| ||
|
31.12.2008: Obrat pod Macesjem (Pichsov žleb) Enkrat sva ga že lezla pozimi, tokrat bi moral biti ravnopravšnji za smučanje, a se je drugače izteklo. Razmere v ozkem žlebu, ki se zelo globoko zajeda v steno, sva ocenila za prenevarne in sva obrnila. Kar veliko napihanega snega, takoj v vstopnem delu je naredilo manjši 'vuuuf', prerez je potem pokazal na nestabilno plast tik nad trdo podlago. Pa kdaj drugič in sva 'odpršičila' nazaj v dolino.
30.12.2008: Špik nad Špranjo, J stena Ko je tako veliko snega, se lahko dela 'norca' tudi v južnih stenah. Dosedaj sva poznala tako V kot Z varianto spusta z vrha, tokrat se je pa kar sama ponujala še J. Direkten vstop ni zalit (za smučanje sploh 'nikoli'), tako da smo vstopili nekoliko z leve (nekje 2050 m), pa še tam smo v začetnem lučaju tenko piskali (malo navpičnega vrtičkanja in nekaj goljufanja po poprhanih ploščah) in za spust nikakor ni bil užiten, ker bi morala z neba pasti še ena močna porcija. Začetni stometrski šus je bil po tem nič kaj prijetnim uvodu kar strm (do 50°), zatem smo prečili proti sredini stene do lijaka, kjer pada osrednja grapa (45°, zgoraj 40°) in po njej na vrh. Vmes se nad izrazitim stolpom priključi V varianta, ki pripelje izpod škrbine Forca de la Val. Boštjan in Marijana sta z vrha na 'ziher' odsmučala po normalki ('proti' sedlu Planja, zgoraj do 45°, nižje okoli 40°), sam pa 'enkratne' prilike smučanja po J steni nisem nameraval kar tako zavreči - 'le' izhod iz mišnice sem moral še najti in v primeru, da ga ne bi bilo, bi moral ponovni prilesti na vrh. Zgoraj in v osrednjem delu do lijaka je šlo prav luštno, zatem sem vlekel dolgo prečnico desno, kjer je pogled preko zadnjega robu (10 m 'štamfanja' navzgor) le razkril povsem enostaven prehod iz stene - na 'drugi' strani, malodane tik nad škrbino Riomoz.
28.12.2008: Sveti Skarabej ali nekaj takega... ;) S pomočjo 'najetih' lokalnih vodnikov smo spet prijetno križarili nad Solkanom. Blaž, Igor, Tomaž - hvala. Oglej si film!
27.12.2008: Špik nad Nosom, Zahodna smer Tudi v tretjem poskusu smučanja z Z vrha Špika nad Nosom preko Škrbine v Tratici na Pecol ni šlo v celoti, tokrat je bilo sicer vse krasno zalito, a so veter, sneženje in megla ukradli vršnih nekaj metrov. Ampak nič hudega, taisti vršni lučaj je bil na sporedu pred letom dni, ko smo po Z pristopu odsmučali po J normalki... Vstopni skok s planote na pobočje, ki pada s Škrbine nad Tratico, je bil letos po dolgih letih končno lepo zalit. Sicer je bila pod snegom skrita napoka, a ni motila ne gor - ne dol. Po tem prijetnem uvodu je sonce dokončno mrknilo, začelo je snežiti, megla je pomagala k 'odlični' vidljivosti v difuzni svetlobi, pa še veter je zgoraj tako nabijal, da smo imeli poln kufer in obrnili na rami (nekje 2480 m) tik pod vrhom. Posebno vršni metri z grebena po kar strmi grapi (45°) so bili 'zajebani', bolj kot smučanje je bilo to tipanje podlage z obrati 'na slepo'. Nižje s škrbine je šlo pa prav luštno!
26.12.2008: Trst je naš! Za začetek 'predbožični predogled', prvi del 'trilogije'. Tretjega sva prav tako izpustila, v drugem delu je bila pa glavna igralka ... no bo pokazal film, ki je ravnokar ugledal luč sveta... ;)
7.12.2008: 'Sabotaža' nad Solkanom Poglej si film!
29.-30.11.2008: Zima, zima bela vrh gore sedela... V soboto smo temeljito oblegali polno zasneženi Jošt, ponoči smo z lučkami razsvetlili Kum, v nedeljo smo z Zelenice orali po globokem pršiču...
23.11.2008: Tminske krvavice Ponovitev ene od 'arhivskih' tur z vsemi fotkami, ki tokrat manjkajo. Za kaj več si raje oglej kar Maurov film!
19.11.2008: Mačenska runda Oglej si Maurov film!
16.11.2008: Scheisse1673 Takšno je po pripovedovanju Tmincev pristno nemško ime gore, vsaj njihovi kolesarji ga radi uporabljajo in potem se baje hitro dogaja. Gorenjci bi gori rekli kar pručka; ravno pravšnja, da bi ležerno odložili svoje noge, ko bi se utrujeno zleknili z našega Stola... Kako smo se torej zleknili, oziroma kako smo se 'posrali', bo pokazal film. Oglej si ga!
15.11.2008: Konju dva Konju jedan sem bil pred kratkim posnet nad Belco, tokrat smo bili na primorskem Konju, sobotni drugič je bil povsem po nesreči, ker smo bili toliko nesposobni, da v paniki pred nočjo navkljub točnim navodilom nam še neznane neoznačene potke nismo našli...;) 9.11.2008: Mirnock, 2110 m Spoznavanje 'jodlarske' Koroške smo nadaljevali, kjer smo zadnjič zaključili. S prstom po zemljevidu smo pociljali kar na sosednji vrh, ki se dviga vzhodno nad velikim Milštatskim jezerom. Za slovensko ime bo pa planinec Planislav Planinšek pokukal na svoj 'prazgodovinski' zemljevid...je že pokukal in pravi, da imena Mirna gora ne najde... ;) Vzpon do grebena se nam ni ravno posrečil, ker smo poskušali pociljati vsaj nekaj potk in kolovozov, ki smo jih sicer tudi našli, le da enkrat nadaljevanja ni bilo, enkrat pa samo za konje. Na greben precej južno od vrha smo pribrcali na sedlu med Mirnockom in Palnockom. Prvi vršič smo obšli po cesti, zatem je bilo po poti, ki se dviga po kolesarsko zaobljenem travnatem slemenu, prav do vrha praktično vse lepo vozno. Navkljub megli in redkim markacijam se tu izgubiti ni možno, saj smer vseskozi kažejo številni marmornati monoliti. Glavna težava v teh koncih ni, kako priti na vrh na kolesu. Problem je najti potko, ki vodi čisto v dolino, z vrha do jezera je ena sama, ki pa se v zgornji tretjini razcepi. Naslednjič pregledamo še levo varianto in tudi bolj direktno linijo vzpona imamo zacahnano!
2.11.2008: Peca s severa, z dodatkom Kolesarska Peca s severa je bila moj 'dvojni-hit' pred dvema letoma. Tokrat smo prečenju dodali pester spust v dolino z vrha Bistriške špice in se še enkrat potrudili z brcanjem navzgor, tokrat do Veške planine, saj luštnega spusta v Globasnico tudi ni bilo za zamuditi, čeprav smo potem spodaj za las prehiteli noč.
26.10.2008: Goldeck (2142 m) in Latschur (2236 m) Potepanja po vzhodnem delu Ziljskih Alp smo 'zaključili' na kopastih vrhovih severno nad Belim jezerom (Weissensee). Na sicer 'smučarsko razvrednoteni' Goldeck smo neverjetno lagodno pribrcali po (gozdnih) cestah iz (Bele) doline, niti sam zaključek ni bil naporen. Po luštnem, skoraj polkilometrskem spustu do sedla pod 'gorskim trojčkom' smo nepričakovano trčili na nekaj orientacijskih težav, ki so jim botrovale na zemljevidu nevrisane ceste in moje napačne odločitve, ki so nam poklonile celo uro dodatnega bluzenja do planine severno pod Latschurjem, do kamor se da prav elegantno (= spust po singli, vzpon po cesti) pribrcati, kot smo lahko razočarano opazovali po 'žestoki borbi'! Vzpon s planine na najvišjo točko ture poteka (razen nekaj detajlov za kamero ;) v celoti pod kolesom, za spust pa velja ravno obratno. Ker nas je za rep že lovil kratek dan, smo po potkah pociljali naravnost navzdol na vzhodno obalo jezera, bi se pa dalo tudi bolj pestro potegniti. Nasploh je možno celotno turo izvesti na 'N' načinov...
25.10.2008: Spitzegel, 2119 m Pogledat sva šla še na drugo stran dolgega grebena, ki smo ga prejšnji teden občudovali le s pogledi. Po cesti iz doline mimo zanemarjenega gradu visoko navzgor do grebena in nošnja kolesa do 2050 m. Zaključek do vrha Spitzegla (sliši tudi na ime Negal) je le za peš, pa še ta ni za vsakogar, čeprav je označen. Spust do planine je izjemno 'srčkast', pod planino sva se izmaknila cesti in ulovila lepo nemarkirano potko, ki naju je pripeljala na srednji del slikovite 'prečnaste' markirane poti, zatem malo po cesti navzgor in po bližnjicah do zaključne poti desno od zavarovane v dolino. Ta povsem zadnji del spusta je brez veze, bolje bi bilo poskusiti po poti mimo gradu...
19.10.2008: Graslitzen, 2044 m Za uvod Lukove fotografije. Nekaj najinih fotk in Maurov film s čudnim imenom pa še pride... ;) Pri turi na Dobrač sva kupila zemljevid, ki je bil strašno poln idej. S prstom po zemljevidu se je potegnila krasna krožna tura čez Graslitzen (po 'naše' sliši na ime Glazica, tudi Šiman in Gradaščica), ki zatem v živo ni razočarala - pravzaprav nas je vse zelo navdušila. Tako s potkami, razgledi, barvami, še bolj pa s svojo izjemno slikovitostjo. Iz Forolach-a po potkah, kolovozih in cestah prek Windische Hohe na greben in po njem mimo Kostendorfer Alm na vrh. Zatem pa več ali manj pikiranje 'naravnost' navzdol do izhodišča. Slik je dovolj ravno za vzorec, čudovit film pokaže veliko, veliko več. Oglej si ga!
18.10.2008: Nad Tumečem, gora marmor Nejc si je pri zadnjem (malce globljem) vdoru v Italijo nabavil nekaj novih zemljevidov. Tik pred polnočjo je po lumpanju le uspel na zemljevidu pociljati s prstom na obetavni marmor, nas zbombardiral s SMSji in zjutraj smo že kolesarili po 'upokojenski' varianti navzgor...
12.10.2008: Barvita jesen nad Belco Že lani smo neznasko uživali v pravljičnih barvah nad Belco, tokrat sva šla poleg jesenskih razgledov še na zasluženi počitek po naporni soboti, ki nama je sicer zadala dva udarca. Enega tako presneto močnega, da sem bila (tokrat samo kot kamerman) hudičevo vesela, da navkljub 'cracku' roka ni šla v gips! Vas zanima, kaj to posneto kljuse zmore: en sam samcat trik, one-trick pony, oglej si film!
11.10.2008: Križem-kražem 'pod' Triglavom S čudovito visoko pentljo sva okrasila našo lansko kolesarjenje po Fužinarskih planinah. Ta zgornji krogec je sicer navzgor nekaj manj vozen od spodnjega, so pa zato pogledi bogatejši, da o lepem in tekočem spustu sploh ne piševa preveč! Je pa vse skupaj zelo zelo naporno in ob vse krajših jesenskih dnevih tudi časovno izjemno našponano. Ampak barvita jesen pa mora biti in midva sva ujela ta narbolj-pravšnji konec tedna! ;)
5.10.2008: Fiasko pod Matajurjem Napovedan krasen sončen dan nas je začuda že v Posočju pričakal s kapljicami, ki so nas čez temačen dan kar naprej obiskovale. Prav na vrh zaradi megle 'navkljub' vetru nismo tiščali, nekaj žarkov smo bili sicer tudi deležni, a je bil 'raziskovalni' spust vseeno popolno razočaranje. Izhodišče Štupica? Nikoli več!
