Gospodarski razvoj

Za šestdeseta leta so značilni poskusi reformiranja družbe, kajti samoupravljanje je bilo preveč protislovno, ker ga je ogrožal centralizem. Kljub nekaterim poskusom decentralizacijeje družbeni sistem ohranil državnocentralistične temelje. O vseh ključnih vprašanjih razvoja, so odločali v centralnem komiteju komunistov in Zvezni izvršni oblasti, republike pa niso imele pomembnejše vloge. Odločitvam zveznih organov so sledile občine, v podjetjih pa so odločali samo o procesu proizvodnje.

Na VII. ZK kongresu v Ljubljani sta se oblikovala dva nasprotujoča pogleda na nadaljnji razvoj Jugoslavije. Del vodstva ZK je zagovarjal stališče, da birokracija ne predstavlja večje nevarnosti in da bi morali z bratstvom in enotnostjo krepiti enoten jugoslovanski narod. Druga stran pa je menila, da birokracija ogroža samoupravljanje in da je potrebno bratstvo in enotnost narodov dosegati v federaciji republik in pokrajin. Bili so tudi mnenja, da je za spodbujanje razvoja pomembno vključevanje v svetovno gospodarstvo.

V začetku šestdesetih let se je tako začela gospodarska reforma. Leta 1963 je bila sprejeta nova ustava, ki je Jugoslavijo razglasila za Socialistično federativno republiko – SFRJ. Nova gospodarska reforma, leta 1965, ni imela pravega učinka, potem ko je samoupravljanje vedno bolj dušila birokracija. Konec šestdesetih let si je veliko ljudi poiskalo delo v državah Zahodne Evrope. V drugi polovici šestdesetih se je bolj okrepil državni položaj republik, ki so imele svoje interese. Zaradi tega so se pokazale ekonomske razlike, začel se je krepiti nacionalizem.