Politično življenje na Slovenskem

Že v drugi polovici 19. stoletja so se izoblikovali trije politični tabori. Med njimi je bil najmočnejši katoliški tabor in znotraj njega Slovenska ljudska stranka (SLS) pod vodstvom Antona Korošca, ki so imeli ves čas poslance v beograjskem parlamentu. Koroščev cilj je bila avtonomna Slovenija v okviru federativne Jugoslavije, čeprav je sodeloval tudi v najbolj centralističnih vladah. Bil je priljubljen politik, po poklicu duhovnik, nasprotnik liberalizma in socializma, zagovornik krščanskosocialne usmeritve. Vodilni katoliški časopis je bil Slovenec, sledila sta Domoljub in Bogoljub.

Liberalni tabor sta zastopali Jugoslovanska demokratska stranka (JDS) in Samostojna demokratska stranka (SDS). Za tabor je bila značilna razcepljenost, med volivci pa so dobivali skromno podporo, ker so se zavzemali za centralizem in unitarizem. Centralistično naravnana časopisa sta bila Slovenski narod in Jutro.

Delavski tabor sta sestavljali Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS) in Komunistična partija Slovenije (KPS). Zavzemal so se predvsem za delavce in njihov položaj, podpirali so sindikalna gibanja in za komunistično revolucijo. Socialisti so izdajali Naprej, rdeči prapor (postane komunističen) in Delavsko politiko. Zaradi prepovedi stranke je bilo izdajanje časopisov zelo neredno. V tridesetih letih je bil pomembnejši časopis še Ljudska pravica.