| ||
|
29.12.2009: Pod Pečko
28.12.2009: Sabotaža nad Solkanom, drugič Zdaj se končno ve, zakaj sabotaža. Ročka za bremzo je namreč od sedaj naprej tudi zaščitni 'grip' za kazalec... :(
26.12.2009: BlegoshMan, pardon BlegoshWoman
20.12.2009: Špik nad Špranjo
18.12.2009: Ratatatata-titotito-ovec
13.12.2009: Poprh na Matajurju Oglej si Maurov film!
12.12.2009: Akcija na čavenski prečki
6.12.2009: Zajeb skoz in Skoz
29.11.2009: Še enkrat na 'ukradeni' potki (Mittagsnock, 1558)
22.11.2009: Kobesnock, 1820 m Oglej si Maurov film!
21.11.2009: Mačenska (ta huda) runda Oglej si Lukov film!
15.11.2009: Na drugi strani Krvavca Oglej si Maurov film!
1.11.2009: Tista, klasična jesenska razglednica!
31.10.2009: Holivudski Monte Chiavals Oglej si Maurov film!
29.10.2009: Latschur iber ales Le Pikice nisem uspel slikati. Ne samo, da je majhna, tudi mnogo prehitra in preveč nestrpna... ;)
28.10.2009: Stolen path ali Stollen weg?
27.10.2009: Prodajanje Zijal
25.10.2009: Variante Lipnika Variant Lipnika je veliko, žal trenutno spust v dolino Bele ni priporočljiv, ker se ne čisti in je poln podrtega drevja. Najlepši čas je pozno jeseni, ko macesni žarijo, ceste so polne iglic in pogled na siloviti Montaž nad Dunjo kristalno čist. Ne Lipnik, Montaž je resnična 'ta lipa gora'. In prav njegov obraz nad Dunjo je največji in najmogočnejši. Kako 800 vm brutalnega klanca spremeniti v idiličen vzpon? Virtualno je to povsem preprosto, posnameš ga na kamero in zmontiraš... In s filmčki se ne topi samo ostrina detajlov ampak tudi 'odvečni' spomini. Vsi ta smotani odseki odpadejo, tokrat en opuščen in en nemarno podrt. Po drugi strani določeni kadri neverjetno pridobijo na ostrini in se globoko zarežejo v spomin. Vsako leto vlečejo nazaj, 'Ta Lipih Utrinkov' se nikoli ne naveličaš. Oglej si filmček!
24.10.2009: Monte Chiavals (2098 m), predogled 422 - 425 - 428 - 425. To je dobitna kombinacija!
20.10.2009: Jermanova vrata
18.10.2009: Rezijanska Skuta Predlanske fotke nad Rezijo.
17.10.2009: Fiasko pod Raduho
11.10.2009: Ta visoka Rosojanska runda Tura idealna za snemanje; ne samo za snemanje, v vseh pogledih čudovita avantura. Maurov film je pa resnično 'must-see'!
7.10.2009: Po neskončnih mulatjerah nad Trento Oglej si Maurov filmček!
4.10.2009: Tandlspitze, 2633 m
3.10.2009: Mulatjera pri Bogovski grapi ;)
27.9.2009: "Navadno večji raven svet brez drevja in grmovja" ;) Oglej si filmček.
26.9.2009: Zadimljena gora pod šefom Karnijcev, 2460 m Nad 2000 m se je obetala jasnina, tako da smo ciljali čim višje, ampak megli nismo ušli in vrh upravičeno nosi ime 'dimna gora', začuda pa slovi kot izreden razglednik. Že drugič sva tako z Manjco ostala prikrajšana za bližnje poglede na ostenje in skupino 'Visokega stražnega stolpa'...
20.9.2009: Dvakrat Poldne nad jezeri Po poškodbi (med kladivom in nakovalom pribita ličnica, pretres možganov, počeno rebro, hematom na nogi) me tečen prehlad ni ustavil, tako da sem malo na silo trmaril in na koncu se nam je pri raziskovanju nabralo konkretno čez 2000 vm. Posebno drugi krog je bil tako strašno lep...
6.9.2009: Gorjane, 1693 m Takoj prvi vrh v Karnijski Alpah, z izjemno zahtevnim kolesarskim pristopom po markirani gozdni 'cesti', ki vodi z Italijanske strani (žal je tudi to cesto delno načelo petkovo neurje), z res čudovito razgledno vršno glavo, kjer so Julijski vrhovi po vrsti nanizani kot na razstavi; ampak žal grebenski spust ni nič posebnega in to je še blaga ocena...
5.9.2009: Po neurju Petkovo neurje se je tako razbesnelo nad Ljubeljem, da je voda še v soboto zvečer dodobra zalivala asfaltno cesto. Posledice tudi na terenu niso prijetne, cesto na Zelenico bodo sicer žičničarji sanirali, luštna graničarska pot je pa uničena, razen če se je ne lotijo z lopato in krampi, pa še v tem primeru to ne bo zadoščalo. Žal.
31.8.2009: Nad kukavičjim gnezdom Nekaj bodic (kaj bodic, tudi ogenj je že bruhal) je že padlo, da je treba enkrat končno že posneti film z domačo slovensko glasbo. Slovenska ABA je kot nalašč, izbor je bil prišepnjen s planinske strani, besedilo uglašeno z dogajanjem, kadri vsi po vrsti spektakularni, le filmski igralci niso nič posebnega. Ampak bog pomagaj, drugih na hitro ni bilo moč najeti...Oglej si filmček Nad kukavičjim gnezdom.
Uvodni 'juhu': posledica na čisto odpeljane stopnice, ki je včasih predstavljala malo psihično zavoro v kontra smeri. Nekaj lufta in jeklenica skrbita za ustrezno razpoloženje.
30.8.2009: Baški 'rekasam' Ponovitev, nekaj utrinkov:
27.8.2009: 'Babnica', holivudska ponovitev Poglej si Maurov filmček
25.8.2009: Debeluška in Visoki mož Oglej si Maurov filmček.
23.8.2009: Točno (O)Poldne, holivudska ponovitev Oglej si Maurov filmček.
20.8.2009: Reisseck, 2965 m ('bike and hike') Zgoraj nad platojem z jezeri so tako nemogoči skalni skladi, da se s kolesom po potkah peljati pač ne da. Po potkah? No, uhojenih poti več ali manj niti ni, so pa ploščate skale markirane na vsaka dva metra. Del (od zgornjega jezera do lovske koče in naprej v dolino) kjer smo peljali, je bil pa zelo zanimiv...
2.8.2009: HochŠtrudel, 2680 m Oglej si Maurov filmček.
1.8.2009: 'Babnica' (z dodatkom 'mokrih doživljajev') Kot sem že enkrat uporabil, ta boljše fotke so od Luka, za ostale pa ni važno... ;)
29.7.2009: Nepričakovana feratomanija na Krniških skalah
27.7.2009: 'Milštetske' Alpe, grebensko prečenje v 3/4 taktu Nad Milštetskim jezerom je prav prijazen in zaobljen greben, ki se pne na višini 2000 m. A bolj ko sva študirala turo, slabše je kazalo s spusti, saj potke prav globoko v dolino ne vodijo in se hitro končajo na cestah. Najboljša opcija s spustom se je kazala v '3/4 taktu', če štejemo od vzhoda. In tako sva pač del grebena v korist dobrega spusta prečrtala...in za.ebala! Za vzpon na greben je možnosti ogromno, saj je cest malo morje. A glej ga vraga, najina 'zanimiva' smer pristopa, ki je premogla na zemljevidu super obetajočo prečko, se je izpridila nekje v nemogoče zaraščeni in zamočvirjeni goščavi - potka namreč v naravi ni več markirana in je brezupno zapuščena. Niti peš se ni dalo prebijati, tako da sva po daljšem trpljenju raje odlomastila navzdol po hosti... ...tu nama je prav prišla trma in zgoraj na grebenu se je (po sicer dveh-treh urah zamude) uživalo kar samo od sebe. Nekaj časa sva še razmišljala, da bi vseeno potegnila cel greben, ampak časa za vse ni bilo več. Ali cel greben ali cel spust. Na koncu sva tako 'dobro' izbrala, da sva izgubila vse... ...namreč po zanikrni potki (ali 'kravja' ali pa je sploh ni) v zgornjem delu in sredinskem štukanju sva se v spodnjem delu navzdol prebijala po soteski, ki jo je pred mesecem dobesedno razbil zemljski plaz. Saj opozorilo je viselo (zaprta pot), ampak "a sva se zato borila" in se žal nisva pustila odgnati... Greben je pa več kot lušten in praktično v celoti vozen. Več ali manj sva se vseskozi držala samega grebena, potk je namreč več, tudi markirana se enkrat razcepi. Filmček je posnet v HD (Panasonic TZ5), pozimi sva enega kratkega že objavila in je bil zadovoljiv, tokrat sva bila s kakovostjo posnetkov precej razočarana - zatikanje in mežikanje, (ne)ostrenje, slabo delovanje stabilizatorja... Oglej si Manjčin filmček.