4.10.2008: Snežno zimska uvertura Prespali svežega puhca in se popoldne 'utapljali' v mokrem snegu pod Babo...
28.9.2008: Dober, boljši, Dobrač! ;) Boštjan je imel zacahnan obetaven vzpon, ki se je v spodnjem delu povsem umaknil cesti in se je izkazal za mestoma izjemno brutalni cukrček. Brezvezno in presneto monotono 'asfaltiranje' se je končalo z uživanjem v daljšem zaključnem 'kao' makadamskem vzponu, ki je bil glede na svojo razvpitost začuda prav lahkotno vozen. O luštnem spustu ni potrebno izgubljati besed (oglej si filmček!), z njimi smo raje opletali na dooolgi dolinski prečnici nazaj 'okoli' gore, ki ji kar ni hotelo biti konca...
27.9.2008: Val Glagno (okoli Crete Grauzarie) Malo smo čarali s prstom po zemljevidu, 'našli' zanimivo turo z več variantami, pokukali v Stritarjev vodniček Karnijska potepanja, kjer smo našli še boljši namig za eno od podvariant, ki je vključevala slikovito mulatjero skozi dolino potoka Glagno. Kot običajno smo jo navkljub kockanju lepo odnesli, vzpon (z vključenim vmesnim kratkim spustom) nad zaključkom ceste do najvišje točke ture je bil vozen nad pričakovanji, razgledi so bili 'itak' božanski, mulatjera Glagno je bila cukrček, ki je bil spodaj tik ob strugi sicer malo manj sladak, zato pa je bil preeedolg ubitačni vzpon za zaključek več kot primeren za ubijanje živih mrtvakov. Na koncu tako zaradi utrujenosti niti nismo pretirano jamrali, ko smo izbrali ponesrečeno smer sicer kratkega zaključnega spusta. Naslednjič bo potrebno konec drugje vdeti, možnosti sta še dve... ;) Ne samo za montažo filma, tudi za polovico fotk gre zahvala 'Lukanu', pravzaprav so ta lepše vse njegove! K 'obveznemu' ogledu filma naj te prepriča pričujoči komentar s Table: "Samotni jezdeci. Prišli in odšli, ne da bi koga zbudili." Resnično!
21.9.2008: Fantastičen zaključek nad Dolino (Trupsi, Vojšca et al.) Te zanima, kje poteka ta čudovita tura, bi rad užival v čarobnih posnetkih, gledal 'guno' kolesarsko bejbo, komentiral režiserjev glasbeni okus,...? Če si kje prikimal, potem film kar preskoči! Če pa rad skubiš piščance, potem je pa ogled celovečerca s Trupsija en velik 'MUS'! ;-) 'Trupejev levi krog' sva z Marijano splanirala že pred leti in sva ga parkrat tudi že odpeljala, tokrat smo dobili namig za zaključni spust v dolino, ki je po lepoti daleč presegel vsa pričakovanja. 'Šefetu' še en hvala! Kot zanimivost: zelo oster vzpon iz Loga (prek Frtaleža, Jermana, Železnice) vse do zaključnega 'peš raztežaja' pod Trupejevim poldnevom je v polnosti vozen. Še več, dalo bi se ga odpeljati celo brez vsakršnega stopa; tudi prek zagruščenega dela pred zadnjim/podrtim mostičkom se da!
20.9.2008: 'Udobna' mulatjera visoko nad Dunjo Na Lipniku sva s kolesom že uživala. Tokrat sva navzgor pribrcala iz Dunje, po mestoma precej netekočem spustu pa sva se zapodila na mulatjero, ki prav tako na dunjski strani Brd vodi na sedlo Čez Vančelo. V vodničku JA je omenjena beseda 'udobna', kar sva razumela, da bi se tudi navzgor dalo kaj peljati. In res je šlo povsem tekoče, tudi spektakularni prizori so se odprli takoj nad gozdno mejo. A žal ne samo na okolico, tudi na mulatjero, ki jo je pošteno načel zob časa. Prvi dve 'škrbini' so zakrpali s (sedaj tudi že trhlimi) mostički, naslednja je bila pa prehud zalogaj, saj se je podrl celoten most preko glavne grape. Nejeverno sva zrla v jeklenico, ki je izginjala nekam preko previsa. Daleč na drugi strani pa sva lahko občudovala vpeto lojtro. Pravzaprav sva hotela že obrniti, a po temeljitem 'peš' ogledu vseh težav sva kolesa s skupnimi močmi počasi le spravila naprej. Po še nekaj guranja je bil zaključek do sedla spet lepo vozen, povsem naju je pa presenetil spust. V vodničku je prav tako omenjena mulatjera, brez besede udobna, pričakala naju je pa 'enoslednica', ki je bila 'speglana' v nulo. Pravzaprav lažje potke s tako konkretno višinsko razliko (750 m) še nisva vozila!
10.9.2008: 'Črna gora' Krn, Crn, Monte Nero... ;)
9.9.2008: Mačenska pot Omenjal (in špekuliral o voznosti levega zaključka) sem jo pri turi čez Hudičev boršt. Potka, ki je skoraj v celoti vozna navzgor. Tokrat sem na razcepu (1100+ m) odvil levo na rob in pogledal nadaljevanje v smeri Kališča. In ta del je vse do grape, ki pada z Mačenskega sedla, tudi vozen. Resda so težave na celotnem vzponu več ali manj vseskozi mejne (V7), a je to vsekakor daleč najbolj vozen pristop na Kališče. Nošnje tako ostane le še za slabih 200 vm. Ampak vstopnica je zahtevna, če ne zmoreš oziroma ne pelješ 'na nož', praktično od tal vse guraš! 7.9.2008: Iz Robanovega kota v Logarsko dolino Po 'žrebanju' smo se odločili za Strelovec, z izbiro spusta smo na licu mesta tudi ustrelili na srečo in si pristreljali čudovito nagrado. Izzivalno gorskokolesarsko 'igrišče'...
6.9.2008: Topica & Ojstra Turo smo delno odpeljali že pozimi, tokrat nam je le uspelo vključiti oba vrhova. Po asfaltu v Lepeno in po gozdni cesti daleč navzgor, odkoder se je do vrha Topice po potki malo hodilo in malo peljalo. Zelo lušten spust do sedla pod Ojstro, od koder po cesti spet visoko navzgor in potem pod kolesom na sam vrh. Sledil je že poznan, pester in mestoma 'hudo ljubek' spust čez Prevernikovo sedlo; žal je sam zaključek cesten, ki ga šele povsem spodaj lahko 'poljubno' pokombiniramo s potkami.
29.-31.8.2008: Julijske predalpe Celo poletje smo načrtovali vpad v Julijske predalpe in povsem na koncu nam je le uspelo zadeti vreme, ki je potrebno za spanje pod milim nebom. Več ali manj smo sledili Miloševim turam v zamejstvu (Ungarina, Muzci, Viškorša), pri čemer smo jih vse po vrsti prikrojili po svoje. Občutki na koncu so bili precej mešani, se bo potrebno vrniti... Jof di Ungarina, 1806 m Vključitev vrha Ungarine (vršnih 100 m je le za peš) je bil zadetek v polno. Tako spust, kot razgledi so odtehtali nošnjo in vožnjo navzgor nad planino Confin. 'Raziskovalni' začetek prečenja pod Lopičem je bil v gozdu kar smotan, zatem se je dobesedno odprlo in sledila je čudovito vozna prečka. Za glavnim robom, pri bivaku, smo se usmerili navzdol v dolino in žal naleteli na mino. Začetek je bil zaradi razbitih skal netekoče vozen, tudi v srednjem delu nas je pričakal dolg, še za peš 'zajeban' strm odsek, kjer se zaradi labilnih skal na srečo nismo uspeli pobili med seboj...
Zajavor, 1815 m Od sedla Tam na meji navzgor proti Zajavorju vodi luštna pot, ki se po uvodnem netekočem delu spremeni v pravcati cukrček. Žal se pod planino za vožnjo prezakomplicira, zgoraj na odprtem je šlo pa spet luštno proti škrbini, 1608 m. Na vrh Zajavorja in z njega se gre le peš, žal zaradi oblakov ni bilo čisto nič od tako zelo željenega pogleda čez divje Muzce. Nadaljevanje ni nič posebnega, spust po mulatjeri do Sv. Ane, vzpon po cesti nazaj na greben, zatem je sledila zanimiva burleska. Označena pot ni vzdrževana, neoznačena (kar luštna) pa je in mi smo to ugotovili šele 200 m nižje. Kje je šel Miloš, ne vemo, mi smo porinili nazaj do planine, našli 'skriti' markiran spust, ki pa tudi ni bil nič posebnega. Morda bi bilo vseeno bolje kar po neoznačeni do doline...
Viškorška gora - Brinica Vreme jo je v nasprotju z vremenarji spet 'narobe' godlo po svoje, nemarno se je pooblačilo, še enkrat je odpadel pogled na Muzce, tudi kapljalo je malo in smo turo gladko zaključili po sicer zelo lepem vzponu iz vasi Viškorša na sedlo Križ. Mulatjera je v celoti vozna, edina izjema je zelo kratek zagruščen odsek nad gozdno mejo. Žal smo tudi navzdol imeli malo smole, ker smo spodnjo polovico spusta želeli zaključiti po na zemljevidu obetavni označeni poti, ki je v naravi ni - morda je pa le mi nismo našli? V planu je bil sicer spust po eni od vzhodnih variant (dve opciji na jug sta na voljo), a bo moral v to kolesarsko jabolko očitno ugrizniti kdo drug!
23.8.2008: Grlovec, naslednje davljenje
21.8.2008: Nad Jermanovimi vrati
19.8.2008: Tribute to WWI Oglej si filmček!
18.8.2008: Golica, južni krog
15.8.2008: Kopitnik in Veliko Kozje Spust s Kopitnika ste že videli, tokrat je na vrsti Veliko Kozje. Oglej si filmček!
13.8.2008: Obir, osmica Oglej si filmček!
3.8.2008: Krasna si, drugič Ponovitev, tokrat z direktnim spustom v dolino, ki je sicer povsem tekoč, a mu glede na manj tekočo prečnico veliko manjka ;-)
2.8.2008: Partizanski vrh + Kum kum le pogum
1.8.2008: Ko bom velik, bom 'Varuh gorske narave'
30.7.2008: Grinta, spust v Suhi dol Oglej si filmček!
28.7.2008: Krn: krog čez vrh in mimo jezer
26.7.2008: Košutnikov turn, gratis nad prečko
25.7.2008: Z vrha Golice (koroški krog)
24.7.2008: Trupsi - Vojšca - Bavhica Poglej si filmček: 21.9.2008
23.7.2008: Due Pizzi? Hvala, ena bo kar dovolj! 'Raziskovalna', ki ji je botrovala 'udobna' mulatjera v Tinetovem vodničku JA. Ni bila ne udobna in ne mulatjera, na enem mestu celo zelo zoprno podrta... Iz Kanalske doline po na zemljevidu lepo zaviti gozdni cesti smo se zaprašili proti planini V Dupljah. A glej ga zlomka, 'uvodni' strm klanček za ogrevanje se je raztegnil na 400 vm ubijajoče strmine, ki niti za meter ni hotela popustiti. Naslednjih 400 vm strmi odseki sicer tudi niso popuščali, a je bilo na voljo dovolj položnih počitkov... Takoj nad planino je vožnje konec, do Velikega vrha se hodi pod kolesom, navzdol pa tudi, če ti zelo pestre težave ne dišijo. Spust namreč ni od muh, a se ga da veliko večino kar lepo odpeljati. Pod dolino smo ulovili lepo markirano pot, ki pa se je z vsakim metrom 'kvarila'. V spodnjem delu jo morajo celo kositi, v nasprotnem ji po strmih vesinah niti pod razno ne bi mogli slediti!
