Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Pokluka

Tosc, 2275 m

Debeluh Tosc na JZ zaključuje verigo pokljuških vrhov, čeprav se, ozko gledano, pravzaprav niti ne dviguje nad Pokljuko. Kakorkoli, tura nanj je najdaljša od vseh z izhodiščem na Pokljuki. Poleg tega, da je že normalni pristop delno zahteven, se zelo izkušenim gornikom ponuja še izredno zanimiva možnost vzpona iz Vrtačice, krnice med Toscem in Velikim Draškim vrhom, po atraktivnem žlebu v vzhodnem pobočju (alpinistični spust, IV, 180 m, 45°, na najstrmejšem delu tudi več). Če ga kombiniramo še s prečenjem VDv-ja, dobimo zares vrhunsko zimsko turo.
Posebej pozorni moramo biti na razmere, saj so vetru in soncu izpostavljena pobočja velikokrat trda ali pa plazovita.
Vzpon: Običajni pristop začnemo z dolgim prečenjem od Studorskega prevala do izrazite terase nekdanje planine Zgornji Tosc, kjer takoj zavijemo desno in se po plitvem žlebu v JV pobočju strmo povzpnemo na prostrano vršno planoto, ki zalita s snegom deluje skoraj nezemeljsko. Vršna točka je povsem na koncu.
Spust: Po smeri vzpona.

_Težavnost
II+

_Izhodišče
Rudno polje, 1340 m
_{Višinska razlika}
1060 m
_{Čas vzpona}
3:30
_{Čas spusta}
2:30

_{Letni čas}
januar - marec
_Lega
J
_Smučljivost
zelo dobra
_Orientiranje
delno zahtevno

_Zemljevidi
Jul.A.-Triglav, 1:20.000,
Triglav, 1:25.000,
Jul.Alpe-vzhod, 1:50.000
_Vodniki
-

Dnevniška zapisa

29.1.2005 (+ Eva, Aleš, Primož, Borut)
Na Rudnem polju nas je pričakal pasji mraz, ki pa je med zavetrno hojo na srečo izgubil vso ostrino. Za dodatni dvig morale je na začetku poskrbel član znanega pozabljivega dvojca, s prikazom kleščenja smrečic s pomočjo žepnega pipca... Enako kot pred tremi tedni smo se podali po smeri označene poti proti Jezercu, ki je v primerjavi s prvim obiskom premogla malce manj snega in trdo smučino, vendar je bilo na njej dovolj napihanega novega snega za relativno udobno napredovanje. Šele v dolinici med Konjščico in Jezercem nas je zajel močan veter, ki nas je tako prepihaval, da smo na Jezercih dodatno navlekli nase vetrne hlače in smučarska očala. S tako zaščito je bil vzponček do Studorskega prevala spet pravi užitek. No, zgoraj je pljusknila v nas mrzla zračna reka, ki nam je v par minutah pobrala še zadnji entuziazem. Okoli prvega pečevja smo proti Toscu sicer poslali izvidnika (menda je bilo spihano in tudi poledenelo), vendar ostali sploh nismo počakali na njegovo vrnitev, ampak smo kmalu pobegnili nazaj na vzhodno stran. Kolegi so kot rezervo začeli naskakovati VDv (najvztrajnejša je obrnila v vznožju vršnega pobočja), sam pa sem takoj odpeljal navzdol.
Smuka je popolnoma presenetila, veter je namreč novozapadli sneg (5 cm) spihal v dolinice in vdolbine, zato sem pravzaprav vijugal po pršiču! Šele na planini Konjščici sem odkril, kakšna bi bila smučarija brez napihanega snega, saj se po trdih starih smučinah in predirajoči se skorjici okoli njih ni dalo storiti praktično nič pametnega. V tričetrt ure smo se zbrali v zavetju zadnjega stanu na levi, pripeli smuči na nahrbtnike in se za 100 metrov vzpeli do poti Rudno polje - Jezerce (od zadnjega stanu slabih 100 m vodoravno, nato po široki čistini zložno navzgor). Preostalo nam je samo še zanimivo vijuganje skozi gozd do vznožja vojaškega smučišča.

