulji katenoidi
y(x) = R cosh(x/R) – R, kjer je R = a/21/2, kjer je 'a' stranica kvadrata; oz. po izboklinah kanetoid
y(x) = -R cosh(x/R) + R + R – R/21/2 = -R cosh(x/R) + R(2 – 1/21/2), med ničlama.
Obrnjen model - ko je
Gaudi model visečih verig fotografiral in ga obrnil na glavo, so viseče verige postale loki in stebri
bazilike, ki so skoraj izključno obremenjeni na tlak vzdolž loka. Ker kamen in opeka zelo dobro prenašata
tlačne sile, je taka oblika izjemno stabilna.
Gaudíjev pristop je bil za svoj čas revolucionaren. Njegovi
modeli so bili pravzaprav analogni računalniki – namesto računalniških simulacij je gravitacija sama "izračunala"
optimalno obliko konstrukcije. In gravitacija (teža – po Einsteinu ukrivljenost prostor-časa) določa tudi dinamiko
vesolja, tudi samega pokončnega človeka … O Gaudiju - ni hotel govoriti špansko. 11. septembra 1924, na državni
dan Katalonije, je bil zato pretepen na demonstracijah proti prepovedi katalonskega jezika. Civilna garda ga je
celo aretirala, ko je šel v baziliko Sant Just i Sant Pastor, da bi se udeležil maše v spomin na katalonske
domoljube. Gaudija je 7. junija 1926 v Barceloni, ko je prečkal ulico na poti v cerkev Sant Felip Neri, zadel tramvaj.
Poškodbe so bile zelo hude. Ker je bil Gaudí v zadnjih letih življenja zelo skromno oblečen in se je skoraj ves čas
posvečal le Sagradi Familiji, so ga mimoidoči sprva zamenjali za revnega brezdomca. Zaradi tega baje ni takoj dobil
ustrezne pomoči in so ga odpeljali v javno bolnišnico za revnejše prebivalce. Šele naslednji dan so ga prepoznali.
Ponudili so mu premestitev v boljšo bolnišnico, vendar je to odklonil z besedami, da je med revnimi njegovo mesto.
Po treh dneh, 10. junija 1926, je zaradi posledic poškodb umrl, star 73 let. Na tisoče ljudi se je zbralo na njegovem
pogrebu. Tako so se plebiscitarno poslovili od arhitekta, ki je v temeljih zaznamoval podobo Barcelone. Pokopan je v
kripti bazilike Sagrade Familie, kateri je posvetil mnoga leta svojega življenja.
Še zanimivost - pri obnovi
križevega pota v Gaudíjevi grobnici je sodeloval tudi Slovenec Janez Marinček skupaj s svojim sinom (Janezom Avguštinom) –
in to tik pred enim najpomembnejših dogodkov v njeni zgodovini – pred posvetitvijo Sagrade Familije 7. novembra 2010.
Še tekst Barbare Kastelec (Objava: 09. 07. 2026: Družina, LOGOS)!
Kakšna uvertura v poletje je bila blagoslovitev
Kristusovega stolpa na katedrali Sagrada Familia ob papeževem obisku v Barceloni [papež Leon XIV. je med drugim 1977
končal tudi študij matematike]! Gaudijevska vročica je ob tem zgrabila tudi mene. Za arhitekta svetlobe je »vera najvišja
resničnost v človeku«. V knjigi Antoni Gaudi Božji arhitekt francoskega zgodovinarja Patrika Sbalchiera je njegov lik
predstavljen prav skozi prizmo vere. Najprej srečamo svojeglavega dečka, ki se ure in ure potepa v naravi, opazuje ptice,
kokoši in silhuete dreves. Fotografski spomin in zmožnost hitrega učenja ga odreši dela v tovarni; delodajalec mu omogoči
šolanje. Sledi vojaška suknja, tri leta odsluži domovini. Po diplomi iz arhitekture se njegova pot začne strmo vzpenjati.
Na svetovni razstavi v Parizu pritegne pozornost Eusebija Güella, bodočega mecena in prijatelja. Z njim vstopi v najelitnejše
kroge; druži se s pomembneži, se vozi s kočijami, zahaja v gledališče, uživa v izbranih jedeh. Prihajajo naročila, postaja
preobložen z delom. Sagrada Familia, ki jo začne ustvarjati leta 1882, postane 'srčika vseh njegovih sanj in skrbi', pravi
Sbalchier. Po tridesetem letu njegov življenjski slog krene v smer 'urbanega meništva', Barcelona postane njegov samostan.
Askezo prevzame tudi na drugih področjih, je vegetarijanec, poprejšnjo gizdalinsko oblačenje zamenjajo ponošena oblačila.
Vsako jutro z rožnim vencem v žepu pešači k maši, delo končuje pozno, nato se odpravi k večernicam. Pomislili bi pač, da
imamo pred seboj genija in deloholika, na zunaj je videti, da se vsemu skupaj pridružuje še pobožnjaštvo. A gre za mnogo
globlje vzgibe. Ob klesanju kamna kleše svoj značaj: 'Po naravi sem borec, kar naprej sem si bil s kom v laseh; vse
drugo sem uspel obvladovati razen svojega malopridnega značaja. Vendar ne popuščam, na vso moč si prizadevam, da bi se
ponižal v lastnih očeh … ponižnost je na moč plodna drža, zakaj najhujši sovražnik dobro opravljenega dela je samoljubje;
treba ga je ukrotiti, četudi nam sadovi takoj ne padejo v naročje.' Najbolj nas prepriča s človečnostjo, kako prepleta svoje
življenje z delavci na gradbišču. Z njimi deli težo dneva, pozna njihove družine in težave. Celo na ulici prosi za miloščino,
da jim zagotovi plače. 'Utonil sem v popolno samoto. Vsi moji bližnji prijatelji so mrtvi. Nimam ne družine, ne strank,
ne bogastva, ničesar. Zdaj se lahko posvetim svetišču,' zapiše. Za srečo mu zadošča zelo malo:
'Nuno potrebujem pogled z obale … Samo morje mi pomaga sintetizirati vse tri razsežnosti v prostoru. Na morski gladini
odseva nebo, v njegovem odsevu pa lahko zaznam ozadje, gibanje.' V arhitekturi je iskal odsev stvarstva: 'Velika knjiga,
ki je vedno odprta in ki si jo moramo prizadevati brati, je knjiga narave. ''S tem, ko je odprl svojega duha Bogu,
ustvaril prostor lepote, vere in upanja, ki človeka vodi do srečanja z Njim, ki je resnica in lepota sama,'
so besede papeža Benedikta XVI. ob posvetitvi bazilike novembra 2010, ki se pri mnogih uresničujejo skoraj
dobesedno, ko prestopijo prag katalonske krasotice.
Pripravil Zorko Vičar, 5. avgust 2026, AD Vega – Ljubljana
PS - Barcelona z okolico - ogled as. observatorij ("Fabra Observatory") na višini 415 m, če bo možno ... Španija ima
sicer ene največjih teleskopov na svetu, recimo na Kanarskih otokih Observatorij Roque de los Muchachos – tam stoji
Gran Telescopio Canarias (GTC) z zrcalom premera 10,4 m in sicer na višini 2267 m nad morjem. Največji teleskop na
svetu pa gradi EU - European Extremely Large Telescope (premera kar 39,3 m, gorišč 420 ali 840 m) na Sero Armazones,
Atacama, Čile, na visini 3060 m (cena nad milijardo €). Ena redkih pametnih potez EU.
Pa zaključimo tale opis doživetja mrka kar s svetlobo. S svetlobi, ki je je med mrkom manj (saj Luna zakrije Sonce za nekaj minut).
A prav ta preostala šibka svetloba, spektralno izjemno zanimiva svetloba Sončeve korone in Sončevih protuberanc, tudi kdaj izbruhov,
vidnost zvezdnega ozadja med mrki, nam
tako znanstveno, estetsko, kot duhovno pomaga, da premikamo meje človeških spoznanj. Recimo potrditev splošne teorije relativnosti,
odkritje drugega elementa vesolja helija. A poznan je tudi izjemen vpliv mrkov na same opazovalce, ki se kdaj odraža tudi v umetnosti
- svetloba in tema sta postali močna simbola življenja, smrti, skrivnosti in božanskega.
Začetek vesolja in svetloba
Mnogi tudi najdejo močno povezavo z začetkom vesolja, z modelom velikega poka, v znamenitem citatu iz Geneze: »Fiat Lux!
Bodi svetloba! - Let there be light« - Prva Mojzesova knjiga/Geneza –
v kontekstu časa seveda.
Iz že omenjenega citata »Fiat Lux!« sledi, da sploh ni nepričakovano, da
je širitev vesolja, »veliki pok« iz drobne vroče točke (t. i. prvobitnega
atoma - danes je ta pojem prvobitnega atoma že presežen) prvi vpeljal – ne boste verjeli kdo - matematik, fizik in župnik hkrati,
Belgijec Georges Lemaître leta 1927 (preko lastnih rešitev Einsteinovih enačb polja splošne
relativnosti). Danes njegov izjemen prispevek k dinamiki vesolja, ideja velikega poka je njegova,
že lahko najdemo v dopolnitvi poimenovanja Hubblovega zakona, ki se danes imenuje Hubble–Lemaîtrov
zakon, ki se glasi v = H*D (ki pravi, da je širjenje vesolja, hitrost oddaljevanje
galaksij »v«, kar sorazmerna oddaljenosti galaksij D, sorazmernostna konstanta H pa se
posledično imenuje Hubble-Lemaîtrova konstanta).
Med vsemi članicami Mednarodne astronomske zveze je bilo
leta 2018 na Dunaju opravljeno glasovanje in sprejeta je bila resolucija o
preimenovanje Hubblovega zakona v Hubble–Lemaîtrov zakon. Protislovno Hubble-Lemaîtrova konstanta še danes ni
dokončno določena (obstajata dve vrednosti) in je poleg iskanja temne snovi in
temne energije, v samem središču astronomskih raziskovanj, v srcu skrivnostne kozmologije. Kozmologija
je veda o nastanku in razvoju, kronologiji vesolja, o izvoru vsega -
ki združuje tako opazovalno astronomijo na veliki skali in fiziko osnovnih delcev
na drugi strani naše realnosti.
Duhovnost in znanost se torej lahko dopolnjujeta
in ni razloga za napetost med njima. No – napetost med znanostjo
in duhovnostjo je dovoljena in seveda zaželena, a le v konstruktivnem dialogu,
brez nizkih udarcev z obeh strani.
Še drobtinice iz poti po Španiji
HOTELI:
Calella (6. - 8. avgust), hotel Jadhe **** (Katalonija)
Pamplona (8. - 10. avgust), hotel AZZ Pamplona Norte Hotel **** (Navarra)
Logrono (10. - 13. avgust), hotel Holiday Inn Express Logrono Rioja *** / Iraipe Logrono Hotel *** (La Rioja)
Pot smo začeli že kar dodobra zmečkani
v Ljubljani malo pred 3. h zjutraj ..., vožnja do Benetk,
potem polet ob cca 8. h do Barcelone.
Jutranje Sonce pred megličastimi Benetkami je bilo dobro znamenje.
Pristanemo v Barceloni - Katalonija / 6. in 7. avgust 2026
Danes je Katalonija avtonomna skupnost Španije, njeno glavno mesto je Barcelona.
Ima svoj jezik (katalonščino), močno kulturo in izrazito regionalno identiteto, vendar je politično še vedno del Španije.
Katalonija ni bila »vedno del Španije«.
Njena zgodovina je veliko bolj povezana z Aragonijo in sredozemskim svetom,
sama španska država v današnji obliki pa se je oblikovala postopoma.
2017 katalonska vlada izvede referendum o neodvisnosti, ki ga španska država ni priznala.
Parlament nato razglasi neodvisnost, vendar ta ni bila uveljavljena.
Katalonščina je po nekaterih značilnostih celo bolj podobna francoščini kot španščini,
čeprav je seveda zgodovinsko zelo povezana tudi s španščino.
Katalonščina se je razvila iz ljudske latinščine na območju vzhodnih Pirenejev.
Njeno zgodovinsko območje je bilo na stičišču današnje Španije in Francije.
Zato ima nekatere značilnosti, ki jo približujejo okcitanskemu jeziku in francoščini.
Še posebej zanimivo je, da je okcitanščina, ki se govori v južni Franciji, katalonščini zelo blizu.
Obe sta del zahodnoromanske jezikovne skupine.
Zato lahko katalonščina zveni kot nekakšna mešanica španščine in francoščine,
čeprav je v resnici samostojen romanski jezik.
Ob cca 10. h prispemo v Barcelono in takoj na avtobus - ki je bil praktično cel čas potovanja nabasan.
Že prvi dan smo bili od neprespane noči že zelo utrujeni in tako smo zvečer zaspali praktično v trenutku.
Tisto - kar me je pred pristankom dokončno zbrihtalo - je bil veličastni pogled
iz letala na čudovito baziliko Sagrado Familijo.
Pred letališko zgradbo (letališče El Prat) v Barceloni,
kjer smo se takoj srečali z umetnikom Joanom Mirójem, ki je zasnoval velik
keramični mozaik/mural, ki ga je ustvaril skupaj s keramikom Josepom Llorensom Artigasom.
Delo je bilo izdelano leta 1970 in ima kar 4.865 keramičnih ploščic.
Za Mirója so zelo značilne kombinacije črne z osnovnimi barvami (rdečo, rumeno in modro) na svetlem ozadju.
Ne boste verjeli, v Barceloni smo že prvi dan "srečali znamenitega astronoma Galileja" ...
Z Matjažem obiščeva
pomorski muzej v Barceloni (Museu Marítim de Barcelona (MMB)),
ki se nahaja v nekdanjih kraljevih ladjedelnicah Drassanes Reials de Barcelona.
Tam je posebej znana replika kraljeve galeje Real (izdelali 1971).
Prvotna galeja
je bila zgrajena za bitko pri Lepantu leta 1571. Na njej je poveljeval Don Juan de Austria.
Bitka pri Lepantu je potekala 7. oktobra 1571 med zmagovito združeno krščansko floto večih držav in Osmanskim cesarstvom.
Po bitki se Osmani na morju niso več opomogli.
To je bila zadnja večja pomorska bitka v svetovni zgodovini, v kateri so se spopadale zgolj ladje na vesla, galeje.
V muzeju pa so tudi nekaj 100 let stari modeli jadrnic, ki so služile kot
osnova za izdelavo večjih ladij. Muzej že kar vključuje pomorske migrantske poti.
Hlad muzej nama je z Matjažem služil tudi kot klimatsko zatočišče po šoku z hudo vročino v Barceloni - sploh po sprehodu po glavni
turistični ulici La Rambla (Las Ramblas) in tržnici La Boqueria.
Nekateri so si ogledali še
"Picasso Museum" ali samo mesto, tržnico, šli kaj pojest, a na hrano se čaka dolgo, celo uro ...
Jaz sem prva dva dni jedel zaloge od doma ...
Spali smo v obmorskem kraju Calella (6. - 8. avgust), hotel Jadhe ****, dobra postrežba, simpatična obala,
Drugi dan v Barceloni. Ogled
parka Güell - zasnoval Gaudi.
Gaudí je poskušal arhitekturo prilagoditi hribovitemu terenu.
Za barvite mozaike uporablja tehniko trencadís, pri kateri so površine okrašene z drobci razbite keramike in ploščic.
Znameniti mozaikasti zmaj/kuščar je eden najbolj prepoznavnih simbolov parka.
Vključi valovite in organske oblike, kot so stebri, klopi in zidovi, ki niso videti strogo geometrijski,
ampak spominjajo na naravne oblike.
Uporablja žive barve, predvsem modro, zeleno, rumeno in rdečo.
Dolga valovita klop na glavni terasi je prekrita z barvitimi keramičnimi mozaiki.
V parku je tudi Gaudijeva hiša.
Pred odhodom v Španijo slikam še verižnico pred svojo službo (verigo med dvema
stebroma) - zakaj, smo povedali že zgoraj.
Sagrada Familia (Sveta družina) - bazilika v Barceloni, ki je prav vsem, ne glede na odnos do evropske
tradicije, jemala dih. V njej je vloženega veliko arhitekturnega, fizikalnega, matematičnega, humanističnega,
nasploh naravoslovnega znanja, tudi veliko dolgoletnega garanja delavcev, veliko darov, človeške trme.
V njej lahko začutiš tako veličino stvarstva, narave, vesolja, tudi vsega dobrega, kar
premore človek - kar koli se že mislimo o nas samih.
Če smo leta 2024 ob mrku v ZDA obiskovali tudi "moderne tehnološke katedrale znanja"
( Houston - Johnson Space Center; Cape Canaveral - Kennedy Space Center; LIGO v Livingstonu - prva neposredna detekcija gravitacijskih valov ),
smo se letos posvetili katedrali vseh katedral - to je baziliki Svete družine.
Več o ozadju nastajanja tega veličastnega svetišča, o arhitektu Gaudiju,
je razloženo v zgornjem tekstu za udeležence popotovanja po Španiji.
Marko pred Gaudijevim modelom iz verig in uteži - muzej pod baziliko Sagrado Familio.
Catedral de la Santa Creu i Santa Eulalia (Katedrala Svetega Križa in svete Evlampe/Eulalije) - Barcelona.
Posebnost katedrale je gotski samostan (claustre) ob njej. V njegovem notranjem vrtu oziroma dvorišču živijo bele gosi.
Po izročilu je sveta Evlampa/Eulalija, zavetnica Barcelone, kot mlado dekle pasla gosi.
Zato naj bi jih v katedralnem samostanu vedno imeli 13 – po eni razlagi za 13 let njene starosti ob mučeniški smrti.
Zato je 13 gosi postalo eden najbolj simpatičnih simbolov Barcelonske katedrale.
katedrali je tudi grobnica svete Evlampe (Santa Eulalia).
Po izročilu je bila Eulalija mlado krščansko dekle, ki je živelo v Barceloni v 3.–4. stoletju.
Ko je rimska oblast zahtevala, da se odpove krščanski veri, tega ni hotela.
Pri 13 letih so jo mučili in nazadnje usmrtili. Zato jo Barcelona časti kot svojo zavetnico.
Simpatične Eulalijene goske - gotski samostan ob Katedrali Svetega Križa in svete Evlampe/Eulalije - Barcelona.
Catedral de la Santa Creu i Santa Eulalia (Katedrala Svetega Križa in svete Evlampe/Eulalije - njena notranjost)
- Barcelona.
Obiščemo tudi Zaragozo ob reki Ebro - dežela Aragonija / 8. avgust 2026
Ogledali smo si ogromno baročno baziliko z več kupolami in stolpi -
Basílica de Nuestra Senora del Pilar (posvečena je Devici Mariji del Pilar in stoji ob reki Ebro).
Druga velika cerkev v mestu (Catedral del Salvador de Zaragoza (La Seo) -
katedrala del Salvador (La Seo)) leži le nekaj minut hoje od omenjene baročne lepotice.
Zelo posebna je zaradi mešanice romanske, gotske, renesančne, baročne in mudéjarske arhitekture.
Njena mudéjarska
arhitektura je tudi na Unescovem seznamu
(izdelali so jo torej muslimanski umetniki in gradbeniki, ki so živeli pod krščansko oblastjo, so jo sprejeli).
Tudi rimske ostaline so veličastne, obzidje, gledališče.
Bili smo v Zaragozi in tudi tukaj je bil mrk krasno viden in čez nekaj dni
so posneli spodnjo sliko - vir APOD.
V Zaragozi smo lahko občudovali arhitekturo zaznamovano tudi z arabskim pridihom.
Obiščemo Pamplono (Iruna po baskovsko) - dežela Navarra,
delno se v tej politični skupnosti govori tudi baskovsko / 9. avgust 2026
Znana je predvsem po festivalu San Fermín in znamenitem teku pred biki (encierro).
Navarra ni isto kot Baskovska dežela (Euskadi), čeprav sta zgodovinsko in kulturno zelo povezani.
Sančo (Sancho) je ime mnogih kraljev, ki so se tukaj v srednjem veku med sabo borili za oblast.
Kavarna 'Café Iruna' iz 1888 v Pamploni (Plaza del Castillo),
kjer se je rad zadrževal znameniti pisatelj Ernest Miller Hemingway - ljubitelj kulture bikoborb (napisal je tudi esejistično delo
Smrt popoldne - Death in the Afternoon -
v katerem poleg bikoborb opisuje, raziskuje človeški pogum, strah, tudi čast, nasilje,
lepoto in predvsem odnos človeka do smrti). Na temo corride je napisal več knjig,
tudi dokumentaristični tekst Nevarno poletje (The Dangerous Summer) - delo je izšlo komaj leta 1985.
Hemingway je delno povezan tudi z mojo maturo, kjer sem pri slovenščini
(pri prof. Cvetki Hibler) potegnil vprašanje o noveli Starec in morje - in bilo je uspešno ...
Hvala Cvetka - kdaj sem jo tudi razjezil, a ne namerno ... Name se je po enem izmed spisov (o Srečku Kosovelu) drla 5 minut,
a mi ni dala enke ..., eden od sošolcev je ves začuden komentiral,
da bi tudi on rade volje sprejel to drtje, če bi le dobil pozitivno oceno za šolsko nalogo ...
Moja prof. slovenščine, draga Cvetka Hibler.
Pamplona, kip Ernesta Hemingwaya pred areno za bikoborbe.
Arena za bikoborbe v Pamploni.
Bikec Ferdinand v Pamploni ...
Ta dan smo s skupino prvič pogledali Sonce skozi H-alfa teleskop in
večina je prvič spoznala, da rob Sonca ni gladka krogla, ampak je
lahko polno protuberanc - ki lahko prerastejo tudi v izbruhe
(ki lahko, če zadenejo naš planet,
povzročajo prelep polarni sij, lahko pa žal tudi motnje v komunikacijah,
ali celo izpade električnih omrežij, okvaro računalnikov, procesorjev, vplivajo delno na vreme ...).
Protuberanca je plazma navita na magnetne silnice Sončevih peg (sončeva aktivnost se meri
s številom peg ter skupin peg
in niha s periodo približno 11 let).
To je bila namreč dobra priprava na Sončev mrk, ko se protuberance med popolno
fazo lahko opazi z daljnogledom ali celo na prosto oko, če so dovolj velike.
In to smo pred (skozi H-alfa teleskop) in med popolnim mrkom (kar s prostimi očmi) tudi opazili
- na dan mrka se je namreč spet pojavila precej izrazita
protuberanca (dan prej pa je bil rob praktično brez protuberanc, "dolgočasen").
Primerjava protuberanc na Soncu in velikosti Zemlje, Jupitra - to so izjemne razsežnosti.
Premer Sonca je cca 110 Zemelj.
