Življenje med obema vojnama

Z uvajanjem umetnih gnojil, šolanjem, melioracijami in ustanavljanjem osemenjevalnic so poskušali izboljšati položaj kmečkega prebivlstva. Razvita je bila tudi kreditno-zadružna mreža, saj je bilo veliko kmetov med gospodarsko krizo zelo zadolženih. Ob koncu tridesetih let je odstotek agrarnega prebivalstva padel na 55%. Kmečko prebivalstvo si je zaslužek poiskalo v industrijskih središčih ali pa so se izselili. 

Delavci so med obema vojnama živeli v barakarskih naseljih, v zelo slabih razmerah in najemniških stanovanjih, najvišji standard za delavce pa so predstavljale enonadstropne vrstne hišice. Med vojno jim je delavska zakonodaja omogočila ustanovitev borze dela, delavske zbornice in tudi uvedbo osemurnega delovnika. Prehrana delavcev je bila skromna, zabavali so se po gostilnah in krajših izletih. Zaradi slabih ekonomskih razmer, nizkih mezd in odpuščanja delavcev so bile pogoste stavke.

Uradniki in uslužbenci podobnih poklicev so živeli v meščanskih stanovanjih, ki so si lahko privoščili dopust in večji kulturni standard. Najvišji in najmanj številčni sloj so bili podjetniki, industrialci, bankirji, politiki, univerzitetni profesorji in zdravniki. Statusni simboli so bili meščanska vila ali stanovanje s kopalnico, avtomobil, radio, potovanja, ter šolanje njihovih otrok v tujini.