31.12.2005: Jerebikovec

"Še se vrneva in to v lepem vremenu, resda nekoliko drugače in po daljšem ovinku..." In res sva se! A spet čisto drugače, kot sva imela pred par meseci v mislih.

Po spominu sva brskala za možnimi Srednjimi vrhovi in izbrskala Jerebikovec, ki je vodniški literaturi povsem neznan. Kako sva bila zatem presenečena, ko naju je na izhodišču pričakala smučina. Prav lahkotno sva potegnila vse do vrha, z dobrotnikoma smo se pa nad planino le za las zgrešili. Vršna 'plešasta glava' premore čudovit pogled proti Triglavu in Škrlatici, dolina Kot je pa sploh kot na dlani.

Teren je za smuko po globokem novozapadlem snegu kot ustvarjen. Strm, gozdno varen, a dovolj redek, da omogoča zelo tekočo smučarijo. In kako na mehko leti po tako globokem pršiču...

Izhodišče ture je klanec nad Mojstrano (750- m, začetek je označen) in potem vseskozi v okviru markirane poti preko planine Mežakle na vrh. Smuka z vršne glave je najbolj ugodna naravnost navzdol v smeri planine (SZ, ne po pristopnem Z grebenu), pod njo pa smučamo vseskozi v okviru poti.

28. in 29.12.2005: Globok pršič Srednjega vrha. Dvakrat!

Pomladi sva zapisala, da ob veliki pošiljki snega ne cincava več z izbiro ture. V sredo sva bila toliko 'zgodnja', da je bila špura potegnjena, ni pa vodila na sam Srednji vrh (1853 m), kamor sva brez razmišljanja potegnila. Spust z vrha direktno v smeri planine je ob redkih smrekah in globokem pršiču res čudovita poezija, ki se je ne naveličaš. Pod planino sva za spremembo nadaljevala po grabnu desno od poti (umik goščavi), kjer naju je presenetil lušten skok (dobre 3 m) z mehkim pristankom. Pod njim je bilo nadaljevanje smuka, vseskozi po redkem gozdu, izjemno...

Dan kasneje, ob novi pošiljki pršiča, sva šla neustrašni Pikici (v resnici je to čisto majhen, nebogljen bordarček) pokazat, kako luštno se je spuščati v globokem objemu pršiča. Gor grede sem ji znosil vso opremo (bord, pancarji,... "Vse tanarbolš!"), da se ob drobencljanju za nama ni preveč pogrezala. A navkljub temu, da ima najin bordarček celo odličje z 'boardercrossa' (slovenski pokal), se je pri spustu le na veliko (p)obiral in pridušal: da ima 'racerja', da je strmo in gosto, da bord ni za take hece, da se ne more pobrati, da mu ne gre prav dobro od nog in je v končnem neustrašno objel in padel pod vsako smreko, ki se mu je postavila na pot... ;)

Zaradi nejasnosti s smerjo turnega smuka dodajava, da vzpon poteka vseskozi po markirani (dobro označeni, mimo spodnje postaje žičnice) poti iz Mač na planino Dolga njiva, odkoder si poljubno izberemo vršno nadaljevanje. Še najin opis najugodnejše variante spusta, ki se drži okvira pristopne smeri:
S Srednjega vrha prečimo Z preko plitve grape in potem naravnost navzdol (JZ) med redkimi smrekami do koče na planini. Nadaljujemo do grabna in po njem (J), dokler se v levo gozd ne razredči. Levo v gozd, navzdol do prečne poti in desno za markacijami na greben Kozjek - Lanež. Čezenj in naravnost navzdol (JZ) po redkem gozdu (vmes sekamo markacije, spodaj poseka) do kratke izravnave. Desno do stika z markacijami in ob njih do ceste, ki vodi v Mače.

26.12.2005: Vzhodni žleb in Zahodna grapa Begunjske Vrtače

Z Begunjske Vrtače (Begunjščica) na plaz levo (gledano od spodaj) od Šentanskega poteka nezahteven alpinistični spust ('bogsigavedikje', III). Povsem lahak prehod z grebena na plaz sicer poznam (izkusil v kopnem pri sestopu), a ga kasneje navkljub iskanju nisva našla. Tokrat sva šla potipat žleb povsem v desnem delu, ki s plazu glede na zemljevid vodi direktno na vrh.

Nad plazom je neverjetna zmešnjava grap, žlebov in zapor. V zatrepu plazu (1600 m) sva nadaljevala po glavni grapi (desno), ki je vodila najvišje. Pod njenim zatrepom (stena pod grebenom) ogromen skalni klin grapo cepi na dva kraka. Po desnem sva se vzpela do konca, kjer se je pravokotno v desno odprl ožji žleb (1800+ m, 40°), ki se je nekaj 10 m višje zaključil na stranskem robu. Sestopila sva par metrov na drugo stran v širši žleb (40°), ki je vodil naravnost navzgor in se višje pahljačasto prebil na greben. Izbrala sva najbolj zalit (desno od vpadnice) izstop (45° in več), ki se je 10 m pod vrhom postavil skoraj povsem pokonci. Za nameček je bilo tik pod malček previsno opastjo vse skupaj le poprhano in drobljiva skala oplemenitena s sumljivo vegetacijo, tako da sva imela polne roke dela...

Na greben sva izstopila 10-20 m pod vrhom Begunjske Vrtače (1997 m), do kamor je bilo potrebno prekobaliti še nekaj manjših grebenskih glavic. Z zadnje škrbinice pred najvišjo točko sva se po prijetno smučljivi Zahodni grapi (uradna III+ je kar premočna) spustila na Šentanski plaz.

25.12.2005: Macesje (Pichsov žleb) - Užnik (Cjajnikova grapa)

Na obsežnem snežišču pod severno steno Macesja je vse skupaj hudo nepregledno. Ker sva po nasvetu vodnička (55*K) Pichsov žleb iskala v ustju Cjajnikove grape (glej zadnjo sliko), sva se za kazen še dodatno nagazila po smotano predirajoči se skorji, ki je premogla nekaj nepričakovanih pasti (luknje) in v eno sva se tudi pustila 'dobrohotno' ujeti. Stanko Klinar v vodničku pri turi Pichsov žleb sicer zapiše nekaj netočnih/zavajajočih podatkov, a je nasploh tako 'fejst možak' ter o gorah pripoveduje tako hudomušno in iskrivo, da ga midva vedno prav z veseljem prebirava in mu vse zmote dobrohotno oprostiva...

V žleb sva se usmerila po stranskem (desnem) vstopu, ki naju je elegantno pripeljal nad 'nepreplezljiv' skok glavnega izstopa. Spodnji del žlebu je manj strm (40°, dva odseka 45°) in širši, zgoraj strmina pod 45° skoraj ne pade, kratko mesto seže proti 60°, ena stopnička je bila še kopna in tudi izstop na greben je bil le bolj poprhan. Žleb je visok slabih 400 m, je presneto eleganten, nudi nadvse uživaško in lahkotno plezanje ter za konec postreže s slikovitim izstopom ob ostri rezi Perilnika.

V levo sva se vzpela na vršno ramo Macesja (2124 m), katerega višina je na zemljevidih vnešena kot najvišja točka Macesja, ki je sicer visoko nekje 2130 m in leži dobrih 100 m bolj vzhodno. Spust v škrbino je bil previden, a hiter, zato pa se je mukotrpno vlačenje do Užnika (2081 m) vleklo in vleklo (Upravičeno se imenuje Lažnik, laže pa kar v obe smeri...).

Z Užnika sva se spuščala po grebenu, razgledovala na nepregledno S stran in iskala pripravno mesto (ki nama je izpuhtelo iz poletnega spomina), kjer bi se spustila v smeri Cjajnikove škrbine. Iz prve 'izrazite' škrbinice se je v desno odprl 'pripraven' žleb, po njem sva lahkotno skakala/smučala navzdol, dokler nisva na 'pripravnem' mestu odvila desno, kjer pa naju je na robu nezalit prehod v smeri Cjajnikove škrbine obrnil nazaj. Po žlebu sva se spuščala, dokler se v desno spet ni odprl prehod, kjer naju je pričakalo nekaj sitnih in strmih robov s kar preveč sumljivo snežno podlago, ki jih je bilo potrebno brezgrajno prečiti v vzorni izpostavljenosti. Na škrbini sva si dala duška, odvihrala po lepo smučljivi (široki) Cjajnikovi grapi na snežišče pod steno, kjer sva pod drevesno mejo z užitkom tlačila vršno plast pršiča, kar se za konec te res čudovite ture preprosto spodobi...

Spust po žlebu z Užnika do višine Cjajnikove škrbine ni posebno zahteven (40°, III+), sama prečka je zatem kar presneto ostra in je daleč najtežji del spusta (S5, v 'idealnih' razmerah je verjetno 'bistveno' manj zahtevna kot najina izkušnja), smuk po Cjajnikovi grapi je ocenjen s III+ (40°). Celotna smer je visoka 400 m in bi jo ocenila s skupno oceno IV-, mesto S5.

24.12.2005: Špik nad Plazom

Za smučanje s Špika nad Plazom (2606 m) je treba razmere res dobro zadeti. Tokrat je bilo snega presenetljivo premalo, povrhu naju je s pomrznjene skorje Visoke Montaževe planote takoj na vznožju Špikove južne ostroge (1874 m) presenetila namočena brozga, v katero je neusmiljeno sonce v soboto spremenilo vsako zaplato snega, ki se mu je le nastavila dovolj pokončno.

Začetni del hrbta, ki vodi neposredno na vrh, je bolj položen in šele nekaj nad priključkom žlebu, ki omogoča lahak prehod s snežišča pod Škrbino nad Cijanerico, se strmina postavi na 40°. Spodaj sva izbirala zaplate trave, kmalu nad priključkom žlebu sva odvrgla smuči in se zgoraj držala dna manj izrazite vbokline (plitva grapa), ki je bila za silo zasnežena. Vršnih 100 m pobočja premore dva prehoda, midva sva izbrala desnega (45°), ki naju je privedel na manjšo škrbino v grebenu, po katerem sva v levo kmalu stopila tik pod najvišjo točko, kjer naju je presenetila na obe strani zelo izpostavljena rez s snežnim rezilom, ki sva ga gor grede odbila z rito, dol grede je šlo potem 'neustrašno' tudi pokonci.

Sestopila sva po levem prehodu (gledano od spodaj, 50°), ki je tudi bolj smučarski, nižje sva s smučmi odvihrala po žlebu in na planoti lovila črto, ki je ločila zahajajoče sonce od teme. Podobno predstavo sva skusila lani pri sestopu z Montaža. Čarobno!

18.12.2005: Planjava (Wisiakova grapa)

Pri nadvse lahkotnem vzpenjanju po 'avtocestni' gazi sva V Klinu mimogrede občudovala v nahrbtniku sestopajoče smuči in nad Pastirci še dve kitari, tako da sva bila kar v resnih dvomih, če imava vso ustrezno opremo sploh s seboj...

Na prečki do Z stene Planjave naju je mrzel veter tako prepihal, da sva opravila temeljito ogrevanje premraženih prstov, preden sva se zagnala v zalito (tako je bila 'oglaševana' na spletu) Wisiakovo grapo, ki sva jo poleti že 'plezala' z levim vstopom (I). Težji (a presenetljivo lahak) del grape je sam vstop, ki je precej ozek, visok nekje 50 m in je bil res vzorno zasnežen, le čez nekaj stopničk sva višje dvignila noge. Zato pa je vseskozi sneg 'orkansko' nosilo navzdol, z njim pa nekaj trdih kosov, ki so pripravno tarčo tudi uspešno zadeli.

Nad vstopom, kjer se svet močno razširi, sva premražena in zamedena ogrevanje gladko ponovila. V nadaljevanju posebne strmine ni, saj grapa 45° ne doseže več. Nasploh je vzpon do Sukalnika čudovito opravilo, kjer se vse bolj bogati razgledi ponujajo z vsakim dvignjenim metrom. Na Sukalniku naju je namesto vetra pričakala le sapica in pa čudovito zalite Planjavske zelenice, kjer sem kar preostro zarobantil, da sem smuči odložil pod steno.

Najbolj smotan del vzpona je dolgo in 'ubijajoče' prečenje v desno, ki sva se mu midva takoj za prvim 'robčkom' izmaknila po zasneženem prehodu navzgor, kateri naju je višje pripeljal nazaj do stika s stopinjami in na sedlo dvoglave Planjave. Po vršnem 'ohhhhinsplohhh' sva se zakadila navzdol, 'preskočila' stopničke, kjer sem skočil v smuči, oddelal tlako 'netakozoprne' klože, užil pestre in presneto naporne akrobacije 'gozdnosnežne' trdote ter v zaključnem šusu po pomrznjeni cesti z Jermance priletel na izhodišče.

'Tomideli!' In lepo prosiva, midva bi še!

17.12.2005: Pod Vajnežem (Kamnitnik, 1858 m)

V obeh TS vodnikih je opisana tura na Vajnež skozi močno zaraščen Medji dol. Na zemljevidu je vrisana tudi očitno bolj obiskana varianta čez planino Stamare, kamor sva se usmerila z nebodigatreba zamudo ('napačnemu' M s smuči odtrgana pručka). Že tako sva imela strogo omejen čas, po vključitvi servisa na Jesenicah sva turo tako prekinila na Kamnitniku in v končnem se nama je izšlo točno na minuto in še nekaj sekund natančno...

Po odprtem vršnem delu sledi gozdna smuka od Hrašenske planine prek planine Stamare na izhodišče. Za ponavljalce: gosto je le v spodnjem delu, kjer se sicer neprehudi goščavi lahko izmaknemo na levi strani.

11.12.2005: Begunjščica

Sam. Rezervna. Ta hitra. Po Osrednji grapi.

10.12.2005: Trupejevo poldne

Pršič v gozdu čaka dlje. Tokrat naju je 'tako in drugače' nedotaknjen čakal vse do sobote. Zanimivo varianto so od konca ceste v Železnici ubrali predhodniki: naravnost/desno navzgor v smeri izrazitega sedla na JZ grebenu Belih peči...

9.12.2005: Večerni sprehod na Krvavcu

Preko Kriške planine po smučišču na Zvoh in spust ob sončnem zahodu.

4.12.2005: Mrežce nad Lipanco

Ta, plazovom relativno neizpostavljen turni smuk nad Pokljuko sva prvič skusila lani. Z glavne ceste na Rudno polje se proti parkirišču pod Blejsko kočo usmerijo tri gozdne ceste, tokrat so bile prevozne le s terenskimi vozili (in seveda s smučmi). Izbrala sva najkrajši, zadnji odcep...

3.12.2005: Pod Peco

naju je usmeril Klinar (55*Karavanke: Bistriška špica, 2114 m). Nenevaren turni smuk z visokim izhodiščem (planina Luža, 1230 m) je bil ob visoki meji sneženja najino upanje, ki se kar ni hotelo uresničiti (nasproti napovedim je bolj snežilo kot deževalo šele nad 1600 in še nekaj m). Sneg je bil v globino namočen do kamor sva le imela voljo riti (nekje 1750-1800 m), tako da nama nekaj kilske obloge na spodnji in zgornji strani smuči niso bile ravno v užitek. Pravzaprav sva glede na počasno vzpenjanje odnehala zaradi pozne ure...

27.11.2005: Viševnik

V soboto sva po večinoma samotnih, na nepredstavljivo debelo zamedenih potkah Šmarjetne in Jošta (ki so kar najbolj luštne za vožnjo s kolesom) v snežnem metežu štiri ure brodila naokoli in ugotavljala, kako bi se sprehoda lahko brez težav lotila s turno opremo.

