Po prijetnem bivanju v Jaipuru smo nadaljevali pot proti Bharatpuru, kjer nam je bil naš cilj ogled nacionalnega parka ptic. V njem prezimujejo ptice selivke iz daljnega severa, tudi iz Himalaje. Toda teh je malo. Več je krav kot divjadi in ptic. Pač boj za prostor. Race odkrijemo šele na mestu, ki ni za sprehajalce, drugod pa posamezne ptice. A hoja po redkem gozdu in po travnatih tleh nam je močno prijala. Na ptice pa so tod le spomini, ker so jih Angleži in domači bogataši pred več desetletji postrelili; ob eni lovski akciji so jih postrelili tudi po več tisoč. Zaradi zaporedne suše, je tod tudi vode malo. Če hočejo bore malo ptic obdržati, morajo črpati vodo, da obdržijo manjše mlakuže, kjer se le-te pasejo in čofotajo. Na poti proti Agri smo se še zadnjič v Radjastanu ustavili v ulični restavraciji manjšega mesta in obedovali. Pot naprej je bila zelo prijetna, saj nas je obdajalo nepregledno polje cvetoče oljne repice, ki je od sončnih žarkov močno žarela. Pa tudi veliko čebelarjev smo srečali, ki so opravljali oziroma točili med ob čebelnih nakladnih panjih.