To prvo "kratko" opazovanje smo izvedli na spomeniku
Monumento al Encierro - Spomenik teku bikov.
Prikazuje čredo bikov in tekače, ki bežijo pred njimi po ulicah Pamplone.
Tako kot je Sonce še kako živo, divje (v Soncu poteka fuzija, pri ekstremnih temperaturah cca 15 milijonov
kelvinov),
je tudi življenje ljudi in živali
lahko še kako dinamično, tudi divje ...
Kako simbolično izbran kraj ogleda dinamike Sonca.
Obiščemo San Sebastián (Donostia) - leži v Baskiji ob Biskajskem zalivu (Bay of Biscay) / 9. avgust 2026
Privoščimo si najbolj panoramski pogled na celoten zaliv La Concha s hriba Monte Igueldo, na zahodni strani zaliva.
Nekateri se vržemo v Atlantik v že prej videnem prekrasnem zalivu Bahía de La Concha (La Concha). Je skoraj polkrožne
oblike v samem središču mesta
San Sebastián. V San Sebastiánu si privoščimo lokalno specialiteto
pintxos (pinčos). To je značilna baskovska hrana — lahko bi rekli, da so baskovska različica tapasov, vendar niso čisto isto.
Ime pintxo izhaja iz španske besede pincho – »zapičiti«.
Sestavlja ga kruhek z ibersko šunko in sirom
ali z inčuni, papriko ali olivami, kozice z različnimi omakami,
gobe ali zelenjava, majhen kos mesa, različni baskovski siri, hobotnica ali druga morska hrana.
Izjemen pogled na celoten zaliv La Concha s hriba Monte Igueldo - San Sebastián.
Obiščemo Bilbao - Baskijo / 10. avgust 2026
Najbolj posebna stvar je, da baskovski jezik (euskara) ni
soroden španščini ali francoščini. Pravzaprav njegov izvor ni povsem pojasnjen in velja za enega najstarejših jezikov Evrope
(ni indoevropski).
Baskija leži na obeh straneh meje med Španijo in Francijo.
Baskovščina je na območju Pirenejev obstajala že pred prihodom Rimljanov, zato je preživela tudi romanizacijo,
čeprav jo je latinščina močno obkrožala.
Baskija je večinoma dvojezična.
Vsi prebivalci španske Baskije ne govorijo baskovsko. Veliko ljudi govori samo špansko, drugi so dvojezični.
Na primer v San Sebastiánu (Donostia) bomo pogosto videli napise v obeh jezikih:
Donostia / San Sebastián
Euskadi / País Vasco
Tudi ime Vitoria-Gasteiz je primer dvojnega poimenovanja.
Nekaj besed za primerjavo:
Baskovsko Slovensko
Kaixo! - Živjo!
Egun on! - Dobro jutro!
Eskerrik asko - Hvala
Agur! - Nasvidenje!
Bai - Da
Ez - Ne
V ozadju je
okrogel pokrit paviljon v parku Arenal, ob reki Nervión - Arenaleko Kioskoa (Kiosko del Arenal).
Uporablja se za različne prireditve, koncerte in tradicionalne baskovske nastope, petje.
Bilbao je nekoč bil tudi politična prestolnica Baskije.
Po Bilbau nas je vodil Blaž Boštjančič - odličen turistični vodič in ustvarjalec vsebin, ki že več let živi
v baskovski prestolnici, od
tam pa občasno poroča o življenju v Baskiji ter nudi lokalne izkušnje za slovenske obiskovalce
(a slovenskih skupin je zelo malo). Vodi seveda tudi skupine iz ostalih držav.
"Mrkci" ob muzeju Guggenheim.
Nastal je kot partnerstvo med baskovskimi oblastmi in Solomon R. Guggenheim Foundation.
Muzej je bil odprt 18. oktobra 1997.
Guggenheim so postavili v Bilbau predvsem kot del velike prenove mesta.
Bilbao je bil v 80. in 90. letih v gospodarski krizi: težka industrija, ladjedelnice
in pristanišče so propadali, mesto pa je bilo precej onesnaženo. Baskovske
oblasti so želele Bilbao spremeniti v sodobno kulturno in turistično središče.
Zato se pogosto govori o »Bilbao efektu« – ideji, da lahko velika kulturna stavba sproži
širšo urbano in gospodarsko preobrazbo mesta.
Muzej je zasnoval Frank Gehry.
Guggenheim je bil odličen projekt, ker je nadomestil podobo industrijskega mesta z ikonično arhitekturo,
privabil mednarodno pozornost in obiskovalce, ustvaril nova delovna mesta in turistične prihodke,
spodbudil prenovo obrežja reke Nervión in širšega mesta, Bilbau ustvaril svetovno prepoznavno blagovno znamko.
Ime Guggenheim izhaja iz priimka Solomona R. Guggenheima, ameriškega industrialca in zbiratelja umetnin.
Solomon R. Guggenheim je bil član zelo premožne družine Guggenheim. Ustanovil je Solomon R. Guggenheim Foundation,
ki je pozneje razvila mrežo muzejev Guggenheim.
Zato se muzej v Bilbau imenuje Guggenheim Museum Bilbao – ime je povezano z fundacijo,
ki je sodelovala pri ustanovitvi muzeja, ne pa zato, ker bi bil Guggenheim Bask ali povezan z Bilbaom.
Prvi Guggenheimov muzej je bil Guggenheim Museum v New Yorku, odprt leta 1959.
Guggenheim Abu Dhabi je v gradnji.
Thomas Krens, takratni direktor Guggenheimove fundacije, je v 90. letih želel Guggenheim razširiti
v Evropo. Dunaj je bil med mesti, s katerimi so potekali pogovori, vendar projekt ni uspel. Podobni
poskusi so bili tudi v Gradcu, Salzburgu, Tokiu, Osaki in Moskvi.
Dunaj/Salzburg sta imela več kulturnega prestiža, ampak Bilbao je imel nekaj, česar Guggenheim ni našel drugje – mesto
je bilo pripravljeno plačati, dati veliko svobode in uporabiti muzej kot orodje za popolno preobrazbo mesta.
Zato je na koncu nastal znameniti Guggenheim v Bilbau.
Guggenheim Bilbao prikazuje predvsem moderno in sodobno umetnost, z deli od sredine 20. stoletja do danes.
Med drugim lahko vidimo abstraktno umetnost in ekspresionizem,
minimalizem in konceptualno umetnost,
velike kiparske instalacije, multimedijske in prostorske instalacije,
fotografijo, video in druga sodobna dela
znanih umetnikov, kot so Pablo Picasso, Joan Miró, Mark Rothko, Andy Warhol, Jeff Koons, Anish Kapoor in drugi.
Zbirka Guggenheima Bilbao se spreminja, zato ni nujno, da so recimo dela Picassa ali Mirója trenutno (vedno) razstavljena.
Posebnost Bilbaa so tudi fizično zelo velike umetnine, ki so narejene posebej za ogromne galerijske prostore.
Sama stavba Franka Gehryja velja za umetniško delo – zunanjost iz titana,
stekla in kamna je eden glavnih razlogov, zakaj je muzej tako znan.
Frank Gehry
je bil zelo fasciniran z obliko ribe in jo je večkrat uporabljal kot navdih.
Pri Guggenheimu Bilbao se ukrivljene, svetleče površine iz titana lahko spominjajo na ribje luske.
Gehry je odraščal v družini, kjer je bila riba pomemben simbol.
Njegova babica je imela trgovino z ribami, zato je bil z njimi veliko v stiku.
Kot otrok je pogosto opazoval ribe in njihove oblike.
Pozneje ga je začela zanimati predvsem njihova organska oblika – ukrivljenost,
gibanje in svetlikanje lusk. Ribe so tako postale nekakšen njegov osebni motiv,
ki se je pozneje pojavil v njegovih skulpturah in arhitekturi.
Kužek -
Puppy je ogromna skulptura psa ob muzeju iz rož, ki jo je ustvaril Jeff Koons.
Pes simbolizira tudi ljubezen, toplino in dobrodošlico – zato obiskovalca takoj pritegne.
Maman je velikanski pajek ob muzeju umetnice Louise Bourgeois.
Louise Bourgeois je imela zelo zapleten odnos s svojo mamo. Kot otrok je bila mama bolna,
Bourgeois pa je zanjo skrbela. Hkrati je njen oče imel dolgoletno razmerje z družinsko
guvernanto, kar je močno zaznamovalo njeno otroštvo.
Sama je pozneje veliko svojih umetnin povezovala prav s spomini iz otroštva.
Pajek plete mrežo, kar je povezovala z mamo, ki je popravljala tapiserije,
pod pajkom so jajčeca, kar še dodatno poudarja materinstvo, zaščito.
Odzivi sopotnikov na muzej so bili pričakovano zelo raznoliki ..., kar je najbrž tudi eden od namenov take ustanove.
Sem pa opazil, da so mnogi obiskovalci
zmedeni in se prilagodijo reakcijam drugih ..., iščejo rešitve in odzive pri drugih.
Tako, da je opazovati odzive obiskovalcev, kdaj lahko tudi
eden od odgovorov na sam smisel muzeja ...
Veliko je tudi razlag samih eksponatov, slik ..., a ne zmeraj.
Matjaž z dekleti ob muzeju Guggenheim pri simpatičnem kužku - terierju.
Kuža pred 'Guggenheim Museum Bilbao' se imenuje 'Puppy'.
Gre za ogromno skulpturo ameriškega umetnika Jeffa Koonsa, oblikovano kot
'West Highland White Terrier (westie)', v celoti prekrito s cvetlicami.
Visok je približno 12,4 m in je pred muzejem postavljena od leta 1997.
Zanimivost - Puppy ni samo kovinska skulptura – v njej so zemlja, namakalni sistem in približno 38.000 rastlin,
zato se videz skozi leto spreminja.
Na poti smo srečevali popotnike po Jakobovi poti (Camino), mi na hladnem avtobusu, oni peš na soncu ...,
vsaj polovica od nas ni bila pripravljena na take dolge
napore pod žgočim Soncem, kot je Camino.
Potovanje po Španiji so popestrila velika polja sončnic, res navdušujoče - vse je torej bilo v znamenju Sonca.
Znak na tleh za Jakobovo pot - g. Miha na sliki je prav ta del poti že prehodil - bilo nam je v čast, da je bil v naši družbi.
Že vsi utrujeni smo zvečer še našli kaj energije za pripravo papirnatih cilindrov s filtri za fotoaparate,
daljnoglede ... seveda za naš D dan - popolni Sončev mrk 12. avg. 2026 ...
Med našimi zadnjimi cilji je tudi mesto Burgos - avtonomna pokrajina Kastilja in León (Castilla y León) / 11. avgust 2026.
Burgos je zgodovinsko pomembno mesto na Camino de Santiago in je najbolj znan po veličastni gotski katedrali
Santa María de Burgos, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
V katedrali sta pokopana El Cid (Rodrigo Díaz de Vivar) in njegova žena Dona Jimena.
El Cid je bil znameniti kastiljski vojskovodja iz 11. stoletja, ki je postal legendarni junak španske zgodovine.
Njegovo življenje je bilo precej nenavadno: bojeval se je tako proti muslimanskim kot krščanskim vladarjem,
odvisno od političnih zavezništev in okoliščin. Kasneje je osvojil Valencijo in tam vladal.
Mimogrede, ime El Cidovega belega konja Babieca je po svoje zanimivo:
v španščini lahko pomeni nekaj v smislu »bedak/neumnež«, kar je precej ironično za konja,
ki je v legendi postal eden najslavnejših konjev španske zgodovine.
Ko je bil El Cid izgnan iz Kastilje, je moral zapustiti svojo deželo skupaj s svojimi vojaki.
Za potovanje, konje, orožje in ljudi je nujno potreboval denar.
Seveda denarja ni bilo dovolj,
zato se je domislil zvijače.
El Cid je dal napolniti dve veliki skrinji s peskom. Nato jih je dal zaviti in zapečatiti tako,
da je bilo videti, kot da sta polni dragocenosti.
Potem je poiskal dva judovska trgovca oziroma posojilodajalca, Raquela in Vidasa.
Rekel jima je približno:
»V teh skrinjah so moje dragocenosti. Trenutno jih ne morem vzeti s seboj, zato jih lahko zastavim za denar.«
Raquel in Vidas sta verjela, da sta skrinji polni zlata in dragocenosti.
El Cid je dobil denar, skrinji pa pustil pri njiju.
El Cid je nato s svojimi možmi odšel iz Kastilje.
Raquel in Vidas sta bila zadovoljna, ker sta mislila, da imata
v rokah ogromno bogastvo. Po dogovoru skrinj nista smela odpreti, dokler El Cid ne bi vrnil denarja.
Toda ko sta kasneje skrinji le odprla sta videla
namesto zlata samo pesek oziroma prst.
Zanimivo je, da El Cid v Pesmi o El Cidu zaradi tega ni prikazan preprosto kot »slab človek«.
Srednjeveška pripoved ga prikazuje kot človeka, ki je bil v težkem položaju in je moral uporabiti
zvijačo, da je preživel izgnanstvo.
Kasneje se zgodba nadaljuje tako, da El Cid oziroma njegovi ljudje Raquelu in Vidasu denar povrnejo,
tako pripoved na koncu skuša podobo El Cida nekako popraviti.
Pred veličastno gotsko katedralo
Santa María de Burgos (Katedrala svete Marije).
Katedrala je znana tudi po veliki kupoli, oziroma cimboriu nad stičiščem ladij.
Graditi se je začela 1221 in je ena najlepših gotskih katedral v Španiji.
V katedrali je mogoče videti upodobitve svetega Hieronima (San Jerónimo).
Sveti Hieronim (ok. 347–420) je bil učenjak in duhovnik, ki je prevedel Sveto pismo v latinščino.
Njegov latinski prevod je znan kot Vulgata in je postal najpomembnejši latinski svetopisemski prevod zahodnega krščanstva.
Sv. Hieronim je bil rojen okoli leta 347 v Stridonu (Stridon).
Običajno se Stridon umešča nekje na območje današnje Hrvaške oziroma Slovenije. Zato ga v slovenskem prostoru pogosto
povezujejo z več kraji, predvsem z Zrenjem v slovenski Istri, kjer imajo cerkev sv. Hieronima ali Kogom v Slovenskih goricah.
O tem smo jaz, Matjaž in Mitja izvedli hudo debato v Katedrali svete Marije ...
Preberite si nekaj njegovih pisem - ki so povezane s Slovenijo:
Pisma svetega Hieronima devicam v Emoni, menihu v Emoni,
Kastorini, svoji teti po materini strani ...
Po katedrali smo se nekateri odločili za obisk zelo zanimivega Muzeja človeške evolucije
(Museo de la Evolución Humana (MEH)) - duhovnost in znanost se dopolnjujeta.
Za študente in upokojence je zastonj.
Posebej pomemben je zaradi Atapuerce, arheološkega območja približno 15 km od Burgosa,
kjer so našli izjemno pomembne fosilne ostanke zgodnjih ljudi. Muzej hrani tudi originalne
fosile Homo antecessor in znamenito lobanjo »Miguelón«.
Tukaj najdemo razvoj človeka, uporabo ognja, orodij in način življenja.
Kako se je torej človek razvijal skozi milijone let.
Mitja in Matjaž prebirata zanimivo novico - da piščal iz Divjih Bab ni več najstarejša ..., so tudi drugačna mnenja,
a tako piše v tem muzeju. In še dobro, da so našo piščal omenili, razstavili repliko.
Zakaj?
Nikoli ne bom pozabil predavanja
arheologa Ivana Turka (Cankarjev dom Ljubljana, 30 let nazaj, festival znanosti - SZF),
ki je vodil izkopavanja v jami Divje babe, kjer so odkrili okoli 60 000 let staro
neandertalčevo piščal. Na predavanju je ekspert
dokazoval, da so luknje v piščali delo človeških rok in ne ugriza divjih živali ...
Zelo se je potrudil, tudi eksperimentalno, pred poslušalci. A tisto kar preseneča
je, da smo to predavanje poslušali samo štirje, organizator, jaz in sin Nace, ter še en obiskovalec.
Ignoranca napram arheologu t. i. stroke, medijev in organizatorja je bila popolna - tudi blokada
informacij je bila skoraj 100 %. Takrat so namreč večinski ustvarjalci javnega mnenja z vsemi orožji udarili
po arheologu Turku, češ, da si izmišljuje in da je ta piščal le navadna kost, v Sloveniji pač ne moremo najti kaj takega ...
Po predavanju sem ga pohvalil za trud (res se je potrudil) in hkrati sem potarnal še nad skromnim obiskom.
Gospod Turk mi je vidno potolčen izjavil, da ga SZF ne bo več videla.
A na srečo je bil g. Turk pogumen, strokoven, vedel je, da ima prav in s časom je pridobival vedno več somišljenikov,
tudi v tujini, prišle se nove raziskave piščali ( izvedena je bila tudi radiometrična datacija, ki je
potrdila domneve o starosti ), tudi igranje na piščal je postalo del eminentnih izvajalcev
in danes je ta piščal ena od najbolj
prepoznavnih realitet Slovenije v svetovnem merilu -
je svetovno prepoznavna blagovna znamka.
To dokazuje tudi Muzej človeške evolucije v Burgosu.
Matjaž in Mitja sta se nekoliko pošalila -
a optika je, poleg korekcije vida - kako dragoceno - tudi preko teleskopov odprla človeku pogled v globine vesolja,
pot v vesolje ...
Od napake (vida) do vesolja!
Muzej zaključi zgodbo razvoja človeka
z romanom "1984" (George Orwell). Zelo poučno in izvirno.
"1984" je distopični roman o družbi, v kateri totalitarna oblast popolnoma nadzoruje ljudi.
Veliki brat (Big Brother) ves čas nadzoruje prebivalce,
oblast spreminja zgodovino in podatke, da ustrezajo njeni trenutni razlagi,
nadzoruje celo misli in jezik ljudi,
zasebnost in svobodna ljubezen, družina so nevarni,
ljudi držijo v pokorščini s strahom in kaznovanjem.
Winston začne dvomiti v sistem in se upirati Velikemu bratu.
Zaljubi se v Julio, skupaj pa poskušata živeti zunaj nadzora oblasti.
Oblast ga aretira in odpelje v Ministrstvo ljubezni, kjer ga mučijo,
da bi se odpovedal svojim prepričanjem. Najbolj znan je prizor v Sobi 101,
kjer ga soočijo z njegovim najhujšim strahom – podganami.
V obupu izda celo Julio in prosi, naj kazen namesto njega doleti njo.
Po »prevzgoji« ga izpustijo. Ko se pozneje sreča z Julio, ugotovi,
da med njima ni več prave ljubezni. Sistem je dosegel svoj cilj.
Na koncu Winston sedi v kavarni, posluša novice in spozna,
da je svoje misli popolnoma podredil oblasti.
Najbolj pretresljiv del je, da Winston ne izgubi samo svobode,
ampak tudi sposobnost upiranja v mislih. Na koncu ljubi Velikega brata.
Najhujša oblika totalitarizma torej ni
samo to, da te prisili ubogati, ampak da doseže, da začneš iskreno verjeti temu,
kar ti oblast ukaže, da moraš verjeti.
Glavno sporočilo romana je torej opozorilo, kaj se lahko zgodi,
če oblast dobi popoln nadzor nad informacijami,
jezikom, zgodovino in zasebnim življenjem posameznika.
Zelo znan je tudi izraz »Veliki brat te opazuje« (Big Brother is watching you).
Tisto, kar je danes še bolj protislovno od preteklih praks je, da si danes kar sami
kupujemo naprave (mobilni telefoni, PC-ji na spletu, TV kot računalniki),
ko nas lahko preko njih nadzoruje in vpliva na nas
vsak, ki nadzoruje svetovni splet, družbena omrežja, razne bratovščine, vplivneži, lože, skrajne ideologije ...
In brez teh naprav skoraj več ne moreš opraviti nobene poti, transakcije, prijave k zdravniku,
vse kar brskamo, beremo, pišemo, raziskujemo, govorimo po spletu, je lahko del nadzora ...
In skoraj vsaka oblast to zlorablja za pranje možganov državljanov in
hkrati druge krivi, da so oni tisti, ki so zlorabili splet, medije ... v stilu: "Primite tatu!"
Ali je torej to cilj evolucije človeka - to vprašanje je velika skrivnost ...
Dobro se je tega problema zavedati, če ga že ne moremo odpraviti.
Muzej se tega zaveda - a ali ni tudi on del zlorabe ... želeli bi si, da ni,
a direktorji se menjajo in vrednote tudi ... In - kakšno obnašanje nam je zapustila evolucija?
Tako si človek ob preizkušnjah velikokrat reče, zakaj bi si delal težave, obnašaj se kot večina ... in mi smo najbrž otroci
prednikov, ki so se znali prilagoditi, da so preživeli! Lahko pa smo tudi otroci tistih, ki so vse druge
eliminirali, ali bili tihi podporniki krutih poglavarjev ...
In velikokrat je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni! "The road to hell is paved with good intentions."
Španija je na zahodu edina država, ki je doživela dva totalitarna režima v polni obliki
in španska državljanska vojna je bila posledično ena od strašljivih uvertur v svetovno trpljenje,
kot tudi
hlodomor v Ukrajini ... In kot zmeraj - skoraj vse se je vrtelo okrog denarja, celo zlata.
Ko se je leta 1936 začela državljanska vojna, je republikanska vlada nadzorovala Banco de Espana in njene zlate rezerve.
Španija je imela takrat ogromno zalogo – približno 635 ton čistega zlata, eno največjih državnih zalog na svetu (veliko je bilo
naropanega v Južni Ameriki).
Republikanci so se bali, da bi zlato zajeli Franco in njegove nacionalistične sile, zato so ga začeli premeščati iz Madrida.
Jeseni 1936 so približno 460 ton zlata poslali v Moskvo,
kjer je bilo shranjeno v trezorjih sovjetske državne banke Gosbank.
Še približno 34 ton je bilo prej uporabljenih kot zavarovanje za sovjetski kredit.
Poleg tega je republikanska vlada približno 175 ton zlata prodala Franciji.
Francija 175 T
pretvori v 3,922 milijard frankov (to je cca 196 milijonov USD) in s tem je avtonomno razpolagala
republikanska stran v Španiji. Pri Stalinu pa je bilo tako, da je kar sam diktiral cene republikancem.
Republikanska vlada je zlato prodala Sovjetski zvezi oziroma ga uporabila za plačilo za:
orožje,
tanke,
letala,
strelivo,
gorivo,
hrano,
druge dobrine.
Ali je Sovjetska zveza Španijo za orožje in drugo pomoč pošteno obračunala?
