Jože Snoj: Dom otožje

težka od rose jutranje

lucerna

svinčene kaplje, svinčeve čebele

čez noč od včeraj

so razvodenele

in že je moker do pasu fantič

ki vanjo brede

od kod je prišel

in do kod da pride

ne ve se

ki se v njej poganja

skozi osuto sled

ki sebe briše

bo ubežal živ

in te nežive slike

neke (v prihodnosti morda) spominske

galerije

ali obvisel

kot perut fazanja

bo v to nikdar ujeto tihožitje

MRTVA NARAVA Z DEČKOM

(od Žalostne pa do Vesele gore)

***

MRTVA NARAVA Z DEČKOM

(od Žalostne pa do Vesele gore)

bo v to nikdar ujeto tihožitje

kot perut fazanja

obvisel?

bo ubežal živ

iz te nežive slike

neke (v prihodnosti morda) spominske

galerije?

od kod je prišel

in do kod da pride

ne ve se

ki se v njej poganja

skozi osuto sled

ki sebe briše

težka od rose jutranje

lucerna

svinčene kaplje, svinčeve čebele

čez noč od včeraj

so razvodenele

in že je moker do pasu fantič

ki vanjo brede

***

Dom, otožje

ko dan se zaznava, pojemo

tisto Zvonikarjevo

oče, sestri, mama

in nmau čez izaro in je

zatemnjena

Ljubljana

in je dragi dom z mojo zibelko

le postaja,

ena od postaj

in leteče trdnjave tresejo

okna in zidove

skupaj, pojemo, da le

skupaj

nas doleti življenje

ali se nam nasmehne

smrt

a Danica priplava

in pljusne v zvonove

in od tedaj nam

ušesa

zasipava

drobno stolčena bronasta prst -

drugemu za drugim, neprizanesljiva

in se joka

kdor še poje

***

V ČRNEM ROGU

beli kamni, beli kamni govorijo,

kaj se tukaj je zgodilo.

Kdor greš mimo,

šepetati, šepetati zgodovino,

tukaj slišiš zgodovino.

Tu ležimo

pokopani, pokopani v domovino,

pokopani v domovino.

V črnem Rogu

tu gorimo, tu gorimo v črnem Rogu,

bele sveče v temnem Bogu.

Nazaj