Samoupravljanje

Po sporu s sovjetsko zvezo je v Jugoslaviji vladala zmeda. Spraševali so se po kom naj se zgledujejo in kako bodo v prihodnje gradili socializem? V kmetijstvu so se še naprej zgledovali po sovjetskem vzoru. Kmetje so še vedno dajali prisilne odkupe, še bolj pospešeno so ustanavljali zadruge. S strani kmetov je vse to doživljalo velik odpor in zadruge niso nikoli prav zaživele. Leta 1953 pa se je ta politika kolektivizacije vasi zlomila.

V industriji je oblast leta 1949 postopno začela urejati delavske svete in prvine samouprave. V podjetju so delavci dobili večjo pobudo v proizvodnem procesu. Spremembe je spremljalo geslo 'Tovarne delavcem, zemljo kmetom!' Pojavil se je nov model socializma, ki je zanikal vlogo države pri upravljanju gospodarstva.

V začetku petdesetih let, se je začelo obdobje intenzivnejše gospodarske rasti, odpravili so tudi prodajo na bone, izboljšala se je oskrba. Pojavile so se tudi spremembe v upravi in družbenih dejavnostih. KPJ se je preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije – ZKJ. Več odgovornosti so prenesli na občine, ki so skrbele za razvoj šolstva in zdravstva. Na zvezni, republiški in občinski ravni so poenostavili nekatere svete in tudi v negospodarske dejavnosti uvajati samoupravljanje.

Po drugi svetovni vojni je bila Ljudska republika Slovenija administrativno razdeljena na 366 občin, ki so imele povprečno 3.200 prebivalcev, 19 okrajev in tri mesta. V šestdesetih in sedemdesetih se je število občin zmanjšalo na 70, in uvedene so bile pokrajine. V devetdesetih letih je začelo število občin ponovno naraščati, podobno kot v petdesetih letih, pokrajine pa so ponovno aktualne.