Republikanska stran je trdila, da je bil transfer zakonit in potreben za preživetje republike.
Kritiki pa so trdili, da je Stalin izkoristil obupano situacijo Španije in za sovjetsko orožje zaračunaval zelo visoke cene.
Zanimivo je tudi, da je bila celotna španska zlata zaloga do konca vojne praktično izčrpana.
Franco pa je dobil ogromno pomoči od Hitlerjeve Nemčije in Mussolinijeve Italije – predvsem orožje, letala, vojake in drugo materialno pomoč.
Po ocenah Banco de Espana sta obe strani med vojno porabili približno podobne količine tujih sredstev:
republikanci okoli 769 milijonov dolarjev, predvsem prek poslov s Sovjetsko zvezo in Francijo,
Franco pa okoli 729 milijonov dolarjev, predvsem s pomočjo Nemčije in Italije.
Stalin je podpiral centralizacijo oblasti.
Komunisti so zagovarjali bolj disciplinirano in centralizirano vojno proti Francu. To jih je pripeljalo v spor z anarhisti (CNT-FAI) in trockisti (POUM), ki so imeli precej drugačne predstave o revoluciji.
Najbolj dramatično je bilo leta 1937 v Barceloni, kjer so izbruhnili oboroženi spopadi med republikanskimi frakcijami. Po njih je bila moč anarhistov in POUM precej oslabljena.
NKVD in represija -
Sovjetska tajna služba NKVD je v Španiji izvajala tudi tajne operacije proti ljudem, ki jih je Moskva označila za sovražnike. Najbolj znan primer je Andreu Nin, vodja POUM, ki je bil leta 1937 ugrabljen in umorjen.
Ironično pa je bila Sovjetska pomoč na koncu premalo in bila je prepozna,
medtem ko sta Francu dobavljala orožje tako Hitlerjeva Nemčija kot Mussolinijeva Italija.
Barcelona je bila takrat pomembno središče anarhistov (maj 1937).
V mestu je imela veliko moč anarhistična organizacija CNT-FAI,
pomemben vpliv pa je imel tudi POUM, ki je bil revolucionaren, a protistalinističen.
Na drugi strani so bili komunisti (PCE/PSUC), ki so bili povezani s Stalinovo Sovjetsko
zvezo in so želeli več centralnega nadzora.
Kaj je sprožilo spopad?
Maja 1937 je policija poskušala prevzeti telefonsko centralo v Barceloni, ki so jo nadzorovali anarhisti.
To je povzročilo oborožen upor.
Po ulicah Barcelone so se pojavile barikade,
začeli so se spopadi med različnimi skupinami, ljudje so se streljali med seboj.
Anarhisti CNT-FAI + POUM
proti
komunistom PSUC + republikanska policija in druge vladne sile.
V resnici so bila zavezništva bolj zapletena,
vendar je šlo predvsem za boj za nadzor nad mestom in smerjo revolucije.
Sovjetska zveza je podpirala komuniste. POUM je Stalin posebej sovražil, ker je bil povezan z
Levom Trockim oziroma ga je Moskva označevala za trockističnega.
Po spopadih je bil POUM prepovedan, njegovi voditelji pa preganjani.
Najbolj znan primer je Andreu Nin, vodja POUM. Sovjetski agenti/NKVD so ga ugrabili,
nato pa je bil umorjen. Oblast je sprva širila lažne trditve, da je pobegnil.
In tu pride George Orwell
in povezava na roman 1984.
Orwell je bil takrat v Barceloni in se je boril na strani republikancev v vrstah POUM.
Bil je neposredno priča spopadom in je v svoji knjigi ** Poklon Kataloniji (Homage to Catalonia)** opisal,
kako se je revolucionarno mesto nenadoma obrnilo proti lastnim zaveznikom.
Orwell je bil tudi ranjen v vrat, ko je bil na fronti.
Zato je njegova izkušnja iz Barcelone zelo pomembna za razumevanje njegovega poznejšega nezaupanja do totalitarizma,
propagande in političnega spreminjanja resnice – tem, ki jih je kasneje tako močno obdelal v 1984.
To je pravzaprav zelo zanimiva povezava: Barcelona 1937 - Orwell - tekst Poklon Kataloniji - pozneje nastaneta
Živalska farma in roman 1984.
Francija je z dogovorom Bérard–Jordana februarja 1939 sprejela načelo vračanja španskega državnega premoženja Španiji.
Poseben primer je bilo približno 40,2 tone zlata v Mont-de-Marsanu, ki je bilo med vojno zadržano v Franciji
in pozneje vrnjeno Španiji.
Ernest Hemingway se ni boril kot španski vojak, je pa med špansko državljansko vojno deloval v Španiji kot
vojni dopisnik in simpatiziral z republikansko stranjo. V Španijo je prišel večkrat med letoma 1937 in 1938
ter poročal s fronte.
Najbolj znano delo, ki ga je navdihnila španska državljanska vojna, je roman
Komu zvoni (For Whom the Bell Tolls).
Roman je izšel leta 1940.
Hemingway in George Orwell sta bila torej oba v
Španiji med državljansko vojno, vendar v precej različnih vlogah. Hemingway kot novinar in pisatelj,
Orwell pa je dejansko vzel orožje in se boril na republikanski strani, a je bil pozneje preganjan zaradi
politike (opisali zgoraj, za Stalina je bil na napačni strani, kot član POUMa).
Posvet z Aleksandro in Gregorjem, kako in kje izvesti opazovanje mrka in da se 12. avgusta 2026 dobro spočijemo, naspimo
(odhod ob 14. h)
in potem dan posvetimo zgolj mrku in pozneje še morebiti Perzeidom - utrinkom.
Tik pred zdajci zvečer 11. 8. 2026 sva z Matjažem le našla
mizo za postavitev opreme - teleskopov. Zelo nama je pomagal tudi prijazni španski trgovec.
Sledi dan, ki smo ga vsi čakali - popolni Sončev mrk 12. 8. 2026 - a o njem smo pisali že zgoraj
Španska TV (I) je ves čas imela oddaje o Sončevem mrku. Baje se je 10 milijonov
prebivalcev in turistov odpravilo v pas popolnega Sončevega mrka 12. avg. 2026.
Z letalom so na ogled mrka poleteli tudi nekateri njihovi astronomi.
Pred odhodom domov v Slovenijo - poletom iz Vitorie (Gasteiz) - obiščemo še vinorodni
del avtonomne pokrajine z imenom La Rioja
(Logrono je glavno mesto) / 13. avgust 2026
Najpomembnejše sorte vin so:
Tempranillo – daleč najpomembnejša sorta. Daje rdeča vina z okusi po češnjah in slivah, pogosto tudi
po vanilji in začimbah, če zorijo v hrastu.
Garnacha (Grenache) – daje bolj sadna, mehkejša in pogosto nekoliko bolj alkoholna vina.
Graciano – manj razširjena, vendar zelo cenjena sorta; daje temnejša, aromatična vina z več kisline in taninov.
Mazuelo (Carignan) – prispeva barvo, kislino in strukturo.
V Rioji pridelujejo tudi odlična bela vina, predvsem iz sorte Viura.
Zlasti tradicionalna bela vina, zorjena v hrastovih sodih, so posebnost regije.
Španska vina so izjemna, imajo malo dežja, zato ima vinska trta tudi manj bolezni in posledično manj škropljenja ...
Tudi cene vseh dobrin (ne samo vina) so v glavnem nižje kot v Sloveniji ali drugje na Jadranu ...
Razen Barcelone, je sever Španije cenovno kar ugoden.
V vinski kleti - so izredno urejene, ... a pijmo ga po pameti ...
Pot domov je bila zelo naporna - nočni let Vitoria (Gasteiz) - Bergamo in potem vožnja z avtobusom
v Slovenijo - letalo je zamujalo skoraj 2 uri,
in v Ljubljano smo prispeli komaj malo pred 8. h.
Mnogi pa smo potem morali v službe. Tri dni smo se pobirali.
A ekskurzija je, če seštejemo pluse in minuse, izjemno uspela - ničesar bistvenega nismo zamudili
(priča smo bili res izjemnemu popolnemu Sončevemu mrku v čudoviti pokrajini) in Španija nas je več
kot pozitivno presenetila. Noben tudi ni hudo zbolel ali se poškodoval - sopotniki od 9 do 91 let.
Velika HVALA vsem :)
"Carpe diem"
Vsebina se dopolnjuje.
Zorko Vičar
Konjunkcija Venere in Jupitra I,
- 9. junij 2026
Konjunkcija Venere in Jupitra, 9. jun. 2026 ob 22:28 h, obala, foto: Zorko Vičar.
Konjunkcija Venere in Jupitra, 9. jun. 2026 ob 22:26 h, obala - v daljavi se zazna udar strele,
foto: Zorko Vičar.
A bi to na sliki lahko
bili tudi "Red Sprites" (t. i. rdeči škratje) - razelektritve na višini približno 50 do 90 km,
nekje nad Italijo, morje je bilo mirno. Na SZ so bili
zaznani udari strel (sem pogledal v arhiv razelektritev). A lahko, da je bila to le navadna strela nad bližnjo Istro ...
(a potem bi pričakoval višjo podobo strele).
Zakaj sploh razmišljanje o Red Sprites?
Noben od družbe se namreč ne spomni, da bi takrat zaznal kako bliskanje v daljavi (kar večinoma vsaj kdo zazna)
- Red Sprite (razelektritev visoko na nebu, nad 50 km in to nad strelo oblak - Zemlja) namreč traja le nekaj milisekund
in ga oko ne zazna - fotoaparat pa lahko.
Zaid Sonca za Triglavom,
- 22. junij 2026
Zaid Sonca za Triglavom ob poletnem solsticiju je prizor, ki ga redko zamudimo.
Razen, če nam tega izjemnega prizora ne pokvarijo oblaki ali celo nevihte, plohe. To se je žal zgodilo letos.
Poskušali smo 19.6 in 21. 6. 2026, a so nam oblaki preprečili pogled proti Triglavu. 21. junija je kmalu po 21. h
začelo celo deževati, se bliskati ... 22. junija je bil še zadnji dan, ko bi lahko videli dvojni zahod Sonca.
Pol ure pred zahodom Sonca za Triglavom je kazalo dokaj vzpodbudno ... Na terasi Gimnazije Šentvid se nas je
zbralo lepo
število ljubiteljev astronomije in Sonce je končno pokukalo iz oblakov.
Silhueta Triglava se je videla prav lepo pred s Soncem osvetljeno
kopreno - res lep prizor.
A kaj, ko je ta koprena za Triglavom počasi prerasla v neprepustne oblake ravno ob zaidu Sonca.
A vseeno je bilo vzdušje odlično - zaid Sonca nas je spet zbral v tako lepem številu.
Po zaidu Sonca so se oblaki praktično odmaknili in tako smo z 10 cm-skim teleskopom prav
lepo ujeli znameniti Aljažev stolp na vrhu Triglava - slika je bila po popoldanski nevihti zelo mirna in jasna.
Obiskal nas je tudi zelo daljni Marjetkin sorodnik iz ZDA
Walker Yane (po naše Jene, pripeljal ga je Matjaž V.).
Odraščal na kmetiji v Oldenburgu v Indiani. Sedaj Dela kot predavatelj matematike na
'St. Louis University High'
v St. Louisu (zvezna država
Missouri). Je uspešen tekač na dolge proge.
Udeležil se je tudi gorskega teka Podbrdo Trail Running Festival v soboto 20. 6. 2026.
Z veseljem se je pridružil naši astronomski druščin, si ogledal Aljažev stolp.
Njegov naslednji cilj so prav Julijske Alpe - Triglavski narodni park.
Matjaž mu je razkazal še naš observatorij in podpise ter slike astronavtke
Sunite Williams in astronavta Randyja Bresnika iz ZDA. Oba sta slovenskih korenin, Sunita nas je obiskala 2014,
Bresnik pa leta 2018.
Bresnik bo tudi vodil
naslednjo misijo Artemis III, ki je zadnja priprava na vrnitev človeka na Luno.
Večina teh informacij je za Walkerja bila nekaj novega, čeprav prihaja iz ZDA.
Andrej Lajovic pa mu je podrobno razkazal naš radijski teleskop za vodikovo črto 21 cm - ki je bil zgrajen
za nekaj 100 $ s strani članov astronomskega krožka in AD Vega (Andrej, Klemen ...). Motor je recimo iz zavržene
napenjalne fizioterapevtske naprave, uteži sta avtomobilski platišči, konstrukcija je zvarjena kar na terasi ...,
voden je preko majhnega poceni računalnika Raspberry Pi.
Ko je naš Walker (pohajalec) videl sliko
Rimske ceste narejeno z našim teleskopom, se je zavedal, kako uspešen je ta projekt radijskega
teleskopa in koliko znanja premore šentviška astronomska skupina.
Z Matjažem sva mu od daleč pokazala tudi prvo gimnazijo, kjer je v celoti pouk potekal v slovenskem jeziku
(to je sosednjo škofijsko gimnazijo),
iz leta 1905. To so leta, ko je tudi Johan Jene iz Drušč (Walkerjev prapradedek)
odšel s trebuhom za kruhom čez lužo v ZDA.
Tako se krog življenja, odhajanja in vračanja nadaljuje.
Pa naslednjič več sreče z jasnim vremenom. Tisto, kar še odlikuje teraso Gimnazije Šentvid,
je poleg astronomskega observatorija
in
krasnega razgleda na mnoge konce Slovenije, še zelo ugodna mikroklima
- na terasi je namreč temperatura zraka zmeraj nekoliko nižja od
okolice, kar nam je ob teh visokih junijskih temperaturah zelo pomagalo.
V petek 26. 6. 2026 nam je Veroniki, Jakatu in meni uspel pobeg iz pekla mestne vročine
na prijetno ohlajeno teraso in zraven
smo ujeli še prav ličen (sicer enojni) zaid Sonca za Triglavom. In še kaj.
Vsi pričakujemo zahod Sonca za Triglavom - 22. 6. 2026, Gimnazija Šentvid - Ljubljana.
Andrej, Walker Yane (na sredi) in Matjaž ob radijskem teleskopu - 22. jun. 2026.
Tako smo zaman čakali 21. junija 2026.
Vse je pripravljeno - 22. jun. 2026.
Triglav v ozadju je še zmeraj lepo viden.
Bližnji posnetek kaže na grozeče oblake za Triglavom.
V petek 26. 6. 2026 nam je Veroniki, Jakatu in meni uspel pobeg iz pekla mestne vročine
na prijetno ohlajeno teraso in zraven
smo ujeli še prav ličen (sicer enojni) zaid Sonca za Triglavom. In še kaj.
Na vrhu Triglava se lepo vidi tudi Aljažev stolp, desno pa koča na Kredarici.
Kaj frči nad Triglavom?
Konjunkcija Jupitra in Venere,
- 8. in 9. junij 2026 - ne zamudite čudovitega prizora kmalu po zaidu Sonca
Jupiter in Venera z Zemlje Avtorstvo slike & avtorske pravice: Marek Nikodem
(PPSAE)
Pojasnilo:
Vidna je bila po vsem svetu.
Konjunkcija Jupitra (levo) in Venere (desno) ob soncnem zahodu leta 2012 je bila vidna skoraj ne glede na to,
kje na Zemlji ste živeli.
Vsakdo na
našem planetu,
ki je imel ob soncnem zahodu jasno zahodno obzorje, je lahko opazoval ta prizor.
Tega leta se je ustvarjalni fotograf odpravil stran od mestnih luči kraja
Szubin
na Poljskem, da bi fotografiral skoraj najtesnejše navidezno zbližanje
obeh planetov.
Svetla planeta sta bila takrat med seboj oddaljena le približno
tri stopinje,
medtem ko je njegova hči zavzela zabavno pozo.
V ozadju je še vedno žarel šibek rdeč sončni zahod.
Jupiter in
Venera sta ta teden po soncnem zahodu ponovno
skupaj na nebu.
Približno čez dva dni (oziroma 8. in 9. junija 2026,
na zahodnem nebu kmalu po zahodu Sonca) bosta
potovala manj kot eno stopinjo narazen (na našem večernem nebu cca 1.5 °),
kar bo njuno najtesnejše navidezno srečanje, kot prikazujejo tudi karte na strani
EarthSky.
Pojasnilo:
Se vam zdi ta prizor znan?
Gre za sodobno poustvaritev znamenite slike Zvezdna noč,
ki jo je naslikal Vincent van Gogh.
Tako fotografija kot izvirna slika prikazujeta
visoko drevo na levi, srpasto Luno
zgoraj desno, planet Venero tik desno od drevesa, obzorje
v ospredju, ki se dviga od leve proti desni, ter oblake nad obzorjem.
Razlika je v tem, da je bila fotografija posneta sredi aprila letos v Cascavelu,
v Braziliji, medtem ko je bila izvirna slika naslikana leta 1889 v
Saint-Rémy-de-Provence, v Franciji.
Izvirna Zvezdna noč po mnenju mnogih sodi med tri
najslavnejše slike na svetu
in predstavlja umetniški poklon čudesom
nočnega neba.
Današnji dan je približno obletnica jutra, ko je van Gogh opazoval nebo, ki ga je pozneje upodobil v svoji
Zvezdni noči.
VIR: APOD
Odpravo Artemis III bo vodil astronavt slovenskih korenin Randy Bresnik,
- 9. jun. 2026 (leta 2018 je obiskal Gimnazijo Šentvid - Lj.)
Odpravo Artemis III bo vodil astronavt slovenskih korenin Randy Bresnik
12. marca 2018 je
astronavt Randy Bresnik z družino obiskal Slovenijo in tudi Gimnazijo Šentvid - Lj. ter astronomski krožek.
Le kam hiti naš gost Randy? (12. marec 2018 - Gimnazija Šentvid)
In Randy je spet v šolskih klopeh v deželi babice in
dedka - med šentviškimi dijaki (12. marec 2018 - Gimnazija Šentvid).
Opozoril je recimo na nevarnosti in tudi na velik strah astronavta pri vzdrževanju zunanjega dela postaje
- sprehod po vesolju spremlja torej tudi strah - razumljivo ... (predavanje - 12. marec 2018 - Gimnazija Šentvid).
Član astronomskega krožka GŠ Lan Koncilija je z mobilnim telefonom
ujel ravno trenutek, ko se je
astronavt Randy Bresnik podpisoval (zraven Sunite) na steno slavnih
v rotundi observatorija Šentvid - Lj. (12. marec 2018 - Gimnazija Šentvid).
Priprave na fotografiranje ... (12. marec 2018 - Gimnazija Šentvid), Foto: ZV.
Stena šentviškega astronomskega observatorija:
"Sunita ni več sama, je v dobri družbi Randyja Bresnika - 12. marec 2018."
Steno krasita tudi njuna zelo imenitna podpisa.
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila člane odprave Artemis III. To so: Randy Bresnik, Luca Parmitano,
Frank Rubio in Andre Douglas. Misija bo poletela prihodnje leto,
na njej bodo preizkusili opremo in tehnike za poznejše odprave na površje Lune.
Od leve proti desni: Bresnik, Parmitano, Rubio, Douglas. Foto: Nasa.
Zemlja iz vesoljskega plovila Orion. Takšne prizore bodo uzrli tudi na odpravi Artemis III.
Fotografija je sicer nastala na odpravi Artemis II. Foto: Nasa
Poveljnik odprave bo Randy Bresnik (Nasa), izkušen astronavt, pri nas znan tudi po svojih slovenskih koreninah.
Pilot bo Luca Parmitano, Italijan. Specialista odprave bosta Američana Frank Rubio in Andre Douglas. V rezervi bo Bob Hines.
59-letni Bresnik je veteran vesoljskih poletov. Udeležil se je odprav STS-129 leta 2009 in Sojuz MS-05 leta 2017.
Rojen je bil leta 1967 v ameriški zvezni državi Kentucky. Njegove korenine segajo v Zgornjo Savinjsko dolino, ki
jo je že večkrat obiskal. Randyjeva prababica je bila doma iz Ljubnega, pradedek pa z Luč. Na začetku prejšnjega
stoletja sta se odpravila v ZDA, tam ustvarila družino in tudi ostala.
Odprava Artemis III ne bo šla do Lune, temveč se bo dogajala na nebu Zemlje. Nasina vesoljska ladja Orion bo
izstreljena v nizkozemeljsko tirnico, kjer se bo srečala z dvema lunarnima pristajalnikoma, in preizkusila
medsebojno manevriranje teh vesoljskih plovil. Tako želijo testirati tehnike, ki bodo pozneje potrebne za
dejansko izvedbo vrnitve človeka na Luno.
Zanimivost - Astronavt Bresnik je med vesoljskim sprehodom čakal na rojstvo hčerke.
Orion se bo torej na Artemisu III združil tako s pristajalnikom Blue Moon podjetja Blue Origin kot s Starshipom
HLS podjetja SpaceX, je na novinarski konferenci potrdil administrator Nase Jared Isaacman.
Na tej odpravi bodo testirali tudi druge pomembne sisteme, kot so komunikacije, proizvodnja električne energije,
navigacijski sistemi. S tem želijo "zmanjšati tveganja na prihodnjih lunarnih odpravah" in zagotoviti, da bodo
"premagali Kitajsko pri vesoljski tekmi na Mesec", je na novinarski konferenci dejal pomočnik administratorja Nase Jeremy Parsons.
Artemis III je za zdaj načrtovan za drugo polovico leta 2027, a kot je pri zahtevnejših vesoljskih programih
že navada, bo najbrž zamaknjen.
Nasa bo že letos začela postavljati postojanko na Luni.
Dejanska vrnitev človeka na Luno bo izvedena leto dni pozneje na odpravi Artemis IV.
Odprava Artemis II je potekala aprila in je bila popoln uspeh. Orion je šel okoli Lune in nazaj, prvič po letu 1972.
Posadka odprave Artemis IV še ni znana, a Nasa bi jo počasi že morala določiti. Morda jo je že, pa imena skriva.
Astronavti morajo namreč pred odpravo opraviti dolge in zahtevne priprave, ki navadno trajajo več let.
To velja za Mednarodno vesoljsko postajo, kjer so zadeve že zelo utečene, kaj šele za raziskovanje Meseca,
kamor se vračamo po več kot šestih desetletjih.
Trenutno so najbolj pereča težava lunarni pristajalniki. Starship je še precej nezanesljiv kljub intenzivni
razvojni kampanji, ki traja že tri leta, in vprašanje je, ali lahko SpaceX ob takšnem tempu zagotovi varen
pristajalnik v zgolj letu dni. Tudi Blue Origin se premika nekoliko po polžje, povrhu pa je podjetju pred
kratkim spektakularno eksplodirala ključna nosilna raketa New Glenn, kar bo še dodatno zavrlo razvoj.