Odjuga nas je v nedeljo pognala na Pokljuko. Poteptano je bilo do vrha smučišča, kjer smo z veseljem nadaljevali po rovu, ki so ga pred nami rili neumorni deskarji. Nekje na polovici do Zlatih vod smo jih zamenjali v vodstvu in skopali (sneg se je mlel tudi do popka in čez) nadaljevanje do izravnave, kjer sem neutrudne rovokopače zapustil in 'odbrzel' na smučeh. Na Plesišču (tam sta s kidanjem zaključili punci) se mi je pridružil 'zamudnik', s katerim sva se družno vzpela čez močno spihano vršno pobočje.

Glavo Viševnika sem imel celo povsem zase, tako da so bili občutki na še 'deviškem' vrhuncu dobesedno izjemni. Smučanju po vršni kloži je sledilo uživaško 'plavanje' po mestoma globoki mehkobi (resda nekoliko težkega) pršiča...

19.-20.11.2005: Za jezeram

Čez Lašte, Brda in Špičje.

Gladki in Debeli lašt (Tuma: ime po izrazitih skalnatih ploščah) ležita južno nad globoko konto Za dolino (najnižja točka 1973 m) pod veznim grebenom Vogel - Špičje. Laštov sva se dosedaj le dotaknila na manj izraziti koti 2069 (tudi 2050) m, ki je verjetno le po pomoti zašla na zemljevide kot vrh Debelega lašta (nasprotno kažejo Državne topografske karte). Zahodno od te kote sta neprimerno bolj izrazita vrhova 2098 in 2100 m, za kateri drživa imeni Debeli in Gladki lašt.

Sam. Za Črnim jezerom sem nadaljeval po Lopučniški dolini, odvil od markacij in sledil bližnjici, ki naj bi me pripeljala na planino Lopučnico. Nekaj časa sem navdušeno sledil potki, ki se je na obsežnih škrapljah izgubila in me nemočnega prepustila goščavi ruševja, kjer sem kmalu izgubil duševni mir. Od planine sem sledil markacijam in na mestu, kjer le te zavijejo ven iz doline v smeri Velikih vrat, sem nadaljeval naravnost naprej, kjer sem kmalu trčil na rušnato pregrado. Izmikal sem se v zavitih čistinah in se na lepem znašel ob možicu, ki so mu sledili novi možici z vse manj goščave. Nadaljeval sem pod steno (navpičen/previsen prelom Gladkega lašta), dokler se v njej ni odprla vabljiva travnata polica z gamsico, kamor pa možici niso zavili.

V hipu so bile muke ruševja in naporov pozabljene. Vstopnico sem torej plačal, bila je sprejeta in brez sence dvoma sem vedel, da me do večera čakajo čarobni trenutki. Travnata lašta me je takoj premamila, za prvim robom se je hodna polica sicer zaključila, a se je navzgor odprl prehod na zgornji plato, od koder je na najvišjo glavo Gladkega lašta vodilo več lažjih možnosti. Z vrha sem na levi poiskal ustrezen sestop in nadaljevanje na vrh Debelega lašta, ki je bilo ob neogibnem 'kraškem' vijuganju lahko prehodno. Z Debelega lašta sem nadaljeval v isti smeri in prek kote 2069 m dosegel vznožje Brd.

Brda so razločen, stranski greben, ki se z izrazite glave (2169 m) prek travnatega vrha (2296 m) glavnemu grebenu priključi na manjši grbi (2331 m) JZ od najvišje točke Velikega špičja. Na južnem vrhu sva že bila, grebena, kamor me je vleklo, pa še nisva prečila. S travnatega sedelčka za prvim vrhom sem po lahkih travah dosegel srednji vrh, kjer sem se ob pogledu na res oster (in še bolj slikovit) 'mostiček', ki Brda spaja z glavnim grebenom, že ogledoval za prehodi na levi in desni strani. Povsem odveč! Od blizu se je izkazalo, da je prehod preko izpostavljenega, a udobnega mostu prav lahak. Za njim sem tudi nadaljeval prav po/ob robu, kjer me je prek nizkega pragu popeljal kratek kaminček. Na glavnem grebenu sem bil pa že 'ta domač': do vrha Velikega špičja sta sledili še dve kratki, nekoliko težji mesti (do II, izpostavljeno), več manj izrazitih grb in še več čudovitih lokalcev. V res slikovitem, vremensko pogojenem barvnem okolju sem z markacijami prečil greben Špičja in se pred mrazom zabubil v zimski koči na Prehodavcih...

Na vzhodnem grebenu.

Zjutraj je bilo presneto mrzlo, tako zelo, da mi spremenjena slika Kanjavca sploh ni prilezla skozi zamrznjene misli. V načrtu sem imel, da bi z Vršaca poiskal prehode na vrh Kanjavca, a mi je zvečer obilen poprh idejo nemudoma izbil iz glave. Tako temeljito, da se je zjutraj šele na zadnjem razcepu pod Hribaricami spet zbistrila. Vedel sem, kaj mi je storiti, a se mi ob pogledu na zoblačitev kar ni ljubilo vračati. Tura je bila tako žal končana, še predno se je začela...

Na Zelnaricah se je zatem res povsem razjasnilo in pod zimsko modrino neba sem se lotil nedeljskega posladka, ki me je že dolgo begal: vezni greben med Tičaricama, ki je bil v ('davnem') spominu z obeh vrhov presneto oster. Sestop z Velike je bil res vrtoglavo zračen, a prav lahak, tako da je šlo mestoma kar po 'ta gvišni' nogi (podrtemu in preostremu delu tik nad škrbino sem se izmaknil levo po travah). Greben na Malo je bil nekaj manj zračen (v spodnjem delu manjše okno s tremi oboki), na zaključni žagi sem pa za kratko otipal tudi dvojko.

12.-13.11.2005: Trentarska prečenja in skalnati grebeni nad Kriškimi podi

Z Luknje prek planine Zajavor okoli Pihavca na Kriške pode. Mimo Glave na streho Planje in čez vrh nazaj na pode.

Sam. Trentarski del ture sem zastavil za rogatimi prebivalci, ki jim namesto pastirjev in lovcev sedaj sledimo gorski 'romantiki'. Dvakrat sva že obkoljevala Pihavec (in obakrat naju je trentarski velikan predčasno premamil na vrh), a sem se spet kot po pravilu lovil okoli planine Zajavor. Potka se pred gozdom izgubi (nadaljevanje je vedno potrebno iskati spodaj), nad planino (v desno navzgor lahko tu in tam za kratko sledimo potki) sem pa tokrat zastavil močno levo in se krepko uštel na strmih, travnatih prehodih. Nasploh se lahko planini izmaknemo, če nekoliko nad gozdom prečimo po travnatih policah med prepadnim pečevjem.

Na zadnjem robu (Vrh Osojne krnice, 1957 m) med Sončno in Osojno (soncu se skriva pod Šplevto, Pihavcem in njegovim zahodnim razom) krnico sem užil skrajno nepričakovano srečanje z Avčinovim dolgostebelnim (šestopnjaškim) jegličem z ljubko kobulico. Žal sem se ob res imenitnem pogovoru kar prekmalu poslovil! V krnici sem sledil lepo uhojeni potki, ki me je v desno varno pripeljala navzdol na Kriške pode, na monotoni mulatjeri sem se izvirčka prav razveselil in višje z neprikritim občudovanjem motril kar najbolj očarljivo gorsko očesce, Spodnje Kriško jezero.

Od doma sem se usmeril na travnat prehod, ki na levem delu pobočja Planje vodi na njeno streho (prav tam je Avčin sestopal s poslednjim trentarskim lovcem). Čez grušč sem sledil gamsici (skorajda potki), ki me je prek manjšega robu logično privedla do vznožja prehoda. Po na videz najlažjem vbodu sem vse bolj izpostavljeni, travnati laštici sledil v levo in prek strmih trav za kratko dosegel položnejši svet. Gamsica je vodila kar naprej v levo navzgor do na videz najlažjega travnatega prehoda naravnost navzgor, ki sem ga sam zamenjal za čvrste, bele skale na levi strani. Preplezal sem kak prag, premeril strme zaplate in tik na levi vseskozi občudoval ostri mostiček, ki Glavo pod Planjo (2006 m) na samem robu spaja z obsežno Planjino streho. Pogled z mostu (skrajno previdno sem se po njem spustil nekaj korakov navzdol) je pa naravnost strahovito zračen. Še prečka nad mostom in že sem stal na presenetljivo strmem in obsežnem travnatem pobočju, ki so ga prekinjale številne pečine (težavnost prehoda je v okviru močne trentarske dvojke, pri čemer je najbolj zahteven sam vbodni del). Prečil sem v levo na greben, kjer sem bil že domač, pozdravil Planjini glavi (do II), s pogledom pobožal Utrujeni stolp in že sem v sestopu užival ob barvitem poslavljanju podarjenega dneva...

JV greben Razorja. Naprej po grebenih čez Kriški rob, Dovški Gamsovec ter Dolkovi špici v dolino.

Skoraj neposredno nad domom se pne izzivalno strm raz, ki se prek bolj položnega grebena (Vrh Žlebičev) nadaljuje na vrh Razorja. Kar naravnost ga nisem mogel naskočiti, zato sem po pameti nadaljeval desno okoli vogala in poskusil po prvem 'normalnem' vstopu (izrazita, v levo navzgor usmerjena razčlemba).

Spet me je pričakala gamsica, ki je nad vstopom izpostavljeno vodila v levo po zagruščeni polički nad rdečimi previsi in se je na drugem robčku prelomila. Pričakal me je izjemno smotan prestop (zračen, sumljivo podrt, z majhnim stopom in brez konkretnega oprimka), nad katerim sem se na prvem udobnem mestu ovesil z vso plezalno kramo, ki sem jo do sedaj le tovoril naokoli. Naslednjo težavico (navpičen kaminček) sem preplezal kar trikrat, saj se vrv, s katero sem se zavaroval, nikakor ni hotela potegniti navzgor. Tako sem vrv spet prestavil v 'nujno rezervo' in 'v pripravljenosti' ves ljubi dan cingljal naokoli...

Nad kaminom me je ob kotu pričakala še 'položna' stena z majhnimi oprimki in po lažjem svetu sem se prekobalil na greben tik nad prvo, zelo izrazito glavo. Sam greben je tu že precej položen, a ga prekinjajo številni (previsni) pragovi. Prvega sem obvozil na desni in se na greben spet skobacal po slikovitem kaminu (skoraj povsem prilegajoč se stik dveh grebenskih stolpov), kjer sem moral kar popaziti, da nisem zdrknil skozi ozko razpoko. Višje sem se naslednjemu previsnemu skladu izmaknil na desni, naslednjega preplezal, spet naslednjega pa kar lepo obvozil na levi po gamsici, ki me je vodila daleč do zagruščenega žlebu, ki pada s škrbinice. Zadnji prag sem iz škrbine obvozil na desni in višje prav po grebenu dosegel stik z markacijami tik pod vršno glavo Razorja. Tudi na sam vrh sem nadaljeval v isti smeri, zapori sem se umaknil levo, kjer sem se čez kratek previsni vstop potegnil v zagruščen žlebiček in po njem dosegel vrh. Kar 'oreng' tura v resnem ambientu, kjer pa so se mi prehodi na koncu vedno lepo odprli. Mestoma III, krušljivo, izpostavljeno.

Ko sem ravno pričel, sem z vrha tudi nadaljeval kar po grebenih. Na severno stran, mimo Šplevte na Kriški rob, preko Gubnega na Dovški Gamsovec, po grušču na Dolkovo špico in sestop po njenem JV razu, ki je od zgoraj kar nepregleden. Vse to sva odsekoma že prelazila, težave so kratke in povsod do II. stopnje, razen dveh nekoliko težjih odsekov (greben, ki vodi na Kriški rob, je za II; prečenje zelo, zelo tankega stolpa pred Gamsovcem, ki se mu resda lahko umaknemo par lučajev nižje, pa še nekaj težje).

Za dobesedno nepotešene 'gorske gurmane' morda zanimiv podatek, da sem se šele na Gubnem ob pijači mimogrede 'spomnil', da ta dan sploh še nisem nič jedel. Pa nisem bil prav nič lačen! V soboto sem po zajtrku in celodnevnem pohajkovanju pospravil le lahko večerjo, v nedeljo sem pa po prav tako celodnevni turi jedel šele v dolini...

1.11.2005: Jerebikovec

je najvišji (1593 m), skrajno zahodni vrh Mežakle in slovi kot izreden razglednik, a v lepem vremenu naju prav gotovo ne bi 'nikoli' videl. Zato je bil turobni dan vseh svetih kot nalašč za obisk. Na poti, ki vodi iz Mojstrane (Severni pristopi: 'Strma pa je!'), sva v navdušenju kmalu spremenila najino mnenje ('Never is a long word.'). Še se vrneva in to v lepem vremenu, resda nekoliko drugače in po daljšem ovinku...

31.10.2005: Greben Gamsovec - Pihavec

Z Bovškega Gamsovca (2392 m) sva nadaljevala po lahkem, a vse bolj zašiljenem in zračnem grebenu v smeri nama res ljubega Pihavca, dokler se le ta ni na rami strmo prelomil navzdol. Čez (previsne) težave sva se dvakrat zapored spustila po vrvi (2*25 m) in se znašla na ostri rezi tik nad najnižjo točko grebena (2268 m). Nadaljevanje je izgledalo kar strašljivo, saj je iz škrbine v desno vodila le bolj nakazana in hudo izpostavljena polička. Previdno sem plezal navzdol proti zarezani škrbini, jo prestopil v širokem razkoraku in se prijetno presenečen znašel na skoraj 'hodni' polici. Prav enostavno sem 'obkoljeval' po njej, le v zaključku je bilo zaradi stolpovega trebuha s prostorom nekoliko bolj na tesnem (na manjšem ročaju je vpet prusik). Mimo nepričakovanega preduha sem splezal nazaj na greben, kjer sva v vodničku (Naš alpinizem) proučevala obvoz čudaške grebenske spake. Pod grebenom na levi strani me je za kratko vodila gladka, nad prepadom neprijetno nagnjena polica, zatem se je opis po sitnem prestopu navzgor na lašto malček izgubil. Najprej sem le potipal nadaljevanje v levo, ki je bilo za moj okus kar preveč zračno in podrto, zato sem splezal naravnost navzgor po navpičnem kaminu (k) s prevesno zaporo, kar je tudi najbolj naravna izbira. Naslednji raztežaj me je z vrha kamina vodil po polički v levo do lahkega sveta, po njem (levi prehod) na greben in tik ob samem razu čez navpično poklino v lažji svet.

Po krajšem, nebeško zračnem 'sprehodu' sva trčila na previsni stolp, pod katerim je na levi strani med platmi nad previsi vodila izrazita, navzgor vodeča polička (pravzaprav gre za ogromno odkrhnjeno lusko). Po njej sem kar nekaj časa prečil do samega konca v gladkih ploščah in brez posebnih težav splezal nazaj na greben desno od manjšega stolpa. Nekoliko neroden prestop čez rez na drugo stran in nadaljevanje po ozki polički je povlekla Marijana in po čudnem svetu (krušljivo, zračno) splezala navzgor do izrazitega roglja in mimo njega (še vedno na desni) prečila naslednji grebenski stolp.