19.-20.7.2008: Visoko nad Reklanico in Rezijo Dvodnevna tura z najbolj primernim spanjem v izjemno prijetno zavetišču Igor Craso. Za začetek dve uri guranja, mulatjera okoli Žrda, znebitev bremena v zavetišču, še en krog skozi Rezijo (tura Pusti gozd) in šele zatem res trdo zaslužen spanec. Nazaj po isti poti do smučišča, guranje na Prevalo in po mulatjeri v dolino. Začetnega dela mulatjere nad Prevalo sedaj ni več, ker je napredovala v smučišče... :(
16.7.2008: S Krna v Drežnico Za spust s Krna je kolo potrebno odnesti navzgor, navzdol je pa vedno lahko, saj gre s pomočjo gravitacije kar samo od sebe. Zgornji del do razcepa za Drežnico je lepo vozen, potem sledi večkrat prekinjena vožnja, zaključek je pa lahak, a ni nič posebno lušten. Smo pa za zaključek namesto ceste izbrskali potko, ki iz Drežnice privede čisto v dolino.
15.7.2008: Ta 'Hud' Špik Fotk brez kamere ni, kar jih je pa vseeno bilo, so ostale v mobitelu in ta je crknil...
12.7.2008: Krasna si! Čudovita (resda v začetku hudo netekoča), razgledna prečnica, tekoč spust in neskončno popotovanje nad in pod bistro modrino...
10.7.2008: Seven Po daljšem razmisleku. Zakaj neki bi skrivala. Bila sva pri koči Za jezeram. S kolesom. Pika. Prikolesariva do koče, da ne bi motila obiskovalcev, se zapeljeva za kočo in do izvira vode. Dotankava vodo in ravno hočeva oditi...
Zakaj okoli Bohinja preganjajo kolesarje? Nikakor ne zato, ker bi uničevali poti ali koga ogrožali. Preprosto zato, ker smo majhne ribe, takih pa ni problem loviti! Ko se zgodi kaj svinjskega, pa kmalu vse potihne. V zadnjih nekaj letih: cesta na Planino pri Jezeru, vlaka na Krstenico, 'kolovoz' na Laz, urejanje vikendov na Fužinskih planinah... Če koga tura zamika, pristop s Komne je 'čista jeba'. Navzdol sva odbrzala preko Fužinskih planin, kjer je šlo prav luštno. Zaključek sva prek Vodičnega vrha poiskala z Vogarja, kjer očitno res že prastare Strme kolesnice obljubljajo vožnjo na meji možnega, pravzparav naj bi bilo samo dve tretjini spusta voznega. Izgledalo je tako, da sem z Vogarja vseskozi lovil Marijanco, ki je navzdol več ali manj pospeševala. No, na najbolj razbitem kamnolomu ji je uspelo tudi odleteti... ;-)
9.7.2008: Struška - Stol Tokrat zaradi mokrote po nebodijetreba zelo nemarni cesti na planino Svečica pod Struško, zatem pa po kar dooolgi (pod)grebenski prečki mimo Vajneža (do sem sva že dvakrat prilezla in žal tudi zaključila) vse do Stola. Malo je potrebno tudi pogurati, sicer se pa prav luštno pelje na kolesu. Tudi spust preko Malega Stola na Zabreško planino in po Nejčevi 'prepovedani' potki v dolino je zelo lušten in v celoti vozen. Posebno lep je zgornji del, vse do gozdne meje, kjer se da vseskozi peljati točno po potki in ne tako, kot je v navadi, s sekanjem naravnost dol po travah, kar je 'čisto brez veze'! ;)
6.7.2008: Bratca Bruno na 'drugi' strani Begunjščice Malo že znanega bluzenja okoli Begunjščice, pri čemur sta Zlatkovi stopnji ostali nedotaknjeni, tudi 'neznani' dodatek ni izostal: Spust z grebena Begunjščice direktno na Zelenico zaradi svoje nekolesarske narave ni vreden ponovitve, za enkrat je bilo pa strašno fajn, čeprav smo zelo pridno nosili. A zakaj BBruno, poglej si filmček!
5.7.2008: Poletna ponovitev PPP Bratca sta spet manjkala, tako da sta se z nami sladkala le Boštjan in Bobek. Za ponavljalce, poletna PPP ni toliko priporočljiva, ker je potka odsekoma kar preveč zaraščena in se podlage včasih sploh ne vidi. Tudi sam ambient je zaradi zaraščenosti malček manj spektakularen in sploh ni izpadlo tako zelo divje. Tokrat sem bil trdno odločen, da končno enkrat pofotkam še fantastičen spust, a sem v korist uživanja spet povsem zatajil...
3.7.2008: 2088...and go! (to be continued...) Pristojni v vojski so gladko odobrili projekt 2kHeliCiklo, tako da se nama obeta pestra in dolga sezona. Tokrat so naju dostavili na precej 'velik vrh', točno 600 m nad planino s 'klopcami'. Za bolj globinske posnetke je vojska uporabila celo dva helikopterja in po prvem pregledu posnetega materiala lahko zapiševa, da so kadri naravnost spektakularni. Dokumentarec 2kHeliCiklo bo resnično vreden ogleda!
29.6.2008: Košenjak (LLL: Lukova lokalna lepotička) Gori in doli, pa malo naokoli in po hudih klancih na vrh Košenjaka (Uporabnega opisa praktično ni moč podati, ker bi ga samo lokalec lahko razvozlal - za tolažbo se lahko zapiše, da je bil vzpon lep, naporen pa tudi). Zatem je sledil fenomenalen slalom po potki, ki se vije skozi borovnice, pa po grebenu še malo gori in doli, za konec še (pre)hiter spust v dolino, kjer nam je navkljub silni hitrosti Mesar že zaloputnil svoja vrata...
28.6.2008: Peca, prečenje Spust s Pece v Toplo je bilo potrebno pametno zvezati tako, da bi asfalt 'izgubili'. Ne samo asfalt, kmalu smo izgubili še potko, za katero smo malce le upali, da jo nekje staknemo. Tako smo prehod meje vdeli skozi strme koprive, še malo pobrcali po cesti na zgornjo Lužo in kolesa odnesli na greben Pece ter se po njem zapodili preko Bistriške špice, Križnika in Končnikovega vrha vse do Kordeževe glave. Greben je vozen tako-tako, gre pa s kolesom presenetljivo hitro. Spust do koče je zatem lušten in tudi vozen (razen enega mesta), pod kočo smo pa pod lokalnim vodstvom potke prav lepo povezali - vse do zadnjega električnega pastirja, kjer se je pa malo le zataknilo. ;)
25.6.2008: Obir, Osmica Razložili so nam, da se da po Obirju potke lepše skombinirati, pa smo poskusili. Iz Kaplje po naši varianti do Obirske planine in naprej mimo koče, kjer je do vrha praktično vse vozno. Spust na Šajdo je bil resnično zelo lušten, z nekaj detajli ravno na naši meji, zatem je sledila lepa in (spet praktično v celoti vozna) prečka, ki smo jo mi dosedaj zares vozili v 'napačni' smeri ter še grebenski posladek nazaj v Kapljo.
24.6.2008: Trikrat z Ratitovca Turca se nama je zelo dopadla, vzpon preko Kloma (do Vratc v celoti vozno), spust na Poden, nošnja nazaj na vrh, spust v Razor, pa še ena nošnja nazaj na vrh in spust preko Vratc nazaj v Razor in naprej (spodaj po lovski varianti) proti Prtovču. Najbolj sva uživala pri spustu po 'normalki'...
22.6.2008: Storžič kolesarjev ne mara kaj prida! Kališče je bilo v zimski sezoni večkrat na kolesarskem sporedu in se je ideja s Storžičem vztrajno smukala po naših beticah. Najlažja stran kranjskega odličnika je brez dvoma JZ grapa, kjer vodi pot iz Trstenika mimo planine Javornik na vrh. Samo hudič je tičal v podrobnostih, saj v kopnem te poti nad planino nihče od nas ni poznal - začuda niti midva ne, čeprav sva bila 'včasih' na Storžiču hudo redna gosta. Tržič - Koča pod Storžičem - Mala in Velika Poljana - planina Javornik - vrh. Tak vzpon nam je ponujal največ od vožnje, saj se je dalo pripeljati na Veliko Poljano, kar sva preskusila že lani. Povezava do planine Javornik po markirani poti ni ravno priporočljiva, čeprav je (za peš!) zelo luštna (verjetno je bolj smiselna varianta po travnatem kolovozu, ki se nad Poljano usmeri proti Javorniku). Neobhodno sledi 750 vm nošnje kolesa, prva tretjina poteka po ožji grapi, kjer smo ob vzponu ocenili, da bo vožnja možna. Nadaljevanje pa mene sploh ni skrbelo, ker se svet višje pač močno odpre. A glej ga zlomka, svet se res odpre, potka pa se namesto v obliki pričakovanih lepih in dolgih okljukov nemarno požene več ali manj naravnost navzgor in to po precej strmem pobočju. "Saj to sploh ni pot, to je ena sama grda bližnjica!" mi je švigalo skozi možgane, ko sem se potil navzgor. Pa se nobeden od nas ni ustavil in vsak s svojimi mislimi in tempom smo prisopihali na vrh. Bomo že... ;) Vršna glava je bila prav lepo vozna (čeprav sta dekleti že malo štrajkali), tudi do sedla z JZ grebenom je bilo kar užitno, nadaljevanje do planine pa je bilo - oziroma bolje zapisano, ga sploh ni bilo! Luka je sicer zelo veliko odpeljal, dekleti sta skoraj vse prehodili, sam sem se pa mučil s poskusi netekoče vožnje. Podlaga je več ali manj zagruščena, pot zelo strma, trenja (pre)malo, potreba po dobrem ravnotežju pa izjemna, pa tudi prav počasi se žal ni dalo peljati. Zadnjo tretjino smo zatem kar tekoče odpeljali, pod kočo nas je za nagrado do gozda pričakal zelo lušten odsek serpentin (take bi morale biti zgoraj!), v gozdu je šlo pa vse bolj 'noro' dobro in to prav v dolino. A, če bomo še? Bomo, ko bomo! Samo malo (beri zelo veliko) moramo še natrenirati. ;)
21.6.2008: Baški rekasam ;) Baški masaker sem že obdelal, pa v 'originalni' smeri ni bil preveč kolesarski. Še več, zapisal sem, da me na ta greben s kolesom ne bo več. Po dveh letih se vse obrne, spoznal sem lušten spust s Črne prsti v Baško grapo, nastradal sem ga pri vzponu na Rodico in jasno mi je bilo, da bo greben v smeri Rodica - Črna prsta precej lepše vozen. Torej smo poskusili z obrnjenim masakrom... Po (gozdnih) cestah 'mimo' Stržišča in nad Rutom smo dosegli začetek mulatjere, ki z baške prečke vodi na Rodico. In kakšno prijetno presenečenje, lani sem na klancu po intervalih krepal na mrtvo, letos sem pa uvodnih 200+ metrov zvozil brez stopa. Tudi dekleti sta prvo polovičko klanca prav lepo vozili, višje ju je pa na vse bolj zagruščeni podlagi počasi zmanjkalo. A je bil tudi ta del vse do grebena (praktično) v celoti vozen, le da ni bil več tako zelo tekoč. Večkrat sem padel iz sedla, nekaj serpentin sem ročno obrnil in malo več sem počival, pa je šlo. Po samem grebenu na vrh Rodice je bilo pa kolo le potrebno odnesti. Greben proti Črni prsti je vozen tako-tako, kar pomeni, da je veliko odvisno od kolesarja in da se vseskozi izmenjujejo vozni in nevozni deli, ki pa so lepo usklajeni. Po uvodni vožnji je sledil slabše vozen odsek, zatem zelo užiten osrednji (najdaljši) del, sledil je manj tekoč odsek do najnižje točke (Vrata), za konec pa daljša nošnja, na sam vrh Črne prsti se je dalo pa pripeljati. Spust je bil na tem mestu že opisan, nad gozdno mejo je prav ljubek z izzivalnimi serpentinami...