26.7.2009: Ž'tiče s prečko, 'holivudska' ponovitev Oglej si Maurov filmček.
24.7.2009: Smučišče nad Osojskim jezerom (Osojščica/Gerlitzen) Zgoraj tudi poleti od 'planincev' obljudeno smučišče, kjer se vse mlado in staro udobno vozi po številnih žičnicah, na sam vrh pripeljejo (vsaj) štiri. Spodaj pod smučiščem in do jezera je potem še kar v redu potka. V skupnem precejšnje razočaranje!
23.7.2009: Na grebenu 'Mirne gore', Palnock Zelo lep greben. Lani smo ga vozili v smeri na Mirnock, letos sva pogledala od sedla nazaj na manjšega brata. Žal spust s Palnocka ni bil nič posebnega. Zgoraj še kar, v spodnji polovici (pod vasjo) sva pa pričakovala bombastično potko, žal pa EU sredstva niso zadoščala za kaj več kot ušivo vlako... :(
21.7.2009: Na vrhovih 'Ruševca' Lani nam je uspela fenomenalna tura in še nekaj idej je ostalo na rezervi. Tako sva šla pogledat, kako izgleda grebensko prečenje na Latschur, ampak za kolo se je izkazalo kot nič posebnega, ambient je bil pa super. Spust do jezera sva tokrat zastavila tako, kot bi ga morali peljati lani, a se časovno ni izšlo. In ta spust do Belega jezera je noro strašen cukrček...
5.-11.7.2009: Portes du Soleil (NI, Les Gets) Les Hauts Forts, 2466 Za začetek nekaj fotk (posamezne so brez vednosti lastnika ukradene iz Maurove kamere) in Manjčin filmček edine 'poštene' ture v mega 'kolesarskem rezervatu' Portes du Soleil: Les Hauts Forts, La Premiere... Po preučevanju zemljevida je bila trasa hitro potegnjena. Vršni vzpon po 'križcih' ni ravno strašil, zato pa je bila možna past križec na delu spusta in če bi padli v mišnico...bi nas Tablaši še malo bolj špikali... ;)
28.6.2009: "Rain check" nad Litijo Po grebenu smo se peljali ravno toliko, da je Žiga pokazal, zakaj je na Tabli lastnik nicka "15° čeh", naprej se nam pa ni dalo več truditi...
27.6.2009: Dobra(tsch) gora Oglej si Maurov filmček.
26.6.2009: (Točno o)Poldne
25.6.2009: Praznično deževni Ojstrc
14.6.2009: Ž'tiče s prečko
13.6.2009: Jauken Runde brez 'jaukanja' Še ena od kolesarskih tur s prstom po zemljevidu, ki je padla na plodna tla. V naravi ni bilo potrebno nič prilagajati, tako kot je bilo planirano, je bilo kar najbolj optimalno. Žal je zadnji odsek prečenja pod grebenom Jauken malo netekoč, ampak nič ne de. Celota je luštna! Najnižja točka je 650 m, najvišja 2209 m, gor-dol pa toliko, da je bilo višincev na koncu krepko čez 2000 m. Zadnji spust smo povišali pod Reisskofel, kar se je izkazalo za piko na i! Poglej si Manjčin filmček!
31.5.2009: Topa Ojstrica Tretji obisk, pobrskaj v arhivu.
30.5.2009: Oštarijska runda Ne samo smučarski, tudi kolesarski 'eldorado'. Oglej si filmček! Baje je potrebno v zapisu dodati še nekaj družabnega, kakšna vaja iz šolskih klopi, ko smo pisali priljubljene doživljajske spise, bo ravno pravšnja. Lahko poskusim. Prvi vzpon se je postavil tako na ostro, da če ne bi bil betoniran, na kolesu ne bi šlo. Ko je betona zmanjkalo, je bilo višje na srečo samo še 'zajebano', tako da je prav lepo šlo. O spustu nimam kaj pisati, je šlo preveč tekoče, razen zgoraj, kjer smo morali potko malo spucati. V pravcati Dolinici smo zaradi nevrisane ceste iskali začetek glavnega vzpona, in ko smo ga le staknili, je bilo po uvodni prečki ležernosti nemudoma konec. Ta vzpon je namreč povsem na meji, 'najhuje' pa je, da je razen dveh-treh mest v celoti vozen in v takega se pač ne spodobi gurati - po domače zapisano je klanec brutalen. V gozdu so nam za dvig morale ravnoprav prišli kolesarji, ki so se tam spuščali. Posebno druga polovica skupine, ki je preko ovir sestopala peš, nam je ego nabila do neba. V takem seveda tekoče stisneš celoten odsek in pozabiš, da ti črpalka vseskozi razbija na sami meji. Ko smo prišli na odprto, se je pa klanec začuda šele zares začel, mulatjera do vrha je namreč počistila celotno zalogo energije. Spust z vrha je bil tudi videti 'zajeban', pa potem ni bilo tako zelo hudo, tudi krajši vzpon pred zaključkom je bil lahak, za zaključni spust je pa v fotkiču zmanjkalo baterije, tako da tega dela spisa ne morem napisati... ;-) Tršica pravi, da bi bilo spis potrebno ponoviti. Hja, kako pa naj za vraga turo opišem boljše, ne da bi zapisal, kje smo sploh bili? ;-)))
26.5.2009: Tradicionalni smučarski zaključek na Mangartu Zaključek 10. smučarske sezone. Snega je bilo letos res ogromno, žal jo je grdo zagodla pomlad, ki zaradi muhastega vremena in razmer strmih smučin ni omogočala, tako da je veliko novih in zanimivih želja, ki bi bile ob tako debeli snežni odeji verjetno uresničljive, ostalo le v mislih... Še nekaj lepih utrinkov si lahko pogledate pri Boštjanu.
24.5.2009: Filmska ponovitev WWW (Wunderbare Weibere Wanderwege)
23.5.2009: Režovnikovo poldne (Reschounikturm)
17.5.2009: Cut-Throat, tretji del Kolosalni mikado žal manjka, milostni streli prav tako, za vse ostalo je tu Master..., pardon Maurov film ;)
16.5.2009: Www, Wunderbare Weibere Wanderwege Še ena od PPP, letošnja že tretja. Prosto po Prešernu se to prevede v: po Planinškovih poteh... ;)
10.5.2009: They Shoot Horses, Don't They? (Only Fools on! Horses) Mauro je skupaj spravil za en celovečerec, tako da tekst odpade! ;)
9.5.2009: Polenta pod Hudim Vršičem Sella Nevea, slabih 150 vm po duhamorni cesti na smučišču navzgor. Levo na sneg in po lepih ter zalitih prehodih direktno na obširne in s soncem obsijane pode pod Lopo. Do višine nekje dobrih 1600 m prav obetaven sneg, višje pa na lepem vse hujši gnoj. Ob osmih se je zelo hitro začelo kvariti še vreme. Pogled zgoraj proti Hudemu Vršiču ni bil nič obetaven, spodnji prehod ni več zalit, a bi se s smučmi še dalo kaj sčarati, tako da smo vseeno pritiščali pod steno (2100+ m). Še hujši gnoj, obrnili in se povzpeli na sedlo desno pod Grdim Vršičem, kjer nas je zajela megla. Odnehali v totalnem gnoju na grebenu nekje na 2270 m. Smučarija ni bila švoh, predvsem je bila zgoraj po 'polenti' (simpatičen termin sva si izposodila pri 'Jakatu') zelo zanimiva.