Vrtoglavi slalom sem iz škrbinice nadaljeval na levi strani po mestoma zagruščeni polici in na greben odvil po lahkem, gruščnatem kaminu. Tu sva pospravila vrv in prav lahko nadaljevala na desni strani grebena vse do vznožje vršne glave Vrha nad Kamnom (2365 m, za normalni pristop glej kartoteko), ki sva ga brez posebnih težav dosegla (kakopak v slalomu) z leve strani. Sprehod (vmes čudovita, razsežna ploščad v škrbini) do JZ, 5 m nižjega vrha ni posebno težak (in ne posebno lahak, krušljiv obvoz ostre zareze sva poiskala lučaj nižje na levi strani - sicer je urejen spust po vrvi). S predvrha sva nato previdno plezala navzdol, 'visoko' nad škrbino Čez Kamen (2331 m) in pod zadnjim rogljem, pod strmimi, izpostavljenimi travami, naju je pričakalo sidrišče za spust, kjer sva čez previs 'prifrčala' v škrbino (25 m). Do vrha Pihavca (2419 m) je sledil še sprehod, sprva za markacijami, ko te odvijejo daleč levo, pa po lahkem slemenu na vrh.

Nad izredno zračnim in luštnim grebenom, ki je bil dolgo le v najinih mislih, sva bila naravnost navdušena, skala je na najtežjih mestih večinoma odlična, v lažjem svetu pa mestoma kar neprijetno krušljiva. Smer je zelo razgibana, a povsem naravna, saj se prehodi lepo odpirajo in nas nikjer ne zapeljejo. Težave se gibljejo med III in IV, pri čemer čiste štirice nikjer ne dosežejo: najtežji del smeri sta raztežaja nad najnižjo škrbino. Vrv je zaradi spustov obvezna, časovni okvir je nekje pet ur.

30.10.2005: Na kolenih Male Jérebce

in naslov je potrebno brati tako dobesedno kot preneseno, saj sva kmalu obtičala na prostrani rami Na Kolenu globoko pod Malo Jerebico. Tam je na TTN vrisana stara lovska pot, ki se z rame usmeri levo proti grapi med Malo Jerebico in Jerebico (smer po grapi ima glede na plezalni vodniček zgoraj mesto petice), kjer zavijuga prek grape in s pomočjo travnatih polic seže na Malo Jerebico. Južno ostenje Jerebice sva občudovala lani z Rombona, sam greben z Male Jerebice prek Kucerjev na Jerebico je pa sploh že dalj časa na najinem spisku. V literaturi o normalnem pristopu na MJ ni niti besede, v vodničku sta iz Možnice opisani le smeri s petico in šestico, o težavah na grebenu tudi ni točnega podatka, a ni več kot štiri...

Od Doma v Možnici sva naprej s ceste ujela uhojeno potko, ki se po dobrih 100 m odcepi ostro levo. Dobrih 200 m višje se na območju podrtega drevja pot izgubi in nad njim v levo spet najde, zatem pa pot preči daleč v levo. Tu sva zarinila naravnost navzgor na ramo NK, kjer sva za hip ujela staro lovsko pot, a se je takoj za prvim robom v levo izgubila, prečenje strmega, z obupno drsečim listjem posutega gozdnega pobočja pa ni vzbujalo nobenega upanja. Po dolgem času blodenja naokoli sva se vrnila do poseke in po prečni potki nadaljevala do izrazite zagruščene grape, kjer pot ponikne. Desno ob njej sva se po vse bolj strmem gozdnem pobočju (višje je kar neprijetno) vzpela navzgor do velike zapore, kjer sva stopila na gamsico in po njej prečila v levo na obširne, s pečinami prekinjene trave.

Vijugala sva navzgor v iskanju prave grape, a se v ostenju nad nama ni prav nič odprlo. Slutila sva, da sva preveč desno in sva se usmerila povsem v levo. Tu sva lahko le zaključila, da sva nekje pod osrednjim delom stene in da morava nazaj v drugo smer, povsem desno, a nama je za bolj temeljito iskanje zmanjkalo časa ter sva jo ucvrla navzdol kar lepo po štriku, kar je bilo edino varno.

Doma sva po analizi s pomočjo TTN in slike z Rombona ugotovila, da sva bila zelo verjetno celo povsem pod levim delom ostenja (Pri Lipi, pod Konjem, levo od vpadnice Jerebice) in da podnapisi pod slikami zagotovo ne držijo povsem...

29.10.2005: Čez Vanežev rob na Kukovo špico

Ob vožnji skozi Dolino sva se v nekem trenutku odločila za izrazit Vanežev rob, ki naju je res dolgo časa vztrajno vabil na grebensko potepanje do Kukove špice. V glavi sva imela meglen spomin iz Našega alpinizma, da kratke težave (okoli štirice) čakajo na vrhu, kjer naj bi bilo precej podrto - prav tak je tudi vizualen vtis, ki ga SZ (Kajzljev) steber Kukove špice podarja naokoli...

Iz Za Aka po PP na izjemno očarljiv Rutarski Vršič (1696 m), odkoder so ob barvni jesenski kulisi naravnost čudoviti razgledi na martuljške divjake. Z Vršiča naju je sledljiva in prijetna potka vodila po grebenu čez Siljev rob (1700+ m, požagano), zatem sva se držala številnih izgubljajočih se stečin na ali tik ob grebenu, ki so naju prek dveh izrazitih in 'neprehudo' poraščenih glav (1827 in 1891 m) Vaneževega robu brez posebnih težav (kratko, navpično skalno/rušnato mesto, II) pripeljali pod vznožje Kukove špice.

Od sedla navzgor se rušnat greben ostro zoži, zatem se otrese zelenja, prijetno otopi in nad 2200 m silovito požene navzgor, kjer prav na vrhu navpičnega dela prek celotne širine izzivajoče straši neobhoden, rdeč previs. Nekaj časa sva lahkotno poplezavala kvišku in se za nadaljnjimi prehodi razgledovala levo/desno, dokler nisva spoznala, da bo potrebno brez ovinkarjenja kar lepo naravnost navzgor po neizrazitem razu stebra.

Pod nezgrešljivim, krajšim, nemarno rdečim in previsnim vogalom (kamin, spodaj klin) sva se navezala in ga brez razmišljanja naskočila, a kako naju je videz grdo prevaral! Namesto na udobni stopnički nad navpičnim podstavkom sem visel vznak, se gvozdil s hrbtom in roko v poklini na levi strani ter poskušal vrh previsa urediti varovanje, kjer sem v drugem poskusu uspel v špranjo zatakniti ušiv klin in se nič kaj lahkotno pregoljufal čez previs (IV+; NA je doma nakazal, da je nekoliko lažji obvoz na levi strani). Sledil je lažji raztežaj, za njim sva tik desno po/ob robu (III-IV) splezala pod silovit in vse bolj zračen vršni zaključek. Do izstopnega kamina sva plezala v levo (čez manjši rob do vpadnice - morda bi bilo na desni, kamor naju je najprej povabil pogled, lažje) in čez previs z dobrimi oprimki (IV-, k) do vznožja odurno podrtega rdečega žlebu (klin), ki se višje prek navpičnega začetka spremeni v kar konkretno previsen in grozljivo rdeč izstopni kamin. Tu naju je skrajno resno zaskrbela pozna ura in le upala sva, da naju nad previsom čaka samo še vršni 'šoder'...

Kamin sva naskočila naravnost navzgor in je bil glede na res strašljiv videz celo prijetno plezljiv (IV, 20- m, 3 k, možnost dodatnega naravnega varovanja), čeprav je kar nekaj skal odletelo v globino, še več sumljivih blokov je pa naravnost vzorno tičalo na svojih mestih. V visokem previsu sem imel karseda zračen občutek, ko sem se gvozdil zdaj levo, zdaj desno in telovadil točno (morda celo zunaj) iznad Marijane. Tik nad previsom je pričakal še lažji nadstavek in že sva letela čez lahke skale na vrh Kukove špice. Za sam vršni del SZ stebra, dobrih 100 m, nekje 2250- do 2350+ m, sva rabila več kot dve uri: 5 raztežajev, IV.

Sonce je ravno še sijalo čez martuljški greben, ko sva se (dobesedno vratolomno) pognala po normalki navzdol in začuda sva bila v slabi uri in pol nazaj na izhodišču, kar nikdar ne bi verjela, če ne bi poskusila. Po res presenetljivo lahkotno tekočem grušču sva bila 'takojci' na lovski potki in 'hip' zatem po drsljivih listih v Vratih (z vrha dobre tričetrt ure), kjer naju je v Martuljku prek dveh štopov in kratkega sprehoda vdano čakajoč pozdravil prevoz do doma...

Ena bolj divjih in slikovitih tur z zelo silovitim zaključkom. Nama se je izredna odmaknjenost Vaneževega robu strašno dopadla, malce tesnobe nama pa tudi ni škodilo - prav nasprotno, sva bila zatem toliko bolj presrečna in lahkotno prosta v tem res čudovitem svetu!

28.10.2005: Možic (nad Baško grapo)

Lani nama je na Lajnarjevem sedlu zmanjkalo dneva, tokrat bi se moralo iziti, če ne bi Pikici pri lovski koči (kjer se idila šele pričenja) počilo v menjalniku. Po uri neuspešnega 'šraufanja' smo obupali in sva Pikico usmerila nazaj na Petrovo Brdo.

Po res čudoviti mulatjeri sva nadaljevala na Lajnarjevo sedlo, prečila Slatnik in se po krajšem spustu vzpela na Možica, 1603m. Kamnita in z drsečim listjem posuta pot naju je pri spustu na Vrh Bače kar preveč morila in tako sva se glede na pozno uro žal odločila, da bova nadaljevala kar za Pikico (v planu je bil spust po prav tako enkratni mulatjeri v Bačo in prek Sv. Lenarta v Podbrdo). Med obema lovskima kočama je bilo še prav luštno, sam zaključek se je pa iznenada prav nemarno prelevil v odurno gozdno cesto...

27.10.2005: Lubnik

Lani se nam je Lubnik zelo dopadel in smo skočili spet gor. Tokrat smo (pod 'mus') obiskali slikovito cerkev na Lovrenški gori, tudi na Breznico smo bolj luštno prikolesarili po starem, opuščenem kolovozu. Vršno (gor-dol) porivanje kolesa je bilo čisto odveč (listje obupno drsi), pri spustu pod Gabrovim smo pa poskusili z markirano potko, ki pripelje točno na serpentino, a za nas navzdol mestoma ni bila vozna...

26.10.2005: Planina Korošice

Pod Košuto sva veselo ugotavljala, kako nama pod rito kolo letos mnogo lepše vozi in sva se navkljub nasprotnim zaobljubam izpred leta ponovno zaprašila na planino Korošica, da vidiva, če so klanci še vedno tako nemogoči.

Še vedno so hudi! A nama bistveno bolj prijazni, spust je bil pa presenetljivo prav ljubek. Lani sem tako do planine približno polovico vzpona porival, tokrat je bilo takšne tlake občutno manj od četrtine. Resda pa tekoče vožnje podlaga ne omogoča in sem se trudil po odsekih (težavnost le tu in tam za kratko pade pod V6). Spodaj je cesta izjemno zagruščena, ko zavije v gozd, se kamni sicer precej zredčijo, zato pa strmina močno naraste. Višje (za leso) je zatem vse skupaj še kar normalno, le zadnji klanec je bil tokrat namočen.

Pri spustu pa resnično kar nisva mogla verjeti, kako se nama je lani lahko tako zameril. Vršni del je naravnost čudovit, srednji je prepreden s številnimi koreninami, a tekoče vozen (tu in tam sva le morala sestopiti), nižje sva pa po idilični gozdni potki na ostrih okljukih še vedno večinoma ročno obračala. Je le prestrmo in preozko...

23.10.2005: Nad Suhim dolom

Lani sva pri iskanju smeri po zahodnem grebenu na vrh Kalškega Grebena našla potko, ki se je nekje na 1500m (pod prvimi skalami, na izrazitem pomolčku) usmerila daleč v levo. Glede na slabo napoved sva šla 'za hec' pogledat, kam neki vodi. Ne prav daleč! Po uvodnem prečenju strmih gozdnih pobočij sva 'kmalu' prestopila grapo, se vzpela na rob in obstala pred prepadno zaporo. Obvoz bi morala poiskati kar precej nižje pod pečinami (nad Suhim dolom), a se nama ni ljubilo. Obrnila sva in nazaj grede lagodno pretaknila vse (ne)potke, ki so nama padle v oči. Pokukala sva v Neškarjev plaz in za konec namesto blatnega kolovoza staknila nekoliko zaraščeno stezico, ki se spusti prav k lovski koči.

22.10.2005: Brana z Babami

Z Jermance po neoznačeni poti v smeri Kaptana do prečne poti, ki vse iz Konca vodi do Studenca. Luštna, razgledna pot prek mestoma strmih pobočij, kjer nam pomaga celo nekaj jeklenic. Na razcepu sva ubrala zgornjo pot, ki vodi ob žičnici in naju je dostavila v iztek Bosove grape (spodnji krak pripelje na markacije ravno pri strugi). Priporočljiva alternativa markirani poti.

Za začetek sva zabavljala nad nedoslednostjo opisa Gamsjih polic v vodničku KB, ki prečijo celotno vzhodno steno Brane (od Bosove grape do Šije). Opisan in vrisana (dva) 'vboda' so si povsem različni! Zatem sva se jezila nad spolzko skalo v grapi ter višje na lepem opazila meglen jezik, ki je sikal iz doline, in naju žal v nekaj minutah tudi povsem zagrnil. Razdraženo sva plezala navzgor po Bosovi grapi, v desno ujela obetaven travnat žleb in se v iskanju razgleda med ruševjem kmalu povsem 'izgubila' v morju vseprevzemajoče goščave. Zdaj sva pa res zarobantila!

Ponižno sva se sprijaznila z nemočjo, odvila iz ruševja in Bosove grape ter se usmerila na dobro poznani Kaptanski greben. Na Kaptanski glavi sva veselo izplezala na sonce ter prek planote V Bleku dosegla vrh Brane. Sestopila sva po Šiji, kjer sva imela nižje v megli kar precej opraviti (krušljivo, ocena Šije je nižja od Kaptanskega grebena - a je smer težja in bolj izpostavljena).

Na Sedlu sva se za kratko spogledovala še s poznanim SZ grebenom Planjave, a naju je premočan veter kmalu prepričal v nasprotno. Za nadomestni posladek sva skočila pogledat simpatične Babe (izraziti, všečni stolpi vzhodno nad Sedlom, 1932m). Najprej sva jih obhodila na južni strani in zatem še po polički na severni, odkoder sva jih tudi naskočila: po žlebičku in višje po poči na najvišjo in najbolj naličeno Babo. Plezanje je kratko, a zračno, dobra II.

18.10.2005: Planine Košute

Tura prek planin Košute je tako lepa, da sva jo lani kar trikrat odpeljala. Iz Tržiča v Medvodje, na Spodnjo Dolgo njivo, prek planin na Kofce in lušten spust prek Kala v Čegelše (težave okoli V5 in S5, podroben opis v Strmih kolesnicah).

Prav prijetno sva bila presenečena, kako lahkotno nama je kolo 'kar samo' vozilo prek ovir. Strm klanec pod Dolgo njivo (V6) sem lani vozil le odsekoma, pa še to le s ponovitvami in en kamnit odsek sem kolo tudi porinil. Tedaj se mi je zdela neprekinjena vožnja prek celotnega klanca čista utopija. Tokrat je šlo od tal do vrha prav elegantno in le en kamen na najbolj zagruščnem mestu me je za hip stresel s sedla. Pri res tekočem prečenju planin in še posebno pri spustu kar nisva mogla verjeti, kje vse sva se lani spotikala ali celo hodila ob kolesu...