19.6.2008: 2050...and go! Neverjetno, vojska nama je ponudila možnost, da naju v okviru NATO projekta opremljanja vojske s helikopterji brezplačno dostavi na dvatisočake. Jasno, skupaj s kolesi in vso kramo! Za začetek smo izbrali Višave nad vojski prijazno Pokljuko, in če bomo vsi zadovoljni, bomo navdušeno nadaljevali. Projekt kolesarjenja z najvišjih vrhov se jim je namreč zdel zelo zanimiv, ker bo tudi medijsko odmeven. Namreč, potrebujejo lepšo podobo v javnosti, ko jih vsi nebodijihtreba vohljači mažejo s Patriotizmom in podobnimi očitki. Resnično se veseliva številnih voženj in na tem mestu javno izjavljava, da nama je zelo žal in se kesava, ker sva pred leti na referendumu glasovala proti včlanitvi v NATO!
15.6.2008: Obkolitev in z vrha snežnega Kozjaka S prstom po zemljevidu je bila tura zvečer elegantno 'ustvarjena': po cesti in kolovozu prideva iz doline NA kolesu do koče, POD kolesom skočiva na Kozjaka, spust NA/POD/OB kolesu bo odvisen od težav, zatem pa kolesarsko gotovo čudovita prečnica preko Ogrizeve planine do Podna, pa malo ravnine po cesti in še ena prečna potka, ki pade točno v izhodišče... ;) Do koče je res šlo v celoti na kolesu, čeprav je kolovoz (mestoma betoniran) zgoraj kar precej strm. Žal se tudi temu koncu obeta prava cesta (Alm Weg, sofinancirana iz EU skladov), ki jo vneto gradijo in bo dograjena do jeseni. V koči sva na 'pribitem' zemljevidu namesto potke pod Ogrizevo planino videla cesto, ki je kraljevala tudi v spodnjem delu do doline... :( Od koče je sledil čudovit odsek do razcepa, peš na Kozjaka, navkljub snegu zgoraj in mokroti spodaj se je dalo odpeljati 'skoraj' vse, zatem malo guranja na Vrata, čudovit začetek prečnice - zatem pa jeklenice. Varovala bi morala glede na 'hišni' zemljevid biti na odcepu za 'Pravljični travnik' in ne na prečki! Po telovadbi in še nekaj prestavljanja, sva po solidni potki peljala mimo planine in čisto prekmalu padla na cesto. Po prečni poti 13, ki je bila tokrat kolesarsko srečna, sva prav čudovito posekala velik del ceste, zatem pa sva lovila potko v dolino, ki nosi (kolesarsko!) številko sixsixone. Kakšno razočaranje, najprej nisva našla markacije, ko sva jih pa našla, sva se pa do doline vozila malo po vlaki, večinoma pa po cestah in kolovozih... :(
14.6.2008: Junijsko sneženje pod Vrtačo
7.6.2008: Nad Belco je prišla bujna pomlad in manjša vrtnarska akcija po dolgoletni odsotnosti graničarjev je bila že hudo nujna, na enem kratkem odseku je bila potka celo konkretno pregnana s poti. Cenena, zložljiva vrtnarska žaga se je izkazala kot neverjetno priročna. Še več, povzročila je celo prerekanje med vrtnarji, kdo bo sploh žagal. Seveda smo otroku po testu varnosti prepustili vso zabavo. Njegov izraz na obrazu in navdušenje - neprecenljivo! Nekaterih stvari se ne da kupiti. Za vse ostalo je tu... 1.6.2008: Pomladna ponovitev pravljične PPP ;)
31.5.2008: Kalški Greben, s kolesom po Lojtri S spustom s Krvavca v Kokro je prvi poskušal Jirži, objavil na spletu, jih slišal od 'mojstra' Čuka, za tem je šlo čez Lojtro še nekaj kolesarjev, večinoma bolj po nesreči. Vsi so vožnjo odsvetovali, morda je bilo le nekaj kolesarjev, ki jim je bil spust v celoti gledano všeč. Čez Lojtro pa (razen seveda 'bajeslovnega' Zlatka) še nobeden ni peljal, potka je za svoje tehnične težave in zdrsljivo podlago odločno preveč izpostavljena. Nas je seveda mikal sam Kalški Greben, ki je v zgornjem delu prijetno turnosmučarsko (bolje zapisano turnokolesarsko ;) zaobljen, čez Lojtro bomo pa tudi že prišli. Na Krvavcu smo bili že domači, prehod preko 'proge s kuclji' nam je malo zagrenila mokra podlaga mešanice prsti in skal. Spust na Dolgo njivo je šel tako-tako (beri Luka ga je tudi v mokrem odpeljal, mi smo se pobijali), na Kalški Greben smo zatem bolj malo vozili in toliko več hodili, spust z vrha na Dolgo njivo je bil zelo lušten (v celoti vozen) in tudi sam začetek s planine je bil čudovit, dokler... ...se ni pričelo pobočje strmiti, serpentine zapirati, potka ožiti, podlaga drseti in rušje gostiti. Navkljub vsemu se je še dalo peljati, a za vse ne več tekoče. Luka je bil očitno priklopljen na svoj 'smoothcat', in ko smo prišli do zloglasnega skoka/Lojtre, smo imeli kaj videti: Luka je gladko odpeljal nemogoče ozko in izpostavljeno prečnico, zatem en čuden zdrsljiv svet, potem pa kar naprej po zagruščeni gredini do konca skoka, kjer ga je le za nekaj metrov varovala naravna kamnita ograja. Tudi sam sem malček poskušal, se parkrat usedel na kolo in pri tem je tudi ostalo, tako da smo po pameti previdno sestopili čez skok. Tu se je filmček težav odvrtel nazaj, potka je postajala vse bolj tekoče vozna in do doline smo več ali manj prileteli. Morda še nekaj Lukovih komentarjev s ture. 'Grem z vami, ko mi ravno roko zvijate.' 'Mokro, to se ne bo posušilo.' 'Presneto rušje, nima smisla.' 'Meni je tole vse skupaj čisto brez veze, sploh ne grem na vrh.' 'Kako lepo je šlo z vrha, super.' 'Noro dober spust, eden boljših, če ne celo najboljši, kar sem jih peljal.' ;-)
29.5.2008: Neškar, razočaranje Iz Preddvora preko grebena Kope na sedlo Davovec, po dobesedno skakajoči potki v Kokro, po cestah pod Roblekom čez Neškarjev graben (prav tam čaka 150 vm zelo hudega, a voznega kolovoza) in do lovske koče, kjer sva se nadejala čudovite lovske potke v dolino, ki je vrisana na vseh zemljevidih. Če bi jo seveda le uspela najti, kajti začetki takih poti so navadno zabrisani. Lovci znajo skriti... Kakšno razočaranje, namesto iskanja potke sva skoraj trčila v od vseh pozabljen in nemarno grd kolovoz, ki naju je ob spremljavi podrtih dreves vodil po grebenčku navzdol, kjer so se kolovozi krepili iz vseh smeri. Na koncu sva vozila skoraj po gozdni cesti, le tik nad Neškarjem sva le staknila neko uhojeno potko/stečino, ki naju je dostavila točno pred...no točno pred domačina, ki je očitno imel zelo zelo slab dan. :( Vsem kolesarjem tako pihava na dušo, da nikar ne vozite po zanemarjenih, opuščenih kolovozih, ki jih prekrivajo podrta drevesa. Če pa že vozite, potem za sabo počistite odtočne kanale, ki ste jih z vožnjo zasuli! A kdo se iz koga norca dela? Nama tudi ni bilo nič jasno.
28.5.2008: Okoli Begunjščice Popoldanski 'krogec' okoli Begunjščice smo peljali že z nekaj variantami, nekaj nas jih pa še vedno čaka. Zanimivo, da se da ljubka Bornova 'tutokompleto' odpeljati tudi v 'nasprotni' smeri, Zlatkovi stopnji v Drago izgledata že malo manj hudi, čeprav je spodnja še vedno povsem izven našega dosega, cesta navzgor do planin ni čisto nič zanimiva, zato pa je prečnica do 'Tinčkove' koče začuda še kar užitna, klanec na Zelenico se 'po novem' odpelje kar brez stopa, spust na Ljubelj po 'mešani' varianti je pa prav lušten, posebno zaključek je pravi cukrček! 'Kam čmo pa jutri?' ;)
27.5.2008: Hudičev boršt Hudičev boršt je silno eminentna pojava, ki nam Kranjcem lepša poglede proti goram. Za kolesarje je sicer malo odmaknjen, brez porivanja sploh ne gre, sva pa našla zelo prikladno varianto vzpona do Hudičevega boršta, ki ob zelo dobri tehniki, še večji moči in še boljši vzdržljivosti omogoča vožnjo 'skoraj' v celoti (recimo 100+ vm guranja, za le malo slabše pripravljene pa zna hitro narasti na 500 vm in tudi precej več): Preddvor - Mače - Mačevska pot - od razcepa (1100+ m) do prečne poti, ki se vije na višini okoli 1300 m, po levi (verjetno bolj vozna) ali desni (lepša) varianti, po razgledni prečki v Hudičev boršt. Spustov je možnih več: recimo nadaljevanje s prečko (ki ni tekoče vozna!), nato pa ob razgibanem grebenu mimo Javorjevega vrha in Potoške gore ter čez Jakoba v dolino. Od Hudičevega boršta je sicer v smeri Kališča prečnica bolj vozna, vendar moramo za lušten spust prav v dolino še enkrat kar konkretno pogurati! Tokrat sva bila že drugič v gosteh in sva turo podaljšala prav do Srednjega vrha (1853 m), kar pa ni bila ravno 'kolesarska majka'. Od prečne poti skozi Hudičev boršt do Srednjega vrha (tudi pri bolj položni varianti čez sedlo pod Malim Grintovcem) se kolo namreč veliko večino nosi, potem naju je pa še spust z vrha Zaplate/Cjanovce natepel, ker je bilo za naju zgoraj čisto preveč ubijalsko (zelo strmo, peščeno in zdrsljivo). Ampak v skupnem je bilo pa strašno luštno!
24.5.2008: Prečenje Košute s 'padcem' v Tržič Direktno po potki do Dolge njive nismo mogli, ker so gozdarji v tem koncu še vedno trdno na okopih in prav veliko gozda tam očitno ne bo ostalo. Naokoli po cesti smo najprej utonili v blatu, zatem v 'slepi' vlaki in šele po priznanem porazu smo našli cesto prav do planine. Nič čudnega, da se nihče ne razburja, važno je, da se z avtom pripelje točno do gostilne! :( Tako namočene prečke od Dolge njive do Kofc sicer še nismo vozili, a je bilo vseeno praktično vse v celoti vozno. Malo so nas nato zadimili na Pungartu, nadebudni 'desetletni sedemnajstletnik' nas z neregistrirano razbitino ni uspel zbiti s ceste pred Šijo, blatni rodeo pod Kofcami smo tudi preživeli, 'hipni' dežek nad Ravnami je kmalu ponehal..., zato pa nas je na realna tla postavil preoster greben, ki smo se ga tokrat lotili iz radovednosti. In vsakič, ko smo mislili, da smo iz 'ta smotanega' zunaj, je kratkemu čudovitemu delu sledil še hujši odsek...
17.5.2008: Lepenatka, po sledeh sožitja Članek v PV o kolesarskem divjanju na Lepenatki nas je z odkrito nestrpnostjo in z za lase privlečenimi čustvenimi dodatki kar lepo zbodel, tako da smo ob priliki sklenili pogledat, kako kaj kolesarsko izgleda ta zloglasna Lepenatka. Opis ture se nahaja v Strmih kolesnicah, nekaj izboljšav se mimogrede najde na terenu samem, tudi možnih alternativ je še nekaj. Tura sicer ni nič posebnega, morda smo pa le imeli preslabo vreme. Glede članka pa le en komentar, potke nad Kalom do vrha Lepenatke praktično ni ali pa letos še ni uhojena, tako da je prav po potki hudičevo težko peljati (ali hoditi), cvetje pa ni bilo odprto...
11.5.2008: Uršlja gora z dodatki Vremensko pogojen pokuk na Koroško, z dooolgim in luštnim skokom na Uršljo goro, zatem je sledil še bolj lušten spust z Žerjavskim dodatkom, ki je bil v cvetočih pomladnih razmerah naravnost čaroben.
