Jože Snoj: Čudenja in zrenja

O

v svojih rokah

držim

čudo

o neskončno

v čistih obročih neba

in odročno

tam,

kjer se suče svet

nedotično

vame strmi

razpeto

o

nepremično

***

zrenje

me je pičila kača šarenica

v zrklo

iz zelenega požara je privršala, krilata

in se mi zvila na očeh v dva kolobarja

zdaj čakam da bo počasi

počasi

vse umrlo

že sladko boli

so že odprta vrata

se že srečujejo v njih, v obe smeri

korenine in kosti

kako spokojno je sedeti in srepeti

s tega praga

ne čakam več

in nič me več ne čaka

vse se je ta hip za vse dočakalo

srce v tej lavini ledeni, jalovina

dobil sem zelene škratje oči

od zelenila

***

sonce

liješ na nas, kolos

helios

vališ nas, jajca

v nedrjih

potomcev

nazaj za nezaobljene, tekoče

kamenine

za prvi vzbuh požara

svetlost prve krogle

žgi, kolos tanatos

o sonce

sonce

Nazaj