Jože Snoj: Pod nebje

SPODRSNILO JE

na poledenini, s staljenim soncem

prelakirani, in se odbilo gor

v drevesa, po mačje zapresketalo

skoz vršičke, eksplodiralo

in oplazilo svod, razsulo

kupe

zvezdnatega peska –

arktično ploho je povzročil

samovžig

snežne beline, slepeče se je

vlilo

steklopihači tega brušenega mraza

smo, premočeni

do kože, a razgretih

lic

z vsakim izdihom sami vsebolj

le še steklovina

***

(V TEŽNOSTI, V PRESEŽNOSTI)

vse na gosteje

so v meni nastlane

jeseni

vse počasneje

premezim skoznje

na vse tanjšem peclju

visi

moja kaplja

vse presojnejši sem

svetu

vse bolj prazna

je skozi to lupo

nebesnína v zoomu

***

(MARTINOVANJE)

zamaje se

nagne

ritasta cajna jeseni, zvrhana

hribčkov in gozdov zgubi

ravnotežje – stresena

tja v obzorje

ta drobcena krajina

nakotaljenim

v živ rob

od tod do večnosti

nam štrihana majolika

streže – o sladkem vincu prepevamo

in o črnem grobu, do kraja

scentrifugirani

Mariji

kangalilejski, ki tudi prisloni

požirček do dva na srčkasta

usteca

hvalimo njenega Presvetega poba

znoreni

zvonijo hramčki in vrti se vsebolj

micenim

cerkvicam

tjačez po Dolenjski

nebesnína v zoomu

***

(PIRAN)

v začetku

je bila skala

in skala je bila na obali

in obala je bila skala

in skala je bila zasejana s kvadri

in je rasla iz največje suše

in je bila požeta s kladivi in dleti

in kamni so bili kvadri

in kvadri kamni

in kamni so pod udarci peli

in bili glasovi

in glasovi so bili kamni

in bili so daljnih očetov sinovi

in sinovi so bili očeti

in slišali so kamne

ki so postajali kvadri

kako poskušajo peti

in bil je rt nad vodami

in bila je pod rtom vodena planjava

in planjava je bila zasejana z vali

in vali so bili za kvadre gluhi

in znosili so jih vrh rta

in jih zložili v pesem

in zaslišala jo je planjava

in angel jo je čeznjo ponesel

in pesem je bila katedrala

in katedrala pesem

Nazaj