Med potjo proti Udaipuru smo se ustavili še v Templju Ranakpur. To je eden od najlepših templjev v Radjastanu in morda celo v Indiji. Zato se vanj zgrinjajo množice tujih turistov. Star je 650 let, gradili pa so ga 100 let. Številni stebri in kupole so iz izklesanega belega marmorja. Izgledajo pa kot da bi bili iz voska. Nekaj, za podstavke, je tudi granita. Obvladujejo ga džainisti, ki imajo zelo stroga pravila že od 500 let pred našim štetjem. Okolico krasi številno cvetje, tudi grmovnice, vmes pa se podijo opice. Ob njem je še en manjši zanimiv tempelj, ki pa je manj obiskan.

Ob prihodu v Udaipur smo se nastanili v dokaj solidnem hotelu Sarover, ki se nahaja ob jezeru Pichhola. Odtod je lep pogled na palačo na jezeru, obdano z vseh štirih strani z vodo, od kopnega pa je oddaljena okoli 250 metrov. Cene v tej palači so astronomske. Nismo je obiskali.

Naslednji dan smo si ogledali tamkajšnji grad oziroma trdnjavo, ki pa deluje mračno in nič navdušujoče. Ima veliko prostorov, povezanih z ozkimi hodniki, tudi slikarije in zrcal je precej, a vse je nekam stisnjeno in marčno. Zatem smo se povzpeli po poti zaljubljenih na hrib, odkoder je izvrsten pogled na mesto, jezero z dvema palačama v njem in okoliško pokrajino. Tempelj na hribu, ki je sedaj razvalina, spominja, da je bilo nekoč tu tudi versko obredje. Ob vznožju hriba je lepo urejen park, v katerem smo se po prihodu s hriba nekaj časa zadržali, v njegovi prijetni senci velikih dreves smo občudovali raznovrstno cvetje, se pogovarjali s sprehajalci … Zatem smo krenili približno 10 kilometrov ven iz mesta proti lepo urejenemu etnografskemu muzeju na prostem. Komaj smo vstopili in plačali vstopnino, že so se okrog nas prerivali vsiljivi vodiči. Po sili razmer smo si izbrali najstarejšega izmed njih. Tu smo si predvsem ogledali raznovrstne tipe hiš s puščavskega podeželja, zlasti iz Radjastana in Guyjarata. Vse hiše oziroma kolibe so grajene z mešanico kravjeka in slame ter pobarvane z belo barvo v kombinaciji z modro ali rdečo. Ker so prostori precej temačni, je vse v beli barvi, tudi zelo preprosto pohištvo, dopolnjeno z majhnimi zrcalci. Tako zgrajene kolibe varujejo ljudi pred ščurki, komarji in pred žgočo vročino, ki doseže poleti do 48 oC.

Ob vrnitvi smo se odpravili v mesto in si ogledovali izložbe majhnih trgovinic. Nekaj smo si za spomin tudi kupili. Ljudje so nas ogovarjali, vabili v trgovine, spraševali, se nas dotikali. Doživeli smo gnečo in množice, ki jih nismo navajeni. Sicer pa je mesto delovalo na nas ubijajoče, vsiljivo, zaradi česar se nas je lotila slaba volja in tesnoba. Tu se nam je najbolj vtisnil protislovni svet prevelikih množic na majhnem prostoru. In ko to doživiš, znaš šele ob domotožju prav ceniti domovino. Zaskrbljeni smo postali za nadaljnje dneve bivanja v Indiji.