Spor z Informbirojem

Spomladi leta 1948, ko je bilo tržaško vprašanje na vrhuncu, vzpostavljenih večino revolucionarnih ukrepov, navezani dobri odnosi z vzhodnoevropskimi državami in Sovjetsko zvezo, je prišlo do spora med sovjetsko komunistično partijo in KPJ. Konflikt se je razširil na meddržavne odnose in Jugoslavija se je znašla na robu vojne z vzhodnoevropskimi državami. Vzrok je bil ta, da je Sovjetska zveza vztrajala pri socialističnem bloku pod njeno hegemonijo, Tito in jugoslovansko vodstvo pa so si želeli več enakopravnosti. Marca 1948 je Sovjetska zveza odpoklicala svoje strokovnjake iz Jugoslavije. V tajnem pismu pa je sovjetska partija jugoslovansko obsodila, da vodi protisovjetsko politiko in da med drugim še podcenjuje sovjetske izkušnje in da je nacionalistična. Stalin je nato junija 1948 v Bukarešti sklical Informbiro, ki je v resoluciji objavil še dodatne obtožbe in pozval 'zdrave sile' med jugoslovanskimi komunisti, naj vržejo vodstvo. V drugi resoluciji v Budimpešti leta 1949 pa je Informbiro vodilne v KPJ označil za morilce in špijone, jugoslovanski režim pa naj bi bil v rokah zahodnoevropskih imperialistov.

Proti Jugoslaviji je bila uvedena popolna ekonomska blokada. Prisotni so bili incidenti na mejah, začela se je odvijati prava psihološka vojna. Oblast je začela obračunavati z dejanskimi in namišljenimi pristaši resolucij Informbiroja, izključili so skoraj 60.000 članov, več kot 16.000 ljudi pa so zaprli v posebna taborišča na Golem otoku, Sv. Grgurju in drugje. Vsi niso bili niti obsojeni, prostost jim je bila odvzeta na podlagi različnih administrativnih ukrepov. V taboriščih so bili podvrženi psihičnemu in fizičnemu mučenju, po vrnitvi pa nadzorovani. V Sloveniji je bilo npr. 2.275 ljudi spoznanih za informbirojevce, v policijskem postopku (sodno ali administrativno kaznovanih) pa je bilo 731.