Težava je tudi v tem, da podjetji morda lahko pohitita in nekoliko na silo zagotovita vsako svoj pristajalnik
v letu dni za testiranje. A ključno je, da testirajo opremo, ki bo čim bolj podobna tisti, ki bo dejansko šla
na Luno, in pri hitenju najbrž ne bo tako.
Artemis je Nasin program za vrnitev človeka na Luno, vzpostavitev stalne postojanke na njenem površju
in priprave na potovanje do Marsa.
Povzeto po MMC RTV SLO - 9. junij 2026
Laserska komunikacija v vesolju ali
kaj vse je bilo potrebno, da smo lahko v živo –
in v visoki ločljivosti – spremljali astronavte Lunarne odprave Artemis II,
- april/maj 2026
Matija Brumat
je Solkanec, ki ga je življenjska pot ponesla do Švice in vesoljskih
tehnologij. Svojo pot je začel na novogoriški tehniški gimnaziji, nadaljeval z doktoratom
iz strojništva na ljubljanski strojni fakulteti. Že kot študent je skupaj s
sodelavcem zmagal na ameriškem tekmovanju Texas Instruments Innovation Challenge. Razvil je piezoelektrično
deformabilno zrcalo, namenjeno preciznemu vodenju laserskega snopa. To mu je odprlo pot
do podjetja v Švici, ki se ukvarja z vesoljskimi tehnologijami. V tej
vlogi je sodeloval pri pomembnem dosežku Evropske vesoljske agencije. V konzorciju pod
taktirko Ese so vzpostavili tehnologije za laserske komunikacije na razdaljah več sto
milijonov kilometrov in jih uspešno preizkusili pri pretoku visokoločljivostnega posnetka z Nasine
sonde Psyche, ko je bila nekje na zunanjem robu asteroidnega pasu.
Instrument DSOC na sondi Psyche (po asteroidu Psiha, ki je tarča raziskav - približnost 265 milijonov kilometrov stran),
ki skrbi za lasersko komunikacijo,
pošilja 20-centimetrski laserski žarek proti Zemlji.
Premer žarka, ki pride na Zemljo, pa je približno velikosti Zemlje, tako da v bistvu osvetli cel planet -
a s tem gostota laserskih fotonov
na površino zelo pade.
A že pri majhni kotni napaki smeri lahko tudi s tako velikim žarkom svetimo mimo Zemlje.
Snop tudi nima povprečne moči čez celo površino, temveč je Gaussov žarek.
V središču je večina energije in potem proti robu pada.
A uporaba krajših valovnih dolžin (od radijsalikih) omogoča vesoljskemu plovilu, da v določenem času prenese več podatkov.
Krajša valovna dolžina λ pomeni višjo frekvenco ν, saj velja:
c = λ*ν .
Višje frekvence pa omogočajo širši frekvenčni pas (večjo pasovno širino),
zato lahko v istem času prenesemo več informacij.
Uporabljajo se torej ožje in bolj usmerjene laserske žarke, tako se
zmanjšajo izgube signala na velikih razdaljah (že prej je lasersko tehnologijo kot prvi začel uporabljati
Musk pri Starlinku). Pri tej zelo oddaljeni komunikaciji s sondo Psyche pa so razdalje veliko večje,
potrebna je torej večja kotna natančnost in problem je seveda tudi atmosfera, ki dodatno razprši žarke.
Premer laserskega žarka na tokratni misiji Artemis II (2026) je znašal
štiri palce, po naše sto milimetrov na samem izvoru.
Uradno so dosegli prenos podatkov z 260 megabitov (Luna - Zamlja), oziroma 20 megabitov na sekundo (Mbps) iz Zemlje
proti vesoljski ladji Orion.
Apollo 11 Moon Landing je imel prenos podatkov reda le nekaj kilobitov na sekundo za televizijski signal.
Astronavti misije Artemis II so se vrnili domov,
- 10. april 2026
Astronavti misije Artemis II so se vrnili domov
Vesoljsko plovilo Orion se je po obletu Lune, prvem po letu 1972, vrnilo domov.
10. aprila 2026 ob 2.07 po našem času je padlo v morje pri Kaliforniji,
varno in po načrtu. Odlična misija utira pot za vrnitev človeka na Luno že čez dve leti.
Oris velikega finala
Približevanje je bilo razmeroma mirno, minilo je v pripravah in napetem pričakovanju. Zadnjo uro in pol pa je šlo zares. Orion je imel eno samo priložnost, da se varno vrne v ozračje, in če bi šlo kar koli resnega po zlu, potem bi šlo po zlu vse.
"Vse je odvisno od zadnjih nekaj minut poleta," so povedali na zadnji Nasini novinarski konferenci. Poudarili so tudi, da so storili vse, kar so lahko, in da zaupajo v opremo. "Posadka bo jutri stavila svoja življenja na to naše zaupanje."
Astronavti so 7. aprila fotografirali Rimsko cesto.
Posadka je svoj zadnji dan odprave začela ob 17.35 po našem času s tradicionalno budnico, pesmijo, ki jo izbere nadzorno središče. Tokrat so se naužili pesmi Run to the Water ansambla Live. Po zajtrku in prejemu navodil nadzornikov so se okoli 19. ure začele priprave na vrnitev. Kapsulo so pospravili, predmete so varno zaprli v omarice ali jih kako drugače pripeli, da niso leteli naokoli in predstavljali nevarnosti med spustom. Vnovič so namestili sedeže, ki jih v vesolju niso potrebovali.
Ob 20.53 je Orion prižgal pogon za popravek poti. V ozračje je moral vstopiti na pravi lokaciji pod pravim kotom. "Bom kar neposreden. Kot moramo zadeti natančno, manj kot kotno stopinjo, ali pa ne bomo uspešni," so povedali na Nasini konferenci.
Ob 21.20 se je posadka vrnila k pospravljanju kabine, privoščila si je tudi poslednji vesoljski obrok.
Ob 23.05 so vesoljci zlezli v oranžne obleke, ki jih ščitijo pred nenadnim padcem tlaka v kapsuli, denimo zaradi udara mikrometeoroida ali vesoljskih smeti. Zagotavljajo jim tako notranji tlak kot kisik za dihanje. Da je ukrep pomemben, priča zgodba odprave Sojuz 11 iz leta 1971, ko se je posadka med spustom zaradi nenadno odprtega ventila v manj kot minuti zadušila.
Vroči spust
Posadka v komandnem modulu
je občutila skoraj štirikratnik sile težnosti. Postopek vrnitve je drugačen od misije Artemis I.
Odboj je manjši, čas največje toplotne obremenitve pa skrajšan s 14 na osem minut.
Vstop v ozračje je bil na 122 kilometrih (400.000 čevljev),
največja toplotna obremenitev na 61 kilometrih (200.000 čevljev). Foto: Nasa
Še zanimivost, ki ni čisto intuitivna. Komandni modul leti “plosko naprej”, zakaj?
Modul ima tudi izmaknjeno težišče glede na geometrijo.
Zamik težišča komandnega modula je cca 1.33 m (naprej/nazaj)
in cca 0.24 m (bočno od osi!) pri kapsuli cca 5 m premera, razmerje L/D je cca 0.3.
Vsak astronavt ima zato točno določen sedež,
sedeži so postavljeni tako, da
skupaj z opremo dajo pravilen CG (center of gravity).
Kapsula je mase kar cca 8 ton in s tem zmanjša vpliv ljudi na težišče, a če se en astronavt
premakne za 20 cm, to vseeno pomeni premik težišča cca 2 mm, zato je sistem predhodno uravnotežen
z aktivnim krmiljem. Če tega ne bi bilo, bi se kot vstopa spremenil za majhen del stopinje,
vzgon za nekaj %, smer pristanka pa lahko za nekaj km (v ekstremnih primerih).
Komandni modul leti “plosko naprej”, ker:
- poveča upor (drag) => varno zaviranje
- omogoča delovanje toplotnega ščita
- izboljša stabilnost
- omogoča nadzor leta (zaradi zamaknjenega težišča).
Reakcijski motorji (RCS - Reaction Control System)
Na kapsuli so majhni potisniki (thrusters), ki
lahko rahlo rotirajo kapsulo,
jo usmerijo v pravilen kot pred vstopom v ozračje in jo umirijo (odpravijo morebitno rahlo rotacijo)
pred odpiranjem padal na koncu poleta modula.
Težišče ni na osi simetrije (ni v “sredini stožca”)
ampak le nekoliko “na stran” glede na plosko toplotno zaščito.
Je torej premaknjeno malo proti toplotnemu ščitu
in ključno: rahlo vstran od osi.
Ta bočni zamik ustvari asimetrijo v zračnem toku. Omogoča aktivno navigacijo, korekcije. To ustvari vzgon,
RCS s popravki določa smer tega vzgona.
Razmerje L/D [ lift-to-drag: L = vzgon (lift), D = upor (drag) ] je od 0.2 do 0.4.
To pomeni vzgon cca 20 – 40 % upora. Potniško letalo: L/D ≈ 15 – 20, jadralno letalo: L/D ≈ 40+.
Kapsula ima sicer malo vzgona ( L/D je nekje od 0.2 do 0.4) — ampak dovolj za nadzor.
Pa vendar - koridor pristanka v Pacifiku je precej velik, je podoben zelo dolgi in ozki “elipsi” in
kapsula lahko pristane kjerkoli znotraj te elipse dolžine cca 1000 km
in precej manjša širine (desetine do cca 100 km). O tem odloča veliko spremenljivk, recimo
vstopni kot, hitrost, ki je v tem primeru cca 11 km/s (lunarni povratek).
Nato je dejansko šlo zares. Ob 1.33 se je Orion ločil od servisnega modula. Ta se imenuje Evropski podporni modul in je, kot nakazuje že ime, evropski prispevek k programu Artemis. Vsebuje motorje, rezervoarje za gorivo in kisik, s paneli sončnih celic pa prispeva električno energijo. Za vrnitev je nepotreben. Še več, ločitev je nujna. Ravno med Orionom in EPM-jem je namreč Orionov toplotni ščit.
Po ločitvi se je Orion nekoliko dvignil in s tem oddaljil od zdaj nevarnega sopotnika. To se je zgodilo ob 1.37. Podporni modul je šel svojo pot in bil uničen nekje nad Tihim oceanom. Posadka si je nadela vizirje.
Orion je udaril ob ozračje nad Havaji ob 1.53 na višini 122 kilometrov in pri napovedani hitrosti 38.366 kilometrov na uro (10,56 kilometra na sekundo). Nasa je sicer pred časom napovedovala rekord, preseženo hitrost Apolla 10 (39.937 km/h), a se to ni zgodilo. Kapsula se je od atmosfere sprva odbila, tako kot se ploski kamen od gladine jezera, in tako nekoliko zmanjšala hitrost. Nato je dejansko vstopila v atmosfero. Takrat je štafeto prevzel toplotni ščit – okrogla struktura na dnu kapsule. Orion je namreč narival zrak, s tem ioniziral molekule plina in jih močno segrel, s čimer se je toplotni ščit spopadal z visoko temperaturo. Nekoliko zmede je sicer nastalo, kolikšno. Nasa je dolgo govorila o temperaturi nad 2700 stopinj Celzija, v zadnjem sporočilu za javnost pa je navedla 1700 stopinj.
Če bi toplotni ščit odpovedal, bi izid bil samo eden: uničenje vesoljske ladje. Na poletu Space Shuttla Columba leta 2003 je odpovedalo samo nekaj ploščic toplotnega ščita, kar je bilo dovolj, da je plazma vdrla v notranjost in stalila aluminijevo strukturo – in tudi Orionova je iz aluminija.
Poleg tega ima Orionov toplotni ščit hibe. Po misiji Artemis I so v njem našli jamice, ki jih ne bi smelo biti. Ugotovili so, da se znotraj strukture sproščajo plini, ki sunkovito prodrejo na površje in povzročajo neenakomerno obrabo. Toplotni ščit sicer deluje z ablacijo, odletavanjem materiala, ki s seboj odnese tudi toplotno energijo. Nasa je zadnja leta porabila za izračune, s katerimi je pojasnila, zakaj je to tveganje še vedno sprejemljivo, in nekoliko prilagodila nalet Oriona v ozračje.
Kapsula je tokrat ubrala ostrejši kot in hitreje prispela do tal. Po navedbah Nase je bilo segrevanje intenzivnejše, a časovno krajše. Tako je bilo manj časa za pirolizo, popreproščeno, gorenje brez kisika, ki ustvarja pline znotraj strukture ščita. Prav ti so nazadnje odprli jamice v ščitu.
Poudariti je treba, da je kljub "anomalijam" Orion na prejšnji odpravi varno dospel do tal – in tako je bilo tudi tokrat.
Orion je bil v tem delu odprave šest minut brez komunikacij s tlemi. Preprečeval jih je "kokon" iz vroče plazme, ki je obdajal kapsulo. Posadka je bila pasivna. Pilotiranje bi prevzela le ob več resnih morebitnih odpovedi.
11 padal
Zaporedje uporabe padal komandnega modula. 35.000 čevljev je 10,6 kilometra. 24.000 čevljev je 7,3 kilometra.
6.800 čevljev sta dva kilometra. 5600 čevljev znaša 1700 metrov.
1500 čevljev znaša 457 metrov. Foto: Nasa
Po uvodnem zaviranju s trenjem si je Orion zagotovil pojemek s kar 11 padali iz kevlarja.
Na višini devetih kilometrov in pri hitrosti 520 kilometrov na uro so se sprožila tri padala, ki so s sabo odnesla zgornji poklop vesoljske ladje. Na višini 7,6 kilometra pri hitrosti 495 kilometrov na uro sta sledili dve padali. Namenjeni sta bili zgolj stabilizaciji vesoljskega plovila pred odprtjem glavnih padal. In še ni konec. Na višini 2,9 kilometra so bila aktivirana tri vlečna padala, s pomočjo katerih so pri hitrosti 210 kilometrov na plano prišla tri ... glavna padala. Ta so široka kar 35 metrov in so poskrbela za padec v morje s hitrostjo 32 kilometrov na uro, kar je za astronavte še vedno nekoliko neprijetno, a obenem varno. Pristanek na morski gladini v bližini San Diega (Kalifornija, ZDA) se je zgodil natančno po načrtu, ob 2.07 po našem času.
Celoten postopek od vstopa v ozračje do pristanka je trajal 13 minut. Orion je v tem času premeril 3200 kilometrov.
S helikopterjema so jih prepeljali na ladjo
Pristanek odprave Artemis II. Foto: Nasa
Na varni razdalji okoli 8 kilometrov jih je čakala ladja ameriške mornarice USS John P. Murtha. Če bi Orion padel predaleč od načrtovanega mesta pristanka, je bilo v pripravljenosti tudi več zračnih plovil, med drugim letalo C-17 Globemaster.
Po pristanku so se h kapsuli odpravili potapljači in se ustavili na razdalji 110 metrov. Najprej so preverili, ali je približevanje varno, nato so se odpravili k vesoljskemu plovilu. Odprli so loputo. Najprej je vstopil zdravnik in preveril zdravstveno stanje posadke. Nato so jim pomagali vstati s sedežev in jih premaknili na napihljiv splav.
Astronavti so potrebovali nekaj pomoči pri premikanju, ker so se njihova telesa do neke mere že prilagodila na bivanje v mikrotežnosti. V vesolju se namreč telesne tekočine, predvsem kri, premaknejo proti zgornjemu delu telesa (zato se marsikdo pritožuje nad vesoljskim glavobolom in občutkom zamašenosti nosne votline, sinusne votline). Telo se na to počasi prilagodi. Ko pa se vrnejo na Zemljo, težnost spet povleče telesne tekočine navzdol. Številni astronavti se zato na Zemlji, če poskušajo vstati in ostati pokonci, spopadajo z vrtoglavico in občutkom slabosti. Posadka Artemisa II je že pred spustom oblekla posebne kompresijske hlače, ki jim so jim potiskale telesne tekočine proti zgornjemu delu telesa, s čimer naj bi nekoliko zmanjšali slabost ob vstajanju.
Vojska je odvlekla kapsulo stran od splava. Prispela sta dva helikopterja in odpeljala posadko na varno. Celoten postopek je trajal še dve uri po pristanku.
Člani odprave Artemis so se vrnili na Zemljo, od leve proti desni:
Jeremy Hansen, Reid Wiseman, gospa Christina Koch, Victor Glover.
Štiričlanska posadka, ki jo sestavljajo ameriški astronavti Victor Glover, Christina Koch in Reid Wiseman ter Kanadčan Jeremy Hansen, se je s prve odprave proti Luni s človeško posadko po več kot 50 letih vrnila po doživetju nepozabnih trenutkov, potem ko so se od Zemlje oddaljili dlje kot kateri koli človek doslej.
Med drugim so opazovali popoln Sončev mrk in delili osupljive fotografije, vključno s posnetkom Zemljinega zahoda v trenutku, ko se naš planet spusti pod Lunino obzorje. Poveljnik misije Wiseman je v torek dejal, da so "videli prizore, ki jih še noben človek ni".
Glover, Koch in Hansen so se zapisali v zgodovino tudi kot prvi temnopolti astronavt, prva ženska in prvi astronavt, ki ni državljan ZDA, ki so sodelovali v poletu proti Luni s človeško posadko.
Posadka se je s kapsulo Orion na raketi Space Launch System iz ameriškega vesoljskega izstrelišča Cape Canaveral odpravila prejšnji teden v sredo zvečer. Astronavte je pred dnevi po videoklicu poklical predsednik ZDA Donald Trump, jim izrekel čestitke in jih po pristanku na Zemlji povabil na sprejem v Belo hišo.
Končni cilj programa Artemis, v okviru katerega je ameriška vesoljska agencija Nasa leta 2022 že uspešno izvedla poskusni polet okrog Lune brez posadke z misijo Artemis 1, je vzpostaviti dolgoročno prisotnost na Luni kot odskočno desko za raziskovanje Marsa.
Misiji Artemis 2 bo namreč sledila misija Artemis 3, ki bo namenjena testu priključitve pristajalnega modula, nato naj bi astronavti v okviru misije Artemis 4 tudi pristali na Luni, kar želijo izvesti do konca leta 2028.
Velikopotezni program Artemis se sicer že od začetka spopada z zamudami in presežnimi stroški. Trumpova vlada ob tem pritiska na Naso, da bi pristanek na Luni izvedli še pred koncem njegovega mandata, nekateri strokovnjaki pa izražajo dvome o izvedljivosti tega projekta. Washington se pri programu Artemis izdatno zanaša tudi na zasebni sektor in vesoljska podjetja ameriških milijarderjev, kot sta SpaceX Elona Muska in Blue Origin Jeffa Bezosa. Za spust na površino Lune in pristanek bodo namreč potrebovali še pristajalni modul, ki ga podjetji še razvijata.
Ameriška vlaganja v misijo Artemis številni vidijo tudi kot tekmovanje s Kitajsko, ki si trenutno prizadeva poslati ljudi na Luno do leta 2030.
Medtem ko smo na Zemlji med velikonočnimi prazniki jedli potico, je več kot 400 tisoč kilometrov stran štiričlanska posadka misije Artemis II pisala zgodovino. Človeška posadka je prvič v zgodovini obkrožila Luno ter se podala najdlje v vesolje doslej. Kaj to pomeni za človeštvo in nadaljnje raziskovanje vesolja, kako spreminja geopolitično ravnotežje in kakšna je vloga zasebnih vesoljskih velikanov?
Orion se je Mesecu najbolj približal ob 1.02 po našem času, tj. pri 6545 kilometrih. Pet minut pozneje je dosegel največjo oddaljenost od Zemlje, 406.772 kilometrov, kažejo zadnji izračuni trajektorije.
Posadka je s takšne oddaljenosti videla celoten obseg Lune. Na odpravah Apollo so bili precej bližje in niso videli polov.
Ob polnoči in 44 minut je Mesec ustavil komunikacijo med Orionom in Zemljo. Ko se je vesoljska ladja pokazala na drugi strani, so se komunikacije povrnile.
"Ko smo vžgali motor proti Luni, sem dejala, da ne zapuščamo Zemlje. Zemljo smo izbrali.
In to drži. Raziskovali bomo, gradili, izdelovali plovila, vrnili se bomo. Postavili bomo znanstvene
postojanke, naredili roverje, ukvarjali se bomo z radijsko astronomijo. Ustanavljali bomo podjetja,
podpirali bomo gospodarstvo. Navdihovali bomo. A na koncu bomo vedno izbrali Zemljo. Vedno bomo izbrali drug drugega,"
je po vrnitvi z druge strani Meseca dejala specialistka odprave, Christina Koch. Prekinitev je trajala 40 minut.
Po vrnitvi na drugo stran (ob 1.25) so po načrtih poskusili poustvariti slavno fotografijo Zemljin vzhod (Earthrise). Še predtem pa so po načrtih poskušali poiskati priložnost za ovekovečenje Zemljinega zahoda.
Tirnica misije Artemis II.
Delno povzeto po, ostalo drugi viri:
https://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/astronavti-misije-artemis-ii-so-se-vrnili-domov/241603
Pojasnilo:
Smo majhen korak bližje vrnitvi na Luno.
Danes se je začelo novo poglavje v raziskovanju Lune, ko je bilo Nasino plovilo Artemis II
izstreljeno iz vesoljskega centra Kennedy, na krovu sistema za izstrelitev
Space Launch System (SLS).
Načrtovani prelet Lune z vesoljskim plovilom Orion, ki bo nosil
štiri astronavte, bo prvi v več kot pol stoletja.
Ta zgodovinski testni polet, ki bo odražal zapuščino programa Apollo,
a hkrati potoval dlje od nje, bo ponesel posadko dlje od Zemlje kot kateri koli človeški polet od
leta 1972, obkrožil Luno, preden se bo vrnil domov.
Med približno desetdnevnim potovanjem bodo Orionovi sistemi – od življenjske podpore do navigacije – preizkušeni v globokem vesolju,
medtem ko bodo astronavti opazovali Lunino površino, vključno s senčnimi območji na oddaljeni strani, ki jih redko vidimo s takšne perspektive.
Po obkrožitvi Lune se bodo astronavti vrnili na Zemljo in končali svoje potovanje s
pristankom v Tihem oceanu.
Vir: APOD
Spomnim se kot 6-letni otrok (Z. Vičar), da smo
Ljudje prvič obkrožili Luno decembra 1968 med misijo Apollo 8.
Posadka — Frank Borman, James Lovell in William Anders — je 24.
decembra 1968 vstopila v lunino orbito in jo večkrat obkrožila.
To je bil prvič v zgodovini, da so ljudje zapustili Zemljino orbito
in videli oddaljeno stran Lune.
Pojasnilo: Prvič smo
priča temu, da zunanji planet Uran stopi v središče pozornosti in se zavrti
kot balerina.
