Fašizem v Italiji: vzpon Musolinija

Italijo je po drugi svetovni vojni zajela gospodarska kriza. Imela je moderno industrijo na severu in fevdalni tip gospodarstva na jugu, z veliko brezposelnostjo. Poleg tega pa so bili razočarani nad določili na pariški mirovni konferenci, saj so želeli več ozemlja kot pa so ga dobili. Delavske stavke, nasilje, kmečki upori, nezaposlenost desni terorizem in prilaščanje zemlje na jugu so bile glavne značilnosti prvih povojnih let.

Poleti leta 1920, ko je revolucionarno razpoloženo delavstvo zasedalo tovarne in ustanavljalo delavske svete, so se pokazali prvi znanilci fašističnega gibanja. Socialistična revolucija je bila pred vrati. Iz strahu pred revolucijo, pred ekonomsko razlastitvijo in socializacijo so se malomeščanske množice oprijele socialnega in političnega demagoga Benita Mussolinija. Ta je oznanjal konec razrednega boja, močno nacionalno državo, ki naj bo vladana avtotirativno, da bo lahko dvignila gospodarsko moč in se politično uveljavila v svetu. Mussolini je ustanovil lastno gibanje - zvezo bojevnikov (fasci di combattimento). Poleti leta 1922 je izvedel pohod na Rim, kjer mu je kralj zaupal mandat za sestavo vlade, ter tako legaliziral fašistično gibanje.