30.4.-3.5.2009: Proti morju Končno sem se uspel zmotivirati, da sem uredil morske fotke. Ta lepe so od Luka, ta navadne so moje, za ostale se pa ne spomnim... ;)
26.4.2009: Karnijske alpe: Monte Volaia, 2470 m Na turo nas je spravil mamljiv zapis s konkretnimi presežniki na italijanskem forumu. Od novega okolje, težav do kakovosti snega in zalitosti - vse bi nam moralo ustrezati 'v nulo'. Izhodišče je Piano Della Guerra, 1070 m (Forni Avoltri), za markacijami 141 (sestop do struge, prečkanje potoka po razmajanem mostičku, zatem po cesti do gozdne meje na 1400 m. Tu smo nadaljevali levo (smer SV) od vpadnice vrha, kjer smo ugledali človeški piki in tudi prehodi so se obetali... Nekaj višje se je vreme začelo kvariti, zabutalo se je, padli smo v meglo, ujeli piki in izvedeli, da smo normalko zgrešili na celi črti. Po takem prijaznem udarcu je 'odmaglila' vsaj megla, tako da smo se za nosom in za prehodi usmerili nekam v smeri, kjer bi moral biti vrh Volaie. Na 2000 smo odvili desno, proti V, in zatem z robu dobrih 100 m višje naravnost in zelo strmo navzgor na S predvrh ter po ostrem grebenu prečili na glavni vrh. Ostrega 'šusa' je bilo za 300 vm, strmina pa 45-50°, mestoma tudi več in prav na teh mestih je bilo trdo kot beton in celo malo ledeno, tako da smo stisnili rep med noge in za sledmi po fantastičnem snegu odsmučali po normalki, ki v nasprotju z obeti ni nič posebno zahtevna. (Normalka gre sicer od gozdne meje v smeri sedla Ombladet (JV) in nekje na 1900 odcepi levo (SV) po neprestrmih prehodih na vrh.) Zgoraj smo imeli super 'grifig' trdo in 'speglano', tako da se je kadilo za nami, nižje pa vse bolj odjenjano. Zgornji, težji del spusta se konča na 1900 m (nekje ocena III), nižje mimo planine Ombladet (pod planino je prehod na levi strani) je turni smuk.
25.4.2009: Nad Rezijo, Vrh Žlebi in Velika Baba Vrh Laške planje in sama Laška planja naju je smučarsko dolgo časa mamila k obisku, na koncu sva pa (zaradi vodnička in lastne nekritičnosti) krepko zamudila, ker so bili spodnji prehodi povsem kopni. Tura je pač zimska in ne pomladna... Tako smo šli na rezervno varianto na sedlo Med Baban. Zgoraj smo za točno 5 minut še ujeli sonce nato pa v čudnem vremenu, ki se ni in ni hotelo odločitisamo za zgago, pociljali proti Vrhu Žlebi, 2335 m. Z njegovega (20 m nižjega) predvrha po JV pobočju na sedlo je smučarija težka nekje za dobro III. S sedla sva z Boštjanom brez 'babe' skočila še na ta Veliko Babo in ujela luštne zavoje po čudovito predelanem snegu, kjer si zgoraj sam izbiraš strmino pobočja.
22.4.2009: Grintovec, Fritsch-Lindenbach Boštjana sem peljal firbce past v Karničarjev smučarski Fritsch-Lindenbach. Moje mnenje je še vedno ostalo, da po tako zračni smeri s smučmi na nogah pač nimam kaj iskati. Tokrat je bil sneg za vzpon malo boljši/trši kot pred leti, tudi izstop sva poiskala nekaj nižje. Boštjan je po prečenju zgornje flanke v levo kar pošteno popraskal po bolj ali manj poprhanem žlebičku, sam pa sem poskusil kakšnih 10 m nižje in vstopil v žleb, ki pada z Dolske škrbine. V njem me je pričakal krajši ledni skokec, ki je bil sicer 'skoraj' navpičen, a prav lušten. V primerjavi z akrobacijami izpred treh let, sva jo tokrat zelo poceni odnesla. Nad škrbino naju je pričakala tako pravljično zalita in speglana vršna glava Grintovca, da bi bil smrtni greh odsmučati po Strehi. Vršni naskok iz Dolcev je mogoč praktično kjerkoli, tega čuda še nisem videl. Navzgor sva pociljala po normalki, z vrha pa sva odsmučala več ali manj točno direktno navzdol v Dolce, kjer je za kakšen plus težje. Začuda še po drugi uri ni niti drobec odjenjalo, tako da se je zgoraj pošteno prašilo pod robniki... Na koncu je po celodnevnem uživanju prišel tudi račun, a je bil pastriski prehod v Suhi dol tokrat presenetljivo prijazen. Štorkljanju do Suhadolnika se tudi ni bilo moč izmakniti.
18.4.2009: najdiHojca nad Jesenicami Sem bil že večkrat na tapeti, zakaj neki zakrivam ta luštne kolesarske ture. Razlogov je več, glavni je vsekakor, da vsaka potka prenese samo določeno frekvenco obiska. Tako pohodnikov kot kolesarjev. Pa zakrivanje sploh ni tako dosledno, kot nekateri jamrate. Ta 'pravi' ste se dosedaj s pomočjo številnih namigov uspešno prekobacali preko vseh 'ovir'. Prečke okoli Hojce vam pa z Lukom vseeno ne želiva. Še več, prečke vam sploh ne privoščiva! Tisti ta vztrajni, ki se s tem ne boste sprijaznili, boste Prečko vseeno slejkoprej našli... ;) En kratek obisk za pripravo terena. Toliko, da se prevoha, kaj je na hribu zanimivega. Vzpon je bil začuda kar vozen, nošnje in porivanja bi bilo še manj, če bi bila podlaga ustrezno suha. Potk je nasploh veliko in gredo v vseh smereh na Hojco. Dol smo se zapodili po najbolj obetavni varianti, Marijana je že takoj odstopila zaradi tehničnih težav in je šla dol dobesedno tekaško. Z Lukom sva po začetnem spustu več ali manj vodoravno prečila za markacijami, ki sva jih nekje očitno izgubila, Prečka se je pa kar odpirala pred nama. Nazaj se nama sploh ni ljubilo, tako da sva se oklenila Prečke, da vidiva, kje se vse skupaj konča. Ampak začuda ta Prečka nima ne konca ne kraja. Ko so se pod nama menjavale doline, nama je po dobri uri kočno le užgalo, da bova naredila celotni krog in res sva priključila na Marijanin brzinski spust. Posebno sem bil opozorjen, da moram navesti, da so bile vse fotke posnete z Lukovim fotoaparatom. Slike so resnici na ljubo res luštne, najbolj tiste, kjer je samega sebe poslikal! ;)
13.4.2009: Bistriški greben
11.4.2009: Hochalmspitze: višinska bolezen na 'visokiplaninskišpici' Nekako so naju le zvabili na prvega tritisočaka, kjer je bilo sicer zelo zanimivo, a je bilo plačilo na koncu le preveliko. Naslednja dneva idealnih razmer v gorah sta šla namreč v maloro zaradi Marijaninih žuljev, prav tam se je tudi pričela višinska bolezen... Do vrha Hochalmspitze (3360 m) je od ceste pri Gmünder Hütte celih 2200 vm, tako da je v takem najbolje takoj pritisniti na plin, da si pač čimprej gor. Kot nalašč je bil Matija razpoložen, tako da smo še v mraku pridno grizli monotono cesto. Ampak takle visok kucelj je očitno bolj psihološko trd oreh, tako da Marijana in Boštjan v borbi z žulji tempa nista uspela držati. Matija se nazaj ni oziral, tako da sva po cesti letela naprej na plano, kjer sva višje začuda zgrešila Villacher Hütte in na 'Grintovcu' strateško zabremzala ('ja samo pričam, onako kako čujem' ;) in počakala zamudnika, da ja ne bi zadaj prehitro obupala. Boštjanu se je višinska že razvila v trebušne bolečine, po drugi strani je Marijana taktično hitro povlekla naprej mimo 'Triglava', in ko smo se bližali psihološki meji tritisoč, jo je višinska bolezen na lepem treščila točno v pljuča. Par metrov tlake in globoko hlastanje za zrakom, kot da zračnega pritiska sploh ne bi bilo več. Vmes je vseskozi strateško oprezala nazaj za Boštjanom in vneto preračunavala, koliko fore še ima, da jo bo suvereno 'obranila' do vrha, kar ji je ob vsem sopihanju in hlastanju tudi 'uspelo', kjer se je na vrhu Matija že režal kot pečen maček. Ok, dosti 'zajebavanja' nemočnih... ;) Z vrha, točneje petnajst metrov izpod vrha, smo 'odmaglili' po fenomenalno zalitih širokih vršnih pobočjih. Takšnih pri nas pač ni...