Uran je eden najbolj nenavadnih planetov v Osončju –
leži skoraj na boku in se vrti kot
piščanec na ražnju.
Predstavljeni video je sestavljen iz več kot 1000
spektrov, posnetih
v 15 urah neprekinjenega opazovanja z instrumentom NIRSpec na teleskopu JWST, medtem ko se Uran vrti.
Podatki prikazujejo obnašanje Uranove
ionosfere:
ionizirane plasti planetarne atmosfere, ki je v močni interakciji z
magnetnim poljem planeta.
Rožnati sij polarnega sija sledi kompleksni interakciji med
Uranovim nenavadnim naklonom osi vrtenja in magnetno osjo.
Oblake lahko vidimo kot svetle pike, ki potujejo po ledenem velikanu.
Modro-rdeče barve predstavljajo nizke in visoke nadmorske višine, kar prikazuje
povsem nov tridimenzionalni pogled
na to, kako se energija porazdeli po planetovi atmosferi.
Na sliki na levi je vse uokvirjeno z
Uranovimi prstani.
To je doslej najbolj podroben pogled v Uranovo atmosfero!
Vir: APOD
Valentinovo - roža v katero je vtkana tkanina vesolja,
- 14. feb. 2026
Pojasnilo:
Vrtnice so rdeče, meglice tudi in to valentinovo darilo je osupljiv razgled!
Na sliki je ljubeč pogled na
meglico Rozeta
(NGC 2237): kozmični cvet svetlih mladih zvezd, ki sedijo na vrhu stebla žarečega vročega plina.
Modro-bele pike na meglici so med
najsvetlejšimi zvezdami v Galaksiji,
nekatere pa gorijo milijonkrat svetleje od Sonca.
Njihovi zvezdni vetrovi
oblikujejo slavno obliko vrtnice tako, da plin in prah potiskajo stran od središča.
Čeprav so stare le nekaj milijonov let, se te masivne zvezde že
bližajo koncu svojega življenja,
medtem ko bodo temnejše zvezde, vgrajene v meglico, gorele še milijarde let.
Živahno rdeč odtenek izvira iz
vodikovega plina,
ki ga ionizira ultravijolična svetloba mladih zvezd.
Modro-belo središče vrtnice je
umetno obarvano, da kaže na prisotnost podobno ioniziranega kisika.
Meglica Rozeta nas spominja na lepoto in preobrazbo, vtkano v tkanino vesolja.
Kdor želi biti na tekočem z astronomskimi dogodki v letu 2026 ima letos še zadnjič
priložnost kupiti knjigo (prevajata Ludvik Jevšenak [nekoč član astro. ktrožka G. Šentvid]
in Bojan Kambič - urednik Spike):
Glej jih, zvezde 2026.***
Prednaročniška cena 30,90 eur. Če bo 5 naročil, ne bo poštnine.
Knjiga je letos še izšla, drugo leto pa je ne bo več, ker je avtor Cannat odšel
v pokoj in zaprl svojo založbo.
To so grafične efemeride, ki v sliki in besedi opisujejo najpomembnejše in najlepše prizore,
ki jih boste lahko opazovali na nebu v letu 2026.
Knjiga je namenjena opazovanju neba brez optične pomoči in je pisana poljudno,da jo razumejo
tudi tisti, ki se z astronomijo ne ukvarjajo profesionalno ali ljubiteljsko.
Zato je primerna za starše z majhnimi otroki, ki si želijo vstopiti v svet
astronomije, pa so še premajhni za resna teleskopska opazovanja.
Primerna je za vse, ki svoj prosti čas radi preživljate v naravi – tabornike, pohodnike,
planince … Glej jih, zvezde 2026 bo vaš zvesti in zanesljiv vodič, ki vas bo čez vse leto
vodil in opozarjal na najbolj zanimivo dogajanje na nebu.
Poslovil se je naravoslovec Manfred Deterding,
- feb. 2026
G. Manfred (v modrem brezrokavniku) nam je med drugim
predstavil idilično cerkvico sv. Janeza Krstnika iz leta 1722.
V cerkvi smo spoznali kar nekaj svetopisemskih Janezov (Krstnik, apostol Janez, ...),
omenili smo tudi svetega Donata.
Beseda je nanesla še na oriontacijo cerkve, ki bi naj bila v smeri
sončnega vzhoda na dan, ko goduje Janez Krstnik. Zanimivo bi bilo preveriti
orientacije ostalih cerkva glede na svetnike. Omenili smo tudi pomen bazilike,
barv, prižnice, itn. Res bogata razlaga.
Tako veliko o cerkvenih pravilih, delno o arhitekturi, zgodovini,
nismo še nikoli slišali, sploh pa tega nismo pričakoval
v tako majhni, a prikupni, cerkvici
Sporočamo žalostno vest, da je umrl Manfred Deterding, prejemnik Priznanja občine Velike Lašče v letu 2010 za delovanje na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine.
Med vojno za Slovenijo je kot vodilni predstavnik KS Velike Lašče skupaj s sodelavci organiziral oskrbo za pripadnike teritorialne obrambe, v prvih letih delovanja občine je bil poveljnik štaba civilne zaščite.
Kot avtor ali soavtor je izdal več publikacij, ki opisujejo znamenitosti občine Velike Lašče, sodeloval je pri vsebini občinske spletne strani in večkrat napisal zanimive članke s področja naravne in kulturne dediščine, ki so bili objavljeni v Trobli. Bil je glavni pobudnik projekta ZID in predsednik društva Claustra Alpium Iuliarum. Z neutrudnim brskanjem po arhivih je sestavil seznam padlih v prvi svetovni vojni iz župnije Velike Lašče, ki so z njegovim prizadevanjem dobili obeležje na velikolaškem pokopališču. Na njegovo pobudo je Agencija RS za okolje v Velikih Laščah postavila avtomatsko meteorološko postajo v Velikih Laščah. Manfreda Deterdinga se bomo spominjali kot vedoželjnega raziskovalca naše naravne in kulturne dediščine, ki je svoje bogato poznavanje naših krajev z veseljem in žarom delil s šolsko mladino, domačini in drugimi obiskovalci.
Pokopan je v Velikih Laščah na pokopališču v Dvorski vasi.
Morda bi vas zanimalo
Pomladna čistilna akcija – 6. april 2024
Znova priložnost za deset nadobudnih podjetnikov – razpis PONI LUR
Zbiranje pobud za spremembo namenske rabe zemljišč
Javna razprava o predlogu proračuna za leto 2024
30 let Občine Velike Lašče
Božično-novoletni koncert ob dnevu samostojnosti in enotnosti ponovno združil Velikolaščane
Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) je sporočila, da je umrl upokojeni seizmolog Manfred Deterding. Star je bil 76 let. Dolga leta je deloval na področju seizmologije in pomembno prispeval k razvoju ter ohranjanju analitične in arhivske dejavnosti na tem področju.
Ključna vloga pri analizi seizmogramov
Deterding je bil v strokovnih krogih znan predvsem po svojem delu pri analiziranju analognih seizmogramov. Gre za zapise potresnih valov, ki so jih starejši merilni sistemi beležili na papir ali filmski trak. Takšni zapisi predstavljajo pomemben zgodovinski vir podatkov o potresni dejavnosti na območju Slovenije in širše regije.
Po navedbah ARSO je Deterding zasnoval arhiv analognih seizmogramov ter skrbel za njihovo ustrezno hrambo. S tem je pomembno prispeval k ohranjanju seizmološke dediščine, ki omogoča primerjave med preteklimi in sodobnimi meritvami ter podpira znanstvene raziskave.
Prenos znanja na mlajše generacije
Na Golovcu, kjer deluje slovenska seizmološka služba, je bil dolga leta del strokovne ekipe. Kolegi ga opisujejo kot strokovnjaka z obsežnim znanjem, ki ga je z veseljem prenašal na mlajše sodelavce. Poleg strokovnega prispevka v ARSO izpostavljajo tudi njegov osebni odnos do dela in sodelavcev.
Manfred Deterding je zaznamoval obdobje prehoda od analognih k digitalnim merilnim sistemom ter s svojim delom ohranil pomemben del zgodovine slovenske seizmologije. Njegov prispevek ostaja zapisan v arhivih in strokovni praksi slovenske seizmološke službe.
Napisal: K. J.
Vir: ARSO potresi
Astronavtka Sunita Williams obiskala Fakulteto za matematiko in fiziko UL,
- sreda, 14. 1. 2026
Fakulteto za matematiko in fiziko UL je v sredo, 14. 1. 2026, obiskala
ena najuspešnejših astronavt
slovenskih korenin, Sunita Williams. Dogodek je potekal v Veliki
fizikalni predavalnici (Peterlinov paviljon - fizikalna predavalnica FMF
), Jadranska ulica 26, Ljubljana.
Prijavne karte za predavanje so pošle v nekaj 10 minutah ...
Predavanja se je udeležila tudi Veronika Vičar, ki je bila navdušena
nad slišanim in energijo Sunite Williams. Takole je strnila nekaj misli, vtisov.
Sunita Williams je povedala ogromno misli, ki so se mi vtisnile v spomin,
ampak najbolj pa to, ko je rekla, da ko si enkrat v vesolju,
ko gledaš Zemljo od zgoraj, potem se ti nič več ne zdi enako
in ne razmišljaš več enako, ko prideš nazaj na Zemljo ... V smislu,
da spremeni tvoj pogled na svet. Na primer, rutinsko gledanje televizije
nikoli ni več isto (
... da ni več tako atraktivno). Govorila je o preobrazbi,
da potem res vidiš, kako veliko stvari je v resnici malenkostnih.
In pa še misel s katero je zaključila predavanje (odgovor
na zadnje vprašanje). Dobesedno je rekla: ''People are nice.''
Rekla je torej tudi, da je ona
tekom kariera ugotovila, da kamorkoli gre, so ljudje prijazni.
Vtise povzela: Veronike Vičar.
Sunita Williams, ko je bila še aktivna astronavtka - NASA.
Astronavtka je sicer na fakulteti spregovorila o svojih izkušnjah v
vesolju ter o vlogi znanosti pri razumevanju prihodnosti človeštva.
Poseben poudarek dogodka je bil namenjen vprašanjem občinstva, saj si je
gostja želela odprtega dialoga, predvsem z mladimi. V ospredju so bile tudi
teme vloge žensk v znanosti, pomena mednarodnega sodelovanja ter
spodbujanja mladih k izbiri poti raziskovanja in inovacij.
Program dogodka:
15.00 - 15.10 Uvodni nagovori
* dr. Igor Papič, minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije
* prof. dr. Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani
* prof. dr. Emil Žagar, dekan Fakultete za matematiko in fiziko UL
15.10 – 15.15 prof. dr. Tomaž Zwitter, astrofizik
15.15 – 16.15 Predavanje in Q&A: Sunita Williams
Dogodek je potekal v angleškem jeziku.
Slike na misel
Sunite Williams: ''People are nice.''
Arhitekt Mirko Brezar skicira bivališča vklesana v skale iz tufa,
kraj Uchisar - prečudovita Kapadokija. Mirkovo spretnost občuduje Veronika Vičar - stara dobrih
7 let.
Sunita je 2014 obiskala tudi naš observatorij na Šentvidu.
Tekmovanja osnovnošolcev (Utrinek) in srednješolcev v znanju astronomije za Dominkova priznanja v šolskem letu 2025 / 2026
Državno tekmovanje je bilo v soboto 10. januarja 2026 ob 10.00
Tudi letos je Gimnazija Šentvid - Ljubljana gostila Državno
tekmovanja osnovnošolcev in srednješolcev v znanju astronomije v šolskem letu 2025 / 2026 za
področje: Osrednja Slovenija - sever , Gimnazija Šentvid Ljubljana, Prušnikova ulica 98,
1210 Ljubljana Šentvid
(sobota, 10. januar 2026 ob 10.00).
Literatura:
Astronomija, France Avsec, Marijan Prosen, DMFA, 2006
Zvezdni atlas (I in II del), Bojan Kambič, Cambio d.o.o, 2007
Ozvezdja, Bojan Kambič, Cambio d.o.o, 2007
Vesolje - velika ilustrirana enciklopedija, Mladinska knjiga, 2008
Leksikon fizika, A. Guštin, A. Mohorič, J. Strnad, Cankarjeva založba, 2008
Reviji Spika in Presek
Vrtljiva zvezdna karta
Med malico (samo del tekmovalcev - 30, 18. december 2010) -
na vprašanje, koliko jih je že opazovalo skozi teleskop, sta roke dvignila samo dva.
Na vprašanje, ali imajo na šoli teleskop,
je roke dvignilo 10 učencev, 18. december 2010.
Kakšni bodo odgovori leta 2026?
Na Šentvidu je tekmovalo 104 učencev (tako učenci osnovnih in srednjih šol) - tekmovanje
sta odlično realizirala Klemen Blokar
s pomočniki.
Astronomski koledar 2026 – mnoge dogodke na nebu bo moč spremljati tudi iz Slovenije,
- priporočamo
Najprej pa srečno leto 2026, vsem ljudem uspešno pot okrog Sonca - veliko jasnih dni in noči - ker pa vodni krog deluje
in nam omogoča življenje, želimo tudi
dovolj padavin, da bo ta nas Svet še naprej mirno živel v ravnotežju :)
Pregled najpomembnejših astronomskih dogodkov,
ki bodo večinoma vidni tudi iz Slovenije v letu 2026.
Januar
3. januar:
Perihelij Zemlje -
Zemlja je v najbližji točki med potovanjem okrog Sonca,
kar je pomembno za razumevanje gibanja v našem Osončju (zgolj zanimivost - tega praktično ne opazimo, pa še zimo imamo, ki je posledica nagiba Zemljine osi rotacije
in NE gibanja našega planeta po elipsi okrog Sonca, kar se velikokrat napačno navaja).
3. – 4. januar: Meteorski roj Kvadrantidi (najbolje viden proti jutru)
10. januar: Jupiter v opoziciji (viden celo noč)
Februar
17. februar: Kolobarjasti Sončev mrk (ni viden iz Slovenije - viden bo z Antartike)
Marec
3. marec: Popolni Lunin mrk (ni viden iz Slovenije)
April
22. – 23. april: Meteorski roj Liridi
Maj
5. – 6. maj: Meteorski roj Eta Akvaridi (slabše viden pri nas)
31. maj: Modra luna (druga polna luna v istem mesecu)
Junij
8. in 9. junij:
Konjunkcija Jupitra in Venere na večernem zahodnem nebu (manj kot stopinjo narazen),
čudovit prizor
21. junij: Poletni solsticij (najdaljši dan v letu)
Avgust
12. avgust: Popolni Sončev mrk (iz Slovenije je viden le delni mrk, začetek ob 19:25 h, maksimum ob 20:12 h - za popolni Sončev mrk se je recimo potrebno
odpraviti v Španijo ..., vabljeni)
12. – 13. avgust: Meteorski roj Perzeidi (zelo dobro viden roj - opazujete lahko že cca 2 tedna prej)
28. avgust: Delni Lunin mrk (viden iz Slovenije pred vzidom Sonca, 4:33 h vstop v senco, 6:14 h maksimum, malo pred vzidom Sonca) - Lunini in Sončevi mrki si
logično sledijo z zamikom 14 dni
September
25. september: Neptun v opoziciji (viden le s teleskopom)
Oktober
4. oktober: Saturn v opoziciji
21. – 22. oktober: Meteorski roj Orionidi
November
17. – 18. november: Meteorski roj Leonidi
25. november: Uran v opoziciji
December
13. – 14. december: Meteorski roj Geminidi
21. december: Zimski solsticij (najdaljša noč v letu)
Povzetek
Najbolj priporočljivi dogodki za opazovanje iz Slovenije v letu 2026 so
meteorska roja Perzeidi in Geminidi, Lunin mrk in delni Sončev mrk
ter opozicije Jupitra in Saturna, oziroma vseh planetov (Merkur, Venera, Mars,
Jupiter, Saturn, Uran, Neptun - kdaj so ti planeti vidni le zgodaj zjutraj).
Še zanimivost o dolžini dneva in datumih najpoznejšega vzhoda Sonca in
najzgodnejšega zahoda Sonca!
Dolžina dneva se sicer po zimskem solsticiju (cca 21. december) začne daljšati,
a vzhod in zahod Sonca se ne spreminjata istočasno.
Razlog sta:
- nagib Zemljine osi (23,5°),
- Zemlja potuje po elipsi okrog Sonca.
Posledica je, da povprečni čas naših ur ni usklajen s Sončevo uro.
To razliko opisuje časovna enačba – več v drugem delu članka -
Uvod v kozmologijo in starost vesolja - astronomija
in njen vpliv na druge vede, koledar
KDAJ je najzgodnejši SONČNI ZAHOD?
- okoli 11. – 13. december -› najzgodnejši sončni zahod, v Sloveniji: ~16:16 CET
KDAJ je najpoznejši SONČNI VZHOD?
- okoli 4. – 6. januarja.
-›
v Sloveniji: ~7:44 CET
- jutra se do takrat še podaljšujejo (Sonce zjutraj vedno pozneje vzide)
Pomembno
Čeprav se dan po 21. decembru že daljša,
se jutra pojavljajo bolj zgodaj šele po začetku januarja.
Razlogi so - vpeljava povprečnega časa in potovanje po elipsi ter nagib Zemljine osi rotacije.
Lahko si pomagate tudi s kalkulatorjem:
Lega Sonca (možen je tudi izračun energije Sonca za celo
leto - po urah, dnevih in mesecih ter letno vsoto)
------------
Viri za astronomske dogodke v Slovenščini:
*** Priporočamo odlično in edino astronomsko revijo -
SPIKA (urednik Bojan Kambič).
*** Glej jih, zvezde! : najlepši prizori na nebu v letu 2026 : [priročnik za opazovanje v letu 2026]
Guillaume Cannat (prevod v slovenščino - Bojan Kambičin Ludvik Jevšenak)
Vesoljske misije in opazovalna oprema
(spodnje novice so povzete po:
https://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/katere-so-najzanimivejse-vesoljske-misije-leta-2026/768925
- Aljoša Masten
)
Artemis II (NASA) – načrtovan izstrel s posadko na kratko pot okoli Lune, kar bo pomemben mejnik v človeškem raziskovanju Lune po letu 1972.
Indija bo letos prvič preizkusila novo vesoljsko ladjo za prevoz posadke Gaganjan (Gaganyaan). Opravila naj bi kar tri polete, prvi bo že januarja. Posadke sicer ne bo na krovu, razen indijske robotke Vyommitre (Vyommitra). Za kako pomemben dosežek gre, priča dejstvo, da bo Indija postala šele četrta svetovna sila z vesoljskim plovilom za prevoz posadke, po Rusiji, ZDA in Kitajski. Evropa nima in nikoli ni imela te zmogljivosti.
Sledi manjši, a simbolično še vedno pomemben korak za astrofiziko, ali natančneje, za preučevanje planetov zunaj domačega Osončja. Do zdaj je bilo odkritih že 6200 eksoplanetov, skupno pa naj bi jih bilo več kot zvezd. So torej izjemno zanimiva tarča za opazovanje, da izvemo, kakšni nenavadni svetovni še obstajajo, in še pomembneje, ali so kateri izmed njih življenju prijazni. Za to pa moramo preučiti njihove atmosfere. Naloga je zahtevna, saj so ti svetovi oddaljeni desetine, stotine in tisoče svetlobnih let. Naloge se bo lotil tudi novi vesoljski teleskop Pandora (Nasa). Pandora bo najmanj leto dni strmela v 20 zvezd in njihovih 39 eksoplanetov, ko se srečajo z našega zornega kota. Ali drugače: opazovala bo prehajanje planeta prek ploskve zvezde, torej tranzit, in sicer v vidni in infrardeči svetlobi. Posebnost te misije pa je v ceni: borih 20 milijonov dolarjev, kar kaže, da se Nasa vse bolj zanaša na manjše in cenejše misije. Podrobneje tukaj.
Vrnitev človeštva k Luni
Prizor z odprave Artemis I, posnet 29. novembra 2022. Takrat posadke ni bilo, tokrat bo. Foto: Nasa/Robert Markowitz
Prizor z odprave Artemis I, posnet 29. novembra 2022. Takrat posadke ni bilo, tokrat bo. Foto: Nasa/Robert Markowitz
Predvidoma februarja prihaja eden največjih vesoljskih dogodkov sploh. Priprave nanj so trajale skoraj 20 let, čakanje pa se vleče že 55 pomladi. Prvič po letu 1972, po poslednji odpravi Apollo 17, se bodo ljudje odpravili na veliko avanturo, primerljivo s Kolumbom ali Magellanom, na potovanje več kot 360.000 kilometrov v črnino.
Posadka: specialist Jeremy Hansen (Kanada), pilot Victor Glover, poveljnik Reid Wiseman in specialistka Christina Hammock Koch.
Štirje Zemljani: trije Američani in en Kanadčan se bodo vkrcali v vesoljsko ladjo Orion in pustili, da jih velika raketa SLS požene na pot, daljšo od milijona kilometrov. Odleteli bodo do Lune in se ji najbolj približali pri 7400 kilometrih. Ne bodo vstopili v njeno orbito, temveč bodo Luno obleteli in se takoj odpravili domov. Pot je zasnovana tako, da se bo Orion samodejno vrnil k Zemlji tudi v primeru odpovedi glavnega motorja. S tem bodo preverili, ali je vesoljska ladja – vključno s sistemi za vzdrževanje za življenje prijaznih razmer – res primerna za takšne podvige. Da to ni samoumevno, opominja zgodba Apolla 13, in tudi Orion ni brez šibkih točk. Največja med njimi je toplotni ščit, ki varuje kapsulo med vrnitvijo v Zemljino ozračje. Na prejšnji misiji, Artemis I, so odkrili resne pomanjkljivosti, saj so v ščitu zazevale luknje, in sicer zaradi nastajanja plinov znotraj strukture. Kar nekaj nekdanjih astronavtov je zaradi tega povzdignilo glas in pozvalo k odpovedi odprave Artemis II. A Nasa potrebuje naslednjo zmago, saj je v tekmi s Kitajci, ki prav tako želijo poslati človeka na Luno, in rine naprej. Pri tem se spoprijema še z eno veliko težavo: ima raketo, ima vesoljsko ladjo, nima pa lunarnega pristajalnika.
Izstrelitev je predvidena 5. februarja, a verjetneje bo izvedena marca ali aprila.
