V Spiki je izšlo že kar nekaj prispevkov na temo Sončevega mrka dne 29. 3. 2006. Vsak prispevek ima kako dodano vrednost. Člani AD Vega in AKG Šentvid smo v zagati drage poti in morebitne muhavosti vremena izbrali 9-dnevno pot ogleda Turčije (agencija Trud) in hkrati mrka. Po pozitivni izkušnji internetnega prenosa prehoda Venere 2004 smo se odločili, da če bo le mogoče, tokrat prenašamo še Sončev mrk iz Turčije. Tak pristop je zahteval kar nekaj nerodne opreme, sreče in napora. Skoraj vse se je izšlo in nemajhen trud je bil poplačan.

Priprave. Ekipa je bila skoraj identična ekipi iz leta 2004, ko smo prenašali prehod Venere. Tudi zadolžitve udeležencev so bile podobne, enako velja za del opreme (glej prispevek v Spiki, julij-avgust 2004). Razlika je bila v tem, da smo bili sedaj vezani na Klemenov mobilni telefon in počasen GPRS prenos slik. V ta namen je Andrej Lajovic priredil skripte za prenos mrka. S sabo smo vzeli, poleg ostalega, tudi teleskop NexStar 80 mm, f/5 in fotoaparat, donaciji Milice Pribošič. Gospa Milica je bila, skupaj s prof. fiz. doc. Mitjem Rosino, ena prvih pobudnic odhoda v Turčijo, a je zaradi nenadejanih pooperativnih zapletov na očesu morala ostati doma. Pred odhodom smo v šentviškem observatoriju stestirali opremo, programe in na tabli okljukali seznam opreme. Večino opreme smo, zaradi občutljivosti, na letala tovorili kot osebno prtljago, enako velja za 9 dnevno prekladanje po Turčiji. Napajanje dveh web kamer, prenosnega pc-ja in telefona smo prepustili akumulatorju. Odločili smo se, da ga kupimo v Turčiji. Večina je bila mnenja, da ga ja dobimo na vsaki črpalki. To je bilo tudi prvo večje presenečenje, saj se akumulatorja enostavno ni dalo kupiti na bencinskih črpalkah. Akumulator sta za okrog 12 000 SIT priskrbela prijazna turška šoferja.

Naša želja je bila, da bi mrk prenašali preko UMTS-a, a smo kmalu ugotovili, da ga v Turčiji ni. Želeli smo tudi pomoč Mobitela, ki bi lahko s pridom izkoristil prenos za svojo promocijo, ki pa je očitno ne potrebuje. Fantje so se pogumno odpravili direktno na Mobitel, kjer so jih napotili na kontaktno osebo, ki pa se potem ni nikoli odzvala. Jaz sem že prej imel kontakte z Mobitelom, ker smo jim občasno dali določene podatke - na mojo prošnjo so se sicer odzvali, a so na koncu izjavili, da je prenos prezahtevna tehnična naloga, in da nam ne bodo pomagali. Pred prenosom mrka je Klemenov oče obvestil Mobitel, da ga bomo izvedli z lastnim znanjem in sredstvi, enako velja za ostale institucije (RTV, itn), a je večina ignorirala naš prenos, za razliko od prenosa Venere leta 2004. Zakaj so se določene ustanove distancirale od edinega direktnega slovenskega prenosa Sončevega mrka, je znano samo njim. Kljub vsemu je bilo veliko ljudi v Sloveniji zadovoljnih s prenosom, ni vse v hitrosti prenosa in v velikem številu 'pixlov'.

Prvo veliko zadovoljstvo je bilo, ko smo brez večjih težav vzpostavili povezavo med mobilnimi telefoni in turškim omrežjem. Sicer je prav Klemenov telefon, samo za njegovega smo imeli kabel za povezavo s prenosnikom, imel nekaj porodnih krčev, a se je vse dobro končalo.

