Fašizem v Španiji in državljanska vojna

Veleposestniki in velika buržoazija, ki je odločno nasprotovala ljudskofrontni vladi je začela podpirati reakcionarne politične organizacije. Te organizacije so želele uničiti parlamentarno demokracijo in prepovedati delavske politične stranke. Hotele so totalitarno, avtoritativno državo, ki bi ščitila interese veleposestnikov, buržoazije, cerkve in vojske. Monarhisti in falanga Antonia de Rivere so s pomočjo vojske začeli upor, s katerim s skušali zrušiti vlado Ljudske fronte. Upor so opravičevali s ščitenjem nacionalnih vrednot pred komunizmom, socializmom in brezboštvom, ki ga je podpirala vlada.

Julija 1936 je Francisco Franco organiziral upor proti demokratično izvoljeni vladi ljudske fronte. Španci so se razdelili na dva dela: nacionalisti (pučisti), ki jih je vodil general Franco in republikanci, ki jih je vodila republikanska vlada. Prav tako se je Španija razdelila tudi geografsko. Upor je bil začetek krvave državljanske vojne, ki je trajala do marca 1939 in se končala s Francovo zmago. Nacionalistom so v vojni pomagali Nemci z letali in tanki, ter Italijani z vojaki in prostovoljci. Republikancem je vojaško pomoč poslala le Sovjetska zveza. Na njihovi strani pa so se bojevali tudi številni prostovoljci, t.i. internacionalne protifašistične brigade, z več kot 30.000 prostovoljci. Med njimi je bilo tudi 1.500 prostovoljcev iz Jugoslavije (več kot 400 iz Slovenije). Zahodno evropske države so ostale formalno nevtralne, kar je bolj škodovalo kot koristilo. Javno mnenje je bilo naklonjeno republikancem, opredeljevanje v tej vojni je bilo opredeljevanje za ali proti fašizmu, ki je v tem času že ogrožal Evropo.