Vse od spusta s sedla Malega Triglava na Triglavski ledenik, ki za prehod iz SV stene izkoristi Mullerjev kamin, sva pogledovala Z/desno od vpadnice, kjer sva nekako slutila, da bi se dalo nit smučarsko vdeti prav do vrha Triglava, kar je gotovo sen vsakega smučarja pri nas, ki se z zračnim smučarskim užitkom spušča po strmih vesinah in grapah. Do sedaj sta bili prav z najvišje točke Triglava presmučani dve različni smeri: v okviru zavarovane poti na sedlo pred Malim Triglavom je bilo že večkrat smučano (nadaljevanje spusta je bilo zatem izvršeno ali po SV steni ali v okviru poti na Kredarico ali na Planiko) in še neponovljen spust v okviru zavarovane poti v smeri Triglavske škrbine in navzdol na Planiko. Naju varovala niso prav nič privlačila, saj nama smučanje 'mimo količkov in nad vrvjo' ni čisto nič dišalo in si smuke tam niti nisva znala predstavljati, tako odličnih zim, da bi bila varovala skrita pod snegom pa na Triglavu (še) ne poznava.

V kopnem sva se na vrh že vzpela tako vzhodno kot zahodno od vršnega S grebena, ki se pne direktno nad Kugyjevo polico. Pristopa na greben nista težka, posebno V je lahak, saj le tu in tam potipa težave do II. stopnje, le sam vršni greben je za smuči čisto prezobat. Ideja je sčasoma utonila globoko na najin 'potencialni' spisek, dokler letos na začetku zime nisva potegnila preeečnice s sedla na S greben, kjer sva 'vriskajoč' našla smučarsko ustrezno prečnico preko grebena na Z stran in sistem prehodov, ki bi v primerni zasneženosti obetali spust čisto z vrha. Neodgovorjeno je ostalo še vprašanje možne zalitosti ožine, ki prekinja razsežno vesino v spodnjem delu spusta na V strani grebena, kar sva 'rešila' s potrpežljivim čakanjem na dovolj debelo snežno podlago. Začetek aprila je čas, ko je snežna odeja pri nas nad 2500 m najvišja, in več se nisva smela muditi, na koncu sva ravno še ujela zadnji smučarski vlak!

"Zgodbe so važne", je zapisal že Šrauf in midva se tega poskušava dosledno držati. Avtocesto in lahkotno dostavo iz Krme na Kredarico sva gladko prečrtala, četudi bi se zaradi tega in morebitne nastale zamude vršnemu naskoku na glavo očaka morala odpovedati. Tudi udobnemu in najhitrejšemu spustu nazaj v Vrata po krnici Za Cmirom sva se izmaknila in sledila Karničarjevima 'fantoma', ki sta pred leti smučala čez Prag. Tako sva že lani povlekla izvidnico po Slovenski smeri navzgor in s smučmi čez Prag navzdol, a je bilo za prijetno turo čisto prepozno, snega pa komaj malo več kot za vzorec, pa še ta je bil gnil. Tudi pogled na glavo očaka nama je takrat razkrival kaj klavrno podobo.

Avto je ob petih zjutraj obtičal v snegu pri Turkovem rovtu, zatem na smučeh lagodno v zatrep, po uživaško trdem snegu desno od spodnjega praga pod steno, po presneto predirajoči skorji naporno, daleč levo do vstopa Slovenske, kjer so naju razveselile stopinje, ki so iz Bistrice prišibale naravnost čez prag. Kako je bilo letos v Slovenski vse čudovito zalito, snežni trak se je vil od tal do vrha, zares prekinjen je bil le enkrat nad Macesni, vseeno je bilo potrebno nekajkrat zatakniti za skalo, saj sneg na dveh/treh strmih mestih ni bil ustrezno trd/pomrznjen. Vstopni skok je bil skoraj 'flat', prečnica proti Macesnom uživaška, še pred njimi so zamedene sledi odvile navzgor in le tam sva morala gaziti. Na razcepu sva zavila levo, kjer je bilo edino lepo zalito (prav takrat so mimo in po desnem kraku odvihrali turbo Italijani, ki jima prekurjena dizla niti s pogledi nista uspela slediti), a sva zato na robu morala skvačkati čez kopno skalo in še celotno prečnico desno sva morala vleči. Z malo pikanja sva bila pod Belimi platmi, ki so bile proti vsem pričakovanjem zalite, resda ta zalitost ni smučarska, ampak snežni trakec je bil neprekinjen. Enako uživaško sva čez Bučerja splezala na Škrbinico, Slovenska grapa in Prevčev izstop sta pa tako 'vedno' zalita. Ko bi bilo malo več snega, ko bi bil bolje predelan, ko bi odjenjal, če bi bila smer malo lažja, če bi bila midva malo boljša smučarja, bi se še spustila po Slovenski. Tako pa je vse ostalo le na če & ko, in to bo nikoli ;)