10.5.2008: 'Dolkova megla' Vreme je skupaj z vremenkoti žal zaštrikalo, tako da smo povsod ujeli le snežni gnoj, ki smo se ga sklenili držati do vrha Dolkove špice. Začuda je snega v zadnjem tednu veliko pobralo in smo do vrha komaj še ujeli smučarski snežni jezik, za nameček nas je pod vrhom zaprla še megla, ki se nas je potem prav nesramno držala. Mi smo se tako pri spustu hvaležno držali svojih stopinj, da smo sploh znali privijugati nazaj v dolino. Slovo od zime? Kaj pa tradicionalni zaključek? ;)
8.5.2008: Razor, na smučeh čez S steno (Kugyjeva smer, VI, 600 m) Pokazalo se je, da so bile idealne razmere za smučanje na dan našega vzpona čez Kugyjevo smer dober teden nazaj, a kaj ko smo bili tisti dan odločno prepozni, pa tudi tako zahtevnega spusta se sam takrat ne bi lotil. Smučarsko narejeno smer sem prišepnil 'Jakatu', mu namignil še na nekaj možnih variantic in že me je neučakano gnjavil, kdaj jo greva posmučat. Vremenarji so nam z deževnim torkovim jutrom zabluzili, tako da smo z Majo pod steno le gladko obrnili, v četrtek je vreme zatem prav solidno držalo, razmere pa ravno nekje na meji sprejemljivega - na srečo so sonce večinoma zakrivali oblaki. Borut, Jaka, Maja, Samo in MM (beri moja malenkost, lahko tudi mali Marko ;). Dobro uro do stene, dve uri čez steno (spodaj smo potegnili glede na predogledano 'desno' bolj smučarsko 'desno-desno' varianto), malo cincanja na vrhu smeri, preudarno prečrtan vrh Razorja, potem pa skok v smuči in po steni navzdol. Očitno sem bil najbolj neučakan (Pravzaprav me je motilo sonce. 'Čimprej dol', se mi je motalo po glavi!), tako da sem prvi zasmučal v steno. Uvodni zavoj je bil najtežji (kot vedno), malo je motil trd sneg na izstopu, veliko več pa pogled navzdol, ki se je ustavil šele v Krnici. Zatem je lepo steklo po izstopni grapi do vršne vesine in po robu do prehoda v Kugyjevo grapo, ki je ključ smeri. Točno za smuči širok, malo vbočen, slabih 10 m visok in z naklonom 60+° (tri četrtine stene je tu še pod smučmi). Nekaj sem cincal, počakal, da smo se vsi zbrali, potem pa ponudil prostor bolj pogumnemu. Maja, edina punca med samimi 'neustrašnimi' dedci, nam je utrla prehod, a je tudi njo kar pošteno navilo. V grapi je orientacija bolj vzhodna in je bil sneg že preveč odjenjan. Vsi skupaj zaradi plazenja pod smučmi nismo mogli smučati, zato sta prva dva (Maja in Samo) nadaljevala navzdol, in ko sta bila ven iz grape, smo sledili ostali. Po grapi je šlo večinoma kar lepo, najbolj strm odsek smo pa gladko oddrsali (55°), posebno luštno je šlo zavijanje na osrednji vesini (najbolj položen del stene, 45°), kjer smo se ožini z drčo umaknili na levi strani. Na koncu vesine smo levo pod stolpom ujeli še boljše razmere, zatem je sledil prehod proti spodnji prečki (vmes je popestrilo kratko, strmo, malce ledeno mesto), katere začetek je milo rečeno čuden. Že gor grede smo sumljivo gledali gnil-prhek sneg na precejšnji strmini, tako da je Borut kot zadnji pri vzponu utrdil 'polico', ki nam je potem omogočila zanimiv spust preko robu v krajno zev. Sama prečka do vstopnega snežnega stožca je bila zatem celo 'smešno' lahka in takoj po zadnjih zavojih so iz stene začeli non-stop leteti manjši in večji plazovi gnilega snega, ki so nas pričeli nervirati že v spodnji četrtini stene (takoj pod stolpom), ko se je stena s pomočjo sonca pričela otresati bremen, a na srečo takrat v sosednjih grapah. Odločitev, da vrh Razorja spustimo, je bila ključna, čeprav bi bil smuk prav z vrha (ki pa ni tako zahteven, na 'predogledu' sem ga posmučal in ocenil s IV+) skupaj s S steno smiselno lepša, zaključena linija. Glede na vse zbrane podatke in na vse, kar smo presmučali do sedaj, smo oceno smeri popravili na VI (Kugyjeva smer, VI, 600 m, 50°, odsek 55°, prehod 60°). Kugyjeva smer lahkega dela namreč nima. Prvi je smer presmučal Mauro Rumez, zatem pa še Tomi Pilipovič in Žiga Krofl, ki pa ključnega mesta nista presmučala, saj je bil izstop Kugyjeve grape takrat kopen. Spodaj smo nevede potegnili tudi težjo varianto desno od stolpa, saj naj bi bil originalni vstop Kugyjeve skrit 'daleč' na levi strani. Ker je tudi zgoraj možnih več variant (desni izstop, morda celo desni krak Kugyjeve grape), nam nekaj idej tako ostane še za druge sezone. Oglej si še objavo spusta, malo meglen filmček in galerijo slik. Vsem hvala za družbo in za čudovite utrinke! Hvala.
1.-4.5.2008: Velebit, bluzenje Malo smo bluzili tamo, nešto više onamo, a daleko najviše smo naj... nad Karlobagom! Na planotastem Severnem Velebitu je bilo kar nekaj snega, tako da smo ponavljali oziroma bolje zapisano raziskovali le gor-dol variante tako na Severnem kot Srednjem Velebitu, ki pa se nad Jadranom vedno raztegnejo na nekaj več. Ta nekaj več je mestoma prav nemogoča vožnja po preveč položnem ali celo ravninskem spustu, kjer mrgoli skal in njihovih ožin (začuda na strmem skalnatem svetu tam praktično ni problema). Nad Karlobagom (fotk ravno od tam ni) je bil po uvodnem sitnem ozkem skalnatem delu glavni dodatek nepregledno trnje, prek katerega brez 'Staneta' sploh nismo upali peljati. Pravzaprav, kot bi se izrazila 'bratca', smo za markacisti gotovo vlekli prvo ponovitev smeri, vsekakor pa prvenstveno s kolesi. Vabljeni... ;)
27.4.2008: Razor (iz Krnice čez steno in smuk v Vrata) Čez S steno Razorja sva se enkrat (Kalteneggerjeva smer z Jugovim vstopom) spravila v kopnem in sva na vrhu soglasno pribila, da greva v tako podrto/grdo steno samo še v snegu. Pa je le končno prišel tudi ta čas, razmere so bile v steni skoraj idealne, Kugyjeva smer oziroma njena varianta, ki smo si jo pozorno ogledali od spodaj in jo potem tudi z užitkom potegnili navzgor, nas je potem z vsakim metrom tako strašno navduševala, da kar verjeti nismo mogli, ko se sladkanje vse do vrha ni ustavilo. Težave smo imeli le na vrhu grape, ki najbolj logično omogoča prehod iz osrednjega na vršno snežišče in ki se od spodaj le sluti. Za začetek smo v drugem poskusu povsem na desni le našli primeren grapin izstopni žlebiček, stolkli opast, potem pa smo se višje z robu morali pretepati še z napihanim snegom, ki smo ga stestirali tako, da smo 'poskusnega zajčka' po vrvi poslali navzdol... Kugyjeva smer premore več možnih podvariantic, tako da je opis brez veze, ker si glede na zalitost in ogled od spodaj prehode izbereš sam. Vseskozi smo opazovali tudi možno smučarsko linijo (smer je bila že presmučana, VI-), ki bi se jo dalo tokrat kar lepo potegniti, če le ne bi bili tako strašno pozni, saj je sneg na vrhu že premočno odjenjal. Nad steno smo ob/pod izredno lepo zalitim grebenom (tako zasneženega vzhodnega pobočja Razorja še nisva videla) potegnili na vrh Razorja, se odločili za spust nazaj po isti smeri proti Šplevti (verjetno prvenstvena, Na vzhod, IV+, 50°/45°, 200 m), ki pa se je v nasprotju z oceno 'lako čemo', ki smo jo 'ugibali' ob vzponu, zaradi čudnih snežnih razmer izkazala za kar precej bolj resno. Po odličnem gnilcu smo zatem privijugali na Kriške pode, se povlekli na Bovška vratca in odsmučali po razbiti Sovatni, ki pač ni nudila prav nobenega užitka, in šele v Vratih je smuka spet postala luštna. A nič hudega, tako luštnega zimskega pristopa na vrh nismo prav velikokrat užili! Super je bilo in mi bi še...
26.4.2008: Skozi in čez Prestreljenik Preskočite odstavek vsi, ki ne marate zgodb s poučno noto. Prvič, svoji 'bunkici' ne smete dovoliti, da vam na kolesu zganja norčije in poskakuje okoli, če nima 'obutih' ščitnikov, ker se vam v nasprotnem zaradi vztrajnega hematoma na nežni ženski nogici obeta redukcija smučarskih tur. Ne samo po številu, tokrat smo jo morali prav iz tega razloga tudi preusmeriti in skrajšati. Drugič, brez čelade se ne smuča strmih pobočij. Posebno ne v primeru, če gre za tvoje prve strme smučine. Na južni strani Okna (na srečo bolj položni) smo opazovali tri 'makaronarje', enega 'kao' inštruktorja in dva vajenca. Vsi trije so imeli na sebi plezalne pasove, pa tudi dve vrvi smo opazili, družbo na nahrbtnikih pa so jim delale čelade!? Enemu od vajencev, ki se mu je ponesrečil že tretji ali četrti zavoj, je pri padcu prav tolikokrat odpela vez, pri zadnjem je smuča 'poletela' po strmini, vajenec pa tebi nič - meni nič hop za njo. Prihranil sem mu nekaj metrov drsenja, ko sem ga ujel skupaj s smučo. Tretjič, vrv je bistveno bolj pripravna v nahrbtniku kot pa v avtu, pa nam je 'ušel' en zelo lušten žleb. Če spustim še četrtič, pa petič,... ostane še zadnjič, nikoli ne beri poučnih zgodbic - lažje, hitreje in bolj temeljito se učiš iz lastnih napak. Je pa res malo 'dražje'! ;) Podoben krogec sva z Nevejskega sedla že vlekla lani, le da sva še pred oknom splezala na sam greben, tokrat pa nam klože niso vzbujale pretiranega zaupanja, tako da smo strme prečnice zamenjali za zelo luštno in poskočno grapo, ki se nam je kot nalašč odprla na drugi strani. Odsmučali smo po vzhodni flanki, ki je bila povsem zalita, pa tudi popolnoma trda, tako da je bila izbira smučine odvisna le od željene strmine. Tudi nižje se je dalo pod grebenom vse do Prevale najti par zanimivih detajlov...
24.4.2008: 'Direkt' na Triglav (Veseli tobogan, VI-) Triglav je bil smučarsko zadnjih nekaj sezon povsem pozabljen, tako da je bil po najini luštni lanski smerci z vrha letos očak še bolj aktualen in kajpak 'Jakatu' (Jaka Ortar, 'hit' letošnje smučarske sezone ;) celotno zimo neprestano na očeh. Na muhi je imel še nepresmučano direktno linijo z vrha na Triglavski ledenik in prehod, ki z vršnega raza tik pod S grebenom pripelje na vesine nad Mullerjevim kaminom, se je muhastega aprila ob veliki količini snega krasno zalil. Vabilu se kar ni spodobilo odreči, tako da nas je številna četica krenila zjutraj iz Vrat: Jaka, Bor, Maja, Peter, Boštjan in Rok - ravno njega edinega nisem nikoli ujel v objektiv. Počasi se daleč pride in zadnji bodo prvi... ;) Vse in še več o turi, glej Jakovo poročilo. Jaka, čestitke za idejo in njeno izpeljavo. Hvala za turo!