Turčija. Ko smo prileteli v Carigrad, smo zgodaj zjutraj (26.3.2006) na vzhodu opazovali čudovit prizor Lune (košček zadnjega krajca) s prečudovito Venero v bližini (prav po turško) - na zahodu pa je zahajal Jupiter. Z avtobusom smo nadaljevali vožnjo proti Ankari. Najprej smo se nekaj dni potepali po prekrasni Turčiji, deželi naravnih in kulturnih presenečenj (Carigrad, Ankara, Kapadokija, Manavgat), šoferja sta v tem času nabavila akumulator. V Kapadokiji smo zvečer brž opazili bistveno razliko v legi Oriona in Severnice na nočnem nebu glede na Slovenijo - skoraj deset stopinj južneje se na nebu že zelo pozna. Ob takih opažanjih se človek hitro spomni na Grka Eratostena in njegovo genialno metodo določanja polmera Zemlje in to že 240 let pred našim štetjem. Ves čas potovanja smo preverjali vremensko napoved, ki je bila skoraj idealna, kot so napovedovali modeli. Z nami je iz Slovenije preko SMS sporočil komuniciral meteorolog Miha Demšar, pripravnik na Uradu za meteorologijo.

Sončev mrk 29. 3. 2006. Večer pred mrkom in zjutraj smo v Manavgatu še parlamentirali, s katere točke sploh naj opazujemo mrk. Bila je tudi opcija, da se na hotelski terasi priklopimo na njihov internet, a Turki so po turško izjavili, da internet dobijo šele drug teden, hm. Naša vrla simpatična turška vodička Ayşe Gül (prerokinja, vrtnica), že dvakrat je bila v Sloveniji, pa je naredila odlično marketinško potezo saj nas je zapeljala na vrt svojega strica, tik ob obali Sredozemskega morja, v mestu Side. Imeli smo dovolj prostora na travi, v bližini je bil mini gozdiček - park, idealen kraj za merjenje temperature, do morja je bilo nekaj 10 metrov, bližnje obalne kavarnice pa so bile vesele, da smo spili kakšno turško kavo. Raztovorili smo opremo, v senci gozdička poiskali primeren prostor za registrator temperature, začeli smo iskati - zbirati - opremo, sestavljati teleskop, postavljati stojala, web kameri in improvizirani prenosni studio. Studio je prekrivala, v naglici in ne preveč poceni kupljena, turška tančica.

Naš studio za prenos Sončevega mrka iz Turčije.

Opis strojne opreme: Logitech QuickCam pro 4000 (brez objektiva)
objektiv 50mm
sončni filter Baader AstroSolar (ND=5.0)
Prenosnik Prestigio Visconte 120+
Sony-Ericsson T230, povezovalni kabel DCU-11
Svinčev akumulator 12 V in polnilec
pretvornik iz 12 V enosmerne v 220 V izmenične napetosti
Programska oprema: Slackware Linux 10.1
Linux (jedro) 2.6.16
Camstream
Vgrabbj
OpenVPN
Šopek Andrejevih bash povezovalnih script !!!!!

Zasedba: Andrej Lajovic, Dejan Kolarič, Klemen Blokar, Matija Kastelic, Peter Mihor, Zorko Vičar

Turška deklica začudeno opazuje mrk.


Ročna preslikava mrka v matriko. Zanimivo, ko primerjamo prispevke o mrku, opazimo, kako podobne ideje se nam rojevajo ob spremljanju in beleženju mrka. Podobna slika je bila namreč objavljena že v prejšnji Spiki.

