Jože Snoj: Duhovne pesmi

MOLČIŠ

ko votlih ust te ogovarjam

nisem ti dal glasu

ko si me prazno klical,

moškoujeda kanja,

iz svoje srepe panorame

drug z drugim sva od nikdar kaznovana

med tam in tu

nikoli sit okušam te

ko ti me skušaš

in trepetam

da zviška nadme planeš,

golo raz-

travljen glodajoči miš

a reci le besedo

in ozdravljena bo moja duša

lov je odprt

ko te raz-

klana, brezzobo sramna

vase lovi

ko ti loviš

***

V ZAČETKU je bila Beseda

in Beseda je bila v molku

in molk je bila Beseda

- in tišina je bila brezglasna

in brezglasno je pela

v Bogu

praznina

in bila je prva

in bila je poslednja

v Gospodu

in prvo je bilo v poslednje

v njem zazrto

in spregovorilo se je v tesnobi:

Bodi!

in zgodilo se je ljubeče

brezmadežno spočetje smrti

in rodil se je Glas,

ki oživlja

in zarojilo je v Besedi besedišče

- - -

pokliči me Glas iz jezika

Glas,

ki se slišiš

in oglasim se ti iz niča

zdaj in na veke

amen

***

SOBA je polna

tvojih drobnih rok, otrok

ki jih po meni stezaš

- prižet sem v razročje

in gledam

in se te ne nagledam,

mali Bog

odprto nebo držim v naročju

***

IGRAČE

vsekrižem razstlane

vsekrižem razstlane

igrače

hlinijo mrtvi spanec

in ti sredi njih, koracajoči čaralec,

v božanskem besu razmetavanja

zadržujem dih

in dih me zadržuje

ko jih seješ po kontinentih in oceanih

prvi sem spet, ki prisostvuje

stvarjenju sveta

***

HVALA ti, Sveti duh

za te očke tople iz emajla

trikrat žganega

za ta ušesca iz sluha

trikrat ulitega

za ta ustka iz tvojega zvoka

trizložnega

za te nožice

trikrat padlega angela

hvala tebi, Gospod, ki si mi ga poslal,

Emanuela

hvala ti iz dna ogledala

ki se v njem gledava

in ga v tej izbi somračni uspavava

ko steče zibka iz pradneva

kabala

kabala

Nazaj