20.4.2008: Utrinki nad Ajdovščino
6.4.2008: Begunjska Vrtača, Kozorogova smer Kozorogova smer naj bi ponujala najlažji prehod prek centralnega dela ostenja Begunjske Vrtače. Že v četrtek nas je zapeljivo vabila, a smo ji odrekli, v nedeljo pa nam je ob pričakovanju vremenskega preobrata kratka turca kako prav prišla. Na koncu nič od zadnjega ni obveljalo, vreme je na srečo držalo, tura pa se je zavlekla v nedogled, saj so tri mesta zahtevala uporabo vrvi, taki manevri so pa v 'navezi' štirih kar dolgotrajni, posebno ker sva ta tišasta s sabo vlačila še smuči. Na kratko, zelo luštna smer! Glede na vodniček Kozorog vstopi direktno čez spodnji del stene, ki pa ni bil zalit, zato smo uporabili zasneženo gredino, ki vstopi na veliko teraso v spodnjem delu stene, kjer pa en prehod ni bil zalit, tako da smo takoj na začetku že kvačkali s spustom po vrvi. Zatem nas je presenetil še izpostavljen prehod v grapo in že smo trčili v ključno mesto smeri, kjer je le ozek in hudo sumljiv ledni trakec vodil do pravega ledu. Nekaj časa smo se zabavali s štantom, našli tudi klin tik ob trakcu, potem sem trakec kot prvi kar pošteno razbil, da sem prišel do konkretnega ledu, kjer je ledni vijak prav lepo sedel, višje je sledil polovični raztežaj prav luštnega ledenega in ne preveč navpičnega 'šusa'. Za mano je Manjca prisopla brez nahrbtnika, zatem pa je po neuspelem vlečenju 'prasice z antenami' ta najmočnejša (jasno, Pikica) oblekla kar dva nahrbtnika, Boštjan je pa svoje antene pritovoril sam. V naslednji zožitvi grape nas je razveselil dober led na levi strani in v kratki navpičnici je šlo čezenj prav lahkotno (desna stran je sicer bolj položna, a je bil sneg na pogled sumljiv), višje na razcepu, kjer se glavna grapa zaključi, smo se odločili za očitno desno nadaljevanje, ki nas je pripeljalo na vršno bolj položno snežišče. Držali smo se povsem leve strani, kjer smo do vrha lahko preplezali še par luštnih prehodov. Dekleti sta z vrha sestopili po Zahodni grapi, ki je bila polna plazovine, tako da sva 'fantovsko' odsmučala kar po Šentancu, kjer so smuči še enkrat teple najino trmo, a se je dalo zmrznjenim kuglam še kar dobro izmikati...
5.4.2008: Nanos: en vzpon in štirje spusti... ...pravzaprav se mi je zatipkalo. Nič vzponov in kar pet spustov smo opravili po Lukovem štetju. Za začetek pravi spust po prečnici z Razdrtega v Gradišče, potem po sicer luštnem spustu v 'napačni' smeri strmo navzgor čez Plaz, pa spet pravi spust s Konja, sledil je še en 'napačni' spust od lovske koče do Hieronima in za sam konec še precej nemogoč, a začuda vozen spust v Razdrto, kjer si je 'požrešni' Luka za naslednjič prihranil le še en sam neprevožen detajl, ostali smo bili pa bistveno bolj 'neješči'... ;)
3.4.2008: Begunjščica, Rožičeva grapa Ena hitra popoldanska, ki se je zaradi večje doze pikanja kar dodobra zavlekla vse do noči. Gor grede smo zelo izbirčno prebirali snežne trakove nad nami, dokler se nismo ustavili pod desnim delom stene Begunjščice in se zaprašili v vabljivo grapo, ki naj bi nosila ime Rožičeva. Po strmi in luštni telovadbi v prvem skoku smo se nad njim začuda znašli kar nazaj na plazu, a nič ne de - bilo je sladko. Zatem smo le vstopili v pravo steno in z užitkom preplezali 'poševni' skok, ki se nam je odprl tik zatem, ko smo že ugotavljali, da grapa sploh ni zalita. Nad njim smo takoj trčili še v tretji in kot kaže ključni skok Rožičeve grape. Boštjan je potipal na desni in bil po 'kopanju rova', čiščenju prhkega snega in malce zatikanja kmalu zgoraj. S Pikico sva raje potipala bolj trdno levo stran, ki pa je zato zgoraj strašila z malček previsnim prestopom okoli vogala. Z vrvjo in z možnostjo namestitve dobrega varovanja zatem tudi na levi ni bilo hude sile, pravzaprav je bilo strašno luštno. Nadaljevanje grape je šlo še nekaj časa kar precej strmo navzgor, zatem se je pa naklonina počasi kar preveč umirila. Za bolj pester zaključek smo pod vršnim pragom po Zeleniški diagonali prečili levo, po luštnem prehodu ugotovili, da je izstop Direktne grape (sosednja grapa, točno na sredi med Osrednjo in Rožičevo) tudi letos kopen, zatem pa 'izplezali' po ožji varianti na levi strani. Po vršni strehi nas je še dodobra prepihal močan veter, ki nas je zatem spremljal celoten spust (po normalki = Osrednji) vse do Zelenice, ki je bil že tako ali tako zaradi razbite in pomrznjene podlage povsem neužiten. Smo pač vstopnico plačali na koncu, zato pa smo dobili posladek večerne zarje!
27.3.2008: 'A je to...' polnočni Krvavec Itak sva bila že presneto pozna, pa še deževati je pričelo, četrt čez osem sva končno uspela odbrcati z izhodišča, na srečo je dež takoj prešel v sneg, zatem sva utrujala monoton asfalt, dokler se malo pred cestno izravnavo pod Jezerci debelina novega snega ni tako zelo povečala, da sva morala kolesi guuurati vse do smučišča. Pred spustom sva ugotovila, da od treh akumulatorjev, ki se niso imeli čas napolniti, dva sploh nista nič delala, tako da se je Manjca zadovoljila z ledico. Novega snega je bilo zatem v zametih toliko, da sva s prednjima kolesoma neprestano nasedala v sneg, nižje je šlo bolj luštno, spodaj sva celo sledila nama še neznani varianti, kjer pa je pri izvirčku crknil še zadnji akumulator, tako da sem preostanek prevozil na tudi že močno ugašajočo ledico. Namesto načrtovanega zaključka preko Štefanje sva se tako od spodnje postaje gondole v nekakšni megli po asfaltu spustila v Grad in pri avtu zaključila točno četrt čez polnoč.
24.3.2008: Trupejevo poldne, šus po špuri Do vrha nismo prišli, je bilo pod sedlom zaradi napok in samodejnih sprožitev preveč sumljivo, tako da smo hop skočili nazaj v špuro, ki smo jo gor grede potegnili v dobre pol metra visokem pršiču in proti vsem pričakovanjem odmaglili v dolino. Spust je bil namreč sila zabaven, slalomiranje in kakršnokoli smučanje v celcu po 'ravninski' Železnici je seveda odpadlo, zato pa smo našli nam povsem nepoznano disciplino, smuk točno po špuri. Letelo je kot sneta sekira, v Jermanu pa še bolj, ravnotežje je bilo na preizkušnji, ko je pa 'navkljub pogumu' le preveč letelo, smo se le malo nagnili nazaj in glisirali v celem...
23.3.2008: 'Prašina s Pece': Bistriška špica Zimsko Peco sva že skusila, enkrat čudovito pravljično odeto v belo, tokrat smo zadeli še bolj pravljični spust po 20 cm pršiču. Smuka je bila resnično tako noro dobra, da vsi superlativi enostavno odpovedo. Posebno na zgornji polovici nad Zgornjo planino Luža do glavnega grebena, ki smo jo morali brez pardona ponoviti. V drugo je šlo seveda še bolje kot v prvo...
22.3.2008: Na tone pršiča na Viševniku Gabrijel, prav lepe pozdrave z Viševnika tudi tebi nazaj, prazniki so bili fejst lepi! ;) 20.3.2008: Viš mimo Mojzesa Namesto Marijance z Boštjanom na Viš. V Špranji sva še malo kolebala glede SZ debri, a je bil sneg čisto premehak, tako da sva se dobesedno zaprašila v Mojzesov žleb, na drugi strani splezala do in skozi galerijo, ter se vleeekla po strehi do najvišje točke Viša. Smučarija nazaj do okna je bila zračno lahkotna, basanje skozi okno enostavno, še lažje je šlo kar po luftu pod galerijo, zatem malo švicanja nazaj do Mojzesa in vse boljša smuka v Zgornjo Špranjo, kjer se je po pršiču na trdi podlagi prašilo za nama. Še preden sva iz Mojzesovega žlebu zares odvila v Zgornjo Špranjo, sva prečila desno pod steno in šla iskat prehod v Spodnjo Špranjo, ki ga omenja Candolini. Brez posebnih težav naju je nos kaj hitro privedel skozi čudovito lušten in ne posebno težak prehod, kjer je pogled v Špranjo kot iz orlovskega gnezda. Ta prehod med Špranjama je gotovo smučarsko najlepši, 'kanjon' z žuborečim potočkom po sredini je v primerjavi le 'grdi spaček'. Posebno zadovoljstvo za zaključek je bilo škripanje po trdi Spodnji Špranji, ki je bila tako neverjetno 'popeglana' in super smučljiva, da se je vse do Zajzer iskrilo pod robniki. Boštjan, čestitke za spust in hvala za poglede skozi tvoj objektiv. Tako čudovito 'preguran' dan je bil...
14.-16.3.2008: 'Triple Tris' Polhograjcev Kolesarskih Mohorjev je očitno na tone tudi Polhograjci premorejo vsaj tri. Kdor misli, da smo vsak dan peljali drugega, se moti, padlo je tudi še kaj malega vmes, ta najbolj luštnega smo se pa lotili le enkrat, tako da je obisk zagotovljen, takoj ko 'belo govno' skopni. Za sobotno avanturo Luka obljublja filmček...in tukaj je: Triple Tris...
2.3.2008: Dvojni Kopitnik Za odkup sobotnih nevšečnosti nas je Mauro dvakrat zapeljal preko Kopitnika. Prvi (asfaltni) vzpon bi gotovo lahko zastavili tudi bolj luštno, ostalo je bilo pa tako, kot se šika - vključno z obema spustaškima bonbončkoma. Posebno presenečenje je bil sam prihod na z jeklenico oborožen vrh, kjer se na lepem odpre čudovit pogled v/nad dolino.
1.3.2008: Snežno neurje na Ojstri Iz Železne Kaple smo brcali po označenih poteh in cestah do stika z glavno markacijo 603, ki je prav tako malo mešano vodila do markiranega razcepa, kjer smo spet malo mešano odvili navzgor na Ojstro. Kaplo smo izbrali, ker je bilo samo tam napovedano suho vreme in je vse do 100 m pod vrhom Ojstre tudi držalo, takrat pa sta nas nevoščljivca po mobilnem kontaktu napadla z voodoo tehniko, saj se je nemudoma zatem ulilo, nemarno ohladilo in prešlo v babje pšeno, ki nam ga je silovit veter bičal v obraz, potem pa se je razvila snežna nevihta z bliskanjem, tako da smo vršni železni križ opazovali le iz gozdnega zavetja. Spust smo si zamislili po grebenu na Prevernikovo sedlo, dvakrat smo zbrali pogum, stekli do koles in obakrat je kot usklajeno pribrenčalo in se pribliskalo čez greben ter silovito udarilo. Naenkrat je stvar postala presneto resna, v tretje je šlo k sreči gladko in smo navzdol vozili po 5 cm pršiča, pod Prevernikom smo po cesti v desno ujeli čudovit greben (markirano), ki pa glede na 'frišno' izkopano cesto tik pod njim ne bo dolgo trajal. Tudi nižje nas je presenetila nemarna poseka, ki je ukradla del poti, pa tudi cestam se v celoti nismo znali izmakniti, smo pa zato za nagrado do avta pribrcali usrani in premraženi do kosti... ;)
28.2.2008: Po Robu (Otliško okno, n+1) Še ena tura z Otliškim oknom, ki se je navkljub povsem neobetavnim izgledom odlično odvila. Tokrat moker vzpon na Kovk je bil presenetljivo lepo vozen, 'prepovedan spust pri padalcih' na naše veselje ni bil tako hud, kot se je strašilo, drugi vzpon na Kovk je bil še lepši, greben je itak vedno lep, za nameček je Miha pokazal idealen obvoz najbolj sitnega odseka, spust z Otliškega okna pa vedno navduši, le stopnice spodaj ob Hublju tokrat niso bile preveč prijazne...