10.4.2009: Trenta Scabious
8.4.2009: Stari grad
6.4.2009: V iskanju Scabiose Trente
5.4.2009: Trst je naš, drugič Vrnitev na mesto zločina, odkoder nas je pozimi pregnala huda burja. Tokrat nas je uspavalo prijetno sonce, tako da smo bili bolj na 'easy'. Še jurja višincev nam ni uspelo naklepati, vsekakor pa smo uspeli prevoziti 'stenco', kjer smo zadnjič ob 'sapici' skoraj poleteli...
4.4.2009: Na nož, na nos, Nanos Nanos: ta huda gor, ta huda dol, vmes in na koncu pa luštni prečki. Morda se obeta tudi filmček?
22.3.2009: Pod Montažem: Vrh Brda Smučanje z Montaža je vedno mamljiva ideja, ko je Luca Vuerich letos kot prvi presmučal J steno, pa še toliko bolj. Z vrha po Findeneggovem ozebniku sem sicer že peljal, a sem šel spodaj po 'grozno' izpostavljeni in pomrznjeni Veliki polici, ki preči celotno Z obličje Montaža, raje previdno peš. Na S po Amaliji in na Z v Dunjo je pred leti smučal že Mauro Rumez, ampak tam si res ne predstavljam, da bi bilo vse ustrezno zalito. Zato je bila Lucova trasa na J toliko bolj privlačna, da smo šli pogledat... Nekje na polovici smeri je glavna orientacijska zanka - kako priti mimo skalne pregrade, ki J steno zapira po celotni širini. Lucov vris je na prvi pogled milo rečeno čuden, saj je potegnil kar po sredini čez skalni skok, ki niti pred mesecem ni bil zalit. Že takrat sem imel ogledani dve smučarski možnosti, najbolj obetavno povsem na desni strani (na licu mesta se je zatem polica izkazala za samo poprhano), prehod povsem na levi pa tokrat sploh ni bil OK, ker je bilo takoj za vmesnim robom kopno. Tam nekje, kjer je vrisal Luca, se je sicer kazal plitek in kratek žleb, ki je vodil na škrbinico na robu in sem šel čisto za hec pogledat, če se mi bo na drugi strani prikazala Marija. In res, takoj za robom je pričakala 'skrajno' izpostavljena polica, ki je (ravno še smučarsko) povedla na veliko vesino pod izstopno grapo. Prehod je sicer res smučarski, a 'trga gate' in me je ob misli na smučanje že gor grede malo 'navilo', ker enostavno ne dopušča najmanjše napake. Žal do poskusa smučanja na koncu ni prišlo, ker nas je na drugi strani vesine, v izteku grape pričakalo preveč napihanega in že močno ojuženega snega na pomrznjeni podlagi.
21.3.2009: Jerebica, Tumova Tumova na Jerebico je baje edina smer, kjer se je Tuma pustil vodniku, da ga je 'potegnil' čez skok. To in dejstvo, da je bilo v kopni sezoni vedno nekaj jamranja nad mokrimi skalami in vlažnim kaminom, nama je dalo slutiti, da bi znalo biti pozimi mnogo lepše in tudi lažje... Vodniček Zimski vzponi je pri Tumovi smeri več ali manj skoraj v celoti v zmoti: opis dostopa je zavajajoč, težava spodnjega skoka podcenjena, izstop je glede na opis na drugi (= levi) strani vrha Jerebice. Turo smo začeli od Predelskega jezera in po grapi (prvih 100 m smo graben s skoki obšli na levi, zamudno), ki vodi točno v Tumovo smer, pociljali naravnost navzgor. S skokom v spodnjem delu, ki ni imel ravno najboljšega snega/ledu, smo imeli kar nekaj opraviti, višje je šlo zatem zelo strmo in brez posebnih težav do deset metrov pod grebenom. Nad razcepom v sredini smeri sta možni celo dve varianti, ki smo ju malo pokombinirali in vmes zaradi tega povsem 'nehote' preplezali še en manjši skokec, ki bi se mu lahko ognili. Pod mogočno valovito opastjo sem begal levo in desno, ter na koncu zaključil, da bo najlažje šlo na desni, medtem je Boštjan uredil štant na nahrbtnikih, Marijana je pa v brezdelju začela 'zmrzovati'. Z lopatko sem se zavzeto lotil kopanja rova, pa mi ni uspelo zvrtati skozi opast, čeprav je bila luknja dolga že tri metre. Zatem sem stopil na sam raz, lovil ravnotežje in ob zoprnem vetru, ki mi je ves sneg znosil v oči, začel podirati opast. Da skrajšam, krepki dve uri sta trajali, da smo preplezali čez opast in se pogreli na večernem soncu. Ravno prav, da smo lahko ob poslavljajočem dnevu v prijetni svetlobi odsmučali v dolino. Zgoraj nas je še malo 'morilo', če bo s smučmi 'na pamet' sploh šlo, a so se na zračnih vesinah prekinjenih s pečinami prehodi lepo odpirali en za drugim. Spodaj smo za sanjski zaključek ujeli še 'tekaško' progo, ki nas je ob vse bolj 'krvaveči' Jerebici dostavila točno do avta.
15.3.2009: Macesje (Pichsov žleb) + Užnik (Huda jama) Pred leti sva nekaj podobnega že izkusila, a Pichsov žleb ni bil zalit, Huda jama pa prehuda. Tudi to sezono sva že obračala, tokrat se nama je pa vse skupaj zelo lepo poklopilo. Še sonce se je prav prijazno skrilo, tako da sva imela 'cel' ljubi dan na razpolago. Edino najtežji odsek Pichsovega žlebu sva morala malo obdelati s cepinom (prestop preko drče) in še opast pod Užnikom sva podrla, potem je pa ob pomoči odličnega snega na obeh spustih šlo kot namazano. Na obsežnem snežišču pod Hudo jamo sva vodoravno prečila na 'Cjajnikov' greben in na drugo stran mimo Košutnikove bajte odsmučala do izhodišča. Zelo zadovoljna, zelo hvaležna. Uradno je spust z Užnika težji od Pichsovega žlebu, midva bi ocenila prej obratno. Oceno 'Pichsa' bi tako s IV+ popravila na V- (400 m, 55°/45°), ker je ključni odsek v zgornjem delu glede na najine izkušnje verjetno le malokrat 'speglan', strmina pa tam doseže od 50 do 55°. Spust v Hudo jamo je s V- (500 m, 45°, pod grebenom 50°, zračno) realno ocenjen. Drugi spust je nasploh bolj smučarski, bolj slikovit in nasploh lepši.
14.3.2009: Kladivo, SV žleb, poskus Avstrijski vodniček (Tušar, Karavanke) poleg SZ žlebu pozna tudi SV. Opisan je skromno (da se ga od spodaj ne vidi ;), strmina je ocenjena do 45°. Poskusili smo od Skarbine, brez težav našli žleb, strmina po planu, potem pa točno v kotu, na vrhu prve tretjine, kjer se žleb zasuče v desno proti vrhu, nad prvim teoretično še smučljivim skokom nepričakovano trčili ob višji skok, ki ga ne bi 'smelo' biti. Nekaj časa je še kazalo, da je na levi obvoz, a se ga brez vrvi nismo upali lotiti, čeprav smo dolgo časa podirali opast na vmesnem robu...
7.3.2009: Peca, tokrat striktno Veška kopa namesto Bistriške špice ;) Seveda gre spet za 'staro dobro' Bistriško špico, le da smo pociljali zadnji vrh v grebenu, Veško kopo. Smučali smo najprej na SZ stran (po eni vmesni varianti, nič posebnega) kakih 600 m nižje. Nazaj gor in po normalki na Lužo.
1.3.2009: Obir: na Ojstrc mimo Zvonika Avto smo pustili ob glavni cesti (pod kmetijo Jagovc), do tam smo tudi prismučali. Spodaj (tega dela je 500 vm) se je pri vzponu smiselno posluževati markiranih bližnjic, za spust je pa boljša izbira cesta. Večina se od tam povzpne na vršni greben po Široki riži na desni. Mi smo šli gor po Zahodnem žlebu (Gipfelrinne, 400m, do 40°), kjer je dovolj širok za prijetno zavijanje, le v spodnji tretjini prostor lahko omejuje drča po sredi. Z vrha smo odsmučali po odličnih razmerah v atraktivni in kar strmi varianti mimo Zvonika (tudi čez 45°), ki se Z žlebu priključi 200 m pod vrhom Ojstrca. Zatem smo šli še enkrat gor in odsmučali še celotni Z žleb. Zelo luštna tura, le gneča na samem vrhu je malo odveč.
