Do Manvarja smo potrebovali dobre dve uri vožnje. Ustavili smo se pred razkošno recepcijo z zidanimi bungalovi, z obilnim zelenjem in rožami. Močno pa smo bili presenečeni, ko smo opazili dokaj velik bazen bistre vode sredi puščave. Tu se nismo dolgo zadrževali, nadaljevali smo pot do okoli 10 kilometrov oddaljenih šotorišč, postavljenih v polkrogu na drobnem puščavskem pesku. Zasedli smo dva šotora. Šotori so stali na betonskem podstavku, nanj pa si stopil s sipkega peska po stopnicah. Notranjost je bila popolno opremljena za bivanje, s WC-jem in tušem. Tudi na električno osvetljavo šotorov niso pozabili. Nekaj za tem smo se srečali z otroki iz okolice. Ker niso smeli do šotorov, smo šli mi do njih. Bili so ljubki, sproščeni in ne vsiljivi. Po večerji v velikem odprtem šotoru, smo se zbrali ob ognju, mi štirje in še dve indijski stevardesi. Godci so nam zaigrali več njihovih viž. Celo zaplesali smo, kar je bilo na sipkem pesku, ki se nam je udiral pod nogami, prav zanimivo. Zanimiv pa je bil tudi neki domačin z velikimi črnimi brki, ki je oponašal več divjih živali, pripovedoval šale in dovtipe. Predvsem je bila to zabava domačinov, za turiste, kar je tudi svojevrstno prijetno doživetje. Noč je bila mirna in spokojna. Očarala pa nas je tudi jata ptic nekoliko pred sončnim vzhodom, še v mraku so nas zbudili njihovi glasovi: pa vse močnejši sončni žarki, ki so osvetljevali šotorišča in okoliško puščavsko pokrajino. Ne dolgo za tem, takoj po obilnem in dobrem zajtrku, so se prikradle do nas kamele, vsaka s svojim vodnikom. Podvizali smo se nanje in jahali slabi dve uri po puščavi do Manvarja. Moram reči tudi to, da bilo je čudovito doživeti, tako pogled s kamel, kot tudi jahanje v "3/4 taktu", kakor bi lahko opisali korak kamel.