26.2.2008: Preko Velikega Nabojsa: iz Zajzere v Zajzero ;) V mislih sva imela zelo dolgo štorijo preko SZ in SV debri Viša, pa sta naju zabasala tako čas kot utrujenost, ki sta naju ujela pri smotanem preboju preko žlebu (vstopni skok, čez katerega žubori voda, je potrebno obiti po izpostavljeni polici na desni), ki z Nabojseve škrbine pada v Špranjo. S Poliških špikov izgleda ta žleb precej strm, v resnici je pa praktično povsem položen in šele na vrhu doseže 30°. Proti škrbini sva 'najin' Viš tako zamenjala za Nabojs in poskusila po obetavni grapi, ki se je odprla še pred Nabojsevo škrbino (normalka, markirana pot poteka dober lučaj pod/na drugi strani škrbine). Kmalu se grapa razširi v vesino, ki pa žal ni bila zvezno zalita, tako da sva se držala zalitega dna grape/kota (nekje do 50°) na desni, ki naju je dostavila na izrazito ramo slabih 200 m pod vrhom, do kamor je bilo več ali manj že precej kopno. V primeru ugodne in dovolj visoke snežne odeje bi bil smuk z vrha po smeri pristopa izjemno lep. Tako pa sva se po obisku vrha z rame spustila na drugo stran v Žabniško krnico, kamor sva z vrha že smučala. Žal je nižje pobočje že padlo v senco, tako da sva se na smučeh po nemogočem snegu 'na vse pretege' mučila vse do Zajzere, kjer naju je na lepo urejenih tekaških poteh čakal še slabo uro dolg pohod do izhodišča.
24.2.2008: Pod Uršljo goro Primož nas je zategnil pod koroško Urš(lj)o po skritih poteh, 'ki jih samo on najde'. Prav luštno potepanje smo zaključili s fenomenalno ljubkim spustom, ki ima žal zelo hudo napako, tako da ga nismo upali ponoviti: zaključi se pri podivjanem psu s totalno odbitim lastnikom... :(
23.2.2008: Koroška ŽuPa Pravcata koroška pravljica z dvema krogcema, tudi Pepelka je bila poleg, filmčka pa ne moremo pokazati, ker je bil ukinjen...oziroma se je ravnokar našel, v pravljicah je pač vse mogoče! ;)
21.2.2008: Popoldanski lenuhi Begunjščice Tako smo se vlekli gor po Lenuhu, da smo gotovo postavili počasni rekord; dol je šlo pa po sosednji grapi le malo hitreje... ;)
19.2.2008: Kriška gora in Kriška gora ;) V Gozd se zelo prijetno prikolesari iz Tržiča kar po potki, tako zelo prijetno, da sem tudi po čevapčičih navzgor brcal še enkrat. Višje pa nič kaj preveč kolesarski vzpon na Kriško goro, ki smo ga ponovili dvakrat - s kolesom na hrbtu na 'vertriderski' način. Pri prvem spustu smo Lovsko pot (Čez senožeti?) pri Kavalarjevi klopci zamešali za Ovčjo pot, drugič smo šli dol po grebenu, kjer je teorija spet podlegla praksi. 'Mali Lukec' je namreč zvozil tudi vse teoretično nevozne serpentine, le eno si je pustil za naslednjič. Ostali smo bili nekaj bolj skromni in bomo naslednjič bolj uživali. Luka, to prinesejo leta - sladka se počasi, tako dalj časa traja! ;)
17.2.2008: Ta lušten krogec čez Nanos Teorija je res le eno, praksa pa nekaj čisto drugega. Po dolgem jamranju o nevoznosti klanca čez Plaz in še daljšem treniranju, se je začuda izkazalo, da je ta kamnita zverinica tudi navzgor v CELOTI vozna. Resnično ocena močno gleda preko ocenjevalne lestvice starih dobrih Strmih kolesnic (430 m, večinoma vsaj V6, številni odseki V7, mesta V8), ampak Luka je dokazal, da se da priti preko vseh (ne)mogočih stopnic. Sicer ne v enem zamahu, a s počitki in z nekaj ponovitvami so padle prav vse 'domine'. Junaka, ki bi to zvozil v enem 'šubu', pa še iščemo! Manjca in Pikica že vneto trenirata... ;) Po čudoviti začetni prečki z Razdrtega, po poti čez Plaz na planoto in kar naprej po markirani poti do pod Abrama. Malo po makedamu, zatem pa desno na lepo vozno potko in v čudovitem spustu v Podnanos. Ta spust nas je tudi malo begal, ker naj bi bil zaje... - ko se pot s planote spusti navzdol, je pogled resnično čuden, težak pa je le sam začetek, ki smo ga pustili za naslednjič.
16.2.2008: Mogočni Montaž, Findeneggov ozebnik Napovedana ohladitev naju je zvabila v Južni žleb, ki z Montaževe visoke planote vodi naravnost na vrh. Ravno sva se skobacala s smuči v dereze in iskala primeren prostor, da odloživa smuči, ko je sneg nenadoma povsem odjenjal. V takem pa naju smer ni več vabila, posebno ker bi morala spodnji kopni skok obiti daleč na desni. Po krajšem razmisleku sva se odločila za najino magično stran Špika nad Policami, njegov samotni obraz nad Dunjo. Da končno enkrat pogledava direktni izstop Findeneggovega ozebnika, če je primeren za smuko, ker markirani zaradi navadno spihanega izstopa pač ni! S sabo sem precej optimistično vzel tudi smuči, Manjca pa jih je odvrgla pod steno. Velika polica sicer smučarsko ni ravno vabila, ker je bil del pod Stolpom vrh Strmali kopen, pa tudi na drugi strani je bila izjemno izpostavljena polica presneto ozka. Resnično zanimiv pa je sam prestop okoli robu, ki v nama vedno sproži izrazit čustveni premik. Na tej drugi strani Montaža se ves civilizacijski 'trušč' v hipu izgubi v brezmejni tišini nad Dunjo, ki bi jo lahko rezal z nožem. Z besedami ne morem opisati tega čudovitega občutka, ko ves lahkoten lebdiš na 'pozabljeni' strani gore. Za nameček naju je razvajal tudi Findenegg, ki je bil večinoma odličen za hojo, tudi direktni izstop je bil krasno zalit, le sam pozdrav na vrhu tokrat še 'deviškega' Montaža naju v podobi nemarnega križa ne razveseljuje več. Ta 'nebodigatreba' spak je namreč presneto nov, kako leto je delal družbo staremu in dobremu Deffarjevemu zvonu, tokrat pa zvona ni bilo več videti. Upava, da je bil le zakrit pod snegom. Smučanje z vrha skozi Findeneggov ozebnik do Velike police ni tako strašno zahtevno (okoli 45°, izstop nekje 50°), če so le ugodne razmere, ki sem jih močno pogrešal. Sneg je bil namreč vseh sort, od uživaškega zbitega pršiča, prek lepo smučljivega trdega snega do nemarno požlejene skorje, ki ni prav nič odjenjala in ki niti ostrih robnikov ne sprejme prav rada. Malce sem s smučmi še čaral po Veliki polici (malo gor, malo dol, v skupnem pa povsem horizontalno 'smučanje'), a ker trda skorja ni prav nič odjenjala, zraka pa je tam v preobilici, sem previdno skočil v dereze, nadaljeval peš po tej polici tudi na drugi strani (markirana pot gre pod njo) in na njenem koncu skočil spet skočil na smuči. Kot zadnja sva se (spet) vračala z gore, večerna spokojnost je bila tako prijetna, da tudi skorja, ki se je naredila prek čez dan odjenjanega pobočja, ni tako grozno motila. Posebno, ko sva za slovo od dneva lahko občudovala rdečico na Poliških špikih...
15.2.2008: Skorjasta Dobrča Hitra popoldanska, navzgor je po snegu kolo grabilo kot noro, navzdol po skorji je bilo še bolj strahovito luštno, pod snežno mejo smo ujeli zadnje ostre serpentine, zatem pa v krasnem 'gripu' uživali do dna.
14.2.2008: Gamsova mati in njen Turn (tokrat s smučmi) Že nekaj časa ogledana smučarska smer, ki sva jo prehodila na začetku letošnje zime. Novi sneg jo je dodobra zalil, četrtkovo toplo sonce lepo odjenjalo, tako da smo lahko varno smučali z obeh vrhov. Naklonina v žlebu se vrti tam do nekje 45°, na izpostavljenem pobočju nad žlebom in do najvišje točke Gamsove matere pa strmina vršnega prehoda mestoma pokuka tudi malce čez to mejo. Težavnost spusta bi bila nekje za smučarsko štirico. Pod steno smo prečili desno proti Mojzesovi škrbini in se po žlebu spustili proti Corsiju, od tam pa po izpostavljeni polici pod Beljaško iglo prečili do 'smučišča' nad Viško planino. Na mojo veliko srečo je bilo v žlebu celo tako mehko, da sem se navkljub nepričakovanem odprtju obeh pručk, kar je imelo za posledico izgubo ravnotežja, padec in zlomljeno vez (Diamir Freeride), lahko ustavil, kar bi se sicer na 45° v kar ozkem žlebu lahko tudi drugače končalo. Kaj več bom zapisal, ko dobim odgovor proizvajalca vezi, zaenkrat pa pohvala uvozniku (Iglu šport), ki mi je vez nemudoma zamenjal.
10.2.2008: Čaven, kraljevsko prečenje Po prijetni Resllovi cesti smo se zapeljali na še bolj čudovito Čavensko prečnico, kjer smo se lani prvič videli in že takrat smo se 'gostobesedno' zaklepetali na 'zloglasni' Pikičini stopnji: 'A ste s Table?'
Po tem čudno-luštnem uvodnem stiku lahko zapišem, da je vse še vedno tako, kot je bilo. Luka je čuden, mi smo pa luštni. Zaradi morebitnih neljubih posledic tega zapisa vnaprej priznam tortico, čeprav si se ti že na veliko sladkal pri spustu v Ajdovščino, kjer smo mi morali previdno pešačiti z biciklom v rokah. Morebiti pa lahko vse naše buške zbarantamo za tortice. Kakorkoli obrnem, pred nami je sladka sezona!
9.2.2008: Krniška glavica in krniška kložica Še ena v teh razmerah baje 'varna' tura, z Zajzer na Krniško glavico. Vršni del smo zaradi nepazljivosti sledili Italijanu, ki nas je zavedel pod napačno stran vršne glavice, a je bilo tako še bolje, saj je bil žleb direktno do vrha pravi užitek v obe smeri. Načrtovani trikratni spust na vse strani (Krnica, Dunja, Grego), se je končal že visoko nad Dunjo, ko se mi je v sicer široki grapi pri skrajno neprevidnem prečenju pod enim ozkim žlebom speljala kloža. Po 'smukaškem' pobegu s tobogana sem preklel vezi (Diamir Freeride, 'baje' najboljša roba ta hip); sta se mi namreč obe odpeli, na srečo šele na robu pobega, kjer se je skorja lomila, bi pa kmalu ostal brez ene smučke. Odmaglili smo nazaj na vrh in se spustili po uživaškem pršiču v smeri pristopa...
