Prebivalstvo je zaradi uspešnega gospodarstva naraščalo. Vse bolj je primanjkovalo obdelovalne zemlje. Ker so bili dobri pomorščaki in so obvladovali plovne poti, so se začeli naseljevati po obalah Sredozemlja in Črnega morja. Vzroki za selitve so bili lakota, revščina, prezadolženost, želja po bogastvu in boljšem življenju. Grškemu naseljevanju so nasprotovali Kartažani (feničanska kolonija v severni Afriki) in Etruščani (v osrednjem delu Apeninskega polotoka). Prišlo je celo do vojn. Kolonije so se zapletale tudi v medsebojne spopade. Za pomoč so velikokrat prosile matične države.

Grška kolonizacija je trajala 200 let (od srede 8. do srede 6. stoletja pr.n.št.). Ob odhodu so izseljence pospremili s slavjem, najnujnejšo opremo ter sredstvi. Kolonije so obdržale trgovske in vojaške stike z matično državo. Zaradi kolonizacije so se med kolonijo in matično državo, poleg trgovskega blaga, izmenjevali tudi običaji, navade, kultura in znanja. 

Grško-perzijske vojne

Okrog leta 500 pr.n.št. je grške državice na vzhodnih obalah Egejskega morja vedno bolj ogrožala velika perzijska država. Grčija in Perzija sta se spopadli za prevlado v Sredozemlju.
Veliki perzijski imperij je potreboval veliko sredstev in sužnjev, ki so jih lahko dobili le z osvajalno vojno. Perzijci so podjarmili Grke v Mali Aziji in vzpostavili vladavino na zahodnem delu Male Azije. Maloazijske grške državice so se uprle in prosile Grke v matičnih državah za pomoč. Grki so se združili in začele so se grško-perzijske vojne, ki so trajale okoli 15 let.
Po pol stoletja težkih vojn so zmagali Grki. Grška vojska je bila bolj enotna in bolje opremljena, imeli so boljše poveljnike, tehnično so bili bolje podkovani in ozemlje so natančneje poznali. Predvsem pa so se borili zase, za svojo svobodo.

Vojnam je sledilo obdobje miru, blagostanja in razvoja. Atene so doživljale razcvet - "zlata doba Aten".