Pozabite na slovnico!

Kot rečeno, je pisanje zapiskov zelo osebna stvar. Zato mora vsak, ki se želi naučiti izdelave zapiskov za svoje potrebe, poiskati strategijo, ki bo njemu blizu. Za moj način učenja se je izkazala kot najbolj učinkovita tale:

- Adijo slovnica (če seveda ravno ne delam zapiskov kakšnega slovničnega poglavja)! Adijo lepopis! Zapiski so moji, pomembno je, da jih jaz razumem.

- Pišem na velik karirast list. Majhne beležke niso zelo primerne za zapisovanje.

- Med eno in drugo informacijo puščam vsaj eno vrstico prostora. Tako so zapiski bolj "zračni" in pregledni. Dajo mi tudi možnost za naknadno dopisovanje ali risanje.

- Poskušam zapisovati s svojimi besedami.

- Okr bes, tko pršparam čas!

- Uporabljam znake, ki zamenjujejo besede. Moji mladostniki, ki znajo s svetlobno hitrostjo napisati SMS, so me poučili, kaj =  ju3 & s5.
- Podčrtujem, za povezovanje idej in konceptov uporabljam puščice →↔ ←, ki označujejo njihov tok.

- Uporabljam več kot le eno barvo.

- Odstranim  vse  nepomembne besede.

- Podaljšujem zelooooooo pomembne besede.

- Poudarim ključne informacije s klicaji!!!!!

- V zapiske vrinem tudi kakšen oseben komentar. Bolj je barvit in prostaški, boljše je! To zabava in ohranja pozornost. Tudi ko sem delala zapiske tega gradiva, sem ga občasno brez zadrege prav sočno pokomentirala ;)

- Rišem, tudi če sem prepričana, da ne znam. Drobne risbice  , skice, grafi, "čičke-čačke" so pomembna sidra , ki pomagajo, da bolje pomnim in se učinkoviteje učim.
Če je le mogoče, še isti dan pregledam zapiske. Nikoli jih ne prepisujem, ker s tem zgubim svoja sidra (nekateri pa bolje pomnijo, če zapiske prepišejo in lepo uredijo). In če hočem vsebine zapiskov shraniti v dolgoročni spomin, se vedno spomnim na dobrega starega Ebbinhausa (to je tisti gospod, ki je narisal krivuljo pozabljanja). Njegovi izsledki veljajo za vse, ne glede na stil učenja in način izdelave zapiskov.