(Za povečavo naslovnice kliknite na sliko)

		Mlin stooki Ta pesniški prvenec je izšel skoraj pol desetletja za tem, ko je natis njegove predhodnice, katero je avtor nameraval izdati v samozaložbi, komunistična oblast prepovedala. Svojo bivanjsko stisko v ideološko-politično stiskajočem okolju je potem še izraziteje izražal z zastrto, na paradoksu temelječo modernistično metaforiko kot uporom na režimsko socrealistično verzificiranje pa tudi na zakasnelo naivno romantičnost. "Stooki mlin" - mlinsko kolo iz samih oči, oslepljenih od skrivnosti eksistence - je metafora za neprestano vrtečo se budnost avtorjevega doživljanja erotike, narave, religije in revolucije. Naslov zbirki, v kateri so - tudi v lirsko-epskih ciklih - že vsi našteti izpovedni sklopi, je dala istoimenska pesem. Pesmi
Konjenica slovenskih hoplitov Zbirka je prelomna tako po oblikovni kot vsebinski plati. Začenja se proces krčenja sredobežno razbohotene in esteticistično avtonomizirane metaforike do ene same velike metafore, ki je pesem v celoti, oziroma do njenega "poetičnega ogrodja" kot zreducirane lirske strukture na novo ugledanih in poantiranih povezav med stvarmi in pojavi sveta. Avtor opušča ločila, da se besede - nekajkrat tudi že razstavljene v zloge - kot pomenske, glasovne in ritmične nosilke metaforično asociiranih realitet laže "sprijemajo" vanjo. Iz človekove kristusovske razpetosti izklicuje Kristusa, iz roških in drugih brezen pa kristusovsko strpinčene in zamolčevane žrtve revolucije. Te so v obojestranski zaslepljenosti bratomornega ideološkega boja tisti "hopliti/pešaki", ki nikoli ne bodo postali "konjenica". Ko doživlja spočenjanje svojega sina, ga pretresa usoda v revoluciji padlih ali pomorjenih fantov, ki jim ni bilo sojeno, da bi postali očetje. Pesmi
		Nenadoma v velikem prostoru sami Eksistencialna samota je vse večja, avtor se vse bliže spogleduje z Ničem. Nenadoma ga z grozovito jasnostjo prešine, da je v velikem prostoru sam. Ta veliki prostor so stvari in pojavi sveta, ki ga obdajajo in goltajo vase. Njegov nenadni strah pa nima samo velike, ampak tudi prodorne oči. Pojavi in stvari, na videz zgolj opisi realitet, so polni namigov na onkrajčutne, ontološke skrivnosti, s smrtno kot najvznemirljivejšo v ozadju. To postopno ovedanje mu stopnjuje tudi zrevoltiranost nad vse bolj poplitveno potrošniško družbo. Vendar tudi sebi nič manj kot njej vrže v obraz z novim nerazumevanjem sramotenega Kristusa. Pesmi
Balade za glas in raglje Pod glazuro urejenosti in vse večjega udobja slovenska družba bolj in bolj duhovno mrtvi. Zdaj zanjo niso mrtve le zamolčane žrtve revolucije, ampak pod zaščito tabujev psihično in fizično odmirajo tudi njihovi rablji. Ne vsi, seveda, zato je treba imeti pogum zavrteti ragljo in povzdigniti glas, da bi se zbudila iz gnilega miru. Za pogumom mora stati vest, za vestjo vera. Avtor kliče vase te moči iz kristusovskega trpljenja človeka. Iz njegove nesmiselnosti se mu začenja gostiti jedro nedojemljivega smisla. Balade so "portreti" akterjev revolucije - na ozadju anonimnih premagancev še posebno z veljaštvom in civilno neoporečnostjo prelakiranih zmagovalcev. Splet diabolike in tragike. Pesmi
		Piknik pikapolonic Piknik pomeni višek uživaškega razkošja, gomazenje ljubko pikčastih pikapolonic človekovo slepo slo po nasladah življenja. V sklopu avtorjeve (samo)kritike vsesplošne potrošniške in torej tudi spolne nenasitnost je naslov na prvi pogled enosmerno moralističen. V resnici je ta večidel tretjeosebno objektiviziran dnevnik erotičnih doživetij avtorjev razdvojen protest zoper izvorno dihotomičnost čutne lepote in slasti ter črva razpadanja v njej. Noče se - še posebno konvencijam v prilog ne - odreči telesu in hkrati ne more preslišati svarilnega tiktakanja smrtne minljivosti v njem. Erotično ekstatičnost duha doživlja kot absurdno kazen za nenaprošeni dar življenja. Bolj kot kdaj je v svoji poganski vitaliteti na robu zgolj-niča. Pesmi
Lila akvareli Erotika in natura, religija in historija - vsi ti vsebinsko-izpovedni strdki in njihove čustvene spremljave padejo v tej zbirki v ocean jezika. Ostajajo sicer še vedno v njem, vendar raztopljeni, v blesketu njegovega pošumevanja, valovanja in vidnega odsevanja sveta presojno "akvarelizirani". Presvetljena z njegovo ontološko globočino je v Lila akvarelih zato vsaka, redko in skopo izbrana beseda že sama po sebi pesem - zven, ritem, podoba in pomen so že v zlogih in glasovih, ki jo sestavljajo. In kako vsezvočno in vseznačno to vse skupaj šele, ko se le-te med seboj odzrcaljajo in si odpevajo! Lila ton teh migetavih uprizoritev je iz mistično višnjeve svetlobe "stookega mlina". Angelsko lepa spevnost jezika nad prepadno grozo eksistence. Čista radost pesnenja kot ključ za ta blažeče estetizirani hermetizem. Pesmi
		Pesmi Zbirka izbranih avtorjevih pesmi.