16.10.2005: Nad Krmo: drzne gamsice Macesnovca

Ko zažarijo macesni, je zagotovo smiselno obiskati Macesnovec, toliko bolj, ker nama je bil predlagan (Tomaž, hvala!): Z zgornjega konca Zasipske planine ('okrogli' vikend) v gozd, kjer sva kmalu ujela staro lovsko pot, ki se je zlagoma in v dolgih ključih vila navzgor. Vse bolj strma in razgledna pot naju je nad skokom pripeljala v Ambrožev žleb, ki v Krmo pada s sedla med Dimniki in Macesnovcem (1773m).

Po prijetno hodni in položni grapi sva nadaljevala do zožitve (1550m, razcep: levo vodi stranski žleb, naravnost navzgor se nadaljuje Ambrožev žleb, desno se usmeri travnata gredina), kjer se je utesnjeni svet počasi postavljal pokonci. Pod prvim navpičnim kaminom sva zabremzala in šla navzdol pogledat še v stranski krak, ki je tudi vse bolj prepadno vodil pod steno Dimnikov. Malček sva čarala in se zaplezala po gladkem in spolzkem žlebu ter zatem poskusila še po stečini med vse bolj navpičnim rušjem. V prepadnem travnato-skalnem prehodu sva obrnila in šla še enkrat pogledat v zožitev Ambroža, kjer sva preplezala kamin in se znašla pred 15m, skoraj navpično in gladko pregrado (Tomaž je šel pomladi, ko je bil skok lepo zalit). Obrnila sva in sklenila pretakniti čudovito travnato gredino z macesni in pomolom, ki naju je že dve uri mamljivo vabila.

Sam prestop iz žlebu je bil malček siten, zatem sva se naslajala med macesni in na lepem radostno stopila na izrazito, z odtisi bogato gamsico. Sledila sva ji na pomol, kjer se je široka gredina za robom takoj prelevila v ozko in izpostavljeno poličko, po kateri je gamsica še vedno vodila. Tu sva zaslutila, da sva na pragu nečesa neizmerno lepega in res sva na gamsicah Macesnovca prejela neprecenljiv, resnično čaroben poklon...

Prek nerodne skale sva smuknila za gamsi, ki so naju nad prepadi varno in slikovito vodili preko celotnega vzhodnega (divje prepadnega) pobočja Macesnovca. Očarana nad gamsico, sva na drugem pomolu v zanosu uzrla silovit pogled proti naslednjemu pomolu. Nad travnatim pobočjem se je bohotila navpična stena s številnimi prevesami in lopami, pod njo se je strmo spuščalo in ožilo s pečinami presekano travnato pobočje v obliki lijaka ter v žlebu prepadno prelomilo navzdol. In gamsica? Ta je vodila tik pod steno, vseskozi navzdol, nad obiljem zraka in naravnost na tretji pomol.

Počasi sva sledila potki, skrajno previdno hodila prek zvijačnih kamničkov, dokler se nisva znašla nad sitno stopničko. Zraka je bilo naravnost ogromno, možnosti varovanja nične, travnate ruše prešibke in, ker sva spodaj slutila lažji prehod, je pogum hitro upadel. Lahkotno sva se vračala nazaj (Kako je navzgor tako prečenje nepredstavljivo lažje!) in po zavitem travnatem žlebu sestopila do mestoma previsnega skoka nekje na višini tretjega pomola. Vrv (30m) sva vrgla okoli trdnega macesna, ki je zrastel prav na samem robu 'prepada', in konca vrvi sta ravno segla do tal. Po spustu sva nekaj časa lomastila po ruševju, dokler nisva tik pod pečinami staknila gamsice, ki naju je med goščavo ruševja in macesja (Kako se znajo zlate iglice na gosto sipati za vsako najmanjšo luknjico!) pripeljala do lijaka in prav preprosto tudi čezenj. Malo sta motila le zagruščenost in dejstvo, da se takoj za robom lij prelomi v žleb in požene v globino...

Na travah pod pomolom sta se gamsici združili in upravičeno sva kar s strahom pogledala čez vrh na drugo stran, kjer se je odprl pogled na položno gozdnato pobočje Trte. A gamsica se je prav na robu izgubila in prepadno gozdno pobočje nad zadnjo skalno ostrogo Macesnovca nama je branilo nadaljevanje. Med viharniki sva ukradla večni trenutek brezskrbnosti in se zatem pošteno razgledala navzdol. Sestopila sva do prvega krajšega pragu in se spustila po vrvi, zatem je čakal še en prepaden prag in nižje sva se radostno že videla v lahkem svetu ob vznožju ostroge. Okoli macesna sva vrgla vrv (ki je spet ravno segla do tal) in na deblu začudeno ugledala tanko žico (verjetno 'stari' lovci). Po spustu naju je pričakala gamsica in že sva prečila gozdna pobočja v smeri vrha Trte, kjer sva imela glede na zemljevid obljubljeno stezico v dolino Krme. Potke v gozdu nisva mogla več slediti (tu in tam sva jo le za kratko ujela) in sicer blag naklon se je v listju izkazal za izjemno sitnega, saj je pri prečenju vseskozi zdrsavalo.

Vzpela sva se na greben med Krmo in Kotom ter sestopila (shojeno) na vrh Trte (1491m, podrt lesen križ), ki sva ga zagotovo določila šele po obilnem posvetu z zemljevidom in okoliškimi vrhovi. Tudi potko v dolino sva staknila, a je bila v odpadlem listju povsem nesledljiva. Navzdol naju je varno vodil teren (Vris poti na zemljevidu Triglav 1:25000 je 'usodno' zamaknjen, sama oblika pa prava!), ki je bil naravnost prijetno hoden, na obeh ključnih mestih (prečnici v levo) sva pa sledljivo potko brez težav ulovila.

Pričujoče vabilo vzemite skrajno previdno in z vsem dolžnim spoštovanjem do divjine nad obljudeno Krmo. Naj ostanejo Gamsice Macesnovca nedotaknjene, kot sva jih imela priliko doživeti midva. Ne postavljajte možicev, ne packajte z rdečilom, ne puščajte prusikov, ne tlačite jih z železjem. Naj se jim ne primeri stihijska usoda PP!

15.10.2005: Zadnje Lastavice

Pred tedni sva že neuspešno poskušala na Zadnje Lastavice in sva šla pogledat, če so že kaj manj strme. Iz pestre ponudbe 'lahkih' smeri (Mihelič, Buscaini) sva tokrat izbrala Kamin Y (II, III) v srednjem vrhu Zadnjih Lastavic (špice bova pisala kar z Mala, Srednja in Visoka Lastavica) in zatem računala s prečenjem vrhov ter priporočenim (Mihelič) sestopom z Male Lastavice na Žabniško škrbino.

Sama smer Y ni posebno zahtevna, skala je večinoma odlična, le prestop na vrhu desnega Y v levi krak je precej zračen, malček dvoumen in na začetku tudi presneto podrt (III), tako da je na pomoč priskočila vrv.

Z vrha Srednje Lastavice sva hotela kar direktno na Visoko, a sva po daljšem štrikanju s spustom v smeri Zoba (Dente della Vergine) pravočasno odnehala in šla lepo po normalki. Ta pelje od škrbine nad Malo proti gredini na JV strani Srednje in levo ob grebenu na Visoko Lastavico (mesta dobre II). A naju je presenetil že uvodni prehod po laštici na gredino, ki nama ni nič dišala. Zato sva se vzpela malo nazaj in se na gredino spustila po vrvi. Na koncu le te se odpre lahak prestop v žleb in po njem sva splezala na škrbino med Srednjo in Visoko Lastavico in nadaljevala levo po prehodih proti najvišji špici Zadnjih Lastavic. Nekajkrat sva prezgodaj naskočila 'vrh', ki se kar ni hotel prikazati, saj je za vsako špico zrasla še višja, ki praviloma po grebenu ni bila dostopna...

Nazaj grede sva popravljala (enkrat tudi na težje) smer pristopa, vmes z rušja pobrala puščen prusik in gledala, kako bova s škrbine skočila na Malo Lastavico. Na levi strani se je odprl prehod (III) in višje sva levo-desno po odlični skali lahkotno zlezla na vrh. Sestopila sva po žlebu, ki vodi direktno proti Žabniški škrbini. Nekaj časa je šlo lahko, zatem sva se trikrat spustila po vrvi in po zračni dvojki zlezla na trave nad škrbino. Mihelič več kot enega spusta ne omeni in zapiše, da gre tudi brez vrvi. A zraka je tam ogromno, za nezanesljivo skalo pa odločno preveč (mesta III). Nasploh je zraka na slikovitih Zadnjih Lastavicah več kot dovolj ;)

14.10.2005: 'Ta huda' na Zvoh

'Normalko' Krvavca smo že večkrat peljali, tokrat smo iskali nekaj bolj začinjenega in s pomočjo 'paberkov' na Tabli sestavili turo, ki se cestam karseda izogiba: Od spodnje postaje gondole po kolovozih prek Stiške vasi na Ambroža, po cesti na Kriško planino in po kolovozih na vrh Zvoha. Spust po markirani poti, ki vodi ob trasi gondole.

Prečkanje potoka je bil prvi problemček, tok je bil močan in smo se kar naigrali, da smo postavili zasilno brv. Tudi strm kolovoz ni bil kaj prida, saj je bil spodaj zelo namočen, višje pa preveč kamnit in smo malo več porivali in manj vozili. Zatem se je podlaga unesla in v kar konkretnem brcanju smo dosegli križišče, kjer smo se kljub napačno izbranem odseku pripeljali v Stiško vas. V vasi smo ujeli nadaljevanje, ki pa nas je takoj iztreznilo. Kolovoz je bil uničen od vode (jarek po sredini), tako da smo malo peljali, padali s kolesa in malo porivali, pa spet od začetka. Taka tlaka vse do Ambroža nam ni prav nič dišala, a na lepem je potoček odvil proč, podlaga se je prekrila z odpadnim listjem in prav luštno (= naporno) smo vrteli precej strmo navzgor. Na drugem razcepu smo še naprej sledili lesi in se zaštrikali, saj se je na večji jasi pot udrla v tla. Nazaj se nam ni ljubilo in smo kolesa raje nesli navzgor in za leso spet pridno brcali vse do stika z asfaltom.

Po dolgočasni cesti smo se pripeljali na Kriško, kjer smo poskusili gor po kolovozu, ki vodi do hotela. Začetek je bil še lahak, zatem smo po strmih klancih gonili kot budale, na koncu kolovoza ujeli markacije in le nekaj metrov pod Domom na Krvavcu smo tudi porinili, kjer smo se priključili normalki. Mimo stolpa in naprej proti sedlu med Zvohom in Krvavcem nas je presenetila res odlična podlaga (trenutno 'cesto' resno urejajo) in že smo bili pri samem posladku vzpona. Strašljiva strmina Zvoha se je razbohotila nad nami, a je pri vrtenju do daske začuda kar šlo in 'le' dvakrat sem moral ustaviti, da sem ujel ubeglo dušo. V tretjem rukerju je strmina že malo popustila in sem skužil, da gre lažje v cik-caku in tako pribrcal do jezerčka na vrhu. Dekleti ne smem izdati, da sta po najbolj strmem delu malček porinili...

Navzdol smo se spustili po Spomladanski in na dnu smučišča ujeli markacije (tabla: prepovedano), po katerih smo se vozili v dolino - skoraj, saj je bilo vmes kar nekaj odsekov, kjer smo raje nosili kolesa kot glave naprodaj. Nižje je sploh vse tekoče vozno, le zaključek je odločno preveč zagruščen. Spust je bil lep in zelo pester, celotna tura (za težave zastavimo skupno V6 in S6) še bolj!

9.10.2005: 'Čukla Dolinice' (Ciuc di Vallisetta, 2090m)

V slovenski gorniški literaturi in na zemljevidih o vrhu Ciuc di Vallisetta ni veliko zapisanega, še tisto kar je, je netočno. Ciuc (2090m) ter njegov predvrh Mucul (2055m) sta zahodna soseda Strme peči. Pristop z juga je opisan v dobrem starem Buscainiju in ta ni prav nič lahak! Svet je tam resnično nepredstavljivo divji, na severni strani toliko bolj - soteska, ki jo vrhovi obrobljajo, pomenljivo nosi ime: Sfonderat (= brez dna), kar kot pribito tudi velja...

Pod južno steno Strme peči sva zapustila markacije (razcep 641 - 621, od Pecola dobro uro) in zložno navzgor prečila obsežna travnata pobočja. Na izraziti rami sva na vznožju pečin našla edine packe in puščico. Glede na slabo sliko v vodniku, ničelno znanje jezika in popolno nezmožnost orientacije v vse bolj divjem ambientu, sva se prehitro usmerila navzgor proti steni, kjer sva le nemočno ugotovila, da je tam prehod preko robu čisto preveč strahovit. Po strmih travah sva sestopila nazaj in se čez rob spustila prav z rame. Za tem sva prečila zelo strma pobočja (trave, gozd), dva, tri manjše žlebove in po izpostavljeni polički kot nalašč dosegla razsežno grapo točno na mestu, ki je edini omogočal 'normalni' prehod.

Na drugi strani sva nadaljevala na isti višini, za naslednjim izrazitim robom prečila še bolj strma pobočja, dokler se nisva znašla na strmi vesini nad ostro in globoko zasekano grapo, ki naju je ločila od krnice Dolinice. Prehoda preko sploh nisva slutila, malce sva bluzila nad 'zrakom' in se spogledovala s silovito poličko, ki sva jo uspela le dobro potipati. Vrnila sva se nekoliko nazaj in se po prehodu usmerila navzgor (vmes sva opazovala skupino gamsov, ki je poskusila s prečenjem po gredinah tik pod steno - klavrno so obračali!) proti steni Strme peči in tik pod prvimi pečinami z neprikritim veseljem uzrla prav enostaven prehod v grapo in preko nje.

Prečila sva še nekaj manjših žlebov in preko tretjega izrazitega robu dosegla vznožje travnate grape, ki pada s sedla med Ciucom in Muculom (od markacij do vznožja sva štrikala debele tri ure - razsežnosti so pač take, da čas med nenehnim iskanjem kar ponikne). Grapa ima spodaj skok, ki sva se mu enostavno ognila levo prek manjšega robu in višje prečila nazaj v vpadnico in naravnost navzgor po travah 'splezala' na greben. Levo sva skočila na bolj zaobljeno Čuklo, zatem na ošpičeni Mucul in vseskozi 'glasno občudovala' strahovite prepade na severni strani. Z Mucula nama je bila zahodna stena Strme peči sploh kot na dlani.

V sestopu sva glede na videno prek drugega robu poskusila za sliko v vodniku. Smer vodi čez škrbinico za izrazitim stolpom, ki je lepo viden z obeh strani, in je 'tehnično' malček lažja (orientacijsko še bolj, saj prehod preko grape kar sama vdene) od najine variante, zato pa nekoliko bolj 'gor-dol'. Nasploh je celoten pristop na Ciuc karseda čudovita in res strogo travnata avantura (podobne še nisva okusila), ki vseskozi poteka v slikovito divjem svetu. Težave se gibljejo v okviru trentarske druge stopnje, poti pa ni prav nobene, tako da je prečenje strmih pobočij precej naporno. Doma sva tako v popolni nevednosti za povratek računala tudi na vzpon po lovskem prehodu prek južne stene ter čez zahodno ramo (Jof di Goliz) na Strmo peč in se za zaključek videla celo na grebenu Zabuša in Curtissonov...

