Jože Snoj: Kažipoti brezpotij

iz čakánja, iz povírja

ne bo dolgo

ko me bo poklical k večerji

studenček

izpod mršča skale

v prgišče tolmuna

bo curnil

prijazen

in s kamna na kamen

odskakljal

v dolino

večerja pa se bo hladila

ne bom ne prekmalu

ne prepozen –

napolni in izprazni se ob studencu

popotniku

obtolčen emajliran lonček

***

zima, v parafrazi

kako pozabljeno

prešlà pomlad, po bliskovo prešlo poletje

in sveti Mihael –

kako po bliskovo

iztêče se izgon iz raja!

med trnje in osat nazaj bi mož

v bodíčevje pregreh, v varljivost

hladnih rjuh, pod sončeve

pripeke

v muke slastí brez konca in kraja

namočena od poznega dežja je pot. od hiše tam

njegove

se dviga dim. za sabo pušča jih, ki bodo netili ji

ogenj, okna odpirali, odpahováli vrata, z vinom polnili

klet. reže polknic

prižmurjeno ga ciljajo v hrbèt prek muhe smerokaza

kmalu

bo mrak in mraz in tam, kamor se vrača, ni prevala

više nad njim

borovci in smereke kot lovci ga zeleni čakajo

minil je gozd, minilo ruševje, v pečévjese zdrobilo je

brezpotje. oddahne si, otre si čelo, zglajêno, posuto že

z bleščicami. globini višnjevi vrne oči

le kaj bi zdaj, Vsevíšnji, še z očmi, ko vse me gleda,

še reče. tam v zraku pa po snegu zadiši

Nazaj