|
KLEČICA (1889 m)
Tura na Klečico z začetkom v Radovni izstopa iz pokluškega vzorca. Izhodišče je nižje, pa tudi lega je drugačna, severovzhodna. Razgled se široko razpre šele tik pod vrhom, je pa njegov učinek zato toliko močnejši. Ponuja zelo neobičajen zorni kot; predvsem pogled na Debelo peč nedvoumno razjasni, od kod ji ime. Tura je všeč predvsem ljubiteljem tišine, manj znanih, neobiskanih koncev. Spodnji del poteka po gozdni cesti, srednji po razgibanem in zračnem gozdu, kjer ni odveč dober orientacijski čut, nad gozdno mejo pa preseneti lepo smuško pobočje (vršni žleb do 40°), ki se nad sedlom izteče v nekajminutni razgledni sprehod do vrha. Spust poteka po smeri vzpona, smučljivost je presenetljivo dobra.
Klečica mi je pri srcu tudi zato, ker sem jo - poleti in pozimi - odkrival kot razmeroma neznan svet, saj ni opisana v nobenem vodniku.
DEBELA PEČ (2014 m)
Poleg Viševnika in Velikega Draškega vrha najbolj znan turnosmučarski vrh nad Pokluko. Zasluge lahko pripišemo dejstvu, da gre za nezahteven in dokaj kratek pristop na dvatisočaka, ter čez vso zimo odprti Blejski koči na Lipanci, ki je z lahkim dostopom zelo primeren cilj tudi za otroke in najstarejše. Od parkirišča pri Rupi, do kamor je cesta zadnja leta vedno splužena, je do koče vsega 45 minut, po označeni in še zložnejši poti od planine Javornik pa eno uro.
Da Debela peč kljub vsemu ni pretirano oblegana, skrbita hišna vrhova planine Lipance, Brda in Mrežce, ki sta še lažje dostopna od nje in sta v normalnih razmerah primerna res za vsakogar. Pri Debeli peči poskrbi za ščepec zahtevnosti strmo vršno pobočje, ki sicer ni zelo visoko, vendar dovolj, da v trdem snegu že lahko zahteva dereze in cepin. Dlakocepce morda zmoti tudi smučarski del, od vznožja vršne strmine do sedla med Okrogležem in Brdi nas namreč čaka 5-10 minut stopničenja in porivanja (ali pešačenje).
BRDA (2008 m)
Brda so, kot že rečeno, lahko dostopen vrh nad Lipanco, primeren za turnega smučarja začetnika. Čeprav ga s planine niti ne vidimo, je dovolj blizu, da ga v snegu precej obiskujejo tudi pešci. Glede plazu je na pristopu z Lipance potrebno nekaj pozornosti na kratki strmini nad planino, na vrhu katere se v desno odcepi smer na Debelo peč, običajni pristop na vrh Brd pa zavije levo. Tu je začetek kotanjastega in ruševnatega sveta v vznožju vršne vzpetine, ki se sicer ne more meriti s Komno, vendar v megli, kadar ni gazi, poskrbi za kratko izkušnjo labirinta. Ob prvem obisku se mi je zgodilo točno to, nad Lipanco sem zabredel v meglo in končalo se je tako, da sem ob prihodu na vetrovni greben nad Krmo samo slepo ugibal, kje se nahajam. Naslednjič, čez nekaj let, sem se nasmejal ob spoznanju, da sem bil takrat obrnil nič več kot tri minute od vrha.
Razen z zahodne se lahko na Brda povznemo tudi z vzhodne strani, s sedla pred Okrogležem. Vzhodni greben(ček) je sicer ožji, a vseeno prav tako prehoden s smučmi.
