V Radjastan smo odpotovali 9. januarja 2003. Doživeli smo veliko lepega, pa tudi precej vznemirljivega.

   Krajši uvodni pregled:

Radjastan je po površini sedemnajstkrat večji, po prebivalcih pa triindvajsetkrat številčnejši od Slovenije. Govorijo hindujsko in po domače radjastansko. Pismenost je 38,6 odstotna; višja je med hindujci, nižja pa med muslimani.
Zaradi majhne količine padavin in visokih temperatur prevladuje puščavski svet. Poletni monsun (od junija do septembra), ki prinaša padavine in visoko vročično vlago, ima močnejši vpliv le na vzhodnem delu Radjastana; proti zahodu močno slabi in se na kraju povsem izniči.

Kjer pa namakajo, gre za redke oaze, je poljedelstvo možno preko celega leta. Sicer pa na zahodnem delu prevladuje pusti kamniti puščavski svet z redkim bodičastim grmičevjem, ponekod celo s sipinami. Edino drevo, prilagojeno tem razmeram, je hedžari.
V kmetijski pridelavi, kolikor jo pač je, je v ospredju pšenica, proso, lan bombaž, trst in oljna repica. V vzhodnem delu Radjastana je razvito čebelarstvo. Gojijo drobnico (ovce in koze), kamele, krave, manj pa bivole. Precej je psov, ponekod pa tudi prašičev, ki se poleg "svetih" krav svobodno sprehajajo po naseljenih krajih.

Iz zemlje pridobivajo azbest, baker, stekleni pesek, sadro, kredo, cink, železno rudo, srebro, od dragih in poldragih kamnov pa smaragd in granat.

V predelavi so v ospredju cementna, kemijska, tekstilna in sladkorna industrija, strojegradnja, alkoholne pijače in volna. Pridobivajo beli marmor in granit.     Zdaj pa na pot!