8.10.2005: Grapa Jermenci

Po opisu (Plezalni vodnik Kamniška Bistrica) iz Kurje doline prek grape Jermenci na Kompotelo (I): Na koncu ceste v Kurji dolini smo (MM+P) nadaljevali po kolovozu, ki se je kmalu usmeril levo proti prodnati strugi. Še pred njo smo po občutku 'srečno' odvili navzgor po enem od kolovozov, ki se je višje prelil v potko, katera nas je vodila mimo klopce (lovsko stojišče na skali, začetek opisa) in naprej (vseskozi na desni strani struge) do zatrepa doline.

Z opisom smo vdeli nadaljevanje, a se nam pri pretrgani jeklenici (krušljiva in izpostavljena prečnica v levo) pričakovani preduh (Kovačnica) kar ni hotel prikazati. Pozna ura nam iskanja žal ni dovolila in smo zastavili naprej proti Jermenci, ki smo jo dosegli previsoko in se zato pretepali z rušjem in plezali čez podrte ali mastne skokce v desni 'podgrapi'. Višje je bilo nadaljevanje prav lahko, dokler se grapa ni na lepem povsem zaprla v 'pravilno' zasekan žleb.

Glede na opis se smer zapori umakne na desni. Poskusili smo v dveh variantah in obakrat obračali. V drugo smo se po krušljivi trojki tako grdo zaplezali (od spodaj obetavna polička se je zgoraj spremenila v obupno gladko ploščo), da smo na ozki laštici čarali in zmrzovali celo večnost, preden smo si uredili varovanje za sestop. Iskanje nam je vzelo celi dve uri in le še slabi dve sta manjkali do noči. Dol nam (= mi) ni dišalo in smo naskočili sam žleb.

Spodaj je bil prav lahak, višje se je razcepil in zapori smo se umaknili v desni krak (v kotu gladko mesto III), ki se je zaključil v pečevju, raztežaj višje pa nas je polička pripeljala nazaj v žleb (vse skupaj precej zračno, izjemno podrto in brez zanesljivega varovanja, II). Do vrha žlebu, kjer se je svet odprl, večjih težav ni bilo več in po lahkem terenu smo ob pol sedmih dosegli greben med Kompotelo in Vrhom Korena. Nekaj minutk smo zapravili še z iskanjem poti, potem smo v diru in vse bolj spotikajoče prav z nočjo dosegli Kriško planino na turističnih pobočjih Krvavca...

Kje neki se skriva Kovačnica? Kaj za eno smotano podrtijo smo zlezli (Majska grapa?) in kje za vraga je presneti obvoz zapore Jermencev? A kdo pozna?

1.10.2005: Južna krnica Belega potoka (visoke, male in najmanjše Bele špice)

Južna krnica Belega potoka (Circo Sud di Riobianco) je malo poznan svet 'na drugi strani' Visoke Bele špice, tudi v literaturi o njej ni veliko zapisanega (Buscaini je opisal smer pristopa prek krnice na Zgornjo škrbino Belega potoka). Obetali (pridružila se je Pikica) smo si res čudovito, samotno turo, a je čaroben zaključek presegel prav vsa pričakovanja...

Od koče Bruner po Poti Saškega kralja do drugega zelo izrazitega žlebu in po njem navzgor na škrbino Angolo (1730m; zaporo v zgornjem delu obplezamo na levi, II) pod istoimenskim vrhom (1910m). S škrbine po rušnatem grebenu navzgor (stečine) in pod steno levo (krušljiv prestop prek žlebu, 1800m) na izrazito gredino, ki nas varno privede v Južno krnico Belega potoka. V zatrepu nadaljujemo po travah levo do žlebu, ki pada z Zgornje škrbine Belega potoka, in po njem na vrh (zgoraj se zapori umaknemo v levo, II).

Južno krnico Belega potoka zgoraj zapirajo Mala in od povsod izjemno slikovita Visoka Bela špica, njen divje našpičen vzhodni greben (Campanile Est, Torre Rotonda, Cime Marginali) in le malce manj ostro južno nadaljevanje (Pala, Torre - 1971m, Cima Pacifico - 1960m in Angolo).

S škrbine smo po normalki najprej skočili gor-dol na Visoko Belo špico, zatem smo začeli obirati številne vršiče Malih Belih špic. Najvišja točka te enotne gmote je vogelni/severni vrh (Rabeljska Krniška špica, 2239m), kjer se Male Bele špice (Cime Piccole) preimenujejo v Najmanjše Bele špice (Cime Piccolissime). (Markirana in zavarovana je pot od Zgornje škrbine Belega potoka do škrbinice tik za Rabeljsko špico, vendar se vrhovom dosledno umakne.) Po vrsti smo tako obiskali dvojni vrh Male Bele špice (2206m), po lojtri splezali v/iz ostro zasekane škrbine in skočili na Rabeljsko špico, v levo smo splezali na dvojno, pravo 'Škrbinsko iglo' (Ago delle Forcelle, 2200m), prečili neizraziti Testa Rocciosa in zaključili na Najmanjši Beli špici (2210m). Drobna Pikica se je pri plezanju na Visoko BŠ kar poskrila, čez Male BŠ je bila že bolj podjetna, povsem se je pa razživela na Najmanjši BŠ, ki jo je drzno naskočila direktno skozi dimnik...

Sestopati smo začeli v smeri Corsija (Buscaini omenja smer druge stopnje), zgoraj smo levo in desno poiskali lahke prehode do izrazite travnate vesine, kjer smo nižje ujeli lepo vidno potko. Krak v levo verjetno preči v Južno krnico Belega potoka, desni nas je zatem prek čudovito izpostavljene in slikovite police pripeljal na vesino nad Corsijem. Potka je tu zavila levo in nas po gredini vodila pod pragom nazaj do stene, kjer se je nadaljevala še kar naprej proti vzhodu. Corsija smo pustili vnemar in šli pogledat, kam neki nas bodo vodile stečine. Po travnati polici smo prečili levo, se spustili navzdol na desni strani pragu in tik za gamsi skočili levo po podrti gredi, ki je za robom spet prijetno ozelenela in nas prek vse bolj slikovitih robov (vmes smo se pregovarjali z rušjem) divje pripeljala v globoko in ostro zasekan žleb. Iz žlebu smo se na drugi strani nekaj nižje vzpeli po polički čez steno in nadaljevali do od daleč vidne, izpostavljene poličke. Do nje smo se spustili skozi preduh in splezali po žlebu, vendar je gamsica na travah ugasnila. Vseeno smo nadaljevali do robu, kjer se je polička pod trebuhom tako zožila, da je bilo naokoli kar naenkrat mnogo preveč zraka.

Brez vrvi ne bi bilo zdravo, zato smo poskusili po žlebu navzdol, vendar primerne poličke v levo nismo našli prav nobene. Nižje v žlebu smo (pre/ob)plezali nekaj lažjih skal (en skok je bil bolj siten: laštica z žmulo in pod njo stena z minimalci, blizu III) ter nekaj mastnih mest in Pot Saškega kralja dosegli pri tolmunčku, kamor se kar globoko spusti. V levo smo se vzpeli proti izraziti glavi, kjer se ena pot usmeri v dolino, 'kralj' pa nižje odcepi proti Brunnerju. Prav na prečni izravnava smo ugledali gamsico, ki je vodila navzgor - gotovo bi se po njej spustili, če ne bi zgoraj izgubili niti. Gornja, prečna gamsica je resnično pravi biser in le malokatera stezica se lahko meri z njo (nikjer opisana, nikjer omenjena?). Presneto, da nismo bolje raziskali nadaljevanja... ;)

28.9.2005: Štefanja gora, drugič

Da je ponoči močno scalo, smo spoznali takoj na uvodnem klancu, kjer zaradi mokrih skal ni bilo pravega trenja. Zato smo se na Možjanco vzpeli po kolovozu, ki vodi navzgor na desni strani asfaltirane ceste. Tudi ta klanec v mokrem niti najmanj ni od muh.

V nadaljevanju smo predvsem popravljali smer od zadnjič, kar nam je šlo odlično od nog. Cesti v Dvorje smo se izmaknili mimo Češnjevskega jezera in po gozdni poti nadaljevali mimo/skozi grad Strmol do markacij, ki vodijo na Štefano. Tu smo ulovili bolj obetavno (nemarkirano) smer vzpona (mimo klopce), tako da je bilo porivanja nekaj manj. Za Dvorjanskim hribom smo nadaljevali za markacijami (zadnjič smo jih spregledali in peljali skozi vas) ter se vožnji skozi kmetijo Mežnar ognili na desni strani. Sam vrh smo tokrat žal morali izpustiti, ker nas je zaradi zamudnega raziskovanja prehitela tema, tako da smo imeli pri spusti nadvse pestro delo...

Popravljen opis (700m višinske razlike, 2 uri in pol, težave večinoma V5 in S4):

Vzpon (V5, začetek V6): Iz Tupalič po asfaltni cesti, ki vodi na Možjanco. Tik pred koncem vasi levo, zatem takoj desno čez dvorišče in po kolovozu strmo navzgor, višje se naklonina postopoma umiri, zatem mehka travnata podlaga zložno pripelje na Možjanco (na razcepih naravnost/desno, vseskozi po glavnem kolovozu). (Alternativa je kolovoz, ki vodi na Možjanco desno od asfaltirane ceste. Zgornja polovica V5-V6). Skozi Možjanco, po makedamu proti Štefanji vasi in na drugem odseku desno navzdol (smerna tabla), kjer kmalu naletimo na markacije, ki se jih držimo (vseskozi gor-dol) vse do 'križišča' tik pod 'Štefano'.

Spust (S4): Desno za markacijami v smeri Adergasa (vmes se odcepi pot za Olševek, kamor se spustimo pri drugem spustu) po nepretežkem in vse lepše voznem terenu. Tik nad vasjo pri odlomljeni zeleni puščici zavijemo levo (markacije gredo naravnost) in se pripeljemo v lično urejeno vas s slikovito cerkvijo.

Skozi vas in pri 'tovarni' levo po makedamu do ribnika Češnjevek. Za njim na levi strani nadaljujemo po gozdni poti (na odcepih naravnost oziroma blago levo navzgor), ki nas pripelje na dvorišče gradu Strmol, čezenj in takoj za njim levo po travnati in kasneje spet gozdni poti vseskozi malo navzgor, kjer prečimo prvo markirano pot, ki iz Dvorij vodi na Štefanjo goro.

Vzpon (V6, V5, 2*2 min peš): Tu nas čakajo orientacijske težave! Po prečni poti nadaljujemo, dokler se v breg (zelo) ostro v levo ne odcepita dva zaporedna kraka (drugi je markiran). Po prvem (tehnično lažji) ali drugem (orientacijsko lažji - odcep v desno ujamemo b.p.) v levo in po nekaj deset metrih se v desno odcepi slabo opazna potka. Po njej zelo strmo navzgor prečimo pobočje (peš, vmes 'štengce'), višje se potka počasi za silo ublaži in postane vozna, zavije v levo in nas pri klopci pripelje nazaj na markacije. Višje (peš, 'štenge', jarki) se nam z desne priključi vlaka. (Alternativa je vzpon iz Dvorij po tej vlaki, ki je precej kamnita!)(Opisan vzpon je zelo težak, z neogibnimi krajšimi peš odseki - tam kjer se da peljati, je pa večinoma kar V6) Strmina se kmalu ublaži in po (dolgi) prijetni gozdni potki (gor-dol, strmi klančki, eden je sploh zabeljen!) vseskozi pozorno(!!) za markacijami pripeljemo na večji travnik pod Mežnarjem, kjer ugledamo cerkev Sv. Štefana na vrhu Štefanje gore.

Po travniku navzgor do ceste, ki jo le prečkamo, se na drugi strani strmo vzpnemo navzgor (s tem se umaknemo kmetiji) in zapeljemo desno na travnat kolovoz. V levo navzgor (v smeri vrha) ujamemo komaj vidni odcep, ki vodi do izrazitega kolovoza, kateri nas pripelje do z obzidjem ograjene cerkve Sv. Štefana (najvišja točka, 748m).

Spust (S5): Na vrhu obzidja poiščemo potko in se strmo spustimo navzdol, kjer se v desno priključimo kolovozu, ki nas takoj pripelje do stika z markacijami (stik s prvim spustom), kjer nižje na razcepu sledimo puščici v smeri Olševka (vseskozi markirano, vmes dva daljša odseka po prečnem kolovozu). Ko po stezici v levo zapustimo dolg prečni odsek kolovoza, po res izjemno luštnem, gladkem in hitrem spustu z nekaj cukrčki kar prehitro 'pademo' na cesto, ki nas pripelje v vas. Skozi vas (na vseh/obeh križiščih desno) in po cesti nazaj v Tupaliče.

25.9.2005: Vavovje (PP)

Tretja etapa PP (opis v Severnih pristopih) je nekakšno nadaljevanje Gamsovih riž, vendar bistveno krajša in tudi manj slikovita, a vseeno zelo luštna: Na 'drugi' strani Vratic sva našla zelo obledel znak PP in odvila po lepo sledljivi potki na pobočje Robičja, ki naju je popeljala do opisane travnate izravnave. Tu bi se morala spustiti po gruščnatem žlebu, ki ga kar ni hotelo biti na spregled. Zato sva lepo sledila potki še naprej, zlagoma navzgor čez pobočja dokler se nisva na lepem začudena znašla na grebenu nekje med Prednjim in Zadnjim Robičjem, kjer je potka skočila na drugo stran v goščavo rušja.

Vrnila sva se levo navzdol do prvega žlebu in se po njem spustila do lepo vidne potke na Korenskih policah. Očitno sva 'zamudila' prekrito poličko, kajti pred nama se je na nekem robu kmalu vrinila stopnica, kjer sva morala v cik-caku sestopiti do nadaljevanja police (verjetno opisanih 12m spusta), kjer je nadaljnje prečenje potekalo v vzorni izpostavljenosti sredi kar strme stene.

Zatem sva iskala naslednje orientacijsko mesto (gozdnat greben), vendar je edini kandidat ležal precej pod polico in to vzporedno in ne prečno na njo. Ker Mihelič sestopa naravnost navzdol do te gozdnate glave ni omenil, sva nadaljevala kar naprej vodoravno po sledljivi gamsici. Odžagane veje na prvem robu so nama potrdile pravilnost izbire, ko pa sva prečila še nekaj nadaljnjih robov, sva se znašla v prepadnem in podrtem svetu Zadnjega Robičja nad sedlom Vavovje (na zemljevidu je to ime na vrhu 1810m, ki ga Tuma označi za Kumlehovo špico).

Nadaljevanja (v okviru težav PP) seveda ni bilo nobenega in sva zaključila, da sva po Miheliču nasedla vabljivi gredi (čemu odžagane veje?). Nazaj grede sva prečila lučaj, dva nižje (sledi zapeljanih predhodnikov?) in se po poseki skozi rušje spustila na zgoraj omenjeno gozdnato glavo (spodaj je žaga zatajila, tako da se je treba z vejami pošteno pretepati). Tu sva spet ujela opis in nižje v grapi tudi oznako PP, ki naju je zelo nagosto spremljala po izpostavljeni polici (pred tem ni bilo prav nobene, tako da je povsem možno, da sva do gozdnate glave vseskozi hodila po 'napačni' polički?) vse do grušča pod sedelcem Vavovje, 1728m (Mihelič napak 1630m). Na drugi strani sta pobočje in orientacija enostavna, tako da naju je lovska potka hitro pripeljala pod Mavrinc (Špica v Sedelcih)...

24.9.2005: Okoli Zadnjih Lastavic

Zadnje Lastavice so izjemno nabrušen vrh s tremi vitkimi, drznimi stolpi. Opisi za to področje so najbolj bogati pri Buscainiji, na voljo je tudi Tinetov 'izborni' vodniček Viševa skupina. Računala sva na vzpon iz Žabniške krnice na Visoko Lastavico (2150m), prečenje prek Srednje Lastavice (2044m) na Malo Lastavico (2000m) in sestop po normalki na Žabniško škrbino. Po moji 'zaslugi' sva res izvedla prečenje, ampak žal okoli Lastavic...