LIPANSKI VRH (1968 m)
Kratka, vendar lepa smučarska tura nad planino. Čeprav se gladko pobočje pod širokim snežnim sedlom vzhodno od vrha, ki se blešči v soncu točno nad lipanškimi kočami, kar samo ponuja turnemu smučarju, da bi vanj urezal svojo vijugo, ima Lipanski vrh začuda majhen obisk, najmanjšega v lipanškem vencu. Kratka strmina od sedla do vrha resda odbija povprečnega obiskovalca Lipance, turnemu smučarju, ki je prerasel začetniško učno dobo, pa ne predstavlja ovire. Brez lahkomiselnosti kajpada, kajti na vršni glavi, pogosto izpostavljeni vetru, redko naletimo na lepo popuščen sneg. Ponavadi je trd ali pa kložast.
Glede pristopa ni kaj filozofirati, od koč se proti sedlu lahko zaženemo v bolj ali manj ravni črti, lahko pa tudi po levem ali desnem boku. Pristop z Mrežc čez vmesno skalno škrbino je pozimi prezahteven, na Lipanskem vrhu zato lahko brez skrbi kažemo osle množici na sosednjem vrhu - nič nam ne bodo mogli.
MREŽCE (1966 m)
Vrh Mrežc je pozimi zaradi kratkega in lahkega dostopa najbolj obiskan vrh nad Lipanco. Mrežce so povsem varne tudi po večjih snežnih pošiljkah, ko na strmejših pobočjih snežna odeja še ni stabilna. Od Blejske koče se začnemo vzpenjati po dolinici proti ZJZ, ki nas pripelje do idilične terase, obkrožene z macesni. Tu je razpotje. Krajša zimska smer se zažene poševno desno v kratko strmino, ki povzroči precej dela predvsem tistim na smučeh, zatem pa proti levi po lažjem svetu doseže položno vršno pobočje. Lažja možnost, primerna predvsem za smučarje, je slediti markacijam poti Lipanca - Srenjski preval, ki popeljejo levo naokoli. Pot se najprej za dober metrček spusti, potem pa v ležernem vzponu pripelje do zahodnega roba širokega hrbta Mrežc. Le-ta je lahko prehoden po vsej širini. Ko se z vrha pobočja odpre razgled proti Triglavu, je desno do najvišje točke Mrežc samo še par minutk.
DEBELI VRH (1962 m)
Lahko dostopen, vendar malo obiskan vrh, čeprav smučarju predstavlja le polurni podaljšek z Mrežc. Vzrok za to je predvsem prečenje, ki je potrebno za povratek na Lipanco, medtem ko nepregledni spust naravnost navzdol manj izkušenih ne vleče. Zaradi sredinske lege je lahko izhodišče za Debeli vrh tudi Rudno polje, od koder pa je tura še za odtenek bolj pohodniška kot z Lipance. Vmes nas po ravninskem sprehodu mimo Viševnika čaka celo 100-metrski spust v Blejsko konto. Po drugi strani pa - če nad Pokljuko iščemo samoto, je to pravi naslov zanjo.
Če imamo na vrhu pohodništva dovolj oziroma želimo narediti krožno turo, je najbolje odsmučati po dolinici med Mrežcami in Zgornjim Razôrom, ki se sicer izteče v nepregledno gozdno pobočje, vendar je strah pred izgubljanjem odveč, saj spodaj tečeta gozdni cesti, ki ju dosežemo ne glede na smer spusta. Spodnja nas proti levi pripelje točno do parkirišča pri Rupah, zgornja pa proti desni na Rudno polje.
VELIKI SELIŠNIK (1956 m)
Vršič izven glavnega grebena nad Krmo, z navpično stenico nad Solnicami in kratko travnato strmaljo na južni strani. Kot samostojen cilj skorajda ne pride v poštev, lahko pa služi kot lepa poživitev ture na katerega od sosedov (ali obratno). Samota je zagotovljena. Zanimiv spust poteka mimo Malega Selišnika, kjer smuča res redkokdo.