Na vrhu Stene sva bila dovolj zgodnja, da sva stopila na še suh, 'neuničen pršič', predvsem naju je pa v čudovitem ambientu razveselila dovolj zalita glava Triglava, da naju je kar samo od sebe neslo navzgor. Ključna ožina ni delovala tako nemogoče ozko, tudi prečnica na greben je bila bela, le pripekajoče sonce naju je vse bolj priganjalo. Od spodaj sta možna celo dva vstopa, midva sva se lotila bližjega levega, tik desno od Mullerja in točno v vpadnici Triglava. Snežna podlaga je bila odlična, sva modrovala, osrednja vesina izjemno zračna in kar strma, tudi ožina je bila ravno dovolj široka in prečnica na S greben je bila še pod snegom, le zaradi V orientacije je bil sneg na njej že globoko namočen, občutek zračnosti zaradi dovolj 'manevrskega' prostora začuda ni tako prevzemajoč, izpostavljenost je pa popolna in v primeru padca bi znal slediti polet preko Stene, (dobesedno) 'več od tega' res ni moč doživeti! Na drugi strani naju je najprej pričakala prečnica navzdol, ki jo bova pri spustu že 'preštamfala', sva pribila, zatem sva se poslužila prehodov, ki sva jih že raziskala in so bili vsi po vrsti ravno zaliti, le grebenska stopnička tik pod vrhom je bila brez obvoza, a bova že kako in sva skočila na vrh, pravzaprav nad vrh, saj sva Aljaža ugledala navzdol ;)

Ekspresno sva se pripravila za spust (12:30), izpostavljeno stopničko na vrhu sva odpeljala kar po eni nogi, sledila je čudovita smuka po pršiču, kjer sta bili le dve bolj strmi mesti še pomrznjeni, enkrat pa je pod smučmi tudi škrtalo. Prečnico navzgor (10- m) sva res uspela brez težav preštamfati, zatem sem po razmočenem snegu potegnil precej sitno nadaljevanje prečnice na drugo stran, kjer je spodnjo smučo spodnašal in grabil snežni gnoj, tako da sem se 'reševal' po zgornji smuči in kar med prečenjem otresal ta spodnjo. Prehod s prečnice na osrednjo vesino je bil celo malo leden in ravno še zalit, vesina je bila potem res zračna, a zelo uživaška, le skozi ožino sva se morala zbasati, kjer je šlo s krivinami malo tudi po skali. Sledilo je luštno nizanje strmih zavojev do spodnje prečnice (Marijani je nad ožino pri prehodu vpadnice 'uspelo' dvakrat malo zamočiti, tako se je pod njo odločila za bolj varno drsenje), ki sva jo potegnila v enem 'šusu' in že sva bila na sproščujoči flanki, ki se izteče na ledeniku. Neverjetno, sva zmajevala spodaj, koliko stvari se je moralo poklopiti in čisto zares nama je bilo dano presmučati vse z vrha Triglava. HVALA! In midva sva si lakomno zaželela še in še in... ;-)

Sama smer ni tako ekstremno težka, strmina prek 50° verjetno nikjer ne seže, spust je sicer zelo izpostavljen, tudi orientacija je zahtevna. Dodaten problem predstavlja na Z obrnjen zgornji in na V spodnji del smeri, tako da je zgoraj lahko še globoko pomrznjeno, spodaj pa preveč namočeno. Glede na vse podatke o spustih s Triglava po tej smeri ni še nihče smučal, midva bi smer (konzervativno) ocenila s kompleksno oceno V+: Triglav, Ob severnem grebenu na ledenik, V+, 350 m.

Na razsežnem, prvovrstnem in dovolj položnem 'smučišču' ledenika in naprej proti Pragu je bil sneg še vedno pravšnji za uživaško zavijanje. Spust čez Prag tehnično ni posebno težak (ocenjen je s III), bolj strmi so le prehodi čez številne pragove, zato pa je orientacija bolj zahtevna in sta poznavanje poti in/ali dobra slika zelo priporočljiva. Prvi prag obidemo na levi, drugega na desni, tretjega tik pod njim na levi, zatem povsem na desni sledi najhujši prag, ki je kar mala stenca opremljena s skobami, klini in jeklenicami in katero pozna pol Slovenije. Začuda je tokrat celo izgledalo, da bi bila ob bolj bogati snežni podlagi tudi ta, delno previsna stenca potencialno smučljiva, tako pa sva morala čeznjo sestopiti obešajoč se na varovala. Pod njo sva nadaljevala naravnost dol in pod pečinami še bolj desno čez naslednji prag, zatem pa še dooolga prečnica levo pod Steno (vmes za slab lučaj navzgor), s katero sva se izmaknila spodnjemu pragu. Opijanjena (beri zmahana) od vsega doživetega sva prav počasi in z užitkom porinila do izhodišča.