Marko Uršič

Teorija simbolnih form, študijsko gradivo

(tiste teme, ki v tekočem letu niso navedene v programu oziroma v izpitnih vprašanjih, niso obvezne, ampak le priporočene)

OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV:

ZNAK

 [SSKJ]

  1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen

  2. gib, zvok, s katerim se kaj sporoča, opozarja…

  3. kar omogoča sklepanje na…

  4. kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik

  5. lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj…

[VSL] 

    1. vsaka zaznavna danost, ki je samostojno ali kot del kakšnega sporočila nosilec informacije [tj. govori o nečem, izraža nekaj, kaže na nekaj…]
    2.  znak v jezikoslovju: zaznamuje nekaj za nekoga

SEMIOTIKA (ali semiologija)  je veda o znakih (gr. semeion = znak):

Začetniki moderne semiotike: Charles S. Peirce, Charles W. Morris, Gottlob Frege, Ferdinand de Saussure (različne smeri, časovno pa vsi ob koncu 19. in v 20. stoletja).

STRUKTURALIZEM (začetnik Ferdinand de Saussure, pozneje Claude Lévi-Strauss, Roland Barthes, Michel Foucault idr.):

 znak sestavljata dve komponenti:

označevalec (signifiant, tj. kompleks črk, likov, čutnih danosti) in
označenec (signifié, »tisto označeno«, pomen znaka);

znak kot celota pa se nanaša na neki referent, ki je »onstran« zavesti in/ali jezika – praviloma, čeprav ne vedno, kajti:

jezik kot sistem znakov je do neke mere neodvisen od njihovih referentov, od »zunanjega« sveta: jezik je avtonomen, še več, ima aktivno, »konstitutivno« funkcijo v svetu, saj ga »strukturira«.

SIMBOL

[SSKJ] 

  1. predmet, lik, ki izraža, predstavlja določen abstrakten pojem; znak, znamenje [tj. kar kaj izraža, predstavlja sploh, npr. beseda; vprašanje – razlika znak/simbol?]
  2. dogovorjena črka ipd., npr. v matematiki, kemiji…

[STU] 

gr. sýmbolon = dogovorjeno znamenje/znak, v antiki na dva dela prelomljen predmet, po katerem sta se spoznala dva dolgo ločena človeka; iz glagola symbállo = skupaj postavim, sklopim, dob. »skupaj mečem«.

[SSIM]

»Simbol je bil sprva na dvoje presekan predmet, lončena črepinja, košček lesa ali kovine. Vsak del sta spravila dva človeka, gost in gostitelj, upnik in dolžnik, dva romarja, dve bitji, ki naj bi se za dolgo ločili… Simbol ločuje in združuje, v njem sta ideji ločitve in združitve [podčrtal M.U.]; evocira skupnost, ki je bila razbita in se lahko spet sestavi. Vsak simbol ima del razbitega znamenja; pomen simbola se odkrije v tistem, kar je hkrati razpoka ali zveza ločenih pojmov.« (str. 10)

ICONES SYMBOLICAE po Ernstu H. Gombrichu:

Gombrich, eden izmed utemeljiteljev sodobne ikonologije (znanosti o simbolnih pomenih v umetnosti), piše o dveh pojmovanjih simbola, ki ju je obravnavalo delo Icones Symbolicae Christophora Giarde (1626), o aristotelski in (novo)platonski tradiciji:

»Druga tradicija, ki sem jo imenoval novoplatonska ali mistična interpretacija simbolike, še bolj korenito nasprotuje zamisli o navadnem znaku - jeziku. V tej tradiciji pomen znaka ni nekaj, kar bi bilo posledica dogovora, pač pa je skrit za tiste, ki vedo, kako je treba iskati. V tem pojmovanju, ki navsezadnje izvira bolj iz religije in manj iz medčloveške komunikacije, velja simbol za skrivnostni jezik božanskega.« (Ernst H. Gombrich, Spisi o umetnosti, prev. Nataša Golob, Studia Humanitatis, Ljubljana, 1990, str. 38, poudaril M. U.)

