Fašizem v Italiji: imperialistične težnje

Fašizem v Italiji naj bi poosebljal mišljenje Italije kot velike dedinje antičnega Rima, ki bi lahko zahtevala ozemlje nekdanjega imperija. V naslednjih letih je v Italiji prevladala ena sama stranka, vse politične stranke so bile razpuščene leta 1926. Parlamentu se je pridružil fašistične veliki svet, odločilna oblast pa je bila v rokah vodje (duce). Z listino o delu 'Carta di lavoro' iz leta 1927 je depolitiziral sindikalne delavske zveze in jih povezal s podjetniki v ubogljive korporativne poklicne združbe. Fašistične režim se je v naslednjih letih zelo utrdil predvsem zaradi stabilizacije valute, zmanjšanja brezposelnosti, pridobivanja nove obdelovalne zemlje in boljše preskrbe z žitom. Leta 1929 so podpisali t.i. lateransko pogodbo, pogodbo z Vatikanom, kar je prineslo še naklonjenost in podporo katoliške cerkve.

V tridesetih letih je Italija začela zelo odkrito zunanjo agresijo. Leta 1936 so si priključili Etiopijo, ki jo zasedli že leto poprej. Mussolini je podpiral in sodeloval tudi s fašističnimi sistemi v Nemčiji (os Rim-Berlin), ter Španijo (na Francovi strani se je borilo 80.000 italijanskih mož z najmodernejšim orožjem).