28.2.2009: Smučarska lepotička s Koritniškega Malega Mangarta Pred šesto smo pod Borutovim vodstovm že expresno noreli po cesti, ob osmih 'plezali' navzgor po J steni in se zatem zataknili na že močno odjenjanem ključnem prehodu (JV orientacija), pravzaprav na vrhu velike rampe, kjer je kraljevala neprijazna opast. Z vrha KMM je dosedaj edini smučal Mauro Rumez, vendar poteka smeri nismo poznali. Sam je navedel smer kot via Slovena, 45-50°, kar bi lahko pomenilo tudi v okviru markirane poti, ki se osrednjemu delu J stene umakne. Pogled (recimo s Kotovega sedla in nad Koritnico) nakazujeta na dve možni varianti spusta, ki se združita nekje na slabi polovici smeri, pod črno steno Hriberja. Nad rampo smo odstopili od ambicioznega smučanja po obeh variantah in izbrali desno nadaljevanje, ki je obrnjeno proti JZ. Vršni del smučanja je bil lušten, potem pa čisto nobenemu od nas ni pasalo po zelo ozki grapi (pomrznjeno, dno na U) skozi ključni del (od spodaj desno od Hriberja), ob grapi se namreč ni dalo več peljati, ker je sneg izpred tedna pobralo. Tako smo se odločili za smer pristopa, kjer se je izkazalo, da je bila rampa tudi ob 11h še v dobri 'formi' in pri smučanju čez (odbito) opast ni plazilo pod smučmi. So pa začeli nervirati plazovi, ki so grmeli preko J stene Mangarta. Ob 'trušču' smo zapeljali na rampo, ujeli malce panike pri prehodu preko Plate, lepo vdeli spodnji prehod in že smo bili izven stene, točno takrat je tudi nekje nad nami zabobnelo... Po videnem je edina smiselna in res smučarska samo ena varianta spusta - razen v zgornjem delu, kjer je možno po želji izbrati vršni zaključek. Smer je pa strašno lepa, prostora je povsod ogromno, smuka zračna in odprta, prehodi atraktivni: Koritniški Mali Mangart, J stena, V, 50°/45°, 700 m. Eden najlepših spustov pri nas.
26.2.2009: Stol s severa + Orličje Southutte - Medvedji dol - po osrednji grapi čez S steno na vrh. Grapa je bila za smučanje skoraj idealna, izjemno zalita in zelo dobre snežne razmere - večinoma lepo smučjliv 'zbit sneg', malo pa tudi 'mešano'. Po drugem vzponu na vrh čez streho na levi sva se z Boštjanom zapodila na Orličje (2139 m) in po odlični podlagi odsmučala sicer kratko, a luštno in strmo variantico S dol v krnico v smeri Stolove škrbine. Čeznjo (malo navzgor) in po Janezovem žlebu v Medvedji dol. Smuka v 'riži' tudi zelo dobra in to vse do ceste. Edino sonce se je sramežljivo skrivalo za oblaki, gotovo zaradi premočne reklame vremenarjev... ;-)
22.2.2009: Jalovec iz Koritnice (skozi Loški žleb) Turo sva si ogledala že pred leti, a žal tudi tokrat spodnji skoki niso bili smučarski, če sploh kdaj so. Vršna glava Jalovca je bila trda, a je bil sneg tako lepo hrapav, da so robniki idealno prijeli. Še najbolj trd je bil prav ključni, izpostavljen prehod na rampo. Vzpon na vrh sva z Jezerc opravil kar direktno navzgor: z robu, kamor pripelje Jalovčev ozebnik, gor skozi ozek žlebiček in po strmih vesinah točno v smeri vrha. Gotovo najbolj smiselna varianta vzpona, če je le zalito. Loški žleb nama je pa lepo odjenjal, vsaj tam, kamor posveti sonce, tako da je bilo smučanje po 'malce ojuženemu zbitemu pršiču' odlično, le en senčni odsek v spodnji polovici je bil pa pomrznjen in to ravno najstrmejši... ;-) Za vse tiste, ki vas mika spust z vrha Jalovca na Jezerca, še nasvet, da se spodnji, najbolj izpostavljen del do rampe najlepše in najbolj tekoče smuča v okviru markirane poti (prehodi med skalami so namreč ravno pravšnji za zavijanje) - nikakor pa se ni pametno basati skozi žleb, ker se tam, če ni ravno idealno zalito, smučati pač ne da.
21.2.2009: Bele peči, J grapa - 'Klinarjeva' ...Tretji spust s Peči (Bele peči ali Lepi vrh) smo naredili z vrha direktno na J po grapi, ki je kot zimski pristop opisana v Klinarjevih 55*Karavanke. Najprej po grebenu proti Z do prve izrazite grape, potem po njej do ceste ob Hladniku. Zanimiva grapa, vse dodobra zalito, sneg vseh sort, zgoraj pršič, nižje je sicer nagajala plazovina, tako da smo smučali po bolj strmih brežinah.
20.2.2009: Kladivo, SZ žleb Prvi spust po tisočmetrski S steni Kladiva je uspel Iztoku Tomazinu: SZ žleb, V+/VI-, S6/S5-S3, 1000 m. Problem je priti pod steno. Hajnžev graben letos ni zalit za smučanje, tako sva goljufala iz Srednjega kota (Travnik), kar pa tudi ni bila dobra varianta, saj je bilo treba smuči sezuvati. Smer sva pozimi že splezala pred leti, tudi tokrat sva vstopila direktno, vsi skoki do vrha so bili zaliti (za plezanje več kot dovolj, za smučanje so trije smotani in gre glih-za-glih), same razmere so bile sicer varne, za smučanje pa niso bile preveč dobre, snežna podlaga se je spreminjala, dno grape je odsekoma zelo na U, največjo štalo pa je naredil veter v zgornjem-strmejšem delu grape, kjer je ustvarjal smotane robove, grebenčke, plošče,... Ožino/skok v zgornjem delu se da bočno predrseti (napihan rob in zamedeno steno sva ročno obdelala in odbila nekaj snega pri vzponu), skok nad rampo (nad osrednjim snežiščem) se obvozi po strmi prečki na levi, spodnji skok je pa bilo treba zapeljati na akcijo (na desni, kjer sva odbila manjšo ledeno bunko). Pod steno sva se gromozanski plazovini elegantno umaknila v levo. Z vrha do tal se je dalo na smučeh, s tem da je bilo kar nekaj abručanja zaradi razmer. Marijana je tudi malo 'pogoljufala' peš...
19.2.2009: Špik nad Nosom, J pobočje Zimska normalka s Pecola na Z predvrh Špika nad Nosom. Glede na neverjetno zalitost je bila sicer v igri direktna linija na glavni vrh Špika nad Nosom, a so bila JZ pobočja malo sumljiva, JV pa čisto sprejemljiva, tako da smo v izraziti krnici pod južnim pobočjem Špika nad Nosom odvili levo. Razmere vse do slabih 2400 m tudi povsem sprejemljive, tu se je počasi začelo bistveno bolj vdirati, zato smo naredili test obremenitve, ki je bil zadovoljiv. Nekje na 2450 m (30 m pod grebenom) je kar debela kloža na lepem postala tako trda, da je držala človeka, pod njo pa drsna plast. Malo smo cincali, naredili še en korak, naredilo je pritajeni vuuuf, in smo jo popihali navzdol na 2400, od koder smo stopili na smuči. Takrat so začeli še minirati na Kaninu, tako da je bilo zelo nelagodno in so padle hude besede na njihovo 'igranje vojakov'.
18.2.2009: Špik, tokrat prav po Kačjem grabnu Sam Kačji graben je bil tokrat zalit, zato greva seveda notri, vmes naju je presenetil en položen ledni skokec - s plezalnimi cepini nama ni bilo hudega, ostalo sprehod, nad grabnom malo na smučeh malo peš do vrha. Smučati se je dalo čisto z vrha, skalam se elegantno umakne po izpostavljenem loku z desne (od spodaj gledano). Spodaj nadaljujeva kar po grabnu, nad lednim skokom prečiva levo v gozd, potem pa zaradi nepreglednosti od zgoraj ne najdeva prehoda nazaj v graben, ki bi bil najbolj eleganten izhod. V gozdu je sicer smuka bolj slaba, prehode sva tako morala iskati v okviru markirane poti, sledi predhodnikov so bile zabrisane, na koncu le stakneva en prehod povsem na levi strani, kjer je bilo vseeno potrebno skočiti dober meter navzdol.
