Paul Gauguin: Odkod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?

olje na platnu, 140 x 380 cm, Tahiti, 1897; danes v Umetn. muzeju v Bostonu,

Gauguin sam je o tej sliki dejal:

“V spodnjem desnem kotu otrok spi in tri ženske sedijo. Dve figuri, odeti v rdeče, si pripovedujeta svoje misli. Velika figura dviga roke in začudeno gleda dve ženski, ki sta tako drzni, da si upata razmišljati o usodi. Oseba v sredi trga plod. Dve mački pri nekem otroku. Bela koza. Neki malik skrivnostno in ritmično privzdignjenih rok, kot zgleda, kaže na oni svet. Dekle, ki sedi na tleh, posluša malika. Starka blizu smrti vse sprejema in se prepušča mislim. Ona zaključuje zgodbo. Čudna bela ptica ob njenih nogah predstavlja odvečnost besed.”

Gauguin je leta 1898 poslal sliko na razstavo v Pariz, kjer je neki kritik pripomnil:

“Na velikem Gauguinovem platnu ni ničesar, kar bi pojasnjevalo alegorijo (v naslovu).”

Gauguin je napisal odgovor:

“Da, moj sen je neulovljiv in ne vsebuje alegorije; kakor je rekel Mallarmé: 'To je glasbena poema, ki ne potrebuje libreta.' Vsebina nekega nestvarnega in nedoumljivega dela je torej prav v tistem, kar ni izraženo; bistvo se dojema onstran barve in besed; saj bistvo ni materialne narave. - Jaz hkrati slikam in sanjam, pred očmi nimam nobene konkretne alegorije. ...In ko se po končanem delu vprašam: Odkod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? ta misel nima več nič skupnega s platnom, izražena je z besedami, ki so povsem ločene na zidu, na katerega so napisane. To ni naslov, temveč podpis.”