Od združitve v Kraljevino SHS do diktature kralja Aleksandra

Za to obdobje je značilna prehodnost; narodi so se navajali na življenje v skupni državi, pogosti so bili socialni nemiri, ter ekonomska in politična nestabilnost. 28. junija 1921 je bila sprejeta t.i. vidovdanska ustava, ki je uzakonila monarhistično obliko vladavine, načelo kompromisnega unitarizma ('tri plemena enega naroda') in omejen parlamentarizem. Zagotovljene naj bi bile tudi svoboda tiska, govora in združevanja, ter po vzoru weimarske ustave tudi socialne pravice. Pospešil se je proces centralizacije. Državo so upravno razdelili na 33 administrativnih enot – oblasti, ki niso temeljile ne na nacionalnih ne na zgodovinskih temeljih.

Politična kriza je dosegla višek junija 1928, ko je srbski poslanec Narodno radikalne stranke Puniša Račić v parlamentu ubil dva opozicijska hrvaška poslanca Hrvaške kmečke stranka (Hrvatske seljačke stranke), ter smrtno ranil Stjepana Radića. Razglašeno je bilo izredno stanje. Pojavile so se zahteve po svobodnih volitvah in novi ustavi, vlada pa za umiritev razmer uporabi sredstva državnega terorja. Vlado je za nekaj časa prevzel Anton Korošec.