Slovenci v Avstriji

Omejevanje jezikovnih pravic se je začelo takoj po plebiscitu. Nemščina je postala edini upravni jezik, dvojezične napise so odstranili. Nemški nacionalisti so vršili pritisk na Slovence, tako da se jih je veliko izselilo. Organizacija, ki je izvajala največji protimanjšinski pritisk je bila Koroška domovinska zveza (Kärntner heimatdienst). Pritisk na manjšino se je stopnjeval proti koncu tridesetih let. V času priključitve Avstrije so prepovedali slovensko šolstvo, društva ter omejili kulturne prireditve in tisk. Uzakonili so delitev na Slovence in Vindišarje (tisti, ki govorijo poseben jezik windisch in so Nemcem naklonjeni).

Manjšinska določila Saint-Germainske pogodbe:
člen 66
Vsi avstrijski državljani so brez razlike rodu (narodnosti), jezika ali vere pred zakonom enaki in uživajo iste državljanske in politične pravice. /…/
Člen 67
Vsi avstrijski državljani, ki pripadajo narodnim, verskim ali jezikovnim manjšinam, uživajo isto upoštevanje in iste garancije, in sicer pravno in dejansko (rechtlich und faktisch), kakor drugi avstrijski državljani. Predvsem imajo isto pravico na lastne stroške zidati šole, ustanavljati verske in socialne ustanove, jih oskrbovati in nadzorovati, in sicer s polno uporabo svojega jezika in vere.
(Weber T. in Novak D., 1996, 20. stoletje v zgodovinskih virih, besedi in slikah, Slovenci v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, v Kraljevini SHS in Jugoslaviji 1918-1941, Ljubljana, DZS, str. 26-27)