Kmalu se nam je pridružilo kar nekaj domačinov in gostilničarjev, eden izmed njih nas je pogostil z jabolčnim čajem. Bali smo se za opremo in postavitev prenosa, sploh otroci so bili zelo radovedni, a se je vse dobro končalo. Prišel je čas prvega kontakta. Vsak si je izbral svoj program spremljanja mrka: fotografiranje več faz mrka na isti del filma (stara dobra klasična tehnika slikanja), slikanje poteka celotnega dogodka v enakomernih zaporedjih, snemanje vzdušja pred pričetkom popolne faze, slikanje okolice, obale, neba, rožic, projekcij mrka ("lunc") skozi reže iglic borovcev in las (camera obscura) na tla, slikanje skozi okular teleskopa ali daljnogleda, slikanje udeležencev med opazovanjem, snemanje dogajanja ob teleskopu - burleska, prenos mrka preko interneta. Prvo navdušenje je pomenil prvi kontakt, nato smo čakali na odzive iz Ljubljane, Slovenije. Ti odzivi so bili drugi vrhunec, v Sloveniji sprejemajo našo sliko, vau - lepo, prenos deluje, pa le ni bilo zastonj tovorjenje dragocene opreme v osmansko deželo. Tretji vrhunec je bil začetek popolne faze, prehodni pojavi, korona. Noben se ni docela zavedal, kontroliral, kaj počne in kaj počnejo drugi, kakšne glasove spušča, a filmčki predvajani po mrku, ogledali smo si jih zvečer v hotelu, so razkrili posebno ekstatično vzdušje, ki vlada v času pričakovanja popolne faze in med popolno fazo mrka. Tako človek brez težav razume zgodovinski pomen mrka in vse zgodbe, ki so se napletele okrog njega: uporaba mrka v vojaške in politične namene, znanstvene namene - ukrivljenost prostora, zakaj je bila napoved mrkov tako pomembna skozi zgodovino človeštva, kako moč so imeli tisti, ki so mrke znali napovedati. Izkazalo se je, da je opazovanje mrka na nek način ritual. Na potovanju je bilo kar nekaj oseb, ki jim mrk ni pomenil takega izziva kot astronomom in so bili vsaj do popolne faze nekoliko zadržani, a med in po popolni fazi ni noben ostal ravnodušen. Zelo nas je razveselilo, ko so nas iz Ljubljane, takoj po popolni fazi mrka, pohecali, da smo boljši od NASA-e. Laskava pripomba je letela na naš prenos, ki sicer ni imel zelo kvalitetne slike in osveževanje slik ni bil naš adut (slike velike nekaj 10 KB preko gprs hitrosti, nekaj KB/s, so se točile na šentviški server kar nekaj sekund ali tudi nekaj 10 sekund), vendar je bila stran NASA-inega prenosa kar nekaj časa nedostopna (prevelik medmrežni promet) - tudi NASA je prenašala mrk iz mesta Side. Metanje denarja v prenos, v dele mrka, ki niso atraktivni, si nismo privoščili. Vse je delovalo v okviru pričakovanj: akumulator, pretvornik, pc, linux, telefon, lastna programska oprema, kameri, povezave, vreme, obiski domačinov, vzdušje, itn. Sploh pa je romantika opazovanja mrka na peščeni obali, ob šumenju morja, nekaj kar ni za zamuditi. Kot je bilo že rečeno, zatemnitev ni bila tako očitna kot med mrkom leta 1999, tudi prehod sence ni bil opažen, razen na filmu - burleski s sekundnimi zamiki dogajanja, kjer se opazi tudi sprememba barve in težave kamere pri adaptaciji na svetlobo mrka.

Sledijo podobe mrka, kot smo jih ujeli člani AKGŠ in ADV.


Peter Mihor je s klasično fotografijo enkratno ujel več faz mrka na isti posnetek. Aparat: Canon EOS 500N, 200 mm. Film: Kodak Professional Elite Chrome 100 ISO. Časi pred in po polni fazi so bili 1/125 s, čas slikanja popolne faze pa je bil 1,5 s, zaslonka je bila f/16 .


Matija Kastelic je z Miličinim fotoaparatom (Pentax, f=300 mm) ujel čudovite podobe popolne faze, ena izmed njih je na sliki.


Andrej Lajovic je posnel med direktnim internetnim prenosom z web kamero tale lep prizor. Hkrati ga je podaril celemu svetu.


Zanimiva tehnična rešitev Dejana Kolariča. Digitalna slika popolne faze mrka, 3x optični zoom skozi daljnogled 7x (kar ustreza gorišču blizu 800 mmm). V koroni se vidijo poučne podrobnosti.


Dejan je primerjal barvo neba v večernem mraku in med Sončevim mrkom.


Klemen Blokar je posnel digitalna sliko popolne faze skozi okular teleskopa (Miličin teleskop, ftel= 400 mm, Dtel=80 mm, fok= 10 mm ). Preprosta rešitev. Opazi se protuberanca in zanimivi vzorci v koroni.