Zdaj pa o lunarnem pristajalniku. In ne samo o – lunarnem pristajalniku. To bo, poleg misije Artemis II, glavna zgodba leta 2026. Govorimo o raketi Starship, ki obeta revolucijo na področju poletov v vesolje. Letos bo morala prebiti kar tri velike ovire. Prvič bo poletela v novi različici V3, in sicer med februarjem in marcem. Če bo ta preizkus uspešen, sledijo orbitalni poleti. Zatem mora razvijalec, ameriška družba SpaceX, dokazati, da so Starshipi lahko tudi vesoljske črpalke za gorivo. Najprej bo izstrelil dva Starshipa in eden bo drugemu dotočil ohlajeno pogonsko sredstvo. Če bo to šlo kot po maslu, sledi še en podvig, ki ga ne moremo označiti drugače kot izjemen. SpaceX bo izstrelil en Starship, nato pa v pičlih dveh tednih še med 10 in 20 Starshipi, ki bodo prvega dodobra napolnili z gorivom, da bo pripravljen za potovanje stran od Zemlje. Za primerjavo: raketa SLS, ki spada med najzmogljivejše rakete vseh časov, lahko poleti enkrat na dobro leto, v praksi manj. SpaceX pa bo v kratkem času pripravil desetine izstrelitev supertežkih nosilnih raket. Že sama logistika bo izjemna. In če bo vse to spravil pod streho, sledi še lunarna misija. SpaceX bo izdelal lunarno različico Starshipa, imenovano HLS (Human Landing System), ki bo prilagojena poletom na Mesec. Imela bo pristajalne noge, dodatne potisnike na zgornjem delu, da ne bodo dvigovali preveč prahu, dvigalo in prostore za ljudi, ki jih sicer ne bo na krovu. Ta HLS bo, po aktualnem načrtu, proti koncu leta poskusil pristati na Mesecu.
Glede na število čejev je jasno, da je časovnica trhla. A tako SpaceXu kot Nasi, ki je naročila pristajalnik, se precej mudi, če želi dejansko vrnitev človeka na Mesec (Artemis III) opraviti konec leta 2028, še pred Kitajci. Ob vsem tem se hitro spregleda glavni poudarek. Če jim vse to uspe, ne bodo zgolj s Starshipom pristali na Mesecu. Starship bo odprl poceni polete v vesolje z ogromnim tovorom ali številčno posadko, s čimer bo nastopila nova doba raziskovanja vesolja. Poleti Starshipa na Mars so načrtovani v prihodnjih nekaj letih.
In ne le to. Elon Musk je pred meseci podal še eno sapojemajočo napoved. SpaceX se bo množično vrgel v računalništvo v vesolju. Izdelal bo in izstrelil tisoče satelitov, ki se bodo ukvarjali z izračuni umetne inteligence. Šlo naj bi za neke vrste nadgradnjo konstelacije Starlink, ki je sicer namenjena komunikacijam. Musk meni, da bo zaradi sončne energije projekt cenejši od kopenskih. Povrhu je napovedal, da bo SpaceX začel razvijati industrijsko proizvodnjo tovrstnih satelitov kar na Luni, od koder naj bi jih izstreljevali s pomočjo magnetov. Da misli resno, kažejo načrti, o katerih poroča medij ArsTechnica. SpaceX naj bi letos izvedel prvo javno prodajo delnic (IPO), izkupiček, predvidoma do 50 milijard dolarjev, pa naj bi namenil v razvoj omenjenih projektov.
SpaceXu počasi sledi ameriško podjetje Blue Origin, ki ga je ustanovil Jeffrey Bezos, oster konkurent Elona Muska. Tudi Blue Origin stavi na večkrat uporabne rakete in se je lani izkazal s pristankom prve stopnje New Glenna, ki bo nekoč dobil večkrat uporabno drugo stopnjo, tako kot Starship. In še: Blue Origin razvija tudi lunarni pristajalnik Blue Moon, ki se bo prav tako zanašal na dotakanje ohlajenega goriva v vesolju. SpaceX in Blue Origin očitno tekmujeta in se pri tem spoprijemata s podobnimi težavami. Blue Moon Mk 2 bo lahko na površje Lune dostavil dva človeka, v tovorni različici pa med 20 in 30 tonami tovora. Ta različica še lep čas ne bo pripravljena, prvi testni polet različice Mk 2 je namreč predviden za konec leta 2027. A prav letos, predvidoma v prvem četrletju, naj bi poletela manjša, bolj konvencionalna različica Mk 1, zmožna prepeljati "samo" tri tone tovora na površje Lune. Toda v nasprotju z večjim bratom ne bo potrebovala dotakanja goriva, kar bi se lahko izkazalo kot izjemno pomembno, koristno in celo prelomno za ameriške načrte raziskovanja vesolja.
ZDA namreč postajajo vse bolj nervozne in se zavedajo, da je njihov ugled, celo primat pri raziskovanju vesolja ogrožen, če jih prehitijo Kitajci – ti nameravajo postaviti tajkonavta na Luno do konca desetletja. In ker se Kitajci zanašajo na preproste, preizkušene tehnologije, Starship in večji Blue Moon pa na zamotane in nepreizkušene koncepte, bi lahko celo odnesli lovoriko. Nasa tako mrzlično išče rešitve. V strokovni javnosti se je pojavila naslednja pobuda: Blue Origin naj urno predela manjši Blue Moon Mk 1 za prevoz posadke. Naletela je na odprta ušesa novega, pred tedni imenovanega administratorja Nase Jareda Isaacmana, ki napoveduje velike spremembe v agenciji (več o tem pozneje). Blue Origin bo v vsakem primeru letos, predvidoma v prvi četrtini, izvedel testni poskus pristanka Blue Moona Mk 1 na Luni. Če po pristanek uspešen, potem bi lahko ZDA dobile pomembno prednost v tej tekmi.
Zgoraj omenjeno pretakanje ohlajenega goriva je pri vsem tem resnično ključnega pomena. Starship lahko – po navedbah SpaceXa – na nebo Zemlje postavi stotine ton tovora, a za kaj več mu zmanjka goriva. Če hoče dlje, mu morajo gorivo dostaviti dodatni Starshipi tankerji. Če želi Blue Moon Mk 2 pristati na Luni, mu mora gorivo dotočiti načrtovani vesoljski tanker Cislunar Transporter, ki bo potoval med Luno in Zemljo.
Težava pa je, poleg vse logistike in srečevanja vesoljskih plovil na nebu, v tem, da se gorivo segreva in posledično odvreva – se spreminja v plin. Za dolgoročno hrambo bosta potrebna dobra izolacija in najbrž tudi aktivno hlajenje. Tega izziva se vzporedno loteva ameriška vesoljska agencija Nasa v sodelovanju z zasebno družbo Eta Space. Marca bo izstreljen satelit LOXSAT. Ta bo devet mesecev krožil okoli Zemlje, hranil gorivo pri nizki temperaturi in ga pretakal. Očitno agencija noče ostati "na suhem", če preostalim ne uspe razviti te tehnologije.
Najbolj je na tnalu program Artemis. Ta sloni na supertežki nosilni raketi SLS (Boeing) in vesoljski ladji Orion (Northrop Grumman), ki sta do zdaj skurili že 70 milijard dolarjev, med drugim zato, ker izdatno financirata delovna mesta v pomembnih zveznih državah. Kdor ju je do zdaj poskušal ukiniti, se je opekel v kongresu. Isaacman je jasno povedal, da ju bo koristil, dokler bo to res neizogibno. Svetima kravama ameriškega vesoljskega programa so torej šteta leta, najbrž bosta leteli le do misije Artemis III. Na mesarski mizi se je znašala tudi načrtovana vesoljska postaja v orbiti okoli Lune, imenovana Lunarni portal, katere module večinoma prispevamo Evropejci. Isaacman namerava projekt pregnesti v nekaj povsem drugega, v njegov sveti gral: vesoljsko plovilo na jedrski pogon. Novi administrator namreč meni, da mora Nasa razvoj konvencionalnih tehnologij prepustiti zasebnikom, sama pa razvijati tehnologije prihodnosti. Med te je uvrstil električni jedrski pogon, kjer vesoljsko plovilo spreminja toploto jedrskih reakcij v električni tok, ta pa ustvarja magnetno polje in iz motorja poganja ione.
Če se bo to uresničilo, potem se lahko dejansko uresniči vizija slavnega astronavta Buzza Aldrina: vesoljska ladja, ki bo redno krožila med Zemljo in Marsom, ali pa drugimi nebesnimi telesi, in zagotavljala periodičen, zanesljiv transport. Če se to uresniči, potem bo Lunarni portal res ukinjen, a se bo obenem prelevil v nekaj precej bolj vznemirljivega. V prihodnjih mesecih bo jasneje, kaj od navedenega se utegne uresničiti, še posebej ob proračunu Nase, ki bo prihodnje leto precej okleščen – za skoraj četrtino. Pa še en sladkorček: Isaacman je decembra nedvoumno potrdil, da bodo ZDA postavljale postojanko na tleh Meseca.
Male države, kot je Slovenija, se s takšnimi grandioznimi projekti preprosto ne morejo spopasti. Lahko pa v Sloveniji v skladu z našimi finančnimi zmožnostmi poiščemo niše, v katerih lahko uspevamo. Močni smo predvsem pri opazovanju Zemlje in satelitski tehnologiji. Na nebu imamo že nekaj slovenskih satelitov, in letos bomo dobili novega. Univerza v Mariboru je v sodelovanju s podjetjem Skylabs izdelala satelit Trisat-S, ki bo izstreljen predvidoma v prvem četrtletju. Ambicije so daljnosežne, je pred kratkim za Radio Slovenija povedal Iztok Kramberger, ki predstavlja obe instituciji. Trisat-S bo najprej namenjen preizkusu modulov za varno, torej šifrirano komunikacijo z Zemljo. A še pomembnejši bo test baterij in navigacijske opreme. Z besedami Krambergerja: "Trisat-S bo tehnološka demonstracija primarnih baterij v sistemu nanosond. Predstavljajte si, da na Jupitrovi luni Evropa zaznajo gejzir in s tem vodo. In kjer je voda, je zanimivo, ker je voda povezana tudi z živimi bitji. Recimo, da bi si Evropa to v prihodnje rada ogledala in tja poslala večjo misijo, na kateri bi bil pristajalni modul, ki bi na tej luni tudi pristal. In če ste se potrudili, da ste 15, 20 let nekam potovali, je smiselno, da najprej raziščete teren, kjer bi radi pristali. Trisat-S je demonstracija male sonde, ki jo velik satelit, ko pride do te lune, odda, da z njo razišče teren. Takšna sonda mora biti sposobna komunicirati s svojo "mamo" in imeti mora miniaturne kamere s 360-stopinjskim pogledom, pa primarne baterije. In zakaj primarne baterije? Ker ko se tako zelo oddaljimo od Sonca, teh famoznih 1500 vatov na kvadratni meter postane neprimerno manj in pomeni, da ko pridete na cilj, ste morali energijo prinesti s seboj. Trisat-S je torej nanosonda, namenjena globokim misijam, element, ki ga izvržete proti neznanemu objektu, ga obkrožite in poslikate, ko pade na objekt, še naprej deluje kot semafor."
In kot nalašč je Evropska vesoljska agencija pred kratkim naznanila razvoj prav takšne, ambiciozne misije na Saturnovo luno Enkelad. Če se Skylabsu uspe priključiti, bo to izjemno velik dosežek za Slovenijo. A podjetje se je že brez tega izkazalo, v vesolje je poslalo že dva podobna satelita Trisat, poleg tega je na lanski, decembrski izstrelitvi Falcona 9 v vesolje potovalo več kot sto njihovih izdelkov. A pozor, pot v vesolje je za Trisat-S vse prej kot zagotovljena. Satelit bo namreč letel z novo nemško raketo Spectrum (Isar Aerospace), ki je na prejšnji, torej prvi izstrelitvi, eksplodirala. Predvidoma marca, ko se bo naslednjič dvignila z norveške Andoye, bo torej precej napeto.
Okrog Zemlje se že od leta 2004 podi vesoljski teleskop Swift, neprecenljiv za opazovanje v gamasvetlobi. Še posebej je koristen za motrenje izbruhov sevanja gama, torej najsilovitejših eksplozij v vesolju. A čas se mu izteka. Njegova orbita hitro pada, z začetnih 600 kilometrov je dosegel 400 kilometrov, med drugim zaradi vse aktivnejšega sončnega vremena. Kaj kmalu bi lahko končal v ozračju in razpadel. Nasa bo zato letošnjega junija izvedla izjemno nenavadno reševalno misijo. Potekala bo takole: letalo L-1011 bo poletelo do višine 12 kilometrov. Tam bo spustilo raketo Pegasus XL, ki bo poletela v vesolje in oddala vesoljsko plovilo podjetja Katalyst v orbito. Vesoljsko plovilo se bo združilo z vesoljskim teleskopom in mu dvignilo tirnico, in to za borih 30 milijonov evrov, kar je precej manj kot izdelava ter izstrelitev novega Swifta.
In če bo misija uspela, bo morda dala navdih za morebitno reševanje vesoljskega teleskopa Hubble ...
Začnimo z izstrelitvijo naslednjega vesoljskega teleskopa SMILE. Ta bo preučeval Sončevo magnetosfero v rentgenskih in ultravijoličnih žarkih in iskal odgovor na vprašanje, kaj poganja izbruhe koronarne mase, ki so lahko za Zemljo nevarni. Okoli Zemlje bo krožil po zelo eliptični orbiti, ki ga bo na najbolj oddaljeni točki pripeljala do kar 121 tisoč kilometrov oddaljenosti, kar mu bo omogočalo daljša neprekinjena strmenja v Sonce. Misija je pomembna z znanstvenega vidika, a mogoče še bolj s političnega. Gre namreč za eno redkih sodelovanj med Evropo in Kitajsko, natančneje, med Evropsko vesoljsko agencijo in Kitajsko akademijo znanosti. Kitajci so prispevali pogonski modul in dve zaznavali, Evropa pa znanstveni modul s tremi instrumenti in komunikacijskim sistemom. Sodelovanje s Kitajsko se je v zadnjem desetletju krhalo, nazadnje z odmevno košarico Evrope, ko je ta zavrnila sodelovanje pri kitajski vesoljski postaji Tjangong (poglavje 3). A zdaj, ko Evropa počasi izgublja tradicionalnega partnerja, ZDA, postajajo tudi takšne bilke vse bolj privlačne.
Zgodba o mednarodnem (ne)sodelovanju se bo letos pomembno razpletala tudi na področju vesoljskih postaj. Kot je znano, sta trenutno na nebu dve. Prva je zgoraj omenjena kitajska vesoljska postaja Tjangong (Tiangong), po strukturi nekoliko podobna nekdanjemu ruskemu Miru, a precej sodobnejša. Kitajska jo je zasnovala po tem, ko je dobila košarico pri Mednarodni vesoljski postaji – blokirale so jo ZDA. Druga je Mednarodna vesoljska postaja, projekt večine vesoljskih sil, seveda brez Kitajske. A MVP postaja star, betežen in vse bolj razpokan, zato ga bodo malo po letu 2030 poslali v ocean. S tem bo na nebu zazevala velika luknja. Kitajska bo imela svojo vesoljsko postajo, celoten zahodni svet pa ne. To bi bil velik udarec za prestiž in mehko moč Zahoda. Kdo bo torej nadomestil MVP? Evropa nekoliko izgubljeno tava, Japonska prav tako, ZDA pa se zanašajo na komercializacijo, kar je tudi skladno z vizijo zgoraj omenjenega Isaacmana.
Nasa je že pred leti odprla razpis za razvoj povsem zasebnih vesoljskih postaj v nizkozemeljski tirnici, ki zdaj počasi rodi sadove. Predvidoma maja bo izstreljen Haven-1. To bo prva povsem zasebna vesoljska postaja v zgodovini, ki jo bodo tudi obiskali ljudje. Izdelalo jo je ameriško podjetje Vast space. Popreproščeno gre za eno samo sobico v orbiti, dolgo 10 in široko 4,4 metra, torej ravno pravšnjo za tovorni prostor rakete Falcon 9. Imela bo 45 kubičnih metrov uporabne prostornine. Omogočala bo krajša, do enomesečna bivanja, do nje bo potovala vesoljska ladja Crew Dragon s štirimi člani posadke, prvič junija letos. Leta 2028 naj bi sledil precej večji Haven-2. Nasa sicer podpira razvoj še kar treh dodatnih komercialnih vesoljskih postaj: Axiom Station, Orbital Reef in Starlab, vse tri naj bi bile izstreljene še v tem desetletju. Vprašanje je sicer, ali so ti načrti finančno vzdržni za vse navedene postaje, a kakšna bo že preživela.
Vprašanje je, kaj to pomeni za nas. Evropa bi lahko teoretično pošiljala svoje astronavte na Haven-1 ali druge ameriške vesoljske postaje. A pri tem bo povsem odvisna od dobre volje ZDA, dobra volja nove celine pa s Trumpom vse hitreje plahni. Povedno je že dejstvo, da predlog proračuna Nase za leto 2026 črta večino mednarodnih sodelovanj z Eso. Evropa se bo torej morala potruditi in morda postaviti svojo vesoljsko postajo, četudi manjšo, in to lahko naredi, saj sta prav Italija in Francija svetovni ekspertinji za izdelavo modulov vesoljskih postaj. A je to finančno zajeten zalogaj, poleg tega nimamo vesoljskih ladij za oskrbo. Evropa bo morda morala pogoltniti cmok in vzeti nazaj košarico, ki jo je dala Kitajski, ter pošiljati svoje ljudi na Tjangong.
Svet sicer snuje še dve vesoljski postaji, a ta načrta sta majava ali pa daleč v prihodnosti. Indija se bo morala s svojo Bharatijo Antarikšo še dokazati, poleg tega bo ta postaja začela obratovati šele čez deset let. Imamo še Rusijo, ki že dobrih deset let napoveduje postavitev nacionalne vesoljske postaje ROS, katere prvi modul naj bi poletel leta 2028. A tu so močne politične prepreke zaradi agresivne drže Rusije in njenega napada na Ukrajino, po katerem so se porezale (skoraj) vse vezi, pa tudi izvedbene zagonetke. Decembra je namreč Roskozmos povsem spremenil načrt za ROS. Sprva je načrtoval novo postajo, po strukturi podobno nekdanjemu Miru. Zdaj pa je naznanil, da bo ROS pravzaprav ruski odsek Mednarodne vesoljske postaje, ki se bo ločil, šel po svoje in prejel še kakšen nov modul. To se skoraj zagotovo ne bo zgodilo in v resnici pomeni, da iz projekta ROS še dolgo, dolgo ne bo nič.
V drugi polovici leta bo izstreljen Šuntian (Xuntian), neke vrste kitajski Hubble. Opremljen bo z dvometrskim zrcalom in kamero z 2,5 milijona pik. Letel bo v tandemu s kitajsko vesoljsko postajo Tjangong in se nanjo priklopil za vzdrževalna dela ali popravila.
Drugo četrtletje bo izjemno bogato z lunarnimi misijami. Julija bo na raketi Falcon Heavy izstreljen lunarni pristajalnik Griffin-1 ameriškega zasebnega podjetja Astrobotic. V bližino južnega pola Lune namerava dostaviti še 500-kilogramsko robotsko vozilo FLIP, manjši cuberover in razne časovne kapsule. Že goli pristanek bi bil velik uspeh. Astrobotic je namreč lani že poskusil s pristajalnikom Peregrine, a sploh ni dosegel Meseca zaradi puščanja goriva. Misijo sofinancira Nasa, ki s tem spodbuja komercializacijo poletov na Mesec. Proti koncu leta bo sledil še en poskus pristanka z Griffinom.
Kmalu zatem, enkrat v drugem četrtletju, sledi misija Blue Ghost M2. Izvedlo jo bo ameriško podjetje Firefly Aerospace, ki cilja na oddaljeno stran Lune s pristajalnikom Blue Ghost. Firefly je že dokazal, da zna. Lani je namreč postal prvo zasebno podjetje, ki mu je uspel pokončen pristanek na Luni. Tokrat cilja na oddaljeno stran Lune, kamor bo med drugim dostavil arabski rover Rashid 2. Za nas pa je precej pomembnejši eksperiment LuSEE-Night. Zakaj? Gre za prototip radijskega teleskopa, ki si ga znanstveniki že dolgo, dolgo želijo postaviti na oddaljeni strani Lune, kjer ni motečih signalov z Zemlje, v času lunarne noči tudi ne s Sonca, in tam postavljeni teleskop bi se ob zadostni občutljivosti lahko dokopal do dragocenih podatkov. Med drugim bi lahko zaznal radijske signale iz t. i. kozmološkega temnega veka, obdobja, ki se je začelo 380.000 let po velikem poku. Vodja znanstvene kolaboracije pri razvoju instrumenta je Anže Slosar, kozmolog z Nacionalnega laboratorija Brookhaven. Več o celotnem projektu lahko izveste v tej epizodi podkasta ApolloLajka.
V sklopu misije bo v orbito okoli Lune oddan satelit Lunar Pathfinder (Esa). Gre za prototip svetovnega navigacijskega in komunikacijskega omrežja pri Luni v sklopu programa Moonlight. Moonlight bo sestavljen iz petih sond z maso od 400 do 600 kilogramov, ki bodo vsem napravam na Luninih tleh zagotavljale nenehno komunikacijo in prenos podatkov, pa tudi navigacijske informacije z natančnostjo nekaj metrov.
Krona robotskega raziskovanja Lune bo letos pripadla Kitajski. Avgusta bo namreč na raketi Dolgi pohod 5 izstreljena misija Čang'e-7 (Chang'e 7). Kot številne predhodnice bo obsegala orbiter, statični pristajalnik in samohodno vozilce Jutu (Yutu). Razlika je v tem, da ciljajo skoraj na sam južni pol Lune. Čang'e 7 bo namreč predvidoma pristal na robu kraterja Shackleton, medtem ko se številne misije, ki naznanjajo pristanke "na južnem polu", usmerijo precej severneje. Pristajalnik bo v primeru dovolj natančne navigacije končal na osvetljenem robu kraterja, medtem ko se bo rover Jutu podal na dno, kjer vlada večna senca – in kjer so morda velike zaloge vodnega ledu. Pri raziskovanju bo pomagal še manjši "skakljač", pristajalnik za večkratno uporabo, ki bo letel naokoli in bo prav tako prvenstveno vohljal za ledom in drugimi viri.
