Do Kuchamana smo vozili dobre tri ure. Je povsem drugo mesto od Mandawe. Poln je življenja, pa tudi manj vsiljivih "vodičev" in beračev. Namestili smo se visoko na skalnatem hribu, kjer stoji mogočna trdnjava s kraljevskim gradom. Od recepcije, pod hribom, nas je popeljal z džipom prijazen, lep in olikan hindujec strmo navzgor po tlakovani cesti. Po prihodu nam je razkazal razkošne sobane, namenjene za prenočevanje turistov, dve od njih je odredil nam. Z balkona je bil pravljični pogled na mesto Kuchaman. Pokazal nam je tudi bazen, poln hladne vode v zaprtem prostoru, ki je bil namenjen ženskam (haremu) kraljev. Še isti večer so se v njem skopale moje sopotnice, jaz pa sem medtem občudoval od luči obsijano mesto ter zvezdnato nebo nad njim. Prva beseda ob povratku iz njihovih ust je bila "O kako osvežilno!" Po večerji, ob bananah, pomarančah, kruhu in vodi, smo se napotili do prostora, kjer je potekala lutkovna predstava samo za nas, saj drugih turistov na gradu ni bilo. Kot je tamkajšnji običaj, nastopajoči pričakujejo po predstavi, da gledalcem kaj prodajo, seveda za pretirano visoko ceno.
Muzejski del trdnjave je najbolj zanimiv. Najstarejši del trdnjave je star okoli 1800 let, njeni začetki pa segaja 600 let pred našim štetjem. Sovražnik trdnjave, kljub številnih poskusom, ni nikoli osvojil. V najvišjem in na najbolj strmem delu trdnjave so prostori, koder je bival kralj s kraljico in bližnjim spremstvom. Najimenitnejši sta dve zlati sobi, okrašeni z dragimi kamni, slikarijami in majhnimi ogledalci, namenjeni kralju. Pod arkadami ob odprtem bazenu (sedaj v njem ni vode), je več soban, v katerih so prebivale konkubile. V eni izmed sob so ohranjene slikarije s prikazom orgij kot Kama Sutra. Nekaj metrov odtod je pod arkadno teraso visoka pečina, pod njo pa temačna globel, v katero bi zmetali kraljice in konkubine, če bi trdnjavo osvojil sovražnik. Oziroma pripoved pravi, da bi skočile same, da ne bi prišle v roke drugim moškim (gospodarjem).