Nacionalsocializem v Nemčiji

Zaradi versajske mirovne pogodbe in njenih posledic so se vrstili nemiri in protesti po Nemčiji. Protestniki so zahtevali, da bi se mirovna pogodba in obveznosti preklicale. Ukrepi vlade Gustava Stressmanna so položaj srednjega sloja zelo poslabšali. Ta trenutek je izkoristil vodja Nacionalsocialistične stranke (Nationalsozialistische Deutsche Arbeitspartei – NSDAP) Adolf Hitler, ki je s svojimi privrženci 8. novembra 1923 napadel zborovanje generalnega komisarja. Adolf Hitler je želel skupno vlado. Poskus prevrata se je ponesrečil. Hitler je bil obsojen na pet let ječe, vendar pa je zaradi dobrega mnenja bil izpuščen po 12 mesecih. V zaporu je imel ves čas stike z zunanjim svetom ter pogoje, da je napisal skupaj z Rudolfom Hessom in dvema somišljenikoma knjigo z naslovom Moj boj (Mein Kampf). V knjigi je podal svojo biografijo, kot jo je videl sam in v kateri je spodbudil svoj politični koncept. Ko so ga izpustili je začel krepiti NSDAP. Sprva stranka ne dobi veliko podpore, z naraščanjem gospodarske krize in brezposelnosti pa so dobivali vedno več glasov. Postali so ena od pomembnejših strank v Nemčiji, tako da so na volitvah leta 1932 dobili 37 % glasov. Do januarja 1933 so se sporazumeli z drugimi desnimi strankami, tako da je tedanji predsednik feldmaršal Paul von Hindenburg, podelil Hitlerju mandat za sestavo nove vlade.

Kako je naraščal delež pripadnikov NSDAP v nemškem parlamentu