Iz Žabniške krnice vodi na najvišji stolp smer spodnje tretje stopnje, a sva kmalu ugotovila, da nekaj ne 'štima'. Smer se je zagnala čez strmo in povsem odprto steno z ne preveč zanesljivo skalo in brez možnosti naravnega varovanja. Malček sva sicer potipala, a brez dodatnega varovanja sva raje odnehala.

Tako sva se usmerila v sosednji žleb, ki pada s škrbine med Lastavicami in Divjo kozo (1950m; brez opisa, v snegu 50°). Spodaj je bil žleb lahak (skala večinoma zadovoljiva), višje pa so ga pretrgali številni in vse težji (dva, trije celo malček previsni) mokri skokiči. Meni so se težave zdele kar zabeljene, nekje proti štirici, Marijana je pa trdila, da ni več kot tri. Res je plezala tekoče, medtem ko sem se sam, varovan od zgoraj, le nadvse nerodno in z nič kaj zanesljivim občutkom dobesedno prebijal za njo. Na škrbini sva imela precejšnjo časovno zamudo in nezanesljivega M, tako da sva odstopila od plezanja na Visoko Lastavico (najlažja smer s škrbine je tretje stopnje) in sva po smotano drsljivem grušču sestopila v Mrzlo vodo.

Po markacijah sva nadaljevala na Žabniško škrbino, kjer sva se odločila, da bi po normalki stopila vsaj na Malo Lastavico (II). A glej ga zlomka, stena je bila spodaj kar strma, pravzaprav je strmina celo zgledno naraščala, čeprav mi je Marijana zatrdila, da je le za II. Nejeverno sem brundal in se nekoliko višje razgledal navzdol in do škrbine videl predvsem obilico zraka. Dokončno sem se zbrihtal, ko je Marijana zatrdila, da bi šlo dol morda tudi brez rok. Nemudoma sem zabremzal in skrajno previdno začel plezati navzdol, kjer sem imel do škrbine kar precej opraviti. S takim občutkom je vse skupaj ena sama groza in ne grem več 'plezat', dokler se spet ne sestavim.

Za protiutež sva s škrbine prečila na rob z macesni, kjer sva obsijana s soncem dolgo občudovala 'skrajno' lep prizor verige ostrih vrhov in globoko zarezanih škrbin nad Mrzlo vodo. Svetloba se je zapeljivo razlivala čez škrbine in osvetljevala sicer mračne in visoke stene nad krnico...

...ob prvem posnetku nama je že na izhodišču brez predhodnega opozorila zatajila kamera. Doma sva bateriji napolnila, a je hudič naslednji dan po tretjem posnetku spet mrknil. Ko nama je poleti ušel Sony, sva vas ži(v)c(ir)ala za prispevke, in ker jih ni bilo, sedaj premoreva le 'ubogi' Finepix E500 - pa smo ostali brez čudovitih fotk   ;)

17.9.2005: Viševnik, naliv

Ko se je najhujši naliv umiril, sva skočila iz avta, vmes se je potem parkrat pošteno ulilo, na vrhu je snežilo, v čevlje zamočilo (klinc pa gore-tex!), nasploh sva bila spodaj na Rudnem polju tako namočena, da sva bila bistveno težja...

Ko pridejo žabe na plano, je pač mokro, ko pa žabi (med Zlatimi vodami in Plesiščem) le nemočno spodrsava - takrat gre zares.

16.9.2005: Štefanja gora: gori, doli, naokoli

Marijana nama je s Pikico razkazala luštne gozdne potke okoli Štefanje gore (med Preddvorom in Krvavcem). Težavnost vzponov ni bila pretirana, razen nekaj krajših ostrih klancev (daljši je bil le prvi, enkrat pa smo morali kolesa za nekaj minut celo porivati). Tudi spusta sta bili prijetna, predvsem pa zelo tekoča in hitra, z nekaj nepretežkimi tehničnimi deli, ki so vedno nepogrešljive začimbe. Večinoma smo se držali markiranih poti, cestam smo se izogibali (verjetno bi se dalo smer malček še popraviti), nasploh smo uživali v zelo razgibani in luštni popoldanski turci (700m višinske razlike, 2 uri in pol, težave večinoma V4, V5 in S4).

Iz Tupalič po asfaltni cesti, ki vodi na Možjanco. Tik pred koncem vasi levo, zatem takoj desno čez dvorišče in po dobro utrjeni in široki stezi strmo navzgor (V6), višje se naklonina postopoma umiri, zatem mehka travnata podlaga zložno pripelje na Možjanco (na razcepih naravnost/desno vseskozi po glavnem kolovozu). Skozi Možjanco, po makedamu proti Štefanji vasi in na drugem odseku desno navzdol, kjer kmalu naletimo na markacije, ki se jih držimo (vseskozi gor-dol, vmes klanček V6) vse do 'križišča' tik pod 'Štefano'.

Desno za markacijami v smeri Adergasa (vmes se odcepi pot za Olševek, kamor se spustimo pri drugem spustu) po nepretežkem in vse lepše voznem terenu (S4, mesta S5). Tik nad vasjo pri odlomljeni zeleni puščici zavijemo levo (markacije gredo naravnost) in se pripeljemo v lično urejeno vas z res slikovito cerkvijo.

Skozi vas (levo), do Češnjevka in v Dvorje. Takoj na začetku vasi (za gostilno) levo, kasneje desno med polji do gozdnega pobočja nad vasjo. Po gozdni stezi desno (markacije naravnost navzgor v smeri Štefanje gore pustimo na miru - prestrmo), kjer poskušamo kar najbolj ujeti vozne odseke navzgor (mesta V6), čez nekaj časa je umetnosti konec in kolo porinemo (dobrih 5 min, vmes stik z markacijami), dokler se nam z desne ne priključi vlaka (po tej vlaki bi se verjetno dalo pripeljati navzgor, a je precej kamnita). Klanec se ublaži in po prijetni gozdni potki (vseskozi za markacijami, vmes kratek strm odsek V6) dosežemo cesto, ki nas pripelje v Zgornjo Štefanjo vas. Levo skozi vas, po cesti (na odcepu pri kozolcu levo, makedam v desno vodi na Možjanco) do kmetije Mežnar (pobesnel, na srečo privezan pes; kmetiji se lahko ognemo spodaj) in naprej na travnik, kjer poiščemo odcep, ki vodi levo navzgor do z obzidjem ograjene cerkve Sv. Štefana (najvišja točka, 748m).

Po istem kolovozu navzdol do travnika, levo (čez žico) in po gozdu do stika z markacijami (stik s prvim spustom), kjer nižje na razcepu sledimo puščici v smeri Olševka (vseskozi markirano). Po res izjemno luštnem, gladkem in hitrem spustu z nekaj cukrčki (S4, mesta S5) kar prehitro 'pademo' na cesto, ki nas pripelje v vas. Skozi vas (na vseh/obeh križiščih desno) in po cesti nazaj v Tupaliče.

11.9.2005: Male špice

Z Mangartskega sedla naju je z vetrom takoj zagrnila taka megla, da sva svet skoraj bolj tipala kot videla. V mislih sva sicer imela greben prek že poznanih Malih špic in Skale do povsem italijanskega Monte Bucherja, kjer pa še nisva bila na obisku.

Preko prvih špic sva še pridno telovadila, dokler se ni dež dokončno odločil, da bo ob nesebični pomoči vetra bolj resno zastavil. Tako sva se na nekem sitnem in zračnem mestu navezala (tokrat sva vlekla povsem grebensko varianto) in se za zadnjo špico po žlebu spustila do travnate grape med Malimi in Visoko špico ter nižje vsa namočena po potki prečila do izhodišča.

10.9.2005: Spodnja Zelenica

naj bi bilo ime za svet na drugi (= severni) strani Zelenice. Na avstrijski strani mejnega prehoda sva po cesti nadaljevala do prvega odcepa in se po neoznačenih potkah namenila na greben Na Možeh.

Potka (kolovoz) je bila na napačni strani potoka, višje je bilo vse zaraščeno, zavila sva v strugo, kjer pa hoja ni bila prav nič prijetna. Kmalu sva ugotovila, da se glede na Palec gibava nekako narobe in da se nama orientacija podira. S pomočjo kompasa in resnega pogleda v zemljevid sva presenečeno ugotovila, da najino izhodišče ni bilo pri Pamžu, ampak nekje 150m nižje in čisto v drugem grabnu/strugi. Poskusila sva loviti potko, ki je bila vrisana na tej strani, a je nikakor nisva našla. Kmalu se je struga zaprla in pred nama se je dvignil zglajen žleb. Malček sva poplezavala po njem, dokler zaradi morja ruševja nad njim nisva obupala. Pod žlebom sva skočila na bližnji balvan, da bi posnela fotko in, glej ga zlomka, stopila na potko. S pogledom sva ji sledila čez strugo in na drugi strani se je pot spet odprla in naju prijetno pripeljala do lične lovske bajte.

Poiskala sva nadaljevanje navzgor, ki pa je kmalu poniknilo, zato pa se je pod nama odprla slabo uhojena stečina, ki je vodila desno navzdol. Glede na najino ničelno motivacijo sva se je veselo oklenila, prečila precej strma pobočja (en zelo siten prehod čez gladek in moker žlebiček), se prebijala čez poruvana drevesa do grebena, kjer sva se ob prijetnem rosenju po blatu frišnega goloseka prerila navzdol...

4.9.2005: Prisank

Kdor fotografira po gorah in od blizu pozna Prednje okno, se zagotovo mora vprašati, kako za vraga je lahko nastala prva fotka, če je že druga posneta z zelo širokim kotom (Leica ekvivalent 28mm).

Se pozna, da se bliža konec sezone, saj je Prisojnik grdo usran od obiskovalcev (bilo je tako nastlano, da sva odstopila od čiščenja, kar se nama redko primeri). Morda delava krivico in sva celo nestrpna, ampak večina planincev je bila v nedeljo Čehov. In res se povsod na markacijah najdejo češke embalaže. Seveda zdaleč niso edine in ne v večini, saj smo Slovenci pravi Balkanci. Niti za mejo nismo čisti, tudi tam naju neprijazno pozdravljajo odvržene slovenske embalaže...

31.8.2005: Po Nemškem stebru na Triglav

Dolga Nemška (IV-/III, 1400m) je (presneto dolga) klasika in je kar najbolj direkten pristop na vrh Triglava. Že nekaj časa sva se odpravljala v Steno, prebrala nekaj popisov (najbolj naju je mamil prehod preko Luske), se oborožila s skico in opisom (Slovenske stene) ter ob sedmih zjutraj vstopila v skale.

Po skupnem raztežaju s Slovensko Nemška zavije daleč v desno na steber za Wagnerjevo grapo. Glede na bogato razčlenjenost ('povsod' se je ponujalo več prehodov) netežavnega terena sva nadaljevala po najbolj naravnih prehodih, opis (ta je tako bogat v podrobnostih, da se že takoj spodaj na stebru v njem nikakor nisva našla - vsakega metra se nama pa tudi ni ljubilo preverjati) sva le tu in tam potegnila na plano, da sva preverjala napredovanje in spremljala prihajajoče zanke.

Na vrhu 'drugega' pomola (glede na opis prvega sploh nisva našla) sva trčila ob gladek prag. Nekaj časa sva še iskala prehode na desni strani, potem pa zaključila, da sva očitno res že na drugem pomolu in sva se za prvo trojko navezala. Gladka skala z manjšimi oprimki/stopi naju je takoj postavila na realna tla (dva klina): ta trojka se nama je zdela kar ostra. Nasploh sta prva težja raztežaja (vstopni: II+, gladki: III) zgledno našponana in sva sklepala, da nama očitno ne bo prav nič podarjenega. A poglej si čudo, višje so bile težave povsem zmerne, tako da je bilo nadaljevanje prav lahkotno, tu in tam sva 'zgrešila' kako III(+), celo eno IV- sva nekje 'izgubila' in sva vse do Luske sočasno plezala na kratki vrvi. V Dolgi Nemški sva se hotela tudi prepričati, kaj je to 'uradna' spodnja četrta stopnja. Sedaj sva še bolj zbegana kot prej, saj midva nobenega mesta v smeri ne bi ocenila z več kot III+.

Do Nemškega turnca (lažja in krajša polovica) se več ali manj pleza za nosom, pravega 'stenskega' občutka ni, prehodi se naravno odpirajo, le pod rumeno zajedo sva se po nasvetu iz opisa usmerila desno vanjo (teren bolj povabi v levo, kjer je za + težje). Po lažjem svetu sva bila hitro na razcepu Zimmer-Jahn, kjer sva zaradi skice odločno preveč čarala s prestopom Nemške grape, ki bi bil 'za nosom' povsem enostaven.

Po Zlatorogovi polici sva se 'splazila' pod previsom Nemškega stebra in na drugi strani spet lahkotno plezala po občutku. Pri Oknu, ki se je odprl na levi strani stebra, naju je dokončno zagrnila tako gosta megla, da sva se bolj resno posvetila opisu, a kaj ko 'pomolčka', 'belega stolpa', 'prislonjene glavice' in ostalih opisanih oblik nikakor nisva našla. Zanesla sva se na nos, plezala po najlažjih prehodih navzgor in na neki polički v levo ugibala, kje sva. Sam sem navijal za tisto, ki v opisu pelje levo na raz stebra, Marijana je zagovarjala višjo, ki se izgubi v plateh in pripelje v svet pod Lusko. Polička se je res izgubila v plateh in višje sva kmalu tudi zaplezala v opisan zglajen žleb, a kaj ko je natančen pregled izdal, da je tik pod žlebom polička (nad zgoraj opisano), ki pa vse bolj izpostavljeno vodi prav na raz stebra! Splezala sva dol do te poličke in jo natanko preštudirala (levo proti razu sva celo našla klin z zanko). Raz je izgledal neprehoden, ampak lažji svet se je vseeno megleno slutil na levi strani (torej levo od zglajenega žlebu). Glede na opis tu nikakor nisva smela zgrešiti, saj petice nisva imela v načrtu. Vedela sva, da bova na desni našla Lusko, kajti stena prav tu nekje šele zares postane 'prava stena'. Začela sva se spet varovati in sva (kompromis med razom in zglajenim žlebom) splezala od klina gor, tu sva na razcepu skozi meglo na desni le zaslutila temno zarezo, sledila polički v desno in stala slabih deset metrov pod manjšo (5-10m) lusko (Luska z veliko začetnico bi morala imeti 60m, a opis tudi pravi, da je od spodaj neizrazita). Najprej sva potipala do 'luskice', splezala nazaj dol in po polički pretaknila še nadaljevanje v desno do robu, kjer se je odprl pogled na gladko steno, kjer nisva imela kaj iskati. A za izpostavljenim robom sva lahko pokukala navzgor, kjer se je pod 'luskico' odprl ozek preduh, ki bi po opisu moral pripadati Luski. Torej je bil zglajen žleb spodaj le pravi!

