Pariška mirovna konferenca

Vprašanje meje so poskušali rešiti na mirovni konferenci v Parizu leta 1946. Jugoslovansko delegacijo je vodil Edvard Kardelj. predlagali so etnično načelo, za mesto Trst pa predvideli posebno sedmo republiko. predloge razmejitve so pripravile tudi velike sile. Na spornih območjih pa so ves čas trajanja konference potekale manifestacije, pod geslom 'Tujega nočemo, svojega ne damo!' za priključitev k Jugoslaviji. Odločili so se za francoski predlog, ki je ponujal najbolj kompromisno rešitev. Pod Italijo je tako prišla Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina, pod Jugoslavijo pa skoraj vsa Primorska, Istra z Reko, vsi otoki in Zadar z okolico. Mirovno pogodbo so velike sile podpisale leta 1947 v Parizu. Iz dela Istre in Trsta so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, STO, ki je bilo prav tako razdeljeno na cono A pod anglo-ameriško upravo (Trst z okolico) in cono B pod jugoslovansko upravo (s sedežem v Kopru in ozemljem, segajočim do Novigrada). STO naj bi bilo demilitarizirano ozemlje pod upravo guvernerja, vendar se državi nista mogli dogovoriti kdo jo bo vodil, tako je to ozemlje postalo eno prvih kriznih žarišč hladne vojne. Leta 1954 je bilo STO z londonskim sporazumom razdeljeno med Italijo in FLRJ.