JAIPUR (DŽAIPUR)


Jaipur: s slonom do trdnjaveJaipur je glavno mesto Radjastana, zvezne države Indije in šteje blizu 2,5 milijona prebivalcev. Iz Ranthambora smo se tja namenili nekoliko prej kot ponavadi. Toda vožnja ni potekala tako, kot smo si želeli. Po dobri uri vožnje se je na odprtem polju, vendar pred samotno bencinsko črpalko, zgodila težka prometna nesreča. Na cesti, nekaj stran od črpalke je stal avtobus, mimo katerega smo se peljali z džipom. Naš voznik mimo avtobusa ni peljal hitro, a vendarle prehitro, da je zadel hindujca, ki je nepreviden prečkal cesto izza avtobusa. Močno je zaropotalo in ga premetavalo po sprednjem delu džipa, nato pa ga je odvrglo ob cesto, kjer je obležal v klasičnem indijskem oblačilu negiben. Ljudje,iz avtobusa, namesto, da bi šli do ponesrečenca, so vpili za nami, eni tudi stekli in pograbili kamenje. Naš voznik je najprej zaviral, ko pa je opazil nevarnost, je z vožnjo nadaljeval. Dva, tri kilometre za tem opazimo za nami motorista s prižganimi lučmi, na njem pa tri mlade fante. Peljali so mimo nas, se kake sto metrov pred nami ustavili, motor postavili počez na cesto, pobrali kamenje in prihajali proti nam, eden po sredi, druga dva pa ob kraju ceste. Od nenavadnega ravnanja ob nesreči se nam je vrtelo v glavi, sedaj pa še to. Bili smo čisto na tleh. Maja in Jasna sta pričeli jokati, Angelca je bila solzna, jaz pa ne dosti manj, saj je bila naša želja pomagati ponesrečencu, za kar pa vodnik in šofer nista bila. Ko so mladci prišli do avta, je stopil iz avta do njih naš voznik in jim hitel nekaj dopovedovati. Niso ga poslušali. Pehali so ga sem in tja in hoteli, da ga odpeljejo z motorjem; izgledalo je tako, kot da na linčanje. Kmalu je prišel še en motor s tremi ljudmi, za temi pa avtobus, s katerega je izstopil policaj. Ta je razjarjene domačine odstranil od našega voznika in mu velel, da nas popelje do najbližje policijske postaje. V naš avto se je usedel tudi policaj. Ljudje, ki so se zbrali z dvema motorjema na cesti, pa so nam sledili. Na policijski postaji so bili do nas zelo uvidevni, pa tudi tolažili so nas. Prinesli so celo stole in nam prijazno ponudili čaj. Poskrbeli so tudi za drugi avto, ki nas je odpeljal skupaj z našim vodičem v Jaipur. Prejšnji voznik z avtom pa je ostal tam. Kaj se je z njim zgodilo, nam ni znano. Pač po indijskih navadah in zakonih, ko ti ničesar ne povedo, izgovarjajo se le na zakone in pravila druge zvezne države.

Ob prihodu v Jaipur smo se nastanili v hotelu Arya Nivas. Prijeten je ta hotel, hrana samopostrežna, odlična, evropska in poceni. V ta hotel radi prihajajo turisti iz vsega sveta. Še isti dan nas novi voznik zapelje do velike draguljarne. Najprej smo mislili, da ima opravke tam on, ker je bil lastnik džipa hkrati lastnik tudi te velike trgovine. Izkazalo pa se je, da nas je tja pripeljal zaradi nakupa z naše strani. V začetku so bili z nami prijazni, nato vsiljivi.

Jaipur: palača vetrovNaslednje jutro smo se zapeljali z džipom do vznožja kraljevega gradu, ali bolje rečeno mogočne trdnjave z 12 kilometrov dolgim obzidjem. Od tu do lepo urejenega ograjenega dvorišča na gradu, smo jahali na slonu. Bil je kar precejšen promet s sloni. Trdnjava je imenitna. Izgradili so jo trije kralji (1589-1727), potem pa zapustili, ker je čas kraljev minil. V stavbah se meša hindujski in muslimanski vpliv. Vladarji so dobili 72 bitk, izgubili pa eno. Ko je kralj prišel iz boja, mu je kraljica ob sprejemu potresla cvetje. Kraljica je na paradah nosila obleko iz stotih metrov blaga; oboje, z nakitom vred pa je tehtalo 12 kilogramov. Kralj je imel 12 kraljic in 350 kokubin. Odločala je glavna kraljica. Njo so izbrali starši, ostale pa kralj sam. Konkubine so izbirale kraljice. Harem konkubin so stražili evnuhi. Dedič je bil en sin, če se je izteklo, prve kraljice. Zadnji kralj je imel z 12 kraljicami 26 otrok. Sicer pa je imela vsaka kraljica svoj apartma in igrišče. V gradu, odkoder je eden od najlepših pogledov na Jaipur, so v balkonu ob straneh leta 1639 namestili številna majhna ogledalca konveksne oblike (izdelane v Belgiji), v katerih se pokaže podoba tam stoječega v enakih razmerjih. Poleg zimske je tu tudi letna palača, kjer so zrak ohlajali s tekočo vodo. Smiselno so uporabljali tako svilene kot volnene preproge. In še to: kralj je reševal probleme podložnikov z zlate gugalnice v sprejemnem prostoru.

V Jaipuru je izjemno zanimiv osrednji del mesta, tako imenovani marketing, kraj številnih trgovin raznovrstnega blaga; velik pa je za manjše mesto. Prodajalci v njem niso pretirano vsiljivi. Ogledali smo si tudi muzej, kjer izstopata dva ogromna srebrna lonca, v katerih so hranili sveto vodo iz Gangesa. Zaradi izjemne velikosti sta vpisani v Ginesovi knjigi. Prepoznavna je tudi palača vetrov oziroma palača neba, v zgornjem delu z enim zidom in okni, skozi katere so ženske opazovale mimoidoče na cesti. Stavbe so večinoma iz naravnega peščenjaka v rdeči oziroma v roza barvi; odtod se imenuje Jaipur tudi kot roza mesto.