VIŠEVNIK (2050 m)
No, pa smo pri pozimi najbolj obiskanem slovenskem dvatisočaku. Kaj ga dela tako popularnega, je jasno: cesta do vznožja, kratek vzpon in relativna nezahtevnost. Vendar to še zdaleč ni vse, privlačna je tudi velika, za tako "majhen" vrh prav neverjetna izbira smeri spusta. Za Viševnik je povsem normalno, če se povzpneš po eni, odsmučaš po drugi, se ponovno vzpneš po tretji in končno odsmučaš še po četrti smeri. Pa tudi to še ni vse, podobno številne so možnosti podaljšanja ture s sosednjimi vrhovi (Ablanca, VDv, MDv, V. Selišnik, Debeli vrh).
Smeri spusta:
1. Po normalnem pristopu, ki pelje z Rudnega polja čez vojaško smučišče na Zlato vodo, levo na sleme (nad Plesiščem) in desno proti vrhu. Zahtevnejša različica, primerna v stabilnem snegu, je spust po žlebu naravnost na Zlato vodo.
2. Z vrha do Srenjskega prevala (ponavadi kar peš, sprva levo pod grebenom, proti koncu prehod na desno stran), s katerega odsmučamo levo na Jezerce in naprej na Konjščico. Do Rudnega polja se lahko vrnemo po cesti (daljša in dolgočasnejša možnost) ali pa se 100 m za zadnjim levim stanom po široki čistini zložno vzpnemo 100 višinskih metrov do poti Rudno polje - Jezerce, ki proti desni preči strmo gozdno pobočje (če so razmere prenevarne, se vzpnemo za dodatnih 50 vm) ter se končno po gozdu spustimo do vznožja smučišča.
3. S Srenjskega prevala odsmučamo na ravnico med Viševnikom in Malim Draškim vrhom ter nadaljujemo položno okoli Viševnika. Na koncu je potreben kratek vzponček - manjši, če nadaljujemo pod Kačjim robom, ali nekaj metrov več, če se vzpnemo na rob in se spustimo na Zlato vodo. Spust pod Kačjim robom je zanimiv; smučamo ves čas pod grebenom, nazadnje že po gozdu, dokler skalni rob ne ponikne. Takrat zavijemo ostro desno in skozi gozd dosežemo smučišče ob zgornji vlečnici. Če pa zgoraj zavijemo čez Kačji rob, se spustimo po plitvem žlebu, zavijemo desno in se poševno spustimo na Zlato vodo. (Če gremo bolj navzdol, skozi gozd, pridemo na odprto sredi grabna nad smučiščem.)
4. Do ramice, na kateri prečkamo Kačji rob, se lahko pripeljemo tudi, če z vrha Viševnika ves čas peljemo ob vzhodnem grebenu. Zanimiva je tudi kombinacija teh dveh smeri. Ob grebenu smučamo mimo izrazite skalne glave, za njo zavijemo na severno pobočje, po katerem lahko odsmučamo desno navzdol in nadaljujemo po eni od variant ob Kačjem robu ali pa prečimo levo čez pomol v severnem pobočju ter odvijugamo v vznožje Srenjskega prevala. Vse to so seveda variante za izkušene, ki znajo oceniti snežne razmere na severni, običajno slabše predelani strani.
5. Za odtenek zahtevnejše smučanje ponuja grapa v zahodnem pobočju. Z vrha gremo dve minuti peš v smeri Srenjskega prevala in s sedelca za prvim grebenskim vršičkom odsmučamo levo navzdol. Grapa se izteče v dolinico pod Jezercem. Če je snega dovolj, je možno odsmučati prav z vrha: spustimo se po južnem žlebiču in pod pečevjem vršne glave takoj prečimo proti desni.
6. V južni steni(ci) Viševnika najdemo dva lažja alpinistična smuka, Osrednjo (III+, mesta S4+, 400 m, imenovana tudi Trojka) in Desno grapo (III+, mesto S4).
