Naslednji dan smo se odpravili proti 40 kilometrov oddaljenem Rohetgarhu, kjer smo se namestili ob robu vasi, imenovanem Rohet Garh Havelis. Po prihodu v ta lep podeželski dvorec z gojeno travo na osrednjem dvorišču in po namestitivi po zanimivo poslikanih sobah, smo se okopali v mrzli vodi v bazenu, ki ga obkrožajo arkade z notranjimi razkošnimi sobami. Popoldne smo se odpravili z džipom na safari po podeželju, najprej k samotni kmetiji, imenovani Bishnoi, nato pa v naselje Tribal, ki leži sredi polja. Med potjo smo srečevali razne divje živali, med njimi gazele in antilope. Po verskem izročilu divje živali ne preganjajo. Na kmetiji je bila doma le babica in njena vnučka. O življenju na podeželju nam je veliko zanimivega povedal tamkajšnji vodnik, po poklicu učitelj. Povedal je, da je tu življenje zelo težko. Težko je še zlasti zadnje tri leta zaradi suše. Prvi dež da pričakujejo šele julija, torej čez pet mesece. Sicer pa vodo dovažajo s cisternami, ker talnica, ki vsebuje več škodljivih snovi, tudi azbest in soli, ni užitna. Medtem nam je babica postregla s čajem, na našo željo pa na zunanjem ognju spekla čapatije. Zakurila je takole: že obstoječo žerjavico pod pepelom je razgrnila, nanj je naložila posušene kravjeke, dodala nekaj vejic akacije in puhala skozi kovinsko cev, da je hitreje zagorelo. Še prej je pripravila testo iz drobno mlete moke bajre, ga izravnala v ponev in spekla. Tako narejeni čapati je imel okus po naši ajdi. Kar teknilo nam je.

Naslednja družina, z drugačno versko fineso, v naselju Tribal, nam je pokazala hišo, kuhinjo, shrambo in vse kar je povezano z bivanjem v notranjem dvorišču-tudi prostor za živali. Na dvoriščno stran so vsi prostori odprti in večinoma pobarvani z modro barvo. Bilo je čisto in urejeno, vse na svojem mestu. Hiše so tod grajene iz slame in kravjih odpadkov, enaka so tudi tla. Povedali so nam, da posušeni kravji odpadki uspešno odganjajo komarje. Za tem so nas povabili v poseben prostor, kjer so v našo čast trije starejši domačini pripravili opijski obred. Poteka pa takole: varijo in precejajo malaso opija, z rokami delajo razne kretnje in molijo; najprej opij darujejo Bogu, nato ga iz roke voditelja spijejo oni trije, zatem naš vodnik-učitelj, z njegove roke pa še mi. Oni so spili po dva požrka, 80 letni starec tri, mi pa po enega. Okus je bil prijeten. Če pa je napitek deloval, nismo bili čisto prepričani. Vendar, vračali smo se izredno dobre volje v Rohetgarh, kjer smo ob ognju gledali domače plesalce in godce. Noč je bila mirna, le hrzanje konj in krike pavov je bilo slišati