Bili smo pisana druščina, skupaj 38 + 4 iz agencije. Skupaj smo potovali tako osnovnošolci od sedmega leta naprej, študentje, upokojenci, fiziki, matematičarka, matematik, zdravniki, strojniki, arheologi, kemiki, arhitekti, jezikoslovci, pravniki, agronomi, duhovnik, lektorica angleškega jezika (gospa Margaret), bilo je tudi nekaj članov Univerze za tretje življenjsko obdobje - skupina za astronomijo, itn. Na potovanju je bilo skoraj vse na svojem mestu, vreme, mrk, itn. V desetih dneh ni nihče od nas zbolel ali se poškodoval. Po prihodu domov pa so mnogi izmed naše druščine doživeli fazni zamik utrujenosti, preobremenjenosti, viroz itn. Posebej bi poudaril, da je z nami potoval tudi arhitekt Mirko Brezar (arhitekt Zupančičeve jame v Ljubljani). Ko je le imel priložnost, je skiciral razvaline antičnih mest. Mnogi, še posebej otroci, so ga občudovali v njegovi čarobni spretnosti prenosa zgradb, templjev, romantičnih ruševin na papir. V svoj delovni zvezek pa je tudi enkratno ujel razpoloženje ljudi in narave v trenutku popolne faze Sončevega mrka. Zanimivo, otrok tudi zloglasna digitalna fotografija ne pritegne toliko, kot roka spretnega in talentiranega risarja, umetnika.

Dodana vrednost - umetniška podoba mrka. Avtor zgornje umetnine je arhitekt Mirko Brezar. Ko je le imel priložnost, je skiciral razvaline antičnih mest - na zgornji sliki pa je enkratno ujel razpoloženje ljudi in narave v trenutku popolne faze Sončevega mrka.

Po koncu popolne faze je bilo vzdušje zelo praznično, svečano, komentarjev ni zmanjkalo, a ko je iz nebesnega svoda počasi izginila še Venera, je zanimanje za mrk uplahnelo. Mnogi izmed druščine bi se kar odpravili na pot, a smo počakali do konca mrka, saj je dogodek še zmeraj vreden ogleda. Merili smo še potek temperature in tudi opazovanje odpiranja določenih cvetov je bilo zanimivo. Po mrku nas je poklical še naš član Gregor Vertačnik, ki je potoval z drugo agencijo, za manj časa in njegovi občutki so se ujemali z našim navdušenjem.

Gregorjeva enkratna galerija Sončevega mrka posneta iz terase hotela Cesar, kraj Side. Digitalni fotoaparat Olympus D-SLR E-500 KIT. Gregor Vertačnik je član ADV in AKGŠ.

Sledi nekaj zanimivih posnetkov.


Prikupno, neplanirano, cestno srečanje z Robertom Terčelj - Schweizerjem. V ogromni Turčiji ga očitno srečaš prej kot v Sloveniji. Robert (četrti z desne) je eden najbolj znanih slovenskih lovcev na mrke, je tudi bivši šentviški astronom. Sploh je bila slovenska udeležba na opazovanju mrka, glede na št. prebivalcev, med večjimi. V Turčijo je pripotovalo vsaj 200 Slovencev. V hotelih sem srečal znance in znanke, ki jih že leta nisem videl.


Andrej med opazovanjem.











Profesor Mitja R. kaže kateri nebesni objekti naj bi se med mrkom pojavili na nebu.




Vodič Andrej Grum in turška vodička Ayşe Gül.


Med pričakovanjem.


Toplo oblečeni na plaži.


Naša skupina v Aspendosu.


Člani Astronomskega krožka G. Šentvid - Ljubljana in AD Vega pred mavzolejem Mustafa Kemala Atatürka, tvorca nove Turčije (Ankara, 26.3.2006).


Naše turistične sopotnike je nabolj zanimalo, kaj ima akumulator opraviti z mrkom - Marta in Klemen z akumulatorjem.


Gospe Milici Pribošič smo nekaj vzdušja in navdušenja ob mrku pričarali ob vrnitvi v Ljubljano.


Turki so izkazali spoštovanje mrku (astronomskemu dogodku) tudi z izdajo poštne znamke, zelo modro - v Sloveniji se kaj podobnega že dolgo ni zgodilo, če se je sploh kdaj (mrk 1999, prehod Venere 2004, krater Vega na Luni, asteroidi, supernova, naši astronavti, itn).

Politika.