Žalostinke za očetom in očetnjavo Najbolj družbeno kritična in hkrati najbolj v zasebnost dveh, ki se umakneta z erotičnega "piknika pikapolonic", zatekajoča se zbirka. Avtorju umre oče, nosilec izročila očetnjave - očetnjava je locirana v Duhu, domovina je samo ljubo doživetje domače zemlje! - pred očmi mu, tako se boji, umira Slovenija z boljševiško ustrahovanimi, izpranimi ali potrošniško zamaščenimi možgani pod vse bolj naraščajočo senco Balkana. Z vedno večjo potrebo po Bogu - se reče z voljo do Boga - in z vero v ognjišče, vzdrževano v naročju ljubljene ženske, premaguje črne slutnje sredi te simbolno v nedogled trajajoče sibirske zime, z izzivalnim upanjem in jedko satiro si daje duška. Na srečo neizpolnjene - da ne le samo odložene? - zle prerokbe. Pesmi
		Čudenja in zrenja Z doživljanjem planine, določno Mozirske, s simbolno goro v ozadju, se avtorju "kot večno vračanje istega" v novi metaforiki razpira in obnavlja ontologija božjega niča. Psihološko in tehnopoetsko je v tej zbirki določljiveje tudi to, kako ji skuša priti na sled. Svoje čudenje svetu namreč stopnjuje z zretjem, ozretjem in zrenjem. Zlitje teh stanj se mu zasuče v obtok stvari in pojavov, v katerega "stookem" središču - "mlin" se vrti naprej! - se muka gibanja zgošča v mir prinašajočo negibnost praznine. Med slepo bolščečim gnomom narave na dnu njegovih oči in njim, v katerem se je spregledalo stvarstvo, je nikoli do konca zbujeno prebujanje Niča kot Vsega. In to čudovito Vse (sonce, luna, zemlja kot planet in kot eden izmed "štirih elementov" in iz njih rastje in iz rastja "ljudje, živali in bogovi") mu izvabi občudujoče himnične tone. Pesmi
Duhovne pesmi Ambivalentni Nič Vsega/Vse Niča dobi v tej zbirki, ki je hvalnica življenju - hvalnica terja naslovnika! - svoje določno ime in mitologijo. To ime je "Gospod, ki oživlja", kristološki Sveti duh, personificirana Beseda, ki je ubesedila/ustvarila svet. Jezik/poezija je kažipot v to skrivnost. Avtor jo ob doživljanju lastnega ozavedajočega se deteta paradigmatično zasluteva v otroku, ki ta svet vedno na novo ustvarja, ko se ga iz svojega izvornega duhovnega spomina uči poimenovati. Lastna usodovska in bridka betlehemska zgodba se mu spremešata - zdaj je svojemu zemeljskemu sinu vsemogočni nebeški Oče, zdaj Božjega sinu, ki ga čaka Kalvarija, drži v svojem revnem zemeljskem naročju. Ta ljubezni polna pastorala zato ni idilična. V njeni ontološki srčiki je še zmeraj neznana in neznanska napetost: Bog je lovec in človek je plen, drug drugega potrebujeta, da se drug v drugem v slasti in muki eksistence zmoreta razvidevati in vzpostavljati, drug drugega sta bog/ata in u/boga, potreba vzajemnega sožalja kot vira nikoli utešene kozmične ljubezni. Pesmi