»Kadar gledamo umetnino, si vedno predstavljamo še kakšen dodatni pomen, ki pravzaprav ne obstaja. Pravzaprav tako mora biti, če želimo, da delo za nas oživi. Polsenca nedokončnosti, "odprtost" simbola je pomemben sestavni del sleherne resnične umetnine. ... Nikoli ni mogoče potegniti črte med prvinami, ki imajo pomen, in tistimi, ki ga nimajo.« (Ibid., str. 50)

DINAMIČNOST SIMBOLA

»Simbol je več kot preprosto znamenje [oz. znak]: sega onstran pomena, odvisen je od interpretacije… Je nabit s čustvenostjo in dinamiko. Ne le predstavlja in obenem zastira, temveč tudi udejanja in obenem razdira. Poigrava se z mentalnimi strukturami… mobilizira celoto duševnosti.« (Slovar simbolov, str.8, podčrtal M.U.)

Simbol je nosilec psihične energije, je dejaven oz. »dinamičen« znak, ki ima svojo lastno »psihično realnost« (C. G. Jung).
 

SIMBOL (gr. sýmbolon) je vrsta znaka, je "odprt" znak, je "most" med:
  • jezikom in svetom
  • danim/očitnim in skritim
  • znanim in neznanim
  • mišljenim in somišljenim (denotacija, konotacija)
  • zavestjo in nezavednim
  • "tu" in "tam" (imanenca, transcendenca) ...

simbol je "nosilec psihične energije", sprožilec psihične dinamike, ki presega dano in delno ter usmerja pozornost k celoti, k celovitosti bivanja.

NEKAJ POMEMBNIH VRST SIMBOLOV:

METAFORA (ali prispodoba)

[SSKJ] 

prispodoba = ponazoritev bistvene značilnosti česa s stvarjo, ki ima podobne lastnosti.
metafora = besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojava z izrazom, ki označuje v navadni rabi kak drug podoben pojav.

[STU] 

gr. metaphora = prenos [metá = prek, čez; phéro = nesem]; podoba, (pesniška) prispodoba s primerjanjem ali prenašanjem lastnosti enega predmeta na drugega.

 metaforičen = izražen v (pris)podobi, prenesèn.

☻ Za metaforo oz. prispodobo je bistven prenos lastnosti ali odnosov z ene pomenske ravni na drugo, običajno iz znane v neznano; metafora je največkrat (predvsem v filozofiji in religiji) tudi simbolni prenos pomena, tj. takšen, za katerega je značilna simbolna dinamičnost, prenos psihične energije (gl. zgoraj), npr. Platonova Prispodoba o votlini ali biblična Jakobova lestvica ipd. → gl. tudi: M. U., Filozofija med pojmom in metaforo (predavanje v CD, 2011).

ALEGORIJA

☻ V čem je razlika med alegorijo in metaforo? Metafora je vrsta simbola, je simbolni prenos pomena, medtem ko je alegorija zgolj abstraktni, razumski prenos. O tem pravi Henry Corbin naslednje:

»Alegorija je razumska operacija, ki ne zahteva prehoda ne na novo raven bitja ne na novo globino zavesti; gre za figuracijo na isti zavestni ravni nečesa, kar je morda bilo že zelo dobro znano na drug način. Simbol [pa] napoveduje drugo zavestno raven kot razumska očitnost; je šifra skrivnosti, edini način izraza za nekaj, česar ni mogoče drugače dojeti; nikdar ni razložen enkrat za vselej, marveč ga je treba vedno znova dešifrirati, tako kot glasbena partitura ni dešifrirana enkrat za zmerom, marveč kliče po vedno novi izvedbi.« [SSIM, str. 7-8, podčrtal M.U.]

