Jože Snoj: Nenadoma v velikem prostoru sami

Nasmeh ob tretji uri

na maškeradi

adventnih

oblakov

nastopa nekdo z

masko

brezčasno

za njim do zarje!

za njim do zmage!

(močno nam drsi ker ga oblaki rosijo)

a ne sme uiti iz

dvorane

ne sme uiti iz

dvorane

na sonce ga damo

v našem osončju eno samo. na

sonce ga damo

je že razuden

je že na križu

bledo zmeden se

smehlja

obližu na

rani

na svoji

srčni strani

***

brezmadežni napor

čisto in nepokošeno

jutro. led

zori.

latje poševnega sonca

ga pomodreva in

lomi se

zamrznjena svetloba

dneva

tožba je veliko. kot

poči se koljejo

na vse strani

veliki suličar mraza

je v

središču leda. dolgo

brezupno prebada

vse nato vdano

vse

preseva

***

nevrotik

mene je samo

strah

verjemite

da sploh nisem

nesrečen

klinično sem

zdrav in tudi sicer neoporečen

nikoli mi ne pride recimo

sladkobno na misel

da se je

dan zataknil ali da je noč

obvisela

in ne trzam z glavo

spričo vzmeti ki se je v njem

v tem zataknjenem dnevu

do konca napela

in bo - boste

videli - bo nekoč

izskočila

to me skrbi

namreč če izskoči če se

izstreli

pa se bo - boste

videli - enkrat

izstrelila

kakšna bo šele potem

praznina če že

praznost

tako tišči?

Nazaj