Splezala sva do vznožja Luske, se nekoliko nerodno in na moč potegnila vanjo (klin), pogledala v preduh med nogami in po robu splezala do razširitve. Tu se kamin med Lusko in steno razširi in močno poglobi, midva sva se zarila v varno notranjost in se splazila/prerinila čez dva manjša skoka na res izjemno teraso vrh Luske (navedena višina 60m je odločno pretirana - varovati sva začela na polički nekaj pod Lusko, tudi na vrhu je od 60m štrika še nekaj metrov ostalo). Na vrhu Luske naju je pričakala gladka in navpična stena, kjer je le drobna, bolj nakazana polička vodila čeznjo. Zračen razkorak/prestop na poličko in prečenje po njej (klini; nasploh je oprimkov dovolj, stopi so pa sploh odlični) je daleč najbolj luštno mesto smeri, pravi vrhunec! Žal je bilo poličke kar prehitro konec in po žlebu sva kmalu izplezala na Jugovo polico, kjer sva si obetala le še sprehod na Plemenice.

A glej ga zlomka, megla je bila še prav tako gosta kot spodaj in na prvi prekinitvi police sva izgubila nit. Ko sva lezla navzgor po vse težjem žlebu/kaminu, sva le še nemočno ugotovila, da prehoda čez rob desno na polico (ki se je megleno vila, kdo ve kje pod nama) sploh ni. V opisu je sicer omenjen direkten prehod z Jugove police na Kugyjevo polico, le da ta usmeri v levo, naju je pa teren usmerjal v desno. Stena se je počasi le položila, skala je postala vse bolj krušljiva in že (šest ur od vstopa) sva stala na (odlično markirani in zavarovani ?!) Kugyjevi polici (težave najinega izstopa so bile nekje v okviru največjih težav Nemške).

Običajno nadaljevanje Dolge Nemške na vrh Triglava poteka po levi strani (to sva že skusila, I-II), zato sva zavila desno do konca police in tam iskala nadaljevanje, kjer sva enkrat v požledi že obračala. Po grušču do stene in po tretjem žlebu navzgor, kjer sva po mokri/zglajeni skali skozi ozke kaminčke (mesta do III, dva klina) dosegla vršno grebensko rez, po kateri do vrha težav ni bilo več. Na vrhu nagrada ni izostala, saj naju je sonce skozi meglice toplo pozdravilo, nasploh se je popoldan preoblekel v prečudovit dan.

Dolga, lepa in pestra tura, prijetno in nepretežko plezanje. Le presneta megla naju je preveč morila...

29.8.2005: (J)Vzhodni greben Spodnjega Rokava

Greben nad Kališčem (1899m) proti Spodnjemu Rokavu, ki zagotovo le tu in tam dočaka obisk, sva imela že dolgo ogledanega, žal opisa nisva nikjer staknila, sva pa nekje zasledila besedico o trojki. Na greben sva vstopila z ustja krnice Na gruntu (okoli 2050m, Z od BII), tako sva se povsem umaknila nadležnemu ruševju nad Kališčem. Plezanje na greben in po njem na prvi (travnati) stolp je bilo lahko, tu pa so naju zagrnile goste meglice, ki naju kar niso hotele zapustiti.

Sestop v ostro škrbinico sva poiskala nekaj nižje v desnem boku (izpostavljen, trentarski prehod) in splezala na vrh drugega, zelo ostrega stolpa. Skala v drugem stolpu je bila zelo nezanesljiva, v sredini sva na ozki polički začuda našla celo klin, ki se je podrtiji umaknil čez rob v kompaktno, a nekaj bolj zahtevno skalo. Po zračnem prehodu sva dosegla manjšo teraso in kmalu zatem vrh te ostrice, kjer spet ni šlo direktno naprej v škrbino. Splezala sva nazaj na teraso in obvoz zopet poiskala na desni strani (morda bi se dalo stolpu celo povsem ogniti, leva stran grebena je pa vse do tretjega stolpa več ali manj odrezana).

Kmalu v vznožju tretjega stolpa naju je presenetil rdečkast trebuh, kjer mu je na desni strani čepel klin. Poteg (brez goljufije) čez trebuh je bil za naju več ali manj nemogoč, sprehodila sva se po polički v levo, kjer sva našla gladke, neprestrme plošče in trebuh elegantno obvozila (malček siten prestop v desno). Po nekaj lažjem prehodu sva dosegla kratko izravnavo pod vršnim zobom. Tu je šlo pa kar pošteno zares, v levem boku sem po poklinah v ploščah nadaljeval desno navzgor, kjer sem se v smeri raza poskušal ogniti gladki steni, ki se je bočila nad menoj. Res sem malce pred robom staknil uporaben prehod in višje v desno dosegel izjemno nabrušen raz, kjer se je odprl pogled v slikovito škrbino. Tik levo ob/po rdečkastem (podrtem - kakopak) razu, ki je spodsekano krepko visel na desno, sem dosegel vrh stolpa (2272m), kjer nama je pogled na lepo prehodno škrbino pripravil kar najgloblje olajšanje.

Škrbina je ozek, podrt mostiček, ki naju je varno pripeljal mimo slikovitega in ogromnega pomola, ki se je bočil desno od grebena/škrbine, do vznožja naslednjega stolpa. Plezanje na četrti stolp je bilo skoraj lahko, le dvakrat sva morala prestopiti prek dveh gladkih trebuhov. Naslednja škrbina je ozko (listnato) zarezana špranja, ki sva jo tokrat obvozila na levi strani in po njej nadaljevala vzporedno s petim stolpom, ki se je iztekel na grušč pod vršno glavo Spodnjega Rokava (stik z normalko). Vrha sva se tokrat za spremembo lotila naravnost navzgor (normalka ga obvozi na desni), kjer naju je čakalo mesto trojke. Na vrhu sva stopila iz meglenega morja in doživela kar najbolj čudovit sprejem, kjer so se okoliški velikani kopali v soncu in brezmejni modrini neba.

Smer po (J)V grebenu Spodnjega Rokava bi ocenila s III, pri čemer posamezna mesta štrlijo proti IV, vzdušje je resno (pametno je imeti nekaj klinov, ker se naravnega varovanja na ključnem mestu ne da zadovoljivo urediti - midva sva zabijala). Sestop sva tudi zastavila izven normalke in po grebenu nadaljevala v škrbino s Srednjim Rokavom (sestopna smer 'alpinistov'), kamor sva se zbasala po ozkem in globokem kaminu. Levo, z grebena navzdol po sistemu podrtih in nepreglednih žlebov nama je orientacijo spet podirala megla, v samo krnico V Kotlu sva se na koncu čez previs spustila lepo po vrvi (15m, klin z zanko).

V krnici sva se naporno vzpenjala po res odlično tekočem grušču do zatrepa (sestop prek vzhodnega pobočja Škrlatice nama ni prav nič dišal, premočno naju je vabilo udobno melišče pod Šplevto), se vzpela desno po lahkem žlebu na škrbino med Visokim in Srednjim Rokavom (od spodaj je škrbina povsem nepregledna) in na drugi stran sestopila po Rokavskem ozebniku. Grapa je v kopnem zelo nevarna, saj se vse kar vali navzdol. Za nameček so naju pred iztekom presenetile še zaplate prekritega snega, povzročile nekaj modric in končno sva se le prebila do klina, kjer sva se po vrvi spustila čez spodnji skok...

28.8.2005: Škofova kapa nad Jezerskim

Nad slapom Čedca, pod Velikim kupom leži 300m visok steber z značilno obliko škofovske kape (1781m). Za večerni obisk (ob pol šestih) sva šla potipat sestopno smer, ki vodi po žlebu med VK in ŠK. Na začetku naju je takoj namočil dež, zatem naju je ujela megla, za konec naju je preganjal še mrak...

Po lovski potki mimo slapu do omenjenega žlebu, ki je spodaj bolj ali manj lahko prehoden. Višje žleb prekinjajo štirje strmi, skoraj navpični skoki (okoli 10m), med katerimi si sledijo gladke in mastne plošče. Pod prvim skokom je Marijana zavila desno na precej strm travnat rob/greben, sam sem nadaljeval po povsem mokrem žlebu, kjer so me v skokih za zabavo močili navihani slapiči. Prve tri sem preplezal na levi, zadnjega (najvišjega) na desni strani. Težave so se sukale nekje med II in III stopnjo.

Pod škrbino med VK in ŠK me je čakalo še precej tekočega grušča, sam pristop na vrh Škofove kape pa se je odprl šele povsem vrh žlebu. Spodnji del sem zastavil levo od grebena, zgornji pa daleč v desno in skozi (shojene) prehode v rušju dosegel najvišjo točko. Marijane ni bilo na vidiku, le glasen pogovor (s pomočjo odmeva od sten VK) je pričal, da besno plava nekje spodaj na rušnatem grebenu.

Čez slabe pol ure, ob sedmih zvečer se je vsa namočena le primajala na vrh, odsvetovala sestop po njeni varianti, tako da sva morala dol lepo po žlebu, kjer pa presenetljivo (glede na moj vtis s pristopa) nisva imela kakega hujšega problema...

27.8.2005: Kal

Na Kal sva že dvakrat resno zastavila, a nikakor nisva uspela (prvič naliv v globokem gnilcu, drugič apatičnost zasneženih in prostranih dolcev Komne). In ker je Kal zadnji 'pomembni' dvatisočak, kjer še nisva bila na obisku, sva mu kar pritisnila oznako najtežje dostopnega slovenskega vrha...

V soboto je bilo v ta namen idealno vreme (oblačno, megla, dež) in s pravo strategijo nam (pridružila se je Pikica) kar ni moglo spodleteti. Po bližnjicah na poskok na Komno in v drncu mimo Bogatinove koče ter čez neštete dolce Lepe Komne v Poljanico. Tu je Pikici motor malce zaribal ('Nekdo mi je izklopil turbo.' 'Ne sam turbo, tud rezerva je fuč!') in smo se po mokrih travah in dežju kar preveč namakali. Kot nalašč se je megla malce razkadila, tako da smo (seveda ob pomoči ruševja) le vdeli na sam vrh, kjer so nas nagradili tudi sončni žarki.

Navzdol smo v megli do markacij bolj tipali in se prebijali lepo s kompasom v roki...

24.8.2005: Debela peč (Jesih - Potočnik)

Brezpotje iz Krme (111 izletov) na Debelo peč sva imela že dolgo nekje v mislih in sva ga naravno združila s plezanjem čez steno po najlažji smeri, Jesih - Potočnik, IV/III, 500m (Slovenske stene).

Najtežje mesto smeri je masten, gladek in navpičen kamin (IV, 20m), ki je bil tokrat za nameček večinoma še moker. Za začetek sva plezala le teoretično: v dnu kamina je bilo čisto premastno in povsem gladko, bolj zunaj je le bilo nekaj obetavnih robov, a je bilo do njih nekaj lufta, višje so se videli tudi trije klini. Ampak na tak način se ne dvigneš niti za ped! Tako sem kar lepo poskusil z gvozdenjem, hrbet sem na mehko (nahrbtnik) naslonil na mastno levo steno, stopala (čevlji so mi nudili kar premalo trenja) na bolj 'razčlenjeno' desno in sem se po centimetrih še kar tekoče dvigal navzgor. Po vrsti sem vpel vse tri kline, zatem se mi je ustavilo (steni sta se odmaknili), tudi klinov do vrha kamina ni bilo več. Vrtel sem se okoli osi, spremenil stran gvozdenja, se do konca zavrtel v prvotni položaj, v katerem sem bil še najbolj gotov in nadaljeval do izstopa, čez katerega sem splezal v razkoraku. 'Kr ornk, ni glih šala mala!'

Nad kaminom sva se pustila voditi terenu (nasploh je celotna smer zelo naravna, prehodi se lepo odpirajo, le na enem mestu...), plezala sva sočasno na kratki špagi, skala je bila dobro razčlenjena, stena zračna, težave pa zmerne, tako da vodnička nisva vlekla na plano. Tik preden bi naju zapeljala plezarija na vrh izrazitega pomola pod vršno steno, sva ob pogledu na možno levo nadaljevanje le zabremzala (to je zgoraj omenjeno mesto, vodniček nama je zapovedal levo - prva plezalca sta verjetno naravno splezala na pomol, kjer ju je v levo pričakala 'izredno težavna prečnica', 20m), prečila po laštici do poči, zlezla čeznjo in po razsežnih gladkih ploščah dosegla lahak svet pod vrhom.

Prav vršni del Miheličevega opisa je malce čuden, prehod na ploščat svet se nama ni zdel za IV- (poč), tudi čez razsežne gladke plošče ni bilo prav nobene zapletene poti. Enostavno sva jih preplezala v kotu na desni strani, kamor pripelje teren. Sestopila sva po zgoraj omenjenem brezpotju, kamor usmeri tudi Mihelič in pri tem tako uspešno zavede, da je na levi strani žlebu pod sedlom (pod Brdi) kar konkretno shojen, presneto dolg, malce kosmat in še bolj podrt ovinek, ki je čisti dodatek. Tudi dvojke v precej krušljivem žlebu nisva našla nobene (omenjena v obeh vodnikih). Potka postane prijetna za hojo šele, ko pod steno zavije desno med macesne...

20.8.2005: Tipanje za Rdečim kupom (Z stena Planjave)

V Z steni Planjave tiči prikupen kot igla prestreljen stolp: Rdeči kup, 2190m. V Slovenskih stenah je opisana zanimiva Smer skozi rov in okno (IV/II-III), ki vodi navzgor desno ob njem. In sva ju šla nekako povezat...

Nad Pastirci sva dolgočasen ovinek čez Kamniško sedlo zamenjala z Wisiakovo grapo, v katero sva vstopila z leve. Višje sva v grapi izbrala levi odcep, ki naju je prek škrbinice pripeljal v meglo in naprej na markirano pot (I), ki vodi čez Sukalnik na Planjavo. Videlo se je le nekaj ušivih metrov naprej, spominsko ploščo (vstop smeri) Sandija Wisiaka sva sicer našla malce višje ob potki, potem pa povsod le še megla, posebno v najinih glavah. Po opisu sva tipala v levo, zadela nek žleb in po strmi gredi v desno dosegla nekakšen raz/greben. Le tega sva se potem oklenila (dva možica) in ga za več kot kratek lučaj v stran nisva več zapustila (v primeru morebitnega sestopa je bila to orientacijsko najbolj smiselna poteza). Tu in tam sva sicer preplezala kako krajše mesto, večinoma sva se pa le čudila, odkod se v steni jemlje tolikšna položnina (v okviru II, eno mesto III) in nekako čakala, kdaj se bo iz megle pred najinim nosom stena le postavila v previs.

Na glavnem, SZ grebenu Planjave (le malo pred Z vrhom), sva počasi le zaključila, da vrv lahko ostane kar v nahrbtniku in da sva verjetno zadela najlažji prehod čez steno. V sestopu so naju kmalu pozdravile kaplje, zatem se je dodobra uscalo, za Sukalnikom sva začudeno ugledala še eno spominsko ploščo (Mihelič žal ni zapisal imena!), se podričala po melišču do Pastricev,...in doma ob branju plezalnega vodnička Kamniške Bistrice zaključila, da sva zelo verjetno plezala JZ steber z levo vstopno varianto (II-III)...

6.8.2005: Visoka Bela špica čez nabrušene stolpe vzhodnega grebena

Ko je beseda o Visoki Beli špici, alpinisti takoj pomislijo na S raz, izurjeni brezpotniki na zahtevno normalko, midva sva si pa zaželela nekaj čisto svojskega in zelo samotno pot našla v 'Smeri z vzhoda', ki sva jo obogatila s tremi čudovitimi grebenskimi stolpi. Smer je opisal Buscaini, težavnosti ni omenjal, a jih je napovedal za vršnih 150m.