16.2.2009: Konjščica, Starhand, Ojstrnik (kvazi ponovitev) Še en luštni krogec nad Oštarijo. Od izhodišča po normalki v smeri za M.Cocco in na razcepu cest desno na Sagran. Smuka na SV tudi tokrat zelo dobra, kjer se grapa zoži sva zaključila in se po smučini vzpela na Starhand posmučat SV flanko, ki sva jo opazovala v soboto. Direktni vstop zaradi razmer ni priporočljiv, temveč se na čistino zavije 100 m nižje. Z vrha torej po gozdu dol in levo, tam je vodilo par smučin. Midva sva šla nekje vmes po strmem gozdnem pobočju, kjer je bilo odlično. Sama flanka je pa izjemno smučarska, tudi pršič je bil še zelo uživaško smučljiv. Glede na številne nove smučine na SZ pobočju Ojstrnika je bila sobotna reklama očitno pravi nedeljski booom. Razmere žal niso več 'FENOMENALNE', so pa še vedno strašansko uživaške, če le izbereš pravo linijo. Zgoraj nad drevesno mejo se namreč dela vse bolj konkretna kloža, nižje je pa že zelo posmučano, tako da sva si morala 'razširiti obzorja'. Prvič sva (obakrat seveda na SZ stran) peljala dol desno od smučin nekje do polovice spusta, v drugo pa sva se držala povsem levo in vse do ceste uživala v še nedotaknjenem prvovrstnem celcu. Ta zadnja izbira je bila naravnost odlična.
15.2.2009: Obrat v Prednji Špranji Pršiča v Špranji ni bilo več, ne spodaj ne zgoraj. Se je pa Špranja kot hladilnica izkazala tudi tokrat, ob sicer šibkem vetru je bilo mrzlo kot prasica. Predhodniki so (nekako se nam je uspelo zgrešiti se) obrnili v zatrepu 'spodnje' Špranje, tik pod kanalom, ki vodi v 'zgornjo' Špranjo. Plazovina pod kanalom je kar impresivna. V zgornjem nadstropju nad kanalom so se nama snežne razmere spreminjale od metra do metra, zatem se je počasi stabiliziralo in sva po še sprejemljivo položnem terenu potegnila do zadnjega macesna (1750 m). Tu sva si pobliže ogledala sicer na občutek dovolj varno skorjo, ki drži pešca. Od vetra dobro zbita skorja je debela kakih 20 cm, pod njo je tanka drsna plast, nižje je pa sneg lepo kompaktno stisnjen. Pod obremenitvijo z lopato se je skorja takoj odpeljala, tako da naju čisto nič ni mikalo, kako bi to lahko pri smučanju izgledalo na strmini pod Škrbino Prednje Špranje. Smučarija nad kanalom je bila še kar dobra, potem pa za pozabo. Najlepši dan, pa nama gre takole v maloro...
14.2.2009: Giro del Camoscio - krog nad oštarijo (Cocco/Kok, Sagran/Konjščica, Ojstrnik) Kovka imava sicer že dovolj, pa tudi spodnji del je vedno brezveze, ker je zaradi navala vedno več ali manj smučišče. Tako da poskus nove variante: Monte Cocco, z vrha direktno dol (odlično, nezvožen pršič) in potem iskaje čim bolj nedotaknjenega pršiča do nekje 1500+. Vzpon po cesti na sedlo in po grebenu za špuro na Sagran. Monte Sagran, spust (SV) na sedlo pod Ojstrnikom. Vršni del odličen, nižje nič posebnega. S sedla za špuro levo po cesti navzgor in nato desno skozi strm gozd in čez opast na vrh Ojstrnika. Ojstrnik, z vrha po SZ pobočju je bila smuka FENOMENALNA. 600 m odličnega in golobokega pršiča vse do planine Dolinca. Kakšnih pol ducata jih je glede na smučine smučalo pred nama, začuda so se vsi držali istega vbočenega hodnika širokega nekje 10 m, pobočje je pa 'neomejeno' široko. Midva sva 'paradirala' po celotni širini, povsod je šlo noro dobro. Žal se je dan poslavljal, drugače bi ponovila. S sedla se nazaj do izhodišča ('Oštarija Gams') lahko smuča po cesti, midva sva poskusila s prečko-vzponom po desnem bregu in potem navzdol lovila prehode desno in na cesto prismučala točno na Defarja, odkoder je še malce ceste do izhodišča. Vsega skupaj se je nabralo ravno 2000 vm.
9.2.2009: Ja, že spet ta Peca, tokrat z nočnim povratkom Imaš prav, se strinjava s kritiko, postala sva dolgočasna, je zmanjkalo domišljije. Ampak kaj ko je na Peci še nekaj odprtih idej, pa tako dobro in varno smuko ponuja... Pri vzponu sva sicer jamrala, ker je veter že v gozdu načel dan star pršič, zgoraj ga je pa praktično izničil. Ampak nič ne de, namen sva imela pogledat v Globasniški potok v smeri SZ, kjer veter kot nalašč še ni naredil škode. Z Veške kope do sedla/rame na 1700 m sva oddivjala v okviru markirane poti, ki vodi na Veško planino, zatem sva za prstom po zemljevidu odsmučala levo čez rob in lovila vstop v grapo, ki pada Z od Turna. Orientacija je v gozdu slaba, tako da sva prečila čisto preveč desno in se na lepem znašal na zelooo strmem gozdnem pobočju, ki pa je bil vseskozi dovolj redek za prijetno vijuganje med 'koli'. Ker sva grapo že slutila nekje spodaj pod nama, sva brez oklevanja kar nadaljevala čez prelomnico navzdol, strmine se pa tudi ni zares čutilo, ker so drevesa nudila varen občutek neizpostavljenosti, dovolj pršiča na trdi podlagi pa strašno lahkotno smuko. Tudi nižje po grapi je šlo fenomenalno, ko pa se grapa zaključi in se svet v levo odpre, je bilo pa uživancije nekje na 1000 m nepreklicno konec. Po nekaj skorje in kolovoza naju je po cesti Globasnica-Koprivna čakal še razvlečeno dooolg in položen vzpon nazaj na sedlo Luža. Povsem samotni (samo sledi živali) nočni sprehod na smučeh se je zgoraj pravljično zaključil s polno luno. Kot nalašč!
8.2.2009: Pa ne že spet ta Peca! ;-) Med tednom sva bila sicer tudi na Peci, pa kar ne upava napisati kot samostojen zapis, ker naju je že pošteno sram, da ne premoreva niti najmanjšega drobca domišljije. V zagovor zapiševa, da je bilo v četrtek porazno, saj je bil pršič moker, smreke so se otresle 'vode', smuka pa slaba. Tako da sva seveda v nedeljo morala pogledat, če je stanje kaj boljše. In res, že za dobro jutro naju je presenetilo 10 cm pršiča nad Koprivno, tako da sva do 'bivšega' Riepla komaj prišla z verigami, ampak to je obetalo super smuko in tako je tudi bilo. Le vršna megla je odvzela precej hitrosti, ki je zgoraj zaradi razsežnega 'smučišča' navkljub položnemu terenu poljubno velika. Po spustu do bajte sva vršni del s 'spodnjim' namenom ponovila, saj je snežilo kot za stavo. Ravnoprav, da je bila za konec nova odeja tudi spodaj dovolj debela za mehko zavijanje vse do Luže.
1.2.2009: Pravljična Peca, presežna ponovitev popolnega 'pršičarjenja' Takega pršičarjenja pa tudi še nisva imela, kamorkoli sva peljala, povsod naju je razvajal čudovito mehkoben pršič, po takem smuči kar same vijugajo navzdol. Dneva nisva hotela prehitro končati in sva do poznega popoldneva naklepala celih 2000 uživaških metrov. Za hec sva se enkrat spustila v smeri Veške planine, pravzaprav po strmem gozdnem pobočju desno od nje. Sledili so nama še trije domačini, ki so nadaljevali v isti smeri navzdol, midva pa hajd v okviru markirane poti nazaj na vrh po naslednje plavanje proti dolini...
