Diktatura kralja Aleksandra

Januarja 1929 se je začelo novo obdobje, kralj je osebno prevzel oblast, razveljavil je ustavo, ukinil parlament in imenoval vlado, ki jo je vodil Petar Živković. Kralj je želel poudariti in pospešiti centralizem in unitarizem, ki ju je poosebljalo geslo 'En kralj, ena država, en narod, en jezik'. Državo je preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo in jo razdelil na devet banovin z Beogradom, Zemunom in Pančevim kot posebnimi upravnimi enotami. Banovine so se povečini imenovale po rekah, edino Dravska in Vardarska sta zaradi specifičnega položaja obsegali enotno narodno ozemlje. Banovine niso imele nobene avtonomije, bane pa je imenoval kralj. Centralizem in unitarizem je segal na vsa področja, kralj pa je diktaturo uveljavljal tudi s pomočjo policijskega nadzora in preganjanj.

Septembra 1931 je bila sprejeta t.i. oktroirana (vsiljena) ustava, ki je dala kralju večino pooblastil. Skupščinske volitve z javnim glasovanjem in edino vladno stranko režimi nista dala legitimnosti, čeprav je vladi uspelo izsiliti skromno večino.

Meščanske stranke so med letoma 1932 in 1933 javno izdale politične manifeste t.i. punktacije v katerih so obsojale diktaturo, zahtevale parlamentarizem ter poudarjale princip narodne suverenosti. Pogled na ureditev države pa je bila med narodi različna, SLS je v Slovenski deklaraciji zahtevala zedinjeno Slovenijo in federalizem. Oktobra 1934 so ustaši in Vnatrešna makedonska revolucionerna organizacija – VMRO v Marseillesu ubili kralja Aleksandra.