8.2.2008: To 'ASCEND COCONUT PALM' Naskočili smo Kokosovo palmo, ki je zatem sploh nismo videli, pa tudi vroče ni bilo tako zelo, da v senci ne bi ujeli ogromno pršiča. Zgornji del smo seveda ponavljali, ta najhujši uživač, Boštjan, je moral celo trikrat gor, ker mu baje prvič in drugič ni uspelo v polnosti razviti pravih vijug. Slike Matevža ni, ker nam je obakrat ušel, tudi 'rookie' Luka manjka, ker se je takoj z vrha tako dobro skril, da smo ga v paniki iskali vsaj pol ure. Za prvo turno smuko se mu je vzpon sicer kar dopadel, čeprav je imel na voljo le ušiva zdrsljiva ščeneta, spust po 'belem govnu' je žal opravil stran od oči in kamer, ker smo v nasladi bele opojnosti zelo neodgovorno odbrzeli z vrha - je vsaj lahko povsem neovirano sestopal peš... ;)
3.2.2008: Luštno zasnežen in le malček kamnit Kamniti lovec... Nadomestni cilj, ki se je raztegnil v celodnevno turo, ko smo po začuda kratkočasnem romarskem vzponu nemočno nasedli zgoraj v megli. Bili smo prvič pozimi na Višarskih glavah in oba vodnička nam nista prav nič pomagala, ker avtorji pač ležerno goljufajo z žičnico. 'Križev pot' (pot 613) smo tako s pomočjo zemljevida vseeno našli iz prve, smo pa zato zgoraj čudno gledali, ko nas je smučina popeljala dobesedno nekam v tri krasne, predhodniki pa so glede na sledi odsmučali preko grebena, bogsigavedikam... Malo smo odlutali po svoje in se po kar strmem vzponu znašli na eni od Višarskih glav, kot je pokazala trenutna 'razjasnitev'. Po vriskajočem pršiču smo odmaglili navzdol v krnico, se oprijeli nove smučine, ki nas je dostavila tik pod najvišjo Višarsko glavo. Za razliko od dobrotnikov smo odlomastili na vrh Kamnitega lovca in celo odsmučati nam je uspelo prav z najvišje točke, čeprav je šlo malo pa tudi po skali. Nižje smo spet sledili smeri dobrotnikov, ki sta se iz krnice V Klobuku spustila levo navzdol po ožjem prehodu in po res čudoviti smuki smo padli na cesto Zajzera - Višarje, 100 vm nižje od sedla, preko katerega smo po romarski poti odvijugali v dolino. Zgornja polovica je šla po redkem gozdu in novem snegu prav luštno, zatem le še po cesti, spodaj pa samo še peš.
29.1.2008: Samuha - Pirmance Hitri skokec pod ledene Kofce in lušten spust direktno v Tržič.
27.1.2008: Zanka čez Špik nad Nosom Cilja konkretno nismo določili in glede na stanje nad Pecolom smo izbrali Špik nad Nosom, kjer sva lani že uspešno (žal peš) pretaknila dve smučarski varianti. Pristop preko Škrbine nad Tratico je zelo lušten, posebno zgoraj okoli vogala je prav 'fletno' in za začimbo smo izbrali levi žleb (od treh), ki ponujajo prehod navzgor. Žal pa že spodnji prehod s Pecola na pobočje za smučanje ni bil zalit, tako da smo spust morali zastaviti preko J pobočja. Candolinijev vodniček ima vrisano smer, ki izstopi po 'enem čudnem eSu' na levi (gledano od spodaj) strani, veliko bolj smiselna, predvsem pa zasnežena, je varianta na desni strani, kjer se s pobočja na planoto spustimo v zatrep izrazite grape, ki se močno zažre v J pobočje Špika nad Nosom. Smer so nam pokazali trije 'jodlarji', ki so ravno na smučeh(!) prišibali na greben. Vršni lučaj je za spust sicer bolj zahteven (tokrat se je ravno še dalo poiskati zasnežene prehode), zatem je pa pobočje bolj turnosmučarske narave (nekje okoli 35°), kjer pa v trdem (kot za vraga nam ni hotelo odjenjati) vseeno ni nobenega prostora za napake.
26.1.2008: Za Rdečim kupom, Planjava Svet ob Rdečem kupu nas očitno (še) ne mara, poleti smo poskušali iskati rov in okno, pa so nas odgnali revolveraški gamsi, tokrat je za neprijetno presenečenje poskrbel skok zadaj za kupom; prav na edinem mestu, ki se ga od spodaj ne vidi. Skalnati skok se nam je razkril šele povsem zadaj za kupom, za presnetim ovinkom in v hipu odplaknil uživanje do vrha... ;) V literaturi je ocena grape Za Rdečim kupom več ali manj enaka Wisiakovi, skok sploh ni omenjen, tako da mora biti v normalni zimi lepo pod snegom in bomo pač počakali na to 'normalno' zimo.
25.1.2008: Kriška gora, 'mojstrenje' Vaja dela mojstra, gozdarji pa iz lepih potk nemarne vlake. Najnovejši dosežek v tej smeri je začetni del najbolj (= resnično množično) obiskane markirane poti na Kriško goro; nad Gozdom, od konca gozdne ceste nekje na 1000 m je sedaj zaradi najnovejšega 'goloseka' padlo kakih 100 vm potke. Kar tako, tebi nič, meni nič... :(
24.1.2008: Špik nad Špranjo, z vzhoda Smučarski Špik nad Špranjo po najini zelo ljubi varianti, ki sva jo povsem po sreči 'odkrila' lani, je sredi pravljičnega zimskega dne več kot odlična izbira. Smer sem ob vsesplošni 'dopustniški' priliki razkril Nejcu, Boštjanu ter Pikici in navkreber smo se družno cmarili na vročem soncu, zato pa smo pri smuki 'brezskrbno' uživali v 'lahkem' snegu. Prav luštno je bilo!
23.1.2008: Pod Storžcem Nad začuda dobro voznem, navadno zelo razbitem in blatnem kolovozu je naša mala četica kar dolgo korakala (Hja, eni 'čudaki' tovorijo celo smuči po gorah, mi smo pa kolesa! ;) vse do zasneženega sedla pod vršno piramido. Odlične razmere (Le po 'snegoledu' pod bajto in do planine še kako prav pridejo 'maximalna zažigala', ki jih je imel na svojem konjičku obute le Matej.) smo izkoristili za zelo dober spust, kjer nekaj padcev ob poskusu vožnje na meji ni manjkalo in 'naslednjič' (Enkrat, enkrat, enkrat... ;) odpeljemo vse. Luštno je bilo!
21.1.2008: Štor pod Dobrčo Kratka in sladka, čeprav sva morala zaradi mehko-zasnežene ceste v zgornjem delu kolesa navzgor prenašati; zato pa so bile ta luštne serpentine navzdol krasno vozne, srednji del je itak vedno tekoč, spodnji peščeni del je šel prav tako odlično od kolesa. Celo 'zloglasni' štor se je dal iz prve pregovoriti, prav taisti štor, ki je šel Pikici na nočni tako odlično od 'nog', da je fantom vzelo voljo (poleg poguma seveda... ;)
20.1.2008: Prečnici pod Stolom Nejc je v vsesplošnem 'navdušenju' za smučanje povabil na kolesarski potep pod Stolom, ki mu je dobesedno zrasel nad domačo mizo. Dobrot na prtu sicer nisva okušala, smo se pa dodobra nasladkali pod vsemi razmetanimi Stoli. Od vsega lepega je Boštjan po prvi prečnici pri lovcih tako močno zašvical, da je moral moker revež domov, po drugi prečnici pod Pečmi naju je pa Nejc odvrgel v vodni zbiralnik, kjer sva pa midva švicala pri prenašanju koles po ozkih stopničkah. Tunelček sva pa le ujela! ;)
19.1.2008: Smučarski 'pokuk' nad Pokljuko Snega dooolgo od nikoder, zatem ga pa zapade toliko, da sva ga lahko le na hitro potipala. Nad Lipanco najprej na varne Mrežce, ki so nama podarile luštno 'furo', posebno v strmem pršičastem gozdu; za konec pa še na Brda, ki pa so ponujala le skorjo, o kateri Marijana ni imela prav nobene lepe besede ('Jutri se tega ne grem več!'). (Ne samo) Meni se je sicer zdelo kar v redu, tudi do Pokljuke sva 'preživela'...
12. in 13.1.2008: Čemšeniška prečnica ...in... Potoška gora Dvakrat v dežju v isti konec; ob prvem poskusu sva dobila boljšo idejo za ponovitev in sva se še enkrat zapodila v Kokro. Zaradi luštnega spusta z Zajca ('začetnikom' kot naročen za privajanje na vožnjo po serpentinah) sva v soboto prečnico od Doma na Čemšeniku vlekla navzgor (100- vm) in vseskozi ugotavljala, da bi bilo v nasprotni smeri bolj tekoče. Seveda sva kontra poskusila že v nedeljo, a je bilo (v mokrem) še vedno mestoma precej netekoče. V pričakovanju zanimivega spusta sva malo vozila in še veliko več 'gurala' na Potoško goro, se zatem lovila po smotanih lednih odsekih do Jakoba (deževalo je vse do Potoške gore in še višje), odpeljala mimo Studenca in nižje čofnila v blatno močvaro, tako da nama je po ljubki prečnici mimo mlinčka 'bruhalnik' še kako prav prišel. Deževen dan je krasen dan!
5.1.2008: Mlinca sedlo Okrepljeni z domačinom, ki še nepojasnjeno piše Mlinca sedlo namesto sedla Mlinca, smo po brcanju na Rožo 'korajžno' naskočili kolesarsko prav nič užitno prečnico do spusta, ki je več kot poplačal ves trud. Ena buška na boku je bila čisti gratis; seveda samo za domačina, ostali smo bili pač le na obisku... ;)
1.1. in 2.1.2008: Ratitovec (Zali Log + Jesenovec) Ratitovec se nama je s kolesom enkrat že uspešno uprl (odlomljen nosilec menjalnika), tako da je bil sedaj v snegu fantastično presenečenje in se je več kot odkupil. Varianta vzpona od Prtovča mimo planine Klom in preko Vratc na vrh (Mauro, hvala za opis!) je zelo luštna in v utrjenem snegu tudi hudičevo dobro vozna, saj se je le tik za planino malo poguralo do naslednjega kolovoza, pa še tam smo morda kaj zgrešili. Posebno presenečenje je bil vzpon z Vratc na vrh, kjer v kopnem menda ni prav veliko vožnje, tokrat pa ni bilo prav veliko porivanja. To sva ugotovila sicer šele ob drugem obisku, saj smo v prvo ob lovljenju dneva z Vratc 'v teku odšprintali' ob žici direktno navzgor. Spust na Povden je tudi v kopnem vsaj na dveh mestih očitno kar za_eban, tokrat smo imeli dodatno zabavo še z ledom. Nadaljevanje proti Zalemu Logu je v začetku sicer zelo luštno, sam zaključek je pa bolj tako-tako. Drugi dan sva se po zgledu pametnejših (tudi onadva M&M) spustila nazaj na Vratca in potem skozi Razor na Prtovč (prav tako nekaj ledu pod Vratci, spodaj sva ubrala varianto z bolj 'tehnično' lovsko potko), nadaljevanje na Jesenovec pa je bilo navkljub toplemu odsvetovanju za silo kar užitno; če bi očistili padlo drevje in potko bolj uhodili, bi bilo pa že kar luštno...
31.12.2007-1.1.2008: Polnočna Davovec in Jakob Preko Možjance na Štefanjo in strmo gor na Davovca, kjer je ob totalnem bombardiranju v dolini ura odbila polnoč. Sledil je lušten novoletni spust (po pameti) ob skakalnicah v Kokro, zatem lepa prečnica do 'aresta' in še bolj strm vzpon gor na Jakoba, kjer se je navkljub 'poledici za pešce' dalo skoraj vse odpeljati. Kočo smo dosegli ravno ob času, ko so jo zapuščali še zadnji veseljaki, ki so se navzdol (tudi oni po 'pameti') oklepali prav vsakega plotu (pripraven nadomestek so bila kar drevesa). Najbolj 'veselemu' pa zgleda enkrat ni uspelo, zatem je bil sicer malo manj vesel in bolj 'na pomagajte', tako da smo ga ročno potegnili na ravno, zatem pa švignili po koreninah navzdol (juhuhuhu!) novemu letu naproti...
|