Osnovno vodilo smeri je obsežna rampa/žleb na S strani V grebena, ki sva jo dosegla po lahki prečki čez pečevje, trave in rušje z markirane poti nekje na višini 1700-1800m (tu in tam uhojeno). Po žlebu na desni strani stene 'Obrobnih' Belih špic naju je teren vodil navzgor, dokler se ni odprl prvi pametni prehod proti škrbini nad špicami. Tu sva osnovno smer zapustila, splezala čez kamin (III) in po izpostavljeni polički stopila na škrbino. Na drugi strani sva špice 'obkoljevala' kar naprej po polički in na primernem mestu splezala na greben, kjer sva si obetala dober pregled na vršno zgradbo špic.

Obrobne špice premorejo tri bolj izrazite stolpe, midva sva stala na prvi, najvišja je bila takoj naslednja, vogelna špica. Ker naravnost v prepadno zarezano škrbino ni šlo, sva splezala nazaj do poličke, še malo obkoljevala in se po žlebu vzpela na omenjeno škrbino, kjer sva se znašla v zelo temačni zarezi z navpičnimi, skoraj previsnimi 'stenami' na obeh straneh. Na S strani ni bilo kruha, čez J steno je sicer izgledalo bolj položno, a preveč gladko. Vrnila sva se v škrbino in v širokem razkoraku med špicama preplezala spodnji del stene, prestopila na nakazano laštico, kjer naju je čakal prestop do poličke (najtežje mesto), zatem so težave do vrha počasi popustile (nekje III-IV). Z najvišje špice sva (izven smeri) nadaljevala po grebenu, ki se obrne proti J, čez tretjo špico in še naprej čez nekaj manj izrazitih glav vse do bolj izrazite rame, Pala di Riobianco (mesta II), kjer naju je nagradil nazoren pregled na slikovito nadaljevanje grebena čez dvojni 'Zaobljeni' stolp (Torre Rotonda) proti Visoki Beli špici. (Najlažji pristop na P/CM verjetno poteka z južne krnice Belega potoka, II, oziroma po nepregledni goščavi z vzhoda.)

Vrnila sva se v škrbinico med najvišjo in J špico, našla sidrišče, se spustila po vrvi (30m) čez zgoraj previsni žleb do 'obkoljevalne' poličke in usmerila nazaj proti škrbini med Cime Marginali in Torre Rotonda. Na škrbino nisva stopila, saj sva nadaljevanje zastavila na J strani grebena in prečila nekaj podrtih žlebov, dokler nisva stala pod J steno dvojnega stolpa. Vodniček omenja pristop (III) po kaminu med obema stolpoma, kjer je izgledalo zelo grdo. Pod žlebom sva se tako usmerila levo, plezala po lepo razčlenjenem J grebenu/razu Z stolpa in teren naju je kar sam pripeljal na škrbinico med stolpoma (II), odkoder sta oba (gotovo je višji V stolp, za glavi pa ne bi stavila) lahko dostopna (II).

Z Z, zelo zračnega stolpa sva iskala sestop v naslednjo škrbino in ga na koncu 'elegantno' našla na vrvi (30m). S škrbine sva nadaljevala po grebenu do druge travnate poličke (stik z osnovno smerjo), ki naju je vodila desno na rob, po katerem je sledilo zelo prijetno plezanje (II, lepo razčlenjena in zračna stena) desno navzgor v smeri škrbine med 'Vzhodnim' stolpom (Campanile Est) in Visoko Belo špico.

Nad škrbino sva najprej splezala na vrh Vzhodnega stolpa (II), kjer naju je obiskala (in tudi ostala) gosta megla, se vrnila in se po vrvi (15m) spustila v kar najbolj temačno in divjo škrbino, kjer se niti stati ni dalo povsem varno (že ob manjšem prestopu se tla enostavno vdrejo). Nekaj časa sva študirala vodniček (italijanščina nama ne teče), zaključila da tople vode le ne bova odkrila in sprejela edino smer, ki nama jo je ponujala Visoka Bela špica. S škrbine navzdol po žlebu čez kratek previs (3m) in po zelo neudobni (trebuhi, podrto) ter vse bolj izpostavljeni polički do dobrega stojišča (III). Tu naju je pričakal previs, ki sva ga obplezala na (zelo izpostavljeni) levi strani. Začetek je bil še enostaven (III, klin), okoli vogla je bilo pa ob velikem trebuhu zelo malo konkretnega prostora, zato pa toliko več preredkega zraka. Varovanje se je dalo dobro urediti (poleg najdene zagozde sva varovala še s pomožno vrvico na 'skalnem ročaju z luknjico'), sam poteg zatem niti ni bil tako zelo siten (IV) in že sem stal v zagruščenem žlebu.

Po ozkem žlebu/kaminu sva nadaljevala čez dva kratka skoka (III), pod vršno previsno zaporo izplezala levo na predvrh (II, opis sicer pravi: v desno!) in po grebenu brez težav dosegla najvišjo točko Visoke Bele špice. Megleni razgledi niso prav nič prida in sva takoj začela s sestopom, ki naju je brez možnosti orientacije kar skrbel. Povsem neupravičeno, saj si številni možici in packe sledijo en za drugim po kar vidno uhojeni potki. Nižje je potrebno do Zgornje škrbine Belega potoka plezati (II), le na enem kratkem mestu se je bilo potrebno tudi malce 'zbasati' (nekateri vodniki pretiravajo s III).

Fantastična, res čudovita tura! Takih si lahko le želiva še in še in še...

5.8.2005: 'Smučarska' na Dolško škrbino

Popoldne sva na brzino skočila pogledat steno med Grintovcem in Kočno, čez katero pozimi drzno smučata Karničarjeva fanta (Fritsch-Lindenbach, smučarska VII, v kopnem III+/III,II, 400m).

Na vstopu sva se za hip lovila in takoj nemarno zmrznila (shema v vodniku Jezersko je kazala eno, na sliki včrtana smer pa nekaj drugega). Zatem sva vodniček za kazen pustila v nahrbtniku in plezala za nosom, kamor naju je pač vodil teren. Smer je naravna, številni prehodi se sami odpirajo (možnih je več variant), cilj je vseskozi na vidiku (najbolj izrazita/leva zareza obsežne Dolške škrbine), težave so skromne in vseskozi ostajajo v okviru dvojke (uradna ocena težavnosti je kar previsoka), le na ključnem mestu je potrebno splezati s svedrovcema opremljeno trojko (presneta gladka plošča: v trdih gojzarjih kar ni bilo dovolj trenja in sva se navezala), ki bi se ji mogoče celo dalo izmakniti...

2.8.2005: Prek Beljaških ostric na Koštrunove špice

V vodniku (Gino Buscaini) sva poiskala normalna pristopa na Beljaško iglo in stolp, o pristopu na Koštrunove špice prek obeh ostric pa ni bilo besede. Trikrat gor in trikrat dol nama ni dišalo, a sva računala, da bova že kaj našla. Na koncu nama je bila podarjena res čudovita tura, težavnosti v okviru zahtevnega brezpotja (mesta do II), le sam (neobvezen) skok na drzno Beljaško iglo je bolj ostro zabeljen.

Prek Viške planine do Corsija in po markirani promenadi pod steno prek vpadnice/raza Beljaške igle. Tu se navzgor odpre žleb, kjer nas do škrbine vodijo rdeče pike (mesta II, zapori se umaknemo v levo). Še pred škrbino desno po pobočju predvrha do roba nad ostro zarezo tik pod vrhom igle. Nekaj metrov izpostavljeno navzdol v škrbinico (II), levo od raza do klina, prestop v desno na raz (III+) in tik desno od njega (klin, pod vrhom prav po razu) na vrh (od škrbinice 20m, III), ki je nadvse zračna, skoraj povsem ravna in okrogla ploščad s premerom dobrih 2m.

Nazaj grede sva skočila še na predvrh, ki je meter višji. Nadaljevanje proti Beljaškemu stolpu je izgledalo zelo obetavno. S škrbine levo navzgor na travnat rob, kjer se odpreta dve varianti. Lažja preči po travnati gredini levo čez rob in se kmalu priključi normalki, midva sva nadaljevala navzgor, kjer naju je teren usmeril proti izrazitemu stolpiču levo pod prevesami Beljaškega stolpa. V škrbinici (zagozden balvan) se je za robom odprla čudovita, deloma travnata polička, ki naju je v gladki steni varno vodila naokoli v širok žleb (stik z normalko) tik pod škrbino med KŠ in BS. S škrbine na vrh stolpa (dobrih 50m, mesta do II) so naju spet usmerile rdeče pike. (Kako so te pike smotane, je res potrebno označiti in pomalati prav vsak pristop? Razumeva, da so alpinistom v pomoč, da se po težkem in časovno dolgem vzponu ne lovijo še pri sestopu. Kaj pa za nas gornike srednjega kalibra, ki smo nekje vmes med alpinisti in planinci? Koliko iskanj, prehodov, nasmeškov, slepih ulic,..., koliko užitka nam je s tem ukradenega!)

S stolpa je tudi nadaljevanje proti vrhu Koštrunovih špic izgledalo prav prijetno. S škrbine čez pečevje levo navzgor na travnato zaplato in po prehodih (tu in tam shojeno) naprej na obsežno travnato vesino pod vrhom KŠ. Pod grebenom sva prečila markirano pot in se na najvišjo točko KŠ (dva enako visoka vrhova, SV je malček višji) povzpela nadvse udobno po vojaških stopnicah.

31.7.2005: SZ greben Mrzle gore

Greben naju je prvič pritegnil, ko sva pred leti iskala prehode na Krničko goro. Pred kratkim sva prebrala opis v Našem alpinizmu, kjer je omenjena živa lestev (prvi plezalci so bili trije, zelo težavno mesto), preostali del opisa je bil pa več ali manj izgubljen v preštevilnih detajlih. Vreme v nedeljo sicer ni ravno obetalo in je res kmalu pričelo po malem rositi, na vrhu je od daleč celo zagrmelo, v sestopu se je pa za pravšnji zaključek ture naredil prečudovit dan (beri večer).

Iz Belske Kočne po običajnem prehodu čez SZ greben proti krnici med Krničko in Mrzlo goro. Po grebenu sva lezla na prvi stolp (rušje), se umaknila samemu vrhu, a naju je rušje navkljub vztrajno pretepalo. Zato sva prečila levo v krnico, obšla nekaj goščave in nazaj na greben brez posebnih težav (do II) zlezla v škrbini med drugim in tretjim stolpom (tu se greben pravzaprav šele dodobra izoblikuje). Verjetno je najbolj priporočljivo, da se na SZ greben iz Z smeri povzpnemo šele po alternativnem (zgornjem) prehodu, ki vodi v zgoraj omenjeno krnico in ki na greben pripelje med prvim in drugim stolpom (II).

Po prvih metrih in pogledih okoli vogala, sva lahko zaključila, da sva pred prvo resno grebensko zaporo. Po nasvetu iz NA sva iskala obvoz na levi in ga našla nekoliko nižje po nagnjenih in gladkih ploščah. Prestop okoli roba v žleb je bil kar smotan, na vrhu žlebu naju je pričakal še težji in krušljiv izstop v levo (blizu III). Zatem sva se po grebenu več ali manj sprehodila na vrh četrtega stolpa, kjer sva nad globoko zasekano škrbino (najbolj izrazita zareza celotnega grebena) ugledala možno 'živo lestev'.

Plezanje iz škrbine na peti stolp je ključno mesto grebena. Obvoza ni nobenega, v levo in desno padata strma, s skoki 'opremljena' žlebova; preostala nama je torej resna plezarija ali vrnitev po smeri pristopa. Stena (najšibkejša točka se nahaja levo od najnižjega dela pragu) je visoka 15m: iz škrbine nas vodi pripravna pručka do vstopnega previsa, nad njim si sledijo minimalci do gornjega previsa (klini), pod njim po kratki prečki v desno (klin), navzgor v poč (klin) in pod previsom iz nje na kratko izravnavo, kjer nas do 'šodra' loči še siten prestop čez krušljiv rob.

Hop na pručko, tipanje previsa, z močjo čezenj in po minimalcih do prečke, kjer se mi je ustavilo. Prečke je sicer komaj za poldrugi meter in premore tudi dva majhna, navzven nagnjena stopa. 'Zakaj ne greš po polički desno?' 'Nobene poličke ni, bolj na trenje!' Nisem mogel zaupati gumi in sem se na klinu dal spustiti v škrbino, odkoder je vse izgledalo precej lažje, tudi poličko sem 'videl'.

Zatem je poskusila Marijana in mi takoj v previsu povsem pričakovano odletela. V drugem poskusu se je potegnila čezenj, nadaljevala do vpetega klina, prečila v desno, splezala v poč in iz nje na izravnavo ter se zbasala do šodra (ene dobra IV). Kar takole: tebi nič, meni nič. Lahko nam, dedcem, ko nas babe potegnejo čez - in sem splezal za njo. Iz kadunje sva na razcepu zastavila levo na rob, počasi splezala nazaj na greben in po njem brez posebnih težav (v opisu iz NA je 'težav' še za malo morje) nadaljevala vse do stika s SV grebenom tik pod vrhom Mrzle gore.

Sestopila sva po/ob SV grebenu, ki vodi do Krničke gore. Z vrha do razcepa grebena, zatem kmalu desno (sam greben se v škrbino spusti v dveh podrtih in navpičnih skokih) in vseskozi lučaj pod grebenom po neprestrmem, a zelo zagruščenem pobočju navzdol (kratka mesta proti II) in pod razom levo v škrbino. Nad skromnimi težavami sva bila nemalo začudena, videz s Krničke gore je namreč presneto bolj oster...

30.7.2005: Severni steber Skute

Severni steber Skute (II, 550m) je ena lažjih smeri v severni steni Grintovcev (v grapi tik desno stebra sva bila letos gosta v snegu). Po grušču desno od (bivšega) Ledenika pod Skuto sva pod steno naletela na rdeče packe (v spominu sva imela, da so tod načrtovali zavarovano pot na Skuto), ki so naju v levo popeljale do vstopa. Vstop sva zatem zgrešila po svoje (drobljivo, podrto, II-III) in višje opazila, da se po grušču lahko b.p. vstopi z desne. Lažji svet (gredina) naju je pripeljal na sam steber, kjer sva plezala za pikami, ki so višje sumljivo začele prečiti v desno. Ko so se spustile prav v zgoraj omenjeno grapo, sva imela slabe šale zadosti in oznake pustila vnemar (višje jih nisva več zasledila). Vračati se nama ni ljubilo, zato sva kar direktno potegnila nazaj na steber (zelo strm žleb, nad njim dve kratki previsni mesti, III), kjer naju je do vrha Skute čakalo nepretežko plezanje po kar krušljivi skali. Če se vseskozi držimo pametne smeri in se packam ne pustimo slepo voditi, težave vseskozi ostajajo v okviru II. stopnje.

Sestop sva zastavila po grebenu čez Rinke, kjer sva v obratni smeri že hodila. Konja (daleč najtežje grebensko mesto, III) sva osedlala, splezala levo navzdol (dva klina), ter prečila nazaj na greben točno pri kopitu. Nasploh je v običajni smeri (z Rink) Konja najbolje naskočiti po stebru, v obratni smeri pa kot opisano. Vzpon s škrbine na Rinke je tik desno od raza karseda enostaven, prvič (v sestopu) sva praskala na severni strani (tja sta naju usmerila opisa: Slovenske stene, Jezersko), kjer sva se po klinu (posledica opisa?) spustila čez smotan kamin (15m). Po grebenu sva s Kranjske skočila na Koroško Rinko in po markacijah nazaj na izhodišče.

29.7.2005: Kugyjeva na Montaž

Nekoliko presenečeno sva z Montaževega ledenika zrla globoko navzdol v robno zev, ki naju je ločila do vstopne poči. Skok/padec v razpoