Pot proti Bikanerju nas je vodila po pustem puščavskem svetu. Srečevali smo gazele, antilope, ovce, revne hiše, ob katerih je vladal nered in umazanija ter odvrženi polivinilasti odpadki. Približno 30 kilometrov pred Bikanerjem smo se ustavili pred Rats Temple of Deshnoke (podganji tempelj), edinim tovrstnim na svetu. Pred vstopom vanj smo se morali sezuti. Na prosto tekajoče podgane smo naleteli že ob vhodu v tempelj, potem pa na čedalje večje število. Imajo svoje sveto središče, oblikovano v majhen oltar, kamor pa tujec ne sme vstopiti. Nekaj metrov stran pa ti švigajo med nogami podgane in prav paziti je treba, da jo ne pohodiš, saj se ljudi ne bojijo. Hodiš pa po njihovih iztrebkih. Na več krajih so postavljene posode s hrano, ob katerih se gnete na desetine podgan. Zanje pravijo da so reinkarnacije pravličarjev s kraljevskih dvorov. Zato tako spoštljiv odnos do njih.

Po prihodu v Bikaner smo se namestili v Hotel Bhanwar Niwas Heritage, ki predstavlja eno od najlepših teras v tem milijonskem mestu. Ima čudovito opremljene prostore z vsem udobjem. Na pozno kosilo se odpravimo v mesto. Ulice delujejo natrpano in umazano, zato neprijetno. Ker smo bili kot redki belci, se nas vsepovsod ogledujejo, otroci se nas hočejo dotakniti, najrevnejši pa prosjačijo. V restavracijo, kamor smo vstopili, so nas solidno postregli, tudi z okusno hrano.

Zvečer smo se srečali v knjižnici hotela z oskrbnikom, ki nam je povedal zgodovino hotela, ki je bil stara ugledna palača, pa tudi tole: V Radjastanu je izredno nizka pismenost, zlasti med ženskami. Preveč je rojstev. Muslimani imajo po štiri žene in veliko otrok, medtem ko Hindujci rojstva že nekako načrtujejo. Tudi religije so ovira razvoju, med njimi pa brezobzirnost verskih skupin, pa tudi kaste. Ni delovnih navad. Težko, težko je spreminjati mentaliteto ljudi. Poroke načrtujejo starši, po njegovem mnenju premišljeno in pametno. Zakoni s tujkami se v večini razdrejo. V tem primeru imajo največ težav otroci, ki ne sodijo v nobeno kasto.

Naslednjega dne smo si ogledali znamenito trdnjavo Janagarh Fort, ki jo je gradilo šestindvajset maharadž več kot 350 let. Grajena je iz rdečega peščenjaka, v njej je veliko zlata in dragih kamnov, poučna je tudi muzejska zbirka. Po ogledu trdnjave smo se napotili do 8 kilometrov oddaljene farme kamel. Imeli smo srečo, tja smo prispeli ravno v trenutku, ko so odpirali muzej. Tudi nas so ovenčali s cvetjem in slikali za njihovo časopisje. Po sprehodu po farmi smo zvedeli od blizu njihov način vzreje kamel in kako se le-te obnašajo do ljudi. Prijazne so te živali, pa tudi učljive. Na kraju ogleda smo ob vhodu posedli na gojeno travo in poskusili kamelje mleko, eni samo, drugi s kavo in kramljali z domačini.

Po vrnitvi v Bikaner smo si ogledali še jainistični (džainistični) Tempel Bhandasar . Ima več čipkastih kamnitih kupol, zanimivost templja je tudi ta, da so namesto vode, ki jo je ob gradnji stavbe močno primanjkovalo, uporabili okoli tri tone masla, ki še sedaj diši in pronica skozi kamnito zidovje. Tudi v njem je veliko zlata in dragih kamnov. Obiskali smo tudi znamenitega slikarja Ratuswami. Riše tako podrobno s tankim čopičem iz kamelje dlake in z naravnimi barvami, da je v Ginnesovi knjigi rekordov, bil pa je tudi nagrajen od UNESCA.

Večerjo so pripravili v hotelu samo za nas in to kraljevsko okusno in razkošno. Od daleč pa so nam igrali godci na indijske instrumente, ki so čudovito odmevali z dvoriščnega štirikratnega zidovja.