☻ O razliki med alegorijo in simbolom (metafora je vrsta simbola) piše tudi utemeljitelj moderne filozofske hermenevtike Hans-Georg Gadamer (1900-2002) v svojem osrednjem delu Resnica in metoda (Wahrheit und Methode, 1960, slov. prev. T. Virk, 2001):

»Alegorija pripada izvirno sferi govorjenja, logosa, je torej retorična oziroma hermenevtična figura. Namesto tega, kar se zares misli, je rečeno nekaj drugega, otipljivejšega, vendar tako, da to drugo kljub temu omogoča razumeti tisto prvo. Nasprotno pa simbol ni omejen na sfero logosa. Kajti simbol se ne navezuje s svojim pomenom na drug simbol, temveč ima njegova lastna nazorna bit ‛pomen’. Kot tisto pokazano je to, ob čemer prepoznavamo/spoznavamo nekaj drugega. Denimo tessera hospitalis [geslo za vstop] in podobno. Očitno pomeni ‛simbol’ to, kar ne velja zgolj s svojo vsebino, temveč s svojo pokazljivostjo, je torej dokument, ob katerem se prepoznajo člani kake skupnosti: naj gre za religiozni simbol ali naj se pojavlja v profanem pomenu, kot znak, izkaz ali geslo - v vsakem primeru počiva pomen sýmbolona na njegovi prezenci in reprezentacijsko funkcijo dobi šele z navzočnostjo v svoji pokazanosti ali izrečenosti. / Čeprav spadata pojma alegorija in simbol v različni sferi, sta si blizu, ne le glede na skupno strukturo, da reprezentirata na skupno uporabo, temveč tudi s tem, da oba najdeta prednostno uporabo v območju religioznega. [...] Tako dobi sýmbolon tu anagogično [poduhovljeno] funkcijo, vodi do spoznanja božanskega [... saj] božjega ni mogoče spoznati drugače, kot izhajajoč iz čutnega. / V pojmu simbola pozvanja metafizično ozadje, ki je pri retorični rabi alegorije povsem odsotno. Izhajajoč iz čutnega, smo lahko privedeni do božjega. [... simbol] se s tem približa hieroglifom [... in] predpostavlja metafizično povezanost med vidnim in nevidnim. / [...] Simbol je ujemanje čutnega in nečutnega, alegorija pomenska navezava čutnega na nečutno.« (Str. 71-72, podčrtal M. U.)

MIT

[SSKJ]: mit = 1. izročilo, pripoved o nastanku sveta, (nenavadnih) naravnih pojavih, bogovih in drugih bajeslovnih bitjih;  2. zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh

[VSL]: mit = izročilo, zgodba o bogovih in mitičnih junakih prednikih, ki pripoveduje o tem, kako sodobni svet temelji na dogajanju v pradavnini…

[STU]: iz gr. mythos = pripoved, zgodba; mit je:

  1. bajka, fantastična zgodba iz življenja nadnaravnih bitij (bogov, polbogov, herojev…)
  2. bajeslovna pripoved o kakem davnem dogodku
  3. fig. izmišljena zgodba, bajka, pravljica.

☻ Novejše teorije mita (Ernst Cassirer, Mircea Eliade, Walter Otto, Claude Lévi-Strauss, Roland Barthes idr.) poudarjajo, da je mitična zavest specifična oblika človeškega spoznanja, ki je ni mogoče povsem zvesti na »predznanstveno« zavest, ampak ima svoj lastni diskurz, svojo »logiko«, in se razvija vzporedno in neodvisno od (novoveško razumljene) znanosti; teoretiki mita se v glavnem strinjajo, da je mitični diskurz izrazito simbolen; Carl Gustav Jung poudarja, da je zanj značilna močnejša psihična dinamika kot za znanstveni diskurz.

ARHETIP - po Carlu Gustavu Jungu

 [STU]: gr. arhe- (prvi, pra-) + typos (zgled, vzor, načrt, podoba); arhetip je:

  1. pralik, prvotna oblika, iz katere so se razvile vse poznejše
  2. prvotni zapis (besedila, napisa ipd.)
  3. prvi tisk

[VSL] iz gr., "prapodoba"; eden temeljnih pojmov psihologije C. G. Junga: arhetipi so posimboljene strukture védenja, ki jih vsebuje kolektivna podzavest [=skupno nezavedno]

[SSIM] »Za C. G. Junga so arhetipi nekakšni prototipi simbolnih celot, tako globoko zapisanih v nezavedno, da so njegova struktura, engrami [»vtiski«]. V človeški duši so kot pred-oblikovani modeli, ki so urejeni in ki vnašajo red, se pravi, da so strukturirane reprezentativne in emotivne celote, polne oblikovalne dinamike. Arhetipi … se izražajo s posebnimi simboli, nabitimi z veliko energetsko močjo. V razvoju osebnosti igrajo pomembno vlogo motorja in unifikatorja…« (str. 9)

☻ Jungovi arhetipi so strukture skupnega/kolektivnega nezavednega, osnovne psihološke oblike (forme, vzorci), ki so “pred-postavljene” v vsem našem duševnem življenju, podobno kot telesno življenje predpostavlja instinkte.