4.3.2007 (+ Grega, Eva, Aleš, Tomaž Š.)
Med pohodom do Studorskega prevala, kjer se je začela hoja v "neznano", smo ugotavljali, da so 'turisti' po dolgih letih obleganja Viševnika odkrili tudi VDV. Še sreča, da večina le-teh začenja tako pozno, da jih ponavadi srečuješ šele med spustom... Pred Konjščico smo se sicer razdelili v dve skupinici. Nestrpneži so odsmučali po idealnem srencu na planino, midva s Tomažem pa sva trmarila po smeri označene prečnice po Viševnikovem boku. Ko smo se pod Jezercem spet združili, primerjava časov žal ni bila povsem realna, za kar je bila kriva Tomaževa zlomljena palica, vseeno pa smo se strinjali, da je spust na Konjščico boljša izbira.
Spust s Studorskega prevala na zahodno stran je postregel s par lepimi zavoji po trdem srencu. Petdeset metrov niže smo kože spet nalepili nazaj na smuči in se podali poševno navzgor proti krnici Vrtačici med VDV-jem in Toscem. Na začetku se ne izplača pretiravati preveč v klanec - mi smo morali za prvim obronkom sestopiti 5 m čez ruševje. Sledil je kratek strm žlebič, nato pa lep vzpon po širšem žlebu do roba krnice. Prvi pogled na vzhodno steno/pobočje Tosca je ponudil pomanjšano sliko himalajskih velikanov. Navdušujoče.
V Vrtačici nam je bila na voljo zadnja možnost spremembe smeri, odvitje na VDV. Zakaj smo o tem sploh razmišljali? Snežne razmere so bile tako različne - proti jugu obrnjena pobočja so bila južna že ob pol 10h dopoldne, medtem ko je bil na zahodnih trd srenec - da smo dokončno odločitev prestavili do vstopa v grapo v vzhodni steni Tosca. No, že pod njo nas je pričakalo nekaj povsem tretjega, zbit suh pršič, ki se je v treh zadnjih okljukih lepil na kože v debelih coklah. Ko smo smuči zamenjali z derezami, smo bili z njim veliko bolj zadovoljni. Prediralo se je skoraj idealno, tako da je bil vzpon skozi grapo prav lep "sprehod". Mimogrede, v pregledu alpinističnih spustov (Alpinistični razgledi, 1996) je grapa ocenjena s III, kar pa nima nikakršne zveze s III+, kot je ocena Osrednje grape v Begunjščici. Toščeva je namreč težja; strmejša, ožja in nevarnejša. V spodnji polovici so bile razmere idealne (le v ožini bi bilo treba kak meter postopničiti s konci smuči po skali), v zgornji pa je bilo še malce kložasto, zato sem namero, smučati grapo, dokončno opustil. Enostavno že predolgo nisem smučal nič resnega.
Od izstopa do vrha na desni je bilo le še 5 minut idiličnega sprehoda s smučmi. Ob vse širših razgledih.
Ker smo se bali ojuženega snega na južni strmali, smo se na najvišji točki zadržali le pol ure. Do žleba, ki se spušča proti terasi nekdanje planine Zgornji Tosc, je potrebno prečiti celotno vršno planotico, kar pa nam zaradi zanimive, lunarne pokrajine ni bilo prav nič v nadlego. Sicer pa gre samo za deset minut. Zmerno strma flanka med robom planote in začetkom žlebu nas je pogostila s približkom veselca, razveselila pa nas je tudi s tanko snežno odejo, saj je to pomenilo, da v strmem žlebu ne bo nobene nevarnosti, ne glede na stabilnost snega. No, bilo je še boljše, strmi začetek je bil smučarsko izvrsten, z nekaj popuščenimi centimetri. Niže je potem resda postajalo vse bolj južno, vendar se je hkrati zmanjševal tudi naklon pobočja.
Prečenje proti Studorskemu prevalu je treba začeti na začetku terase Zgornjega Tosca. Bližnjica med skokci in ruševjem se ne izplača - sem preizkusil. Da je bil občutek popoln, me je do Studorskega prevala še pošteno prežvečilo sonce, tako da sem se živo spomnil na zloglasni povratek s Čela. Vsekakor je konec zimskih tur, ko za nadomeščanje izgubljene tekočine zadošča litrska termovka... :) Na srečo je bil preostali spust precej prijaznejši. Za dodatno popestritev je poskrbel Naxo skakalca Aleša, ki se je na Konjščici naveličal zlorab in se prelomil na pol!