Jože Snoj: Konjenica slovenskih hoplitov

fantiči

ko tako pojejo grenka

roža sladek

cvet tudi ko še rastejo in

kakšenkrat med griči posebno

med griči

gosto naščepirjenimi a za čudo

malo oddaljenimi

umirajo

mladi to se pravi še posebno

mladi to se pravi pravi

fantiči

umirajo to sladko rožo ta grenki

sad okušajo

se kakšen kakšenkrat skoraj

zmeraj

vsakih sto let nasmehne in si reče

na tihem da vsi zaječijo jaz

se nikdar

ne bom ženil in si drevce izbere in

potem ga zelenijo in nosijo in

dojijo sami fantje

sami fantje in te

srečajo in

mi te

vzamejo da boš prvo dekle ki boš

spet zanje

rodilo to grenko rožo ta sladki

cvet s tega drevca solzno

obiralo vsakih sto let se

kakšenkrat kakšnemu to

primeri

recimo meni in

tebi

v gorjancih ali na

pokljuki

in sploh

pod kakšnimi stoinstoletnimi

debli

***

pesem živih

kadar bom kmet

oj kadar bom kmet -

z golimi rokami

ga našel bom

objokovanega

med njivami ženami

ko bom drevo

oj na gori drevo

ga bo vame zaneslo -

joj in v meni dovolj

lesa

za jambor in veslo

kadar bom kmet

oj in ko bom drevo

bova v meglenem jutru

odplula -

na jamboru križano

moje telo

na veslo vžgana

neizmerna

sončna ura

***

talec XX.stoletja

kupil si bom

zavezane oči

in čisto majhno rano za v čelo

beli cvet moj medi

za svinčeno čebelo

naročil si bom

izklesan grob

in ostro kamnito rušo

takim oglatim možem

kot smo mi

samo živa skala

zna božati dušo

zapustil bom

brezizhodne oči

in salve v svojo čast in slavo

in vsaka svinčenka

teh ubogljivih cevi

bo našla svojo glavo

Nazaj