Vse to je del dolgoročne kitajske strategije, ki je začrtana desetletja vnaprej in ki jo azijska velesila tudi vestno in izjemno uspešno izpolnjuje. Cilj je nič manj kot postaviti lunarno bazo na južnem polu, robotske misije Čang'e pa utirajo pot. Zakaj prav tam? Osvetljeni rob kraterja je pripraven za panele sončnih celic. Vodni led z dna kraterja pomeni potencialno vodo za pitje (če jo je mogoče dovolj očistiti), pa tudi za razbitje na kisik za dihanje, pa še na vodik za gorivo. Naslednja misija, Čang'e-8, bo leta 2028 ali 2029 že poskušala izkoriščati te surovine in naj bi bila tudi opremljena s humanoidnim robotom, ki bo simuliral človeška opravila. Kmalu zatem bodo po napovedih v bližini že pristali tajkonavti, torej kitajski vesoljeplovci, v naslednjem desetletju pa naj bi tam zrasla Mednarodna lunarna raziskovalna postojanka (ILRS).
Razvoj planetarne obrambe
Hera bo maso in hitrost Dimorfosa merila tudi s pomočjo dveh manjših sond tipa cubesat. Foto: ESA-Science Office
Hera bo maso in hitrost Dimorfosa merila tudi s pomočjo dveh manjših sond tipa cubesat. Foto: ESA-Science Office
Novembra se lahko veselimo napredka pri raziskovanju Osončja. Evropska sonda Hera bo naposled prispela do asteroida Dimorfos in preverila, kakšno razdejanje je na njem pustila ameriška sonda Dart (poglavje 7). Šlo je za preizkus prototipa sistema za obrambo Zemlje v primeru, da ogrožajoč asteroid leti proti našemu planetu. Ameriški Dart je namreč leta 2022 s hitrostjo 22.530 kilometrov na uro oziroma 6,2583 kilometra na sekundo čelno trčil v 160-metrski in 4,8 milijona ton težek asteroid in je treba preveriti, kakšne so dejanske posledice. Uvodne meritve so pokazale, da je bila zaušnica precejšnja, saj se je tirnica Dimorfosa okoli večjega asteroida Didimos skrajšala za 32 minut. A ta opazovanja niso bila najbolj natančna, potrebna je dodatna sonda, da si ogleda posledice, to bo storila evropska Hera. Škoda je le, da je Evropi ni uspelo pravočasno izdelati za ogled dogodka v živo, kot je bilo dogovorjeno.
Tudi ta planet bo dobil nekaj pozornosti in tudi ta misija bo posebna. Japonska bo namreč začela odpravo MMX, katere namen je pridobiti vzorec – a ne Marsa samega, temveč njegove lune Fobos. Japonci želijo ugotoviti, ali sta luni Fobos in Deimos nastali, ko je v mladi Mars trčilo večje telo, ali pa sta se pozneje ulovili v njegovo težnost. 4-tonsko vesoljsko plovilo MMX bo izstreljeno predvidoma v drugi polovici leta na raketi H3, pri čemer upamo, da bo ta pridobila zanesljivost. MMX se bo utiril v orbito okoli Marsa, ki ga bo redno ponesla mimo Fobosa. Približno eno leto bo preučeval luno in jo med drugim snemal pri ločljivosti 8K, nato pa se bo enkrat ali dvakrat spustil na površje, tam pa s pnevmatskim mehanizmom pridobil najmanj 10 gramov materiala. Ob tem bo z oddaljenosti 100 metrov na površje spustil 23-kilogramski rover IDEFIX, ki ga pripravljata francoska in nemška vesoljska agencija. MMX se bo domov odpravil predvidoma leta 2030 in leto pozneje odvrgel kapsulo z vzorcem proti Zemlji. Poleg znanstvenega misija nosi tudi velik simboličen pomen. To bo prvi pristni vzorec iz Marsovega sistema, medtem ko Kitajska in ZDA tekmujejo, kdo bo prvi na Zemljo dostavil pristen vzorec planeta samega, pri čemer so Kitajci v veliki prednosti.
Decembra bo na raketi Ariane 6 izstreljen naslednji veliki lovec na zunajosončne planete, PLATO (Platon). Odlikuje ga posebna zasnova: namesto enega teleskopa je na njem kar 26 kamer, in vsaka od njih je opremljena s kar štirimi fotoprejemniki ločljivosti 4510 x 4510 pik. S tem naj bi precej izboljšali razmerje med koristnimi podatki in šumom, ko bodo iskali eksoplanete v bližini Soncu podobnih zvezd, ko se ti z našega gledišča srečajo. PLATO bo opazoval kar milijon zvezd na polovici neba, preučeval pa bo tudi njihovo potresno dejavnost.
In ker bo leto 2026 očitno res lunarno, lahko končamo še z enim robotom, ki cilja na naš naravni satelit. Decembra bo vnovič poskusilo japonsko podjetje ispace. Japonci so dvakrat poskusili v letih 2023 in 2025, obakrat pa se je pristajalnik prehitro srečal s tlemi. A ker še niso vrgli puške v sivi prah, bodo decembra izstrelili izboljšan pristajalnik APEX 1.0.
Letos bomo priča izjemno visokemu številu novih raket. Ker je seznam tako dolg,
jih zgolj nekaj naštejemo, podrobnosti pa bodo sledile med letom na spletu:
------------------ Nekaj novičk iz 2025 - spodaj ---------------.
Sunita Williams znova na obisku v Sloveniji,
- okt. 2025
Sunita Williams znova na obisku v Sloveniji
V Sloveniji je v teh dneh na zasebnem obisku slovita Nasina astronavtka (tudi) slovenskih korenin Sunita Williams.
Med drugim bo znova obiskala Leše pri Tržiču, rojstni kraj svoje prababice Marije Bohinc.
Lešani se njenega obiska veselijo že četrtič: prvič so se z znano »rojakinjo« srečali leta 2009,
nato pa še v letih 2013 in 2014. V Lešah so uredili tudi njeno spominsko sobo.
Sunita Williams svojega navdušenja nad Slovenijo in svojimi slovenskimi koreninami nikoli ne skriva:
»Enkratna kultura, čudoviti kraji, polni čudovitih ljudi. V Sloveniji sem se veliko naučila.
Je majhno, skrito srce sveta. Nekako si želim, da je ne bi vsi poznali, ker bi nastala prevelika gneča.«
Ob obisku Slovenije leta 2013 je Suni spregovorila tudi o svojih željah za prihodnost,
med drugim o morebitnem vnovičnem poletu v vesolje, saj je tam po njenih besedah »res neverjetno«:
»Žal moram počakati, da pridem na vrsto, toda ni mi težko. Veliko ljudi si želi poleteti v vesolje,
sama pa sem bila tam že dvakrat, zato hočem s svojimi izkušnjami pomagati vsem novim astronavtom.
Morda bomo kmalu dobili novo vesoljsko plovilo, pri njegovem razvoju pa bi rada sodelovala kot
testna pilotka. Ko bom res odrasla, bi rada postala učiteljica.«
Želja po vnovičnem obisku vesolja se je Suniti približala leta 2015, ko je bila izbrana kot ena izmed štirih
astronavtov za prve testne polete v okviru Nasinega programa komercialne posadke, v katerem bi dve novi zasebni
vesoljski plovili s posadko na Mednarodno vesoljsko postajo prevažali astronavte in zaloge.
Poleg astronavtke slovenskih korenin so bili v ekipi še Nasini veterani Robert Behnken, Eric Boe in Douglas Hurley.
Več na:
https://www.druzina.si/clanek/sunita-williams-znova-na-obisku-v-sloveniji
Sunita je 2014 obiskala tudi naš observatorij na Šentvidu.
Nekometni repki - mucki iz Jabel,
- čudež življenje na Zemlji, jesen 2025
Nekometni repki.
Mucki na kozolcu v Jablah, jesen (KIS) 2025, foto: Marjetka Jene.
Kje se skriva tretji mucek?
Vzroki za čudež življenje na
Zemlji se skrivajo globoko v vesolju, v zvezdah, kjer nastajaj masivnejši atomi, v eksplozijah supernov,
ki posejejo te gradnike molekul, življenja po vesolju - tudi kometi so prinašali del vodnih zalog na ta naš modri planet ...
Za mnoge je to slika leta 2025 - je kompozicijsko in sporočilno izjemna podoba delčka našega sveta, življenja,
le drobcenega koščka vesolja, a prav v njem se zgosti njegovo bistvo, lepota lepote - "kozmosa" ...
Komet Lemmon se še vedno približuje in postaja svetlejši, saj bo najbližje Zemlji 21. oktobra, najbližje Soncu pa 8. novembra.
Komet Lemmon so odkrili v začetku letošnjega leta in se še vedno premika v notranji del Osončja.
Komet bo 8. novembra obkrožil Sonce, najprej pa bo 21. oktobra šel mimo Zemlje – na približno polovici razdalje Zemlja-Sonce
Čeprav je svetlost kometov težko napovedati, optimistične ocene kažejo, da bo komet Lemmon nato postal viden s prostim očesom.
Komet bi moral biti najbolje viden na jutranjem nebu pred zoro do sredine oktobra, zatem pa bo viden tudi na večernem nebu.
21. in 22. oktobra 2025 bo v Volarju v bližini zvezde Izar - cca 19. h, magnitude okrog 4.
Pot kometa C/2025 A6 ( Lemmon ) po zvezdnem nebu zgodaj zvečer.
Vir karte: splet.
Lemmonovo drevo Avtorstvo slike & avtorske pravice: Uroš Fink
Pojasnilo:
Drevo ni v nevarnosti.
To pa zato, ker je komet, ki je na sliki tik nad njim, komet
C/2025 A6 (Lemmon) daleč v ozadju, precej stran od Zemlje.
Komet Lemmon še naprej postaja vse svetlejši, saj
potuje skozi notranje
Osončje, čeprav je že bil najbližje
Soncu -- zdaj pa se približuje
Zemlji.
Komet bo verjetno
videti najsvetlejši, ko bo naslednji teden najbližje Zemlji in se ji bo približal približno na polovico
razdalje Zemlja-Sonce.
Komet Lemmon bo takrat morda viden s prostim očesom, vendar ga bo bolj verjetno posnel telefon s kamero – če
veste, kam gledati.
Komet Lemmon, ki je bil prej
najbolje viden zjutraj, je zdaj viden tudi na večernem nebu za severne opazovalce: poglejte nad zahodno obzorje takoj po sončnem zahodu.
Prikazana slika, osredotočena na nič hudega slutečo
evropsko bukev je bila posneta v
Sloveniji pred približno desetimi dnevi.
VIR: APOD
Dve slikici (spodaj) z mobilnim telefonom kažeta, da se da komet C/2025 A6 ( Lemmon ) ujeti tudi iz mesta - iz Zupančičeve jame - Ljubljana,
16. okt. 2025, ob cca 19:40.
Lega asterizma Veliki voz nad parkom ob Zupančičevi jami. Med drevesi spodaj se zazna dvojna zvezda Karlovo srce (Cor Caroli).
Nad Karlovim srcem, nekoliko levo, pa se opazi komet C/2025 A6 ( Lemmon ) - spodaj na sliki se komet nahaja desno od črke L.
Nad zvezdo Karlovo srce (ozvezdje Lovska psa - Canes Venatici), nekoliko levo, se opazi komet C/2025 A6 ( Lemmon ) - komet se nahaja desno od črke L.
Foto: Nace Vičar, 16. okt. 2025, ob cca 19:40.
V daljnogledu 15x70 je bil komet 16. okt. 2025 ob 19:40 prav lepo viden - cca 45 ločnih minut (slaba stopinja) nad Karlovim srcem.
Za vsak dan (uro) je potrebno, recimo s programom Stellarium, pogledati pozicijo kometa C/2025 A6 ( Lemmon ). Izven mestnih luči, je komet
izjemno lepo viden, recimo v daljnogledu 10x50, bolje 15x70 ali 20x80, v manjšem teleskopu premera 10 ali več cm.
Oglejte si torej to izjemno repatico ali izjemnega repatca ...
Glava kometa C/2025 A6 ( Lemmon ) s komo in delno z nakazanim repom v Dobsonu 30 cm, f/5 (Cika),
slikano skozi okular 17. okt. 2025 - Šentvid. Opazi se plastovitost kome.
Klemen je 27. okt. 2025 iz terase Gimnazije Šentvid - Lj. ujel še zmeraj bogato podobo
kometa C/2025 A6 ( Lemmon ) s komo in kar dolgima repoma - teleobjektiv (Canon).
Na spodnji sliki se opazi še zmeraj izrazita repa kometa Lemmon
Popolni Lunin mrk v Sloveniji - Ljubljana,
- 7. september 2025 (nedelja)
Potek opazovanja mrka iz terase gimnazije - 7. sep. 2025.
V nedeljo 7. sep. 2025 se nas je ob 18:20 zbralo na parkirišču šole
in pozneje na terasi Gimnazije Šentvid - LJ lepo število bivših krožkarjev, mentorjev,
slušateljev U3 (Nada Brcar, Helena Koren, Marko Skoberne, dr. fiz. Mitja Rosina, Robič Bojan, Božič Stane ...),
popotnikov po poteh popolnih Sončevih in Luninih mrkov, prijateljev, dijakov, staršev, tašč,
prišla je tudi
ravnateljica in profesorjev, mojih bivših sodelavcev - nekatere sem se tokrat prvič videl, srečal po koroni ali celo po desetih letih.
Letos mineva 30 let, od kar sem nehal učiti na šentviški gimnaziji - to pomeni, da smo se v resnici srečali sami
"mladi" kolegi. Izmenjali smo si veliko zanimivih izkušenj
- a o tem pozneje.
Vrnimo se k Luninemu popolnemu mrku - razlogu, zakaj smo se sploh srečali. Mrki združujejo ljudi.
S Klemenom sva bila na začetku sama (tudi na koncu), a sva nekako zmogla zaposliti
cca vsaj 70 obiskovalcev. A tudi narava nam-a ni ravno pomagala :(
Žal nam je oblačna koprena skrila večji del mrka - a nekaj pred 21. h smo le ujeli zadnjo uro, sedaj že skoraj
delnega Luninega mrka. Kot se to rado zgodi, je večina obupala že prej - ostali so večinoma člani U3 in nekaj dijakov.
A vztrajni so po pravilu nagrajeni.
Lunin Mrk, 7. sep. 2025, Šentvid-LJ. Foto: Martin Gladović.
Na začetku smo skozi moj H-alfa teleskopek z "operacijske mize" (lani pripeljala z Matjažem
na teraso) ujeli zahod Sonca za smrekami
šentviškega hriba - čudovit prizor. To nam je vlilo nekaj upanja, da se oblačna koprena vsaj do 20. h odmakne tudi na vzhodu,
a žal naša želja ni bila ravno uresničena. No, vsaj zadnjo uro pojenjajočega mrka smo le ujeli.
Med tem, ko smo zrli na sosednjo gimnazijo proti vzhodu, kdaj se bo že pojavila ta rdeča Luna,
sem potegnil z Jakatom Ž. Ciko na teraso (teleskop Dobson, 30 cm, f/5)
in tako smo si ogledali Aljaževo kočo na Kredarici z bližnjimi vetrnicami in vrh Triglava z Aljaževim
stolpičem na vrhu. Kmalu je dijak Gašper (pridružil se bo krožku) zagledal neko svetlikanje
v steni Triglava - zdelo se mi je malo verjetno. A imel je prav, kmalu smo opazili kar tri lučke, planince,
v stenah Triglava, dva sta se vračala proti Kredarici, eden pa je bil na vrhu pri Aljaževem stolpu.
S teleskopom smo torej opazovali tudi tri "neodgovorne" planince z lučkami, ki so ponoči sestopali s Triglava (kot naša družina) ...
Kdo je najbrž šel na vrh Triglava občudovat tudi Lunin mrk, dobra ideja.
Mnogi so bili presenečeni, da nam lahko naš ADV teleskop Cika omogoča tudi zaznavanje
alpinistov v več kot 60 km oddaljenih stenah Triglava.
A druženje je bilo kljub nagajivemu vremenu (ali pa ravno zato) izjemno zanimivo,
kot da se ne bi videli 50 let - pogovori, obujanje spominov.
Mrki torej zmeraj družijo ljudi, tudi, ko Luno ali Sonce zakrije koprena oblakov.
Kot sem že omenil - letos mineva 30 let, od kar sem nehal učiti na šentviški gimnaziji - to pomeni, da smo se v resnici srečali sami
"mladi" kolegi. Izmenjali smo si veliko zanimivih izkušenj
- posebej z Goranom, Nastjo, Martinom. Z Goranom sva na plano
potegnila nekaj ključnih prelomnic iz zgodovine znanosti, imajo velik pomen za mlade ...
Pogovor je tekel še o našem delu in publiciranju,
ekskurzijah (LIGO), o naših bivših profesorjih iz časov študija fizike, Janezu Strnadu, dragemu Mitji Rosini ... -
z Goranom sva skupaj že študirala, potem pa še učila.
Z Nastjo sva obujala spomine na naše celonočno opazovanje izpred 30 let, opazovanja sem podaril kolegom,
ko sem zamenjal službo
- zapomnila si je Kasiopejo, Andromedo ..., beseda je tekla je tudi o poletnem L. mrku 2018 in njeni izjemni izkušnji ...
Z Martinom sva veliko sodelovala pri izgradnji observatorija 1994 - postavil je vso električno instalacijo,
ki še danes brezhibno deluje,
kot (če pozabimo na malenkosti)
brezhibno deluje tudi astronomski observatorij. Veliko sva sodelovala tudi
pri fizikalnih vajah v izjemnih naravoslovnih oddelkih gimnazije
(dijaki so takrat, med drugim, izdelali vsak svoj delujoči radijski sprejemnik, oddajnik, kje so ti
časi znanja ...).
Še glede observatorija (mineva tudi 30 let prenove observatorija, v bistvu izgradnje novega, na dober meter
Kunaverjeve okrogle stene iz projekta, ki ni bil dokončan)
- čeprav smo pred cca desetimi leti vsi pričakovali novo šolo, tudi nov observatorij, celo prvi šolski planetarij,
a se žal
gimnaziji ta želja še ni uresničila (Jaka in Edo sta se res zelo trudila,
a v Sloveniji šolstvo žal ni na prvem mestu). Držimo pesti, da nekoč gimnaziji ta projekt uspe.
Tudi za slušatelje U3 sem si vzel čas, z Nado sva se poglobila v protislovja današnjega časa, ki nam niso v čast,
beseda je nanesla tudi na S. mrk 2026 ...
Na tem mestu še omenimo, ker sodi v kontekst, da letos mineva tudi 130 let
od kar so šentviški kovači (Belec) skovali in na vrh
Triglava čez skale na ramenih ponesli dele Aljaževega stolpa in ga tam tudi sestavili (7. 8. 1895 na višini 2864 m).
In še danes stoji ta stolpič kot simbol slovenstva tam na vrhu očaka Triglava. Vsako leto pa
okrog 21. junija (poletni solsticij) občudujemo zahod Sonca za Triglavom - izjemen prizor.
Povejmo še, da je pesem
»Oj, Triglav, moj dom« napisal
slovenski rimskokatoliški duhovnik, pesnik in prevajalec
Matija Zemljič leta 1894 pod imenom »Slavin« in jo objavil v mariborskem bogoslovnem glasilu Lipica.
Gospod
Matija Zemljič je bil rojen * 25. januarja 1873 v Gornji Radgoni [Avstro-Ogrska], umrl pa je † 26. julija 1934 v Sv. Tomaž pri Ormožu.
Leta 1895 je
slovenski rimskokatoliški duhovnik in skladatelj Jakob Aljaž
(* 6. julij 1845 [Avstrijsko cesarstvo], Zavrh pod Šmarno goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem)
Zemljičevo skladbo »Oj, Triglav, moj dom« odkril in uglasbil.
V originalni zasedbi Jakob Aljaž, Matej Hubad, Andrej Gassner,
Janez Klinar in Tomaž Košir so jo prvič izvedli ob odprtju Aljaževega stolpa 22. avgusta 1895.
Še zanimivosti iz odprtja:
»Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kvišku s pokom,
mi zapojemo Ave maris stella, potem Triglav moj dom in otvoritev je bila končana,« se je Aljaž,
ki naj bi takrat pel kleče, objemajoč stolp in s solzami v očeh, spominjal odprtja.
Napis Aljažev stolp na stolpu je bil prvi slovenski napis na Triglavu in v njegovi okolici.
No - šentviški astronomi pa smo financirali in na Kredarico ponesli teleskop Kozorog, Dobson 25 cm, f/5.
Kredarica zaradi višine ponuja nepozabne poglede proti čudesom vesolja.
Nekaj podob iz druženja pod svetlobo Luninega mrka 7. sep. 2025 - terasa Gimnazije Šentvid - Ljubljana.
Foto: Zorko Vičar
Prvi so prišli na teraso člani U3 ekipe - sredina ADV astronomska
predavanja za odrasle: dragi Marko (na kapi ima napis NASA, kupil lani
v Houstonu - merk ZDA 2025), dragi prof. dr. Mitja, dragi Bojan, draga Helena, draga Nada,
dragi Stane ...
Obetaven začetek, skozi teleskop H-alfa Lunt 35 mm opazujemo zaid Sonca za šentviškim hribom.
V velikem pričakovanju pogledujemo proti vzhodu čez
sosednjo škofijsko gimnazijo - a oblačna koprena nam vztrajno zakriva sedaj že zamračeno Luno,
7. sep. 2025, terasa Gimnazije Šentvid-LJ.
Proti kocu mrka pa smo le ujeli finale :)
Vmes pa nam nikakor ni bil dolg "cajt".
Študentke gledajo proti Triglavu, 7. sep. 2025 - krasna rdeča zarja,
a žal se ta rdeča svetloba od zamračene Lune ni uspela prebiti nazaj k nam na Šentvid
- koprenasta oblačnost jo je prej
prestregla. A vseeno je bilo vzdušje praznično.
Martin je ujel trenotek (cca 21:45), ko smo mrk lahko že opazovali skozi okno observatorija in ne samo
na PC ekranu ...
Nekaj podob že pojenjajočega Luninega mrka skozi kopreno - 7. sep. 2025, Gimnazija Šentvid - LJ.
Zgornji fotografiji je posnel Zorko, spodnje tri pa Martin.
Še zgodba z RTV-Slo.
Moram jih pohvaliti, da so na MMC portalu najavili Lunin mrk - a žal so v dveh člankih
navedli za eno uro napačne čase faz Luninega mrka (upoštevali so najbrž zimski čas,
ki je bil napačno nastavljen v Stellariumu - ugibam).
Ko sem jih opozoril, nekaj časa ni bilo odziva, a po nekaj urah smo le našli skupen jezik in so tako
popravili čase faz mrkov na pravilne vrednosti (pomagala mi je tudi športna novinarka ...).
Najava mrka - bili smo optimistični :)
Popolni Lunin mrk v Ljubljani - 7. september 2025 (časi faz so podobni
za celotno Slovenijo), ne zamudite, upajmo na lepo vreme.