Razlika med arhetipi in simboli je v tem, da so arhetipi (kolektivno) nezavedne strukture, simboli pa so zavestni, na primer: anima je arhetip, neka podoba anime (na primer Beatrice za Danteja) pa je simbol ali “arhetipska predstava”.

Res pa je, da Jung v poznejših delih ni dosleden pri tem razlikovanju, ampak uporablja izraz ʻarhetipʼ tudi za najbolj pogoste arhetipske predstave-pojme oziroma simbole, kot so npr. krog, križ, drevo, junak, stari modrec, angel …

Jung razume arhetipe tudi kot »kategorije imaginacije« (tj. do-mišljije v izvornem pomenu: vsega, kar se lahko do-mislimo, predstavljamo), analogno kot so kategorije mišljenja v filozofiji tisti osnovni pojmi, ki so “za” ali “v” vsem, kar lahko mislimo (npr. eno, mnogo, gibanje, vzročnost, prostor in čas itd.).

SIMBOLNA FORMA - po Ernstu Cassirerju

☻ Pojem simbolne forme je uvedel nemški filozof Ernst Cassirer (1874-1945), pripadnik novokantovske šole v Marburgu, od leta 1933 emigrant v Angliji, na Švedskem in v ZDA.

V svojem glavnem delu Filozofija simbolnih form (1923-29) je Cassirer skušal podati celovit prikaz »simbolne reprezentacije« na različnih področjih človeške kulture – in s tem je postavil teoretski temelj sodobne kulturologije.

Simbolne forme so strukture simbolov (tj., »presežnih« znakov), ki oblikujejo in usmerjajo različne človeške duhovne in materialne dejavnosti (od mita in jezikovne komunikacije prek religije in umetnosti do znanstveno-matematičnega spoznanja), ter s tem konstituirajo naš svet v prepletu narave in kulture kot enotno izkustvo, katerega enotnost temelji v sintezi zavesti, ki pa se sama razvija in spoznava v njih oziroma »skoznje«; simbolne forme so torej vezi med notranjim in zunanjim svetom, ki povezujejo podobe s pojmi, čutnost z razumom in umom ter vzpostavljajo vzajemen odnos med subjektom in objektom, med transcendenco in imanenco, so drugo-v-enem in eno-v-drugem.

☺ Če povzamemo v treh točkah: za Cassirerjeve simbolne forme je značilno:

  1. ta pojem je skupni imenovalec za temeljne, »transcendentalne« strukture v različnih simbolnih sistemih oziroma jezikih (npr. v mitologiji in religiji, umetnosti, filozofiji in tudi v znanosti) – gre torej za razširitev Kantovega pojma (apriorne) forme iz znanosti/narave na celotno kulturo;
  2. simbolne forme imajo aktivno, »formativno« vlogo (v smislu Kantovega transcendentalnega idealizma), saj (so)ustvarjajo, »konstituirajo« svet, ki ne obstaja sam »na sebi«, neodvisno od človekove individualne in skupne zgodovinske zavesti;
  3. toda Cassirerjeve simbolne forme, drugače od Kantovih form, niso čisto apriorne (tj. neodvisne od izkustvene vsebine), kajti v njih sta forma in vsebina izkustva tesno in nerazločljivo povezani – drugače rečeno, Cassirer postavlja spoznavni monizem nasproti Kantovemu dualizmu.

☺ Cassirerjeve »simbolne forme« imajo precej skupnega tudi z Jungovimi »arhetipi«, glavna razlika pa je v tem, da je pri Cassirerju bistvena zavest, pri Jungu pa nezavedno.