Mnenja inštruktorjev
| Program mladinskih delavnic je fenomenalen. Mladostniki so
navdušeni in tisti, ki so jih imeli priložnost spoznati, so tudi želeli
ponovno sodelovati. Delavnice jim omogočajo, da se na zabaven način učijo in
spoznavajo sami sebe. Pri delu z mladostniki uživam, saj me navdušujejo s
svojo neizmerno energijo, poleg tega pa pri njih vedno znova opažam
pozitivne spremembe. |
Anita L.
***** |
| Menim, da je program, ki poteka na Pediatrični kliniki,
zelo dobra izkušnja za vsakega, ki se želi naučiti obvladovati heterogeno
skupino (po starosti, interesih, zanimanjih...), se ji prilagajati, ji
popuščati, vzbuditi pozornost in se/jih hkrati zabavati in uživati. Za
hospitalizirane otroke pa to pomeni predvsem poživitev monotonega vsakdana v
bolnišnici. Večina se teh delavnic rada udeležuje in se veselijo našega
prihoda. |
Mateja M.
***** |
Na Mladinske delavnice sem prišel z željo delati z otroki
in potrditi teoretično znanje (sem študent pedagogike). Koncept dela je
dobro zastavljen, saj vključuje tako igro, kot razgovor.
V prvem letu sva bila (skupaj s koinštruktorico Matejo) na osnovni šoli
Vodmat, kjer sva delala s sedmimi razredi. Naslednje leto sva izvajala
delavnice na Pediatrični kliniki. Delo na kliniki je bilo v določenih
primerih še bolj razburljivo, kot na šoli (razlika v letih - med 6. in
17.letom starosti), različne motnje otrok (psihološke, fiziološke...)).
Mladinske delavnice so odlična priložnost za posameznikovo spoznavanje in
razumevanje otrok, mladine ter samega sebe, ker lahko le na tak način
naredimo svet lep in pošten. |
Matej H.
***** |
| Delavnica na Pediatrični kliniki mi lahko polepša dan.
Otroci so večinoma zadovoljni, zato je to za nas inštruktorje najboljša
povratna informacija in tudi motivacija za naprej. Vedno se z veseljem
vračam tja, kjer lahko komu krajšam čas in mu tudi jaz morda polepšam dan. |
Mojca R.
***** |
| Zgodi se, da prideš na Pediatrično kliniko z namenom, da
boš nasmejan, dobre volje in poln energije izvedel delavnico, s katero boš,
tako vsaj upaš, otrokom malo polepšal dan, jim privabil nasmeh na obraz in
vplival na kakšno njihovo novo spoznanje. Toda zunaj je zima, ti si utrujen,
proti večeru je za tabo že naporen dan, razmišljaš o tem, koliko otrok bo na
"tvojem" oddelku in o tem, da nisi najboljše volje. Potem jih greš iskat,
jim prijazno poveš, o čem se bomo v delavnici pogovarjali, da je namen, da
se malo razvedrijo in bolje spoznajo med seboj in že so s tabo v tisti mali
sobici na nevrološkem oddelku in so zadržani ali pa sploh ne, vidiš, da se
dobro držijo, da se smejejo ali pa so malo žalostni, jim je slabo in trudijo
se razmišljati, sodelovati v igricah ali pa nagajajo in jih moraš krotiti in
potem ko ura mine in se poslovimo, greš domov manj utrujen, kot si prišel in
boljše volje. Tako ti tista večerna urica z njimi polepša dan. |
Anja S.
***** |
| V šolskem letu 2002/03 sem opravljala prostovoljno delo na
pedopsihiatričnem oddelku (PPO) ter skupini mešanih oddelkov. Obe skupini
sta mi predstavljali velik izziv – skupina mešanih oddelkov je od mene
zahtevala stalno prilagajanje in fleksibilnost, saj se je spreminjala iz
tedna v teden (včasih smo bili trije, drugič nas je bilo petnajst), s tem pa
tudi njene zahteve in potrebe. Bilo mi je lepo, ko sva s koinštruktorico
zbirali skupinico po oddelkih, saj je bilo zanimivo opazovati tudi otroke,
ki so tako spoznali otroke iz drugih oddelkov. Tudi sestre so bile prijazne
in nama znova in znova poiskale tiste male bolnike, ki so lahko z nama
preživeli naslednjo urico druženja. Na splošno so delavnice potekale v
veselem vzdušju in ne spomnim se, da se bi kdorkoli želel predčasno vrniti
na oddelek – kvečjemu smo še klepetali po delavnici in sva jih s
koinštruktorico priganjali nazaj, saj sva se bali, da bi sestre skrbelo, kje
so njihovi varovanci. Pedopsihiatrični oddelek je po drugi strani
predstavljal izziv že sam po sebi. Kmalu sem se naučila, da je najbolje
delavnice tako prilagoditi delavničarjem, da jih bodo čimbolj pritegnile,
zato sva se vedno pozanimali, katero delavnico si želijo za prihodnjič. In
četudi delavnica ni ustrezala prav vsem, sem vedno imela občutek, da sem
zaželjena in da prinašam neko spremembo v njihovem dnevu na oddelku. Če
povzamem, z delom na Pediatrični bolnici sem sicer od sebe pogosto dosti
dala dosti časa in energije, toda obenem pridobila ogromno več izkušenj,
znanja, predvsem pa občutka, da opravljam resnično koristno delo. In še to –
četudi sem se po dolgem dnevu komaj privlekla na bolnico, sem po pravilu
skoraj vedno odšla prekipevajoča z energijo. Prisežem. |
Maja T.
***** |
| Kadarkoli si zadam kakšno novo nalogo, sem na začetku
izvedbe te naloge “malček” napeta, imam majcen občutek strahu... Pravijo, da
je to pozitivno. In je res! Tudi pred začetkom izvajanja delavnic na
Pediatrični kliniki sem mislila, da zadevi ne bom kos. Nisem bila
prepričana, da bom lahko delala z otroki, ki so doživeli tako hudo,
neprijetno izkušnjo - bolezen. Bila sem prijetno presenečena. Delo z otroki
in mladostniki je bilo navdušujoče, polno energije, novih izkušenj, znanj in
predvsem moje osebne rasti. Žal ne morem z besedami povedati, kako zelo
pozitivno so vplivali name ti otroci in mladostniki... Odprli so mi oči,
pokazali, kaj pomeni živeti polno, kaj pomeni prijateljstvo. Upam, da sem
delček tega prispevala tudi jaz njim. Na koncu se lahko le iz srca zahvalim
vsem otrokom in mladostnikom Pediatrične klinike v Ljubljani, da je v
mozaiku mojih prijetnih izkušenj in spominov tudi izpeljava delavnic na
Pediatrični kliniki. |
| Petra M. |
|