Ker bo Luna med popolnim mrkom blizu obzorja, priporočamo,
da se odpravite na visoko točko ali poiščete neovirano območje s prostim
pogledom proti vzhodu za najboljši pogled na mrk.
Poleg tega lahko zamračena Luna v kombinaciji z zatemnitvijo blizu obzorja
oteži ali celo onemogoči pogled na mrk. Luna vzhaja 19:25 h, delni mrk pa se začne že ob 18:27 h,
prehod Lune v polsenco (penumbro) Zemlje pa ob 17:28 h.
Začetek delnega mrka iz Ljubljane torej ni viden, sledijo
faze mrka, ki so vidne iz Ljubljane (Slovenije):
19:25 h - delni mrk / ned. 7. sep. 2025 (Luna komaj vzhaja), 19:30 h - začetek popolnega mrka - rdeča Luna / Ned, 7. sep. 2025 (Luna bo komaj nad obzorjem !!!), 20:11 h - maksimum mrka / ned. 7. sep. 2025, - 1.362 magnitude (komaj 7 ° nad horizontom), 20:52 h - konec popolnega mrka / ned. 7. sep. 2025 (13,5 ° nad obzorjem),
21:56 h - konec delnega mrka / ned. 7. sep. 2025 (zelo lepi prizori, še zmeraj se splača opazovati),
22:55 h - konec polsenčnega mrka / ned. 7. sep. 2025,
Trajanje - cca: 3 ure in 29 minut (popolna faza cca 1 h in 22 min).
Mrk 1.362 magnitude pomeni, da je Lunin mrk popoln (Luna je v celoti znotraj umbre, Zemljine sence) in
da gre Luna še 36,2 % premera globlje v senco Zemlje - torej mrk traja precej dolgo.
Opozorilo drugič.
Ko je Luna najbližje središču sence ob 20:11 h,
je še zmeraj blizu obzorja (komaj 7 ° nad horizontom), zato poskrbite, da boste imeli
prost pogled proti vzhodu-jugovzhodu / smer: vzhod-jugovzhod, azimut 107°.
Za opazovanje priporočamo najprej seveda lepo vreme, dobro družbo, primerno obleko, kaj tekočine.
Od ostale opreme pa vsekakor fotoaparat, DALJNOGLED je za Lunin mrk
zelo priročen - pokaže nam veliko več kot prosto oko, tudi manjši teleskop ne bo škodil.
Zanimive so recimo barve med delnima fazama mrka na sami Luni (atmosfera Zemlje namreč lomi Sončevo
svetlobo v "mavrico"), med popolno fazo pa nam daljnogled razkrije čudovite odtenke oranžne in rdeče,
do pastelnih barv na zvezdnem ozadju - kar so eni lepših prizorov v opazovalni astronomiji
nasploh. Luna bo med mrkom navidezno vidna v ozvezdju Vodnarja (Aquarius - the Water Bearer).
Zraven zamračene Lune bosta recimo zvezda φ in h - Vodnarja, lepo vidni v daljnogledu.
Vmes (recimo po 20:30) si lahko ogledate recimo lepote Poletnega trikotnika (s teleskopom planetarni meglici M27, M57),
v Herkulu kroglasti kopici M13 ali M92, v
Strelcu pa recimo lepotico meglico Laguno M8 (tudi z daljnogledom) in s teleskopom kroglasto kopico M22
ali v Ščitu razsuto kopico M11 (Divja raca) in morebiti še meglici M16 (Orlova meglica v Kači,
kjer se vidi "Pillars of Creation" - Stebre stvarjenja )
in izjemno meglico M17 (v Strelcu, imenovana tudi meglica Omega ali meglica Labod).
V smeri Andromede pa si seveda lahko vsakdo že z daljnogledom ogleda nam najbližjo sosedo,
galaksijo M31 in še morebitne njene sosede M32, M110, morebiti še M33 nekoliko nižje ...
V Perzeju sta krasni tarči za daljnogled in manjši teleskop še Hi-h [NGC 869 in NGC 884 - dvojna razsuta kopica]
in recimo
biseri »Kopice alfa Perzeja«, imenujejo jo tudi Melotte 20 ali Collinder 39 ali Čarobna svetlika ...
V Velikem Medvedu sta recimo zelo svetli znameniti galaksiji M81 in M82 (Bodejeva galaksija in Galaksija Cigara),
V Lovskih psih galaksiji M51 in NGC5195, no - nebesnih objektov je še res veliko ...
V smeri Strelca leži tudi središče naše Galaksije (imenovana tudi Rimska cesta) z izjemno masivno centralno črno luknjo
(kar cca 4 milijone Sončevih mas) - tega objekta (okolice) seveda ne moremo opaziti z našimi skromnimi napravami ...
Po 20. h vzide tudi lepotec Saturn - prstani so trenutno zelo zaprti (okoli 2 – 2,5° nagiba), a bodo vidni,
pa vendar je Saturn še zmeraj magnet za
večino, nekje po 21. h bo planet že dokaj lepo viden. Letos se splača opazovati nagib Saturnovih
prstanov, ki se zelo spreminja (oddaljuje in bliža nagibu 0 °)
- 23. novembra 2025 bodo obročki navidezno skoraj izginili. Potem se bodo spet odpirali nekje
do leta 2038/39 - ko bodo najlepše vidni (naklon prstanov cca 27 °).
Saturnova os vrtenja (to vpliva na pojav vidnosti obročev) znaša
26,7 ° glede na pravokotnico na njegovo orbitalno ravnino.
Ta cikel odpiranja in zapiranja prstanov traja nekje 15 let - Saturn ima namreč obhodni čas okrog
Sonca cca 30 let in njegova tirnica je nagnjena na ekliptiko cca 2,485 °.
A "zvezda večera je tokrat" zamračena Luna.
Nabor opreme, daljnogled (če je na stojalu, je toliko bolje), teleskopi ... Opazovanje Luninega mrka je vsekakor tudi varno početje,
kar pa med Sončevim mrkom ne velja popolnoma, sploh če smo nanj nepripravljeni.
Lunini mrki so nam začeli razkrivati (in to že v antiki) dimenzije vesolja, velikost in razdaljo do Lune.
Imenitno vzdušje na terasi Gimnazije Šentvid – Lj. med Luninim mrkom 27. 7. 2018.
Kljub temu, da je Luna med mrkom popolnoma v senci, ni popolnoma temna — opazujemo jo kot rdečkasto.
Zakaj?
Luna med popolnim luninim mrkom postane rdeča zaradi pojava,
ki mu pravimo Rayleighovo sipanje in lom svetlobe v Zemljini atmosferi.
Atmosfera Zemlje deluje kot leča, ki zbira svetlobo, večinoma daljših valovnih dolžin - to je rdečo.
Luna je rdečkasta zato, ker svetloba Sonca preide skozi Zemljino atmosfero, ki razprši (sipanje)
modro svetlobo (kot pri modrem nebu čez dan), medtem ko rdeča svetloba potuje skoraj nemoteno skozi atmosfero
in se v atmosferi tudi lomi v Zemljino senco.
Ta ukrivljena rdeča svetloba doseže Luno med mrkom in jo tako nežno osvetli —
zato se nam zdi, da je Luna obarvana rdeče.
Barva Lune med mrki se lahko razlikuje.
Svetlo oranžna je, če je ozračje čisto.
Temno rdeča ali celo rjava je, če je v ozračju veliko prahu, pepela (npr. po vulkanskih izbruhih) ali onesnaženja.
Vremenska napoved za 7. sep. 2025 (Lunin mrk) je trenutno ugodna - a do tja je še cel teden.
Geometrija mrka nam pove, da si Lunin in Sončev mrk sledita z zamikom dveh tednov.
Tudi tokrat se bo
(le delni) Sončev mrk zgodil na Luninem padajočem vozlišču orbite v nedeljo, 21. septembra 2025 z magnitudo 0,855.
Delni Sončev mrk se pojavi v polarnih predelih Zemlje, ko središče Lunine sence zgreši Zemljo.
Delni Sončev mrk bo tako viden po večjem delu Oceanije in Antarktike,
pri čemer bo do 80 % pokritosti Sonca vidna na najjužnejši točki Nove Zelandije
in na otoku Stewart - 22. septembra 2025 zjutraj po lokalnem času.
Upajmo, da med mrkom ne bo večjih ovir na nebu - tako oviro je imel
Andrej 21. jul. 2025, ko je prvič testiral nov refraktor 10 cm in kalcijev filter za Sonce.
Take ovire se ne branimo.
Letos mineva 30 let od spletne strani APOD
(Astronomy Picture of the Day) - astronomska slika dneva.
in ta stran je toliko stara kot naša domača stran - AKGŠ.
Leto 2025 je Mednarodno leto kvantne znanosti in tehnologije (IYQ). To posebno leto obeležuje 100-letnico
razvoja kvantne mehanike in bo posvečeno dejavnostim, ki bodo povečale ozaveščenost javnosti
o pomenu kvantne znanosti in njenih aplikacij.
Julija 1925 je Werner Heisenberg v revijo Zeitschrift für Physik oddal članek
z naslovom »On quantum-theoretical reinterpretation of kinematic and mechanical relationships«,
s čimer se je rodila moderna kvantna mehanika.
Čestitke za izjemne uspeh.
Člana Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid - Ljubljana, David Štefe in
Klara Zakrajšek sta prejela zlato priznanje na 59. Srečanju mladih raziskovalcev Slovenije (Murska Sobota,
19. maj 2025 - ZTKS) za nalogo Merjenje astronomske enote
z radijskim teleskopom. Mentorja sta bila dr. Andrej Lajovic in Klemen Blokar.
Letos Saturnovi prstani začasno, a očitno izginjajo ... :)
Cika je dobila novo obleko
Iz Poljske smo prejeli na novo naparjeno zrcalo (30 cm, f/5) naše Cike in slika je za kako magnitudi ali dve
svetlejša. Poteza je bila torej še kako smiselna.
In kaj so ujeli šentviški astronomi na zgornji sliki - spirala nad Šmarno goro je ....? Več sledi.
Letos (2025) je prav, da opozorimo na izjemno zanimivo
obletnico naše civilizacije, ki je povezana tako z našim koledarjem in seveda primarno z astronomijo.
Letos mineva 1700 let od nicejskega koncila, ki ga je leta 325 sklical rimski cesar Konstantin I. v mestecu Nikeja
(potekal je od maja do konca julija).
Ena od pozitivnih posledic koncila je bila izdelava matematično-astronomskega
algoritma za izračun velike noči, ki je do dobra zmanjšal zmešnjave s koledarjem.
Ta (seveda v kontekstu časa pomanjkljiv) izračun je pripeljal tudi do reforme julijanskega koledarja
v gregorijanski koledar 1582,
ki še danes odlično služi svojemu namenu ( berite -
Sončeva ura - pot sence - pot do gregorijanskega koledarja ).
Takrat je recimo aleksandrijski škof moral letno izračunati datum velike noči in izračun pravočasno poslati
papežu v Rim, da lahko le-ta obvesti vse ostale Cerkve - občestva.
Vse ostale novice so pod prvo (1) novico - pod opisom eminentnega obdobja, oziroma obletnice - 30 let delovanja naše domače spletne
strani !!!
HTML (Hypertext Markup Language) jezik
je "latinica in latinščina ali lingua franca" digitalne informacijske dobe
DOMAČA STRAN AKGŠ DELUJE NEPREKINJENO ŽE OD LETA 1995 (2025 praznujemo torej 30 let delovanja)!
Nekaj zanimivosti iz zgodovine strani!
Trčenje spiralnih galaksij NGC 2207 in IC 2163 iz Webba in Hubbla - brez trka ni otroškega smrka.
Galaksije so tako lahko zavetje življenja in hkrati tudi, sploh med trki galaksij, ko se začasno in lokalno celo
entropija zmanjša, zaradi gravitacijskega nežnega mešanja in posledično krčenja plinov
in s tem rojstva novih zvezd, planetov, tudi porodnišnice
novega potencialnega življenja na planetih. Taka je tudi zgodovina našega Sončevega sistema, Zemlje, našega življenja v sicer
zelo mrzlem vesolju.
Tudi naše več desetletno delovanje v astronomskem krožku je bilo polno dinamike, konstruktivnih in
manj prijetnih trkov, zmanjšanja, večinoma pa povečanja entropije (nereda)
- a vse z namenom videti in vedeti več o vesolju in tako tudi o nas samih. Skozi astronomski krožek je
tako šlo več sto mladih radovednežev in vsak je bil zlata vreden. Kje že nastane zlato? "Med trki zvezd in na Šentvidu :)"
Poudarek je bil na astronomskih opazovanjih, astrofotografiji, objavah v reviji Spika (tudi v Preseku in drugod)
in astronomskih raziskovalnih nalogah ter na opazovalni
opremi (zvezdne karte, daljnogledi, teleskopi).
Generacije in navade se menjajo - največji preskok
sta naredila digitalizacija, internet in pozneje mobilni telefoni v navezavi z družbenimi omrežji.
Tako smo od leta 1989 doživeli vse stopnje razvoja modernega sveta, dobili smo celo svojo
državo (kmalu je nastalo okrog 20 astronomskih društev, opreme nismo več
rabili tihotapiti čez mejo iz Avstrije, Nemčije, Italije ... :)
najprej smo uporabljali slovenski teleskop AT140 (Newton), ki smo ga slučajno našli
v temnici (dragocena oprema naših predhodnikov, brez nje bi bil potek
šentviške astronomije popolnoma drugačen), slikali smo na filme, jih razvijali,
uporabljali smo šolsko temnico; leta 1993 je začela izhajati prva slovenska astronomska revija Spika
(urednik Bojan Kambič
je opravil in opravlja kolosalno delo;
kljub temu, da mu je država odtegnila pomoč in
da je svetovni splet huda konkurenca, je Bojan ohranil revijo Spiko,
brez katere si slovenske astronomije več ne znamo predstavljati), leta 1994 smo praktično
naredili nov šolski observatorij (bilo je vloženo ogromno dela) in vanj postavili nov računalniško vodeni teleskop MEADE LX200, 25cm, f/10,
go-to (izjemno) - kupili smo ga v ZDA;
leta 1995 smo se priklopili na svetovni splet (čarobno okno v svet, tudi v vesolje); leta 1999 smo končno kupili CCD kamero
ST7/SBIG, po letu 2000 se je počasi uveljavljala digitalna fotografija; leta 2014 sta Andrej in Klemen izdelala
radijski teleskop za 21,1 cm vodikovo črto; od leta 1991 je bilo izdelanih kar nekaj uspešnih raziskovalnih nalog;
obiskali so nas Nasini strokovnjaki
in celo dva astronavta delno slovenskih korenin Sunita Williams in Randy Bresnik ter Rebecca M. Bresnik (njeno
področje dela je tudi pravo v vesolju),
Dušan Petrač; domači predavatelji dr. Tomaž Zwitter,
dr. Andreja Gomboc, dr. Ivan Šprajc, Dr. Rok Roškar; že leta 1995 se nam pridružijo člani univerze za tretje življenjsko obdobje,
bilo je veliko ekskurzij po domovini, Evropi in 2x celo v ZDA, popolni Sončevi mrki (Madžarska 1999, Turčija 2006, ZDA 2017 in 2024);
2004 smo spletno prenašali prehod Venere čez Sonce, zelo odmevno; 2001 šentviški astronomi (Zorko Vičar, Peter Mihor, Mitja Šiška) ustanovimo
še Astronomsko društvo Vega - Ljubljana (zavetje bivših dijakov
in ostalih članov od drugod; leta 2008/09 sem bil aktivno vključen v Mednarodno leto astronomije 2009 (MLA2009 ali IYA2009),
tako sem po čudežu in izjemni volji izpeljal lastno pobudo "Teleskop za vsako šolo"
(in to 400 let po Galileju, če ne v MLA2009, kdaj potem, večina slovenskih šol ima danes tako
prav imenitno astronomsko opremo in izkušnje se počasi nabirajo, nič se ne zgodi čez eno noč),
v MLA2009 so bili aktivno vključeni tudi krožkarji in bivši dijaki, ki so danes steber šentviške astronomije ...
Glede na povedano je bilo moje družinsko življenje večkrat v škripcih - a kot pravijo, brez trenja ni življenja.
Vsega našega bogatega početja in truda (odrekanj) se na da opisati v nekaj stavkih - zato
sledi
matrika linkov na spletne predstavitve astronomskega krožka v zadnjih 30 letih,
na spletne in ostale objave na
tematiko astronomije, s posebnim poudarkom na pomenu astronomije v šolah,
kot univerzalne povezovalne vede.
Spletna stran krožka nam tako omogoča, da vse naše delo, opazovanja, raziskovalne naloge, članke,
ekskurzije, javna opazovanja, druženja ... enostavno beležimo in so nam tako dotične informacije v trenutku dostopne zgolj na klik.
Zbrali smo tudi spomine krožkarjev, mentorjev (Ludvik Jevšenak, Robert Fonda, Andrej Mohar, Breda Zupančič, Pavel Kunaver, ...),
ki so delovali na šoli ali jo obiskovali pred mano. Nekateri so bili dijaki ali mentorji na Gimnaziji Šentvid - Ljubljana,
ko sam še nisem bil rojen na ta prelep svet (recimo Ludvik Jevšenak, Pavel Kunaver ...).
Svetovni splet je izjemen privilegij našega časa, ki za našo skupino traja že 30 obhodov okrog Sonca :)
In bili smo zraven praktično od samega začetka - spletnih veščin smo učili dijake, javne ustanove, različna društva ...
Posebna zahvala Arnesu sledi pod matriko 5x6 = 30 (let) naše domače strani.
O formi in zamrznjenosti v času naše spletne strani, bi se dalo zelo kritično
spregovoriti. A najlepše in najbolj pametne punce nosijo skromna oblačila,
a bogato vsebino. Hvala ARNESu (Academic and Research Network of Slovenia) da nam že 30 let omogoča dostop do spleta.
Javni zavod
ARNES je nekaj najlepšega kar se je Sloveniji zgodilo na področju informatike
in tudi sicer na področju znanosti
in izobraževanja :)
That's them, Officer!
They've been peering in our windows
for years!
Policist, to so oni!
V naša okna so kukali
že leta!
Vir: splet
Tudi vesoljčki imajo svoje pravice in
ta šala je lahko nekoč del vesoljskega (kozmičnega) prava.
Čestitke vsem sodelujeočim za uspešno analizo galaksije iz davne preteklosti
in seveda vsem iz slovenske ekipe.
Zanimive spletne strani
The Slow Path for Studious Learners to a Career in Software Development
https://launchschool.com/
CS50's Introduction to Computer Science
https://www.edx.org/learn/computer-science/harvard-university-cs50-s-introduction-to-computer-science
MonkeyUser.com
https://www.monkeyuser.com/
GPTKit: Detect AI Generated Text
https://gptkit.ai/
Way more than book summaries
https://www.shortform.com/
The Misinformation Susceptibility Test
https://www.cam.ac.uk/stories/misinformation-susceptibility-test
Uncle Rod's Astro Blog
http://uncle-rods.blogspot.com/
ESA WEB TV ONE
https://www.esa.int/ESA_Multimedia/ESA_Web_TV
Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.
Rekordi (tem. maksimumi) do junija 2015
----------------------------------------------------------
1) Svetovni temperaturni rekord, ki ga priznava tudi Svetovna
meteorološka organizacija (SMO), je 56,7 °C v Dolini smrti 10. julija 1913
2) Za Evropo je odgovor manj zanesljiv, a SMO priznava za rekord 48,0 °C 10.
julija 1977 v Atenah (http://wmo.asu.edu/)
3) Uradni rekord v Sloveniji je 40,8 °C, izmerjen 8. avgusta 2013 na Letališču
Cerklje ob Krki (http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slo_vremenski_rekordi.pdf)
4) Rekord za Kredarico drži.
5) Najvišja temperatura na južnem tečaju je -12,3 °C, izmerjen 25. decembra 2011.
Sončev mrk 8. april 2024 - ZDA - pripada 139. sarosu,
kot izjemen mrk iz 29. marca 2006.
..
20:29:08, max. 20:29:59, konec popolne faze 20:30:51 (Sonce ZGOLJ cca 8 ° nad obzorjem – za stegnjeno pest),
zahod Sonca bo ob 21:22:51 – delni mrk se konča takoj za zaidom.
očala za opazovanje mrka – Sonca, lahko uporabimo mylar folijo - nalepimo
jo lahko tudi na objektiva daljnogleda ali objektiv teleskopa (drugače mrka ne smemo opazovati neposredno – ampak le
preko projekcije na beli površini). ZGOLJ, ko je popolna faza (ko Luna v celoti prekrije Sonce), lahko opazujemo mrk
s prostim očesom ali daljnogledom, teleskopom (rec. 1 minuto ob tem mrku, da bo varno). Previdno – nepoškodovane oči
so vredne več od vsakega mrka !!! Vmes se splača fotografirati – sploh med popolno fazo, z mobilnimi telefoni, tudi
s fotoaparati s teleobjektivi ali skozi teleskope. Na kaj vse moramo biti pozorni med mrkom: prvi stik - poljub (objem)
Lune in Sonca, drugi stik, diamantni prstan (slike zgoraj) in Bailyevi biseri [Lunin rob ni raven, žarki se
prebijejo do nas skozi doline Luninega površja - ta rob imenujemo tudi Lunin limb], morebitni izbruhi na Soncu - protuberance,
veličastna korona (to je plazma s temperaturo nekaj milijonov kelvinov, ki obdaja Sonce in jo oblikujejo silnice magnetnega polja,
[tukaj je še fotosfera, ki sicer predstavlja mejo vidnega dela površine Sonca in ima temperaturo okrog 6000 K - prvi
je to vrednost izračunal slo. fizik Jožef Stefan iz lastnega zakona o toplotnem sevanju teles], tretji stik, spet
diamantni prstan ..., četrti stik [zadnji poljub in konec mrka – tokrat bo Sonce že prej zašlo]. Posebej apeliramo,
da se Sonca nikoli in prav nikoli ne gleda s teleskopom ali daljnogledom brez ustreznega filtra (razen med popolno
fazo kakšno minuto), ker drugače izgubimo vid za zmeraj ...). Tudi okolica je lahko zanimiva, tokrat bomo videli na
nebu med popolno fazo naslednje svetlejše objekte: planet Venera, zvezda Regul, morebiti planeta Jupiter ter Merkur
ali celo kak komet, tudi utrinek ... A osredotočite se na Sončev mrk – popolno fazo !!! Pred popolno fazo opazujte
naravo v okolici, rože, živali …, kaj se dogaja s temperaturo, projicirajte mrk na tla skozi prekrižane prste
(kaj opazite na tleh pod listjem grmovja, dreves, pod rahlo prekrižanimi prsti) … Spodnja slika prikazuje nebo med mrkom.