31.1.2009: 'Gmajn' hrib, Gmeineck Zvečer reklama na TKGora, zjutraj na horuk študiranje ture, na bencinskih nobenega zemljevida, poledica na gorski cesti pod izhodiščem (Zelsach), iskanje začetka, zatem sva lahko sledila špuri, ki naju je srečno vodila vse do in skozi zelo gosto meglo nad gozdom, kjer sva sledem po spihanem grebenu komajda lahko sledila (vbodi palic so bili večinoma edini odtisi), dokler se na 2400 ni končno odprlo modro nebo in sva osuplo opazila, da sploh ne hodiva po normalki ampak po nekakšnem JV pristopu... Na vrhu so nama razložili, da sva prišla po 'ta dolgi' poti, ki gre povsem okoli vogla in kjer očitno 'nihče' ne hodi. Ta nesrečna okoliščina nama je bila ob pogledu na povsem zvoženo normalko kar naenkrat srečna in sva seveda navzdol odmaglila v najino smer, kjer sva lahko uživala na širokih nedotaknjenih vesinah z nekaj pršiča, nižje v megli sva pa tudi uživala v lepo smučljivi mehki kloži. Zgoraj sva še približno sledila dvema predhodnima vijugama, dokler nista zavili na spihan rob, midva sva po v megli odvijugala kar naravnost navzdol, saj glede na sprintan zemljevid vse pobočje vodi v isto dolino. In res, zataknila sva se le enkrat v smotanem grabnu, kjer naju je kmalu rešila cesta, na njej pa sledi normalke...
30.1.2009: Čarobno mehka fantazija na smučeh (kjer so pravljice doma ;) ...in kje neki so doma te pravljice? Pod Peco, jih kralj Matjaž skrbno čuva!
25.1.2009: 'Plavanje' z Mrežc; tokrat direktno do avta Za vse ljubitelje Mrežc (tudi Debeli vrh paše v to kategorijo) in hkrati sovražnike smučanja po smeri pristopa od koče do spomenika. Namesto da bi v gozdni strmini pod vrhom Mrežc odvili levo, samo nadaljujte naravnost navzdol. S primerno (majhno!) težnjo v levo boste zadeli točno na izhodišče. Gozd je vseskozi dovolj redek, da omogoča čudovito vijuganje. Gotovo najbolj smiselna/smučarska varianta spusta.
24.1.2009: Bistriška špica ali HochPetzen... ...pravzaprav ne veva, ker je bila taka megla z vetrom, da se ni nič videlo. Domačin je odstopil nad zadnjimi mogočnimi drevesi 100 m pod grebenom, midva pa na glavnem grebenu. Na sam vrh nisva tišala, ker nazaj ne bi več našla! ;)
18.1.2009: Palec, Grapa (stari mački in copycats) Dva mačka iz 'stare garde' strmih smučin sta se tako močno pohvalila s stoletnimi izkušnjami, da nam kaj drugega, kot učiti se od mojstrov, niti ni preostalo, pa čeprav tudi mi trije skupaj naberemo krepko čez 100 let, žal je smučarskih izkušenj precej manj... Vsi, ki poznate SV grapo v Palcu, boste potrdili, da je sam pristop zelo smotan. Midva sva se jo enkrat že lotila na horuk, med tednom in to popoldne - seveda nama je zaradi štrikanja spodaj zmanjkalo časa. Tako smo tokrat po nasvetu ležerno pristopili z Ljubelja preko Suhega ruševja in samo še sledi z vrha v grapo smo morali poiskati. Megla in veter, ki je pometal s sledmi, bi nam spust kaj lahko tudi skrila. Snega na vrhu ni ravno v izobilju, smučinama sem sicer v peš izvidnici z lahkoto sledil vse do skoka v grapo, a me linija mačkov ni prepričala (nekaj ožin in kopnih mest), tako da sem poiskal bolj zasneženo variatno spusta z vrha Palca v grapo. Gre za bolj direktno in tudi lepšo (malo se je pa treba pohvaliti) linijo, ki pa tudi ni bila preveč užitna, saj sta se dve napihani ožini ob smučanju tudi za drajsanje izkazali za zelo netekoči. V grapi posebnih težav zaradi 'lahkega' snega (več ali manj pršič) ni bilo več, le vidljivost (megla, difuza, sneženje) je bila slaba in je prvi smučal bolj 'na pamet'. Skok v zgornjem delu smo obvili na desni za predhodnikoma (zapihane smučine so se tu in tamo samo slutile), pravzaprav v trenutnih razmerah skoka ni - celo dovolj zalito in široko za smučanje. Skok-iztek ni bil zalit (ali sploh kdaj je), tam pa so bile sledi že lepo razvidne in so nas vodile vse do ljubeljskega predora.
17.1.2009: Veliki Nabojs, zelo lep spust v Špranjo Grapa, ki pada z Nabojseve škrbine v Špranjo, je večkrat smučana in je tudi opisana v Candolinijevem TS vodničku, a je potrebno ujeti primerne razmere, ker je sam iztek le malokrat zasnežen - navadno tam curlja slap, pa tudi spodnji del grape je razbit. Tokrat je bilo v nasprotju z lani vse krasno poglihano, ledni slap pa na debelo zasnežen, tako da se je dalo kar na horuk priti v grapo (sicer obstaja tudi smotan obvoz na desni strani) in v lagodnem rezanju smučine smo počasi dosegli Nabojsevo škrbino. Normalni zimski pristop (in smuk) z Velikega Nabojsa poteka v okviru marikrane poti, ki jo iz Žabniške krnice (na 'drugi' strani Nabojseve škrbine) po rampi ureže navzgor. Midva sva lansko sezono čisto po sreči našla pristop z Z strani škrbine, ki se nama je strašno dopadel, le še na razmere za celoten spust v Špranjo je bilo treba počakati, da se vse poklopi, in tokrat smo jih očitno ujeli za rep, ker bo trenutno deževje/sneženje verjetno odplaknilo vstopni skok. Nad škrbino smo jo urezali kar po stiku vesine s steno, kar je bilo za vzpenjanje najenostavneje, pa še najlepšo smer spusta smo lahko odlično naštudirali. Ob gaženju smo sicer kar malo jamrali, ker je bilo pršiča nepričakovano grozno veliko in se je odsekoma udiralo tudi do riti, a je bil sneg na srečo odlično 'zaliman', sicer bi gladko obrnili. Začuda so bile razmere celo tako fenomenalne, da se je na koncu dalo odsmučati celo s samega vrha (gre za vršnih 10 m, kjer jeklenica po diagonali sledi polički proti križu), za kar ob prejšnjih obiskih ne bi dal 'petposto'. Res sem moral dvakrat zapeljati tudi čez skalni plošči, a je bila jeklenica pri roki. Po vršnem ojuženem snegu smo nato še malo pogarali, zatem pa nas je čudovito vozen pršič razvajal vse do škrbine in tudi ogledani prehodi nas niso izdali. Vesine in široke rampe med njimi so bile čudovito vozne ter ravno prav zračne in strme. Recimo dobra IV, 350 m, tam do okoli 45°. V grapi proti Špranji težav ni več, da bi bilo malo bolj pestro, je na vmesnem odseku, ki se najbolj globoko utesni med stene, zmanjkalo tudi pršiča (to nam nekako ni bilo najbolj jasno), sam iztek nam pa tudi ni povzročal posebnih težav, saj se je dalo po 'slapu' lepo oddrsati. Za konec smo v Špranji sledili špuri 'vsiljivca' (medtem ko smo bili na vrhu, se je 'pretihotapil' iz Žabniške krnice in odsmučal v Špranjo), ki nam je prav prijazno pokazala optimalno vrnitev v Zajzera. Navzgor grede smo namreč kar malo zabluzili...
15.1.2009: Večerna Begunjščica Zaradi ležernosti sva bila malo pozna, čeprav gaženje po Šentancu niti ni bilo naporno. V Osrednji grapi sva nato imela zelo slabo svetlobo, za nameček naju je na plazu, ki je bil krasno pršičast, zagrnila megla in še mrak povrhu, tako da sva navzdol bolj tipala, kot plavala v pršiču...