7. Zanimivo zahtevnejšo variantico lahko potegnemo po južnem pobočju, v smeri proti Konjščici. Takoj pod vršno glavo odsmučamo naravnost navzdol po širokem pobočju, ki se počasi zoži v lepo smučljiv, vijugav, plitev žleb. S strmim prehodom se priključi v spodnji del Desne grape, ki je sprva široka, kmalu pa se zoži in postane strmejša (proti 40°). V najožjem delu čaka dvometrski skok, ki je smučljiv le ob dovolj debelem snežnem "prelivu". Pod njim z nekaj zavoji presmučamo ozko skalno ožino in se znajdemo na pobočju nad Konjščico, po katerem med redkimi drevesci brez težav odvijugamo na planino.
8. Najlažja smučarska smer gre pa takole. Po normalni smeri smučamo do Plesišča, kjer namesto levo na Zlato vodo zavijemo proti desni ter med redkimi macesni in po čistinah odsmučamo na Konjščico.
MALI DRAŠKI VRH (2132 m)
Smer pristopa je enostavna: s Srenjskega prevala po južnem pobočju bolj ali manj naravnost proti vrhu; za vzpon potrebujemo cepin, pogosto tudi dereze. Srenjski preval večina doseže prek vrha Viševnika, najkrajša smer pa pelje z Zlate vode čez Kačji rob na ravnico pod severno stranjo Viševnika.
Za spust ima turni smučar na izbiro eno samo možnost - lažji alpinistični smuk po smeri vzpona. Ocena III+,
100 m S4+, 200 m.
VELIKI DRAŠKI VRH (2243 m)
VDv je eden klasičnih turnih smukov srednje težavnosti, ki ponuja veliko lepe smuke v pravem visokogorskem okolju. V normalni vidljivosti orientacijsko ni preveč zahteven, poleg tega je zaradi velike obiskanosti do vrha skoraj vedno potegnjena gaz, oziroma smučina. Previdnost je potrebna predvsem na vršni strmini, kadar je sneg trd ali pomrznjen, za plaz pa je najnevarnejša kratka strmina desno od Studorskega prevala. Pristopna smer pelje čez Konjščico in Jezerce proti Studorskemu prevalu, že pod njim zavije desno in sledi zaporednim dolcem do vznožja vršne piramide.
Izkušeni turni smučarji lahko, razen po smeri vzpona, odsmučajo tudi prek sedla med Velikim in Malim Draškim vrhom. S sedla ne zapeljemo naravnost navzdol, temveč prečimo pod Mali Draški vrh, dokler se pod nami ne odpre pobočje proti ravnici. Tretja, strmejša možnost je spust v krnico Vrtačico pod Toscem, iz katere nato odsmučamo okoli pobočja VDv-ja proti Studorskemu prevalu, kjer nas pričaka krajši vzpon.
TOSC (2275 m)
Debeluh Tosc na JZ zaključuje verigo pokluških vrhov. Tura nanj je najdaljša od vseh z izhodiščem na Pokluki. Običajni pristop (kar je tudi smer spusta) začnemo z dolgim prečenjem od Studorskega prevala do izrazite terase nekdanje planine Zgornji Tosc, kjer takoj zavijemo desno in se po širokem, plitvem žlebu v JV pobočju strmo povzpnemo na prostrano vršno planoto, ki zalita s snegom deluje skoraj nezemeljsko. Vršna točka je povsem na koncu.
Zelo izkušenim gornikom se ponuja izredno zanimiva možnost vzpona iz Vrtačice, krnice med Toscem in Velikim Draškim vrhom, po atraktivni vzhodni grapi (alpinistični spust, IV-, S4, 50°/40-45°, 350 m). Če ga povežemo še s prečenjem VDv-ja, dobimo zares vrhunsko zimsko turo. Nekaj lažji je vzpon po Južni grapi (45°/40°, 200 m). Več v vodniku Bohinjske stene.
Pri turi na Tosc moramo biti posebej pozorni na razmere, saj so vetru in soncu izpostavljena pobočja velikokrat trda ali pa plazovita. Cepin in dereze so seveda obvezna oprema.
ABLANCA (2004 m)
Turnih spustov ni, pač pa nekaj alpinističnih. Najlažji je Vzhodni greben z oceno III, 200 m.
|