Država Slovencev, Hrvatov in Srbov

Prva svetovna vojna je omogočila, da so se med Slovenci pojavila bolj realna razmišljanja o uresničitvi različnih jugoslovanskih idej, ki so imele svoje korenine že v 19. stoletju. Ideje so dozorele v Jugoslovanskem poslanskem klubu, ko so maja 1917 v dunajskem parlamentu prebrali deklaracijo – Majniško deklaracijo. V njej so zahtevali združitev delov monarhije v katerih žive Slovenci, Hrvati in Srbi, v enotno državno telo v okviru habsburškega okvira. Vlada, dvor in vojska so deklaracijo odklonili, njena izpolnitev bi pomenila preoblikovanje monarhije. V istem letu pa je bila s deklaracijo predstavljena še ena ideja o življenju po vojni in sicer v Krfski deklaraciji, za katero je stal Jugoslovanski odbor. Ta je zagovarjala idejo, da se Srbi, Hrvati in Slovenci združijo pod vodstvom Kraljevine Srbije v veliko jugoslovansko državo.

Zaradi razpleta vojne, je bila ideja združitve južnoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski, vedno bolj realna. Južnoslovanski narodi so ustanovili svoje narodne svete (npr. Narodni svet za Slovenijo in Istro v Ljubljani, avgusta 1918), ki je z Narodnim svetom (Narodnim vijećem) v Zagrebu postalo vrhovno predstavniško telo Jugoslovanov v avstro-ogrski monarhiji. 29. oktobra 1918 pa je predstavniško telo v Zagrebu pretrgalo stike z Dunajem in Hrvaška se je vključila v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Enako se je zgodilo tudi v Ljubljani.