Ernst Cassirer (1874–1945)
pripadnik novokantovske šole v Marburgu (Nemčija),
od leta 1933 emigrant v Angliji, na Švedskem in v ZDA.
Glavno delo:

Filozofija simbolnih form (1923–1929)

obsega tri dele (četrti je nedokončan in je bil posthumno dodan
k prvotni trilogiji z naslovom Metafizika simbolnih form):

1. Jezik

2. Mitično mišljenje (v slov. prev. odlomki s seminarja 2004/05)

3. Fenomenologija spoznanja

Beri tudi članek: Marko Uršič, Cassirerjeva filozofija simbolnih form (fakultativno)

Nekatera druga Cassirerjeva dela:

Plan predavanja:

1.      pojem forme v filozofiji (Platon, Aristotel, Kant)

2.      Cassirerjevo pojmovanje simbola in nasploh jezika

3.      filozofska metoda (Cassirerjev odnos do Kanta in Hegla)

4.      pomen (duhovne) zgodovine, zgodovinskega spomina

5.      med naravo in kulturo ni »prepada«

6.      Cassirerjevo pojmovanje umetnosti (Schellingov vpliv)

7.      definicija »simbolne forme«

8.      Cassirer kot utemeljitelj »filozofije kulture« (in s tem tudi predhodnik kulturologije)

 

Odlomki iz Cassirerjeve Filozofije simbolnih form, I. del: Jezik,

prevedeni po angl. izdaji The Philosophy of Symbolic Forms, Vol I.: Language (Yale University Press, 1996), podčrtal M. U.:

☻ Ad tč. 2:

»V vsakem jezikovnem ’znaku‘, v vsaki mitični ali umetniški ’podobi‘, je duhovna vsebina, ki presega celotno sfero čutnosti, izražena v neki čutni formi, v nečem vidnem, slišnem ali otipljivem.« (I, 106)

»Svet simbolov […] je svet, ki je po sebi popolnoma čuten, vendar obenem razodeva oblikovano (formirano) čutnost, tj. čutnost, ki jo prežema duh. Tu nimamo več opravka s preprosto danim in neposredno prisotnim čutnim svetom [kakor mislijo filozofi senzualisti ali empiristi], ampak s sistemom različnih čutnih dejavnikov, ki so ustvarjeni z neko formo svobodne kreacije.« (I, 87)

»Funkcija jezika ni le v tem, da povzema definicije in distinkcije, ki bi bile že prisotne v duhu, ampak da jih oblikuje (formira) in jih s tem šele napravi duhu dojemljive. […] Mit in umetnost, jezik in znanost, so v tem smislu konfiguracije, ki konstituirajo bivanje: niso le preproste kopije neke že obstoječe realnosti, ampak predstavljajo glavne smeri gibanja duha, tistega idealnega procesa, s katerim je za nas konstituirana realnost kot ena in obenem mnoga [mnogotera] – kot različnost form, ki jih konec koncev drži skupaj enotnost pomena.« (I, 107)

☻ Ad tč. 3:

»Kopernikanski preobrat, s katerim je Kant začel, s tem [s filozofijo simbolnih form] dobi nov in dopolnjen pomen. Ne nanaša se več samo na funkcijo logične sodbe [tj. »eksaktne znanosti«], ampak se enako upravičeno aplicira na vsako usmeritev in na vsako načelo, s katerim človeški duh oblikuje (formira) realnost.« (I, 79)

»Tako postane kritika uma kritika kulture, ki poskuša razumeti in pokazati, da vsaka kulturna vsebina, brž ko je kaj več kot izolirana vsebina, zasnovana v univerzalnem načelu forme, predpostavlja izvorno dejanje človeškega duha.« (I, 85)

»Hegel je ugotovil, da moramo misliti človeški duh kot konkretno celoto, da se ne smemo ustaviti pri preprostem pojmu, ampak ga moramo razviti v celovitosti njegovih manifestacij. In vendar je v svoji Fenomenologiji duha, kjer si je prizadeval opraviti to nalogo, pravzaprav le pripravljal teren za logiko. Vse različne forme duha, ki nastopajo v Fenomenologiji, kulminirajo, kot se izkaže, v najvišjem logičnem vrhu – in zgolj v tej končni točki dosežejo svojo popolno ’resnico‘ in bistvo. […] Vse kulturne forme se stekajo v absolutnem védenju.« (I, 83)

☻ Ad tč. 4:

»Zato da bi ohranili svet kulture, ga moramo nenehno znova obnavljati z zgodovinskim spominom.« (Cassirer v Eseju o človeku)

☻ Ad tč. 5:

»Ne le znanost, ampak tudi jezik, mit, umetnost in religija nam dajejo gradivo, iz katerega je konstituiran naš ’realni‘ svet, kakor tudi človeški duh.« (I, 91)

☻ Ad tč. 6:

»Umetniško delo je enkratno in posamezno, je neodvisno in vsebuje svoj lastni smoter v samem sebi – a vendar je v njem oblikovana nova ’celota‘, nova celovita podoba realnosti in duhovnega kozmosa. Individualno [delo] se tu ne nanaša ne neko statično, abstraktno univerzalnost izven (onstran) sebe, ampak je prav v njem prisotna univerzalnost, saj na simbolen način izrazi njeno celost in bit.« (I, 48)

☻ Ad tč. 7, opredelitev simbolne forme:

Simbolne forme so strukture simbolov (»presežnih« znakov), ki oblikujejo in usmerjajo različne človeške duhovne in materialne dejavnosti (od mita in jezikovne komunikacije prek religije in umetnosti do znanstveno-matematičnega spoznanja), ter s tem konstituirajo naš svet v prepletu narave in kulture kot enotno izkustvo, katerega enotnost temelji v sintezi zavesti, ki pa se sama razvija in spoznava v njih oziroma »skoznje«; simbolne forme so torej vezi med notranjim in zunanjim svetom, ki povezujejo podobe s pojmi, čutnost z razumom in umom ter vzpostavljajo vzajemen odnos med subjektom in objektom, med transcendenco in imanenco, so drugo-v-enem in eno-v-drugem.

»V tem smislu vsaka nova simbolna forma – namreč ne le v pojmovnem svetu znanstvenega spoznanja [kot »apriorne forme« pri Kantu], ampak tudi v čutnem svetu umetnosti, mita in jezika – konstituira, kakor je rekel Goethe, neko novo odkritje, ki je poslano od ’znotraj‘ [iz zavesti, duha] ’navzven‘ [v svet], in je sinteza sveta in duha, ki nam resnično zagotavlja, da sta oba, duh in svet, izvorno eno.« (I, 111)

☻ Ad tč. 8:

»Če k duhovnemu življenju ne pristopamo zgolj na način statične kontemplacije bivajočega, ampak v njem prepoznamo formativne funkcije in energije, bomo našli neka skupna in tipična formativna načela, in sicer kljub temu, da so posamezne forme tako raznolike. Če bo filozofija kulture uspela doumeti in pojasniti ta osnovna načela, bo izpolnila, na nov način, svojo nalogo, tj. da pokaže enotnost duha nasproti mnogoterosti njegovih izraznih načinov – kajti ta enotnost je najbolj razvidna ravno v tem, da različnost stvaritev človeškega duha ne škoduje enotnosti ustvarjalnega procesa, temveč jo prej vzdržuje in potrjuje.« (I, 114)