Težko je na hitro sklepati o stanju demokracije. Mogoče največ pove zgodba o "očetu moderne" Turčije. Povsod v Turčiji visijo podobe Mustafa Kemala Atatürka, tvorca moderne Turčije. Turki še zmeraj gojijo kult osebnosti. Njegove podobe spominjajo na arijca, so neokusno prirejene - sam je nadvse občudoval in posnemal zahodni svet, nemški narod, kulturo, stil oblačenja, obnašanja. Tudi njegove radikalne reforme so šle v to smer. Že takrat si je na nek način želel "EU", danes bo to očitno njegovim naslednikom uspelo. A Turčija in Atatürk še zmeraj nosita breme pokola - genocida nad Armenci, čeprav Turčija danes hoče zmanjšati svojo krivdo. Boleč je predvsem zadnji pokol leta 1915, ko je umrlo milijon in pol Armencev. Mednarodna skupnost je takrat reagirala zelo medlo. Kakorkoli že, jasno je, da je mednarodna skupnost vedela za te dogodke, a ni reagirala drugače (z izjemo ameriškega veleposlanika) kot z mlačnimi protesti veleposlanikov. To je spodbudilo tudi nekega drugega diktatorja, da je v pripravah na "dokončno rešitev judovskega vprašanja" izjavil: "Kdo pa dandanes sploh še omenja iztrebljenje Armencev?" Danes še imamo nič manjše primere genocidov: Hutuji nad Tutsiji, Darfur, Kurdi, Čečeni, da ne omenjamo bližnje okolice. Turčija je še zmeraj ujeta v to zgodovinsko zanko velesile in enostavnega reševanja problemov s silo in kontrolo ljudi.

Turizem.

Turizem temelji na prečudoviti naravi, enkratno ohranjenih ostankih starih civilizacij in na ljudeh, ki se trudijo, dajejo v danih razmerah maksimum. Kje so lahko težave? Bil je tudi dan, ko smo posvetili več časa postankom (3 ure), nakupom, ogledu turških obrti, kot samemu uradnemu programu, ogledu zgodovinskih znamenitosti, za katere smo porabili zgolj eno uro. To je pač Turčija in potrebno je občasno nekoliko brzdati neuradni turški program, ki seveda vidi večji interes v prodaji tepihov, usnja, nakita, itn, kot v ogledu znamenitosti in narave. Nauk. Nakupovalni turizem je potrebno dovolj zgodaj uravnotežiti z ogledi uradnega programa - to nam je nekako tudi uspelo.

Ekonomija.

Nedvomno je Turčija velesila: pomorska, gospodarska, turistična, v pridelovanju sredozemskega sadja in zelenjave, itn. Gore blizu obale jim sicer poberejo večino padavin, tako da notranjost Turčije dobi le nekaj 100 mm padavin na leto, a Turki gore s pridom izkoriščajo za namakanje polj. Gospodarska rast je neverjetna, ljudje so še voljni delati in čutiš njihovo veselje do življenja, otrok. Res da so plače relativno skromne, a tudi cene niso pretirane. Preseneča izjemna želja po urejenosti, ki pa rodi sadove in preseneča večino obiskovalcev. Kljub pomanjkljivostim je bolj prijazna kot večina naših sosednjih sredozemskih držav. Problem je, ali pa je ravno to njena prednost pred ostalimi muslimanskimi deželami, da njeno politično stabilnost drži pokonci vojska (duh Atatürka) in še kdo čez lužo. Za razumeti je, zakaj si Turčije nekateri ne želijo v EU, hkrati pa jo nekateri kar vabijo v Eu.

Vrnitev v domovino.

Planiran je bil prevoz na letališče in zgodnji jutranji let proti Ljubljani, a iz Adrie so sporočili, da jih zgodaj zjutraj lahko leti le okrog 20. Baje je to stara zvijača našega prevoznika. Vsi upokojenci so, saj veste, ker jim primanjkuje časa - tudi nam ga bo na stara leta, odleteli že zjutraj ob 3:00. Ostali nekoliko mlajši, ki hodimo v službe, pa smo še eno noč prespali in odleteli ob 11. uri iz Carigrada, preko Dunaja v deževno in mrzlo Slovenijo. Čez dan smo tako ujeli, fotografirali, še nekaj imenitnih nevihtnih oblakov. Vse se je dobro končalo.

Na svetu se poraja nova veja ekonomije, turizma, tako imenovani astroturizem, kjer igrajo Sončevi mrki pomembno vlogo in prav je tako. Mnogi nikoli ne bi obiskali Turčije, če ne bi bilo mrka. Sama Turčija pa je mrk in turiste pričakala solidno pripravljena.

Več informacij, slik (tudi 3D slike), itn najdete na naslovu:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/mrk_2006_29mar_opis.html

Zorko Vičar

Ljubljana, maj 2006.

URL: http://www2.arnes.si/guest/gljsentvid10/index.htm

Za astronomski krožek: ZORKO Vičar

E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si

Nazaj na domačo stran.