		Dom otožje Naslovna beseda domotožje, zapisana kot Dom/otožje, že grafično opozarja na dvoje med seboj osvetljujočih se čustev, ki sta v prelomnem zgodovinskem trenutku devetdesetih let, v katerem je ta zbirka nastajala, obvladovali avtorja. Brž ko je v njem domovinsko čustvovanje z osamosvojitvijo Slovenije doživelo izpolnitev, se mu je - vsakemu vrhuncu zmeraj kot cena za dobljeno sledi žalost potešitve - namreč oglasila nostalgija po osebnem, za zmeraj preminulem domu otroštva. Ta dom mu je bil in ostal toliko dražji, ker je bil - med trepeti smrtnega strahu in upi preživetja - vzdrževan v brezdomstvu druge svetovne vojne in revolucije. Zbirka - "curriculum vitae v verzih" - je v tej osrednji optiki lirska vzporednica avtorjevega desetletje prej napisanega romana Gavženhrib, v katerem je tragiko bratomornega krvoprelitja epsko upodobil skozi otroške oči. Njegov spravni "hommage Sloveniji", s katerim jo sklepa, so podobe Ljubljane, ki jo je po vseh grozotah revolucije utešno vzljubil. Pesmi
Pod nebje Lirska tema te avtorjeve najobsežnejše zbirke, nastale po izpovedno-motivno-snovno sklepnem romanu Gospod Pepi, je narava. V podobi nebesnega svoda jo "pokriva" podnebje kot klima, menjava letnih časov nad avtorju ljubimi kraji in krajinami, ter pod/nebje kot prizorišče vsega, kar se med nebom in zemljo kot amalgamiranem "nebju" vidnega in nevidnega dogaja v človeku, v njegovi duhovni "klimi". Lirizacija teh begotno lepotnih stanj teče od vnanjega proti notranjemu, od vtisa k dušnemu odtisu, od - poenostavljeno - impresije k ontologiji. Te pesmi kot megametafore naravnih pojavov zato nočejo biti staroromantične ilustracije vnaprejšnjih pesniških občutij, ampak taki samostojni in samoobstojni zaseki v kolos narave, ki ta občutja šele vzbudijo, ko se v presečiščih pokažejo intarzije njene ontološke skrivnosti. Te "ontoimpresije" so avtorjev hommage Sloveniji. Pesmi
		Poslikava notranjščine Ko tisto, kar ni nič, da JE, postane oseba – med tem, ko si Lovec in Plen v avtorju ne nehata dokazovati medsebojno odvisnost in lov traja – ta Oseba neogibno dobi tudi svoj človeku podoben in razpoznaven Obraz. Ta Obraz je v tej zbirki Kristus, učlovečeni Bog. Njegova človeška podobnost izpriča človekovo bogupodobnost s trpljenjem in smrtjo na križu. Presunjene hvalnice nedogledanemu smislu tega nesmisla, absurdu križa, dobijo svoj hram – krščansko mitologijo. Upesnitve Kristusovih postaj z vrhom v Pasijonu so "freske" na njegovih stenah – poslikava notranjščine. Kristusov nadčloveško trpljenski lik skušajo človeško osvetljevati "portreti" njegovih soudeležencev – od Janeza Krstnika do Jude Iškariota in Poncija Pilata. Na zadnji "freski" se upodobi tudi avtor/freskant v postavi nejevernega Tomaža. Pesmi
Kažipoti brezpotij Med prvo pesniško zbirko (Mlin stooki) in trinajsto, doslej zadnjo (Kažipoti brezpotij), je domala pol stoletja avtorjevega snovno-motivnega razširjanja in razčlenjanja lirskega krogotoka narava – človek – Bog / Bog – človek – narava. To pomeni, da je bilo že v prvi zbirki zastavljeno, kar je avtor potem v različnih življenjskih obdobjih skušal izražati zmeraj bolj izčiščeno in zgoščeno. Metafora "višnjeva svetloba" za človekovo osvetljenost z Duhom, ki jo v prvi zbirki prinaša pesem "Veliko morje, veliki otoki", se, na primer, obnovi v parafrazi Murnove "Zime" na koncu  zadnje. Ta zbirka, ki z izrabo naslovne metafore označuje "usmerjeno brezsmernost" poezije, je namreč posvečena Josipu Murnu, o katerem je avtor v različnih esejih pisal kot o "očetu moderne slovenske poezije", temelječe  vsebinsko na filozofskem absurdu in izrazno na besednem paradoksu. Pesmi

Nazaj