10.1.2009: Divja koza, spust z vrha v Žabniško krnico ...je hudo bombastičen naslov. Ampak, če greš okoli dveh sicer kar nabrušenih vogalov... ;-) Zajzera - Žabniška krnica - žleb/škrbina med Lastavicami in Divjo kozo (prvi 'vogal') - kratek sestop v Mrzlo vodo (50 m) - Trbiška škrbinica (drugi 'vogal') - po normalki (15 m dol po široki grapi, po prehodu desno gor na udobne Police bogov, levo po široki polici dokler se desno navzgor ne odpre pristopna grapa in po njej na vršni greben ter v okviru grebena levo) na vrh Divje koze (2507 m). Žabniška krnica nam je nudila možnost poznega odločanja o 'vrhuncu' ture in na licu mesta smo glede na razmere izbrali Divjo kozo, ki sem jo pred tednom dni natančno preučil pri vzponu mimo Beljaških ostric. Enega prehoda na Policah bogov in vršnega grebena sicer nisem videl, a se je potem vse tako lepo tudi smučarsko odprlo, da kar verjetni nisem mogel. Smer je bila v celoti narejena in zelo luštna, ampak vseeno bi bilo še nekaj snega zelo dobrodošlega. Malo sva z Boštjanom (Marijana je žal zaradi višje sile 'odstopila' v Trbiški škrbinici) sicer zajamrala na vršnem grebenu, kjer naju je debele pol ure zaposlovala opast, ki sva jo najprej previdno obkolila in preučila, potem pa razbila in napravila udobno smučarsko poličko, ki nama je dovolila smučanje preko napihanega robu. Sam vršni zaključek po od daleč zalitem kratkem žlebu na desni strani naju je tudi prevaral, ker so bile skale le dobro poprhane, pa še rob se je naredil prav na sredini, a nama je sreča še enkrat pomežiknila, ko se je z vrha izkazalo, da bo šlo za silo tudi prav po grebenu. Z vrha sva odsmučala šele nekaj pred tretjo, tako da je bilo vse več kot preveč odjenjano, ampak na srečo razen na najbolj strmem prehodu malček pod vršnim grebenom (je to cinizem? ;) ni motilo. Smer z vrha Divje koze bi ocenil: Z vrha na Trbiško škrbinico, V, 300 m, prehodi (do) 50°. Po zračni smučariji smo družno obdelali še spust s Trbiške škrbinice v Mrzle vode, ki trenutno sploh ni šala mala, ker teren visi in je nasploh razbit, naklon pa trenutno mestoma kar poštenih 45°. Tako da smo morali čudno napihan sneg malo 'obdelati' - navzgor s cepini, dol pa kar s smučmi. Kratek vzpon na škrbino Lastovic je bil že odveč, potem je šlo pa še bolj strmo v Žabniško krnico (V-, 250 m). Zgoraj 50°, potem pa nižje še dva sitna prehoda zaradi razbitega in 'visečega' snega. Dokončno nas je 'zmahalo' vedno neužitno in vse bolj mračno gozdno prebijanje do spodnje postaje žičnice, dotokla pa nas je smotana struga v Zajzerih, tako da nas je po dobrih 10 urah -16° pri avtu praktično ubilo. Sem pretiraval? Ne. Ampak mi bi vseeno še! Z Divje koze je prvi (in edini?) smučal Mauro Rumez, po dostopnih podatkih je (vsaj spodaj) smučal v okviru žlebu med Malo špico in Divjo kozo, ki trenutno ni zalit. Ali je zgoraj smučal preko škrbine med obema vrhovoma ali pa prečil desno do 'najine' normalke, bo pa potrebno šele ugotoviti...
3.1.2009: Labirint Beljaških ostric (pod Koštrunovimi špicami) Po dolgih in smotanih peripetijah nam je le uspelo priti do Corsija, kjer sta Marijana in Boštjan odpovedala poslušnost in mi zmatrana ušla navzdol. Kaj sem hotel, zaprašil sem se proti Koštrunovim špicam in iskal najino pravljico v kopnem. S Police v žleb, po njem vse bolj strmo do škrbine Beljaške Igle, potem sem bil pa na lepem izgubljen. Prehoda v levo ni bilo nikjer, poskusil trikrat, pa so bile povsod gladke plošče samo na globoko obložene s prhkim snegom. Pa tako lepo se je izpod Corsija videl celotni spodnji del smeri... Nazaj nisem hotel tako kmalu, tako da sem le našel en čudno poprhan in 'skoraj' navpičen prehod, se znašel na robu, ki ga ne bi 'smelo' biti ter prečil levo v žleb, ki sem ga gledal od spodaj. Še vedno je bila pa okoli mene sama zmešnjava glede na pogled od spodaj. Po žlebu do konca, kjer sem v levo poskusil po treh ali štirih čudnih prehodih, pa nikjer ni bilo kruha. Ravno sem se sprijaznil s sestopom, a sem nižje vseeno šel pogledat za rob. In poglej, ta je bil pravi, pripeljal me je ven iz senčne mišnice na sonce na drugi strani Beljaškega stolpa. OK, ne bo mi treba ritensko nazaj po smeri! ;) Ura je bila že prepozna za vrh, tako da sem potegnil samo do škrbine nad stolpom, vršni labirint je bil sicer lepo zalit, mnogo lepše kot pred leti, a sta mi 'lenuha' spodaj v senci že zmrzovala. Sem pa zato s škrbine odsmučal po spodnji varianti (do 45°), ki sicer zahteva več snega, je pa bolj smučarska od moje stare variante in se nižje priključi rampi, ki vodi iz 'stene'...
2.1.2009: Špik Hude police, J pobočje Po kar strmem in zračnem J pobočju Špika Hude polica sva že pred leti sestopala po čudoviti mulatjeri. Vseskozi sva jo imela na muhi tudi za smučanje, pa ni in ni hotelo biti dovolj zalito, tako da smo se Špika najprej lotili poleti z nekoliko drugačnimi pripomočki in je bilo bistveno težje, kot se je potem izkazalo s smučmi... ;) S Špika Hude police 'vsi' smučajo v Špranjo in to po najdaljšem ozebniku Julijcev, po Žlebu Hude police. Žalostno dejstvo je, da praktično vsi 'žlebarji' obrnejo na škrbini, ki je le slabih 100 m pod izjemno razglednim vrhom, s katerega se da seveda tudi odsmučati. Po obsežnem J pobočju pa 'noben' ne smuča, čeprav je teren bistveno lepši. Pravzaprav smo malce celo razmišljali, da bomo morda sploh prvi, pa smo se pošteno ušteli. Plezamo torej po naši 'kvazi prvenstveni' navzgor, spotoma pa opazujemo sledi smučanja izpred dveh dni. Mi lepo z derezami in cepini, podlaga je povsem trda, gledamo pa smučino, po kateri sta se predhodnika vzpenjala. Da nam morala le ni preveč padla, je na osrednjem delu smučina le usahnila. No, strmina je tam 45° in morda celo malce več. Kaj vse se ti lahko dogaja v 'prvenstveni'... ;) Med vzponom ni prav nič kazalo, da bi lahko odjenjalo, tako da nas je ta odsek vseskozi kar malo črvičil. Višje se svet spet malce položi in še veseli napihanec nas je čakal. Odsmučali smo seveda čisto z vrha (lažem, Boštjanu se je škoda zdelo novih smuči, Marijana mu je pa delal družbo in sta vršnih par metrov spustila), kjer nas je zgoraj na moč razvajal pršič, tako da smo s 'težavo' zabremzali in se začeli sončiti ter čakati, da bi morda spodaj pa le odjenjalo. Po uri smo nadaljevali s spustom, zgornji del je bil še vedno fenomenalen, osrednji del je pa medtem ravno lepo spustil, tako da do Pecola ni bilo posebnih težav. Nekje 600 m, osrednji del 45°, ostalo okoli 40°, zračno, recimo (dobra) IV.
1.1.2009: Stol, čez S steno Ponovitev najine 'davne' ture, le da je bilo tokrat izjemno lepo zalito, pa tudi sneg je bil v nasprotju z najino oceno ob vzpenjaju za smučanje zelo užiten. Luštno in lahkotno. Za 'srečnnovlet' sva na vrh kot nalašč prilezla tik za Boštjanom in Tomažem, ki sta prišla z druge strani. Če je še kdo to zimo prihajal iz Medvedjega dola, je morda pod snežiščem ob stiku s cesto izgubil nekaj spoštovanja do svojega spomina. Nič bat, spomin vam odlično dela, le (avto)cesta je nova! Žal se glede cest v gorah vse razvija v napačno smer... :(
|
