Pot nas je naslednje jutro vodila do 330 kilometrov oddaljenega Jaisalmerja, ki leži na skrajnem zahodnem delu Radjastana in okoli 70 kilometrov stran od Pakistana. Cesta do tja je bila sorazmerno dobra. Prometa je bilo malo, več smo srečevali in se morali umikati ovcam in kozam.

Vse več smo videli tudi kamel, krav pa ne vedno manj, več jih je v naseljenih krajih, tudi v Jaisalmerju. Tri smo videli celo povožene, verjetno od tovornjakov, ki vozijo predrzno hitro. Osebni avto je tam prava redkost. Kolikor bolj smo se približevali zahodu, bolj je narava postala pusta in puščavska. Tudi posameznih dreves hedžari je bilo vse manj, še trnasto grmovje se je pričelo redčiti. V tem okolju smo po okoli 200 kilometrov vožnje zavili z glavne ceste proti naselju Pokra, ki leži ob manjšem jezeru. Ko pridemo do tja, je bilo le nekaj mlake na najnižjem delu, drugod pa so ljudje nalagali na vozove blato iz posušenega jezerskega dna za gnojilo na redko, z trudom vzdrževanih poljih. Kraj je bil reven in zanemarjen. Vrnili smo se na glavno cesto, po okoli 30 kilometerski vožnji pa smo naleteli na zeleno oazo. Ustavili smo se, jaz pa sem se pripravil, da to čudo sredi suhe puščave slikam. Takrat pa pritečejo trije dobro razpoloženi fantje in nas povabijo v goste, na čaj. Vabilo smo rade volje sprejeli, saj nas je zanimalo, kaj delajo tam in kako vzdržujejo oazo. Nekako na sredi je stala koliba zaščitena pred soncem z visokim drevjem, ob njej pa delavci, ki skrbijo za polje in njegovo zalivanje. Vodo zanj pridobivajo iz 80 metrov globoke vrtine okoli sto metrov stran od kolibe. Ob klepetu so nam prijazno postregli s toplim čajem, se z nami slikali, mi pa smo jim obljubili, da jim bomo v spomin na srečanje poslali fotografije. Slovo je bilo prisrčno.

Po večurni vožnji smo prispeli v Jaisalmer. Od sonca obsijan je od rumene kamenine kar žarel. Žarela je tudi mogočna trdnjava na nekoliko višji vzpetini. Da, upravičeno mu pravijo zlato mesto. Namesto da bi zavili v breg proti hotelu Jasal Castle, ki je nameščen znotraj trdnjave, je vodič usmeril voznika naprej na periferijo mesta, koder smo se ustavili pred nekim zanemarjenim hotelom. Takoj ob prihodu v hotel smo opazili polno smeti v hodniku, v sobi, kjer naj bi prespali pa umazano posteljnino. Uprli smo se in odšli do sosednjega hotela Saroj-Palace, ki je bil čistejši, a s precej komarjev, s katerimi smo pri odstranjevanju imeli veliko opravka. Upali smo na spokojno spanje, a noč ni bila prijetna, saj so nam okoli glave še vedno brenčali komarji, zato se pikov nismo čisto ubranili kljub debeli plasti OFFa. Komaj smo čakali da se zdani in da odidemo odtod in si poiščemo za naslednji dve noči drugi hotel. Našli smo ga in to tistega v trdnjavi, ki je bil načrtovan za naše bivanje v Jailsamerju za tri dni: Hotel Jasal Castle. Pri organizatorju smo protestirali zaradi njegove zamenjave. Vajeti pa smo tod vzeli sami v roke. Prenočevanje v novem hotelu je bilo prijetno, s terase ob spalnici pa razgled, ki si ga človek samo zaželi.

Trdnjava je velika, lepa in čista, arhitektura pa veličastna. V njej ni veliko ljudi, precej pa je tujih turistov. Najprej smo vstopili v tempelj zen budizma. Čipkasti peščenjak deluje veličastno. Je več nadstropen in temačen, je podrobno izrezljan iz rumenega peščenjaka, v njem je pa postavljenih nad tristo kipov Bude različnih velikost.

Sicer pa smo si vzeli nekaj več časa za oddih ob toplem soncu na terasi hotela Jasal Castle in se izpostavljali soncu v izredno lepem puščavskem vremenu. Temperatura je bila okoli 30 stopinj in to v mesecu januarju. Po dolgi vožnji je bil to pravi užitek.
Naslednji dan smo se po kosilu odpravili na sipine proti Khuri okoli 30 kilometrov južno od Jaisalmerja. Z džipom smo se ustavili v istoimenskem puščavskem naselju, odkoder smo odšli dobra dva kilometra peš do sipin. Domačini so nam sicer ponudili za jahanje kamele, a smo prijazno odklonili, saj smo si želeli sprehodit se. Čudovito je doživeti sončni zahod, s pogledom na sedeče kamele, na rumenem puščavskem drobnem pesku valovitih sipin. V Jaisalmer smo se vrnili pozno zvečer.

Naslednje jutro, pred odhodom v Manvar, smo si še ogledali mračno utrdbo maharadja Jaisal-a iz leta 1165. Med razstavljenimi predmeti so izstopali prestol, dva stola in miza iz srebra in zlata, vse iz skopuškega kopičenja mogotca.