Politično življenje

Značilnost strankarskega življenja do leta 1929 sta bila predvsem pluralizem in razcepljenost. To je bilo posledica pisane nacionalne, socialne in verske sestave, ter nedozorelost političnega življenja. Stranke so se v glavnem delile na dva tabora, na centralističnega in federalističnega.

Centralistične stranke so bile Narodno radikalna stranka (NRS), Jugoslovanska demokratska stranka  (JDS), Samostojna demokratska stranka (SDS), Hrvatska seljačka stranka (HSS). Slednji sta ustanovili Kmečko demokratsko koalicijo – KDK, ki je bila več kot desetletje najpomembnejša opozicija v Kraljevini.

Federalistične oz. proticentralistične stranke so bile Hrvatska zajednica (HZ), Hrvatska seljačka stranka (HSS), Slovenska ljudska stranka (SLS), Jugoslovanska muslimanska organizacija (JMO) in skupina črnogorskih federalistov.

Levi blok sta predstavljali delavski stranki: Komunistična stranka in Socialistična stranka. Zagovarjali sta revolucijo po ruskem vzoru in reformistični prevzem oblasti, ter delovanje znotraj parlamentarnega sistema. Leta 1921 je Kraljevina s t.i. obznano prepovedala delovanje komunistične stranke, ki je nato delovala v ilegali. Stranka je postala pomembna šele v drugi polovici tridesetih let z ljudskofrontnim gibanjem proti fašizmu, zahtevo po demokratizaciji države in ko je njeno vodstvo prevzel Josip Broz Tito.

V dvajsetih letih so nastale tudi nacionalistične organizacije: Orjuna – Organizacija jugoslovanskih nacionalistov, Srnao – Srbska nacionalna organizacija, Hrnao – Hrvatska nacionalna organizacija, Ljotićev zbor). Pomembnejše so postale v tridesetih letih, pod vlado Stojadinovića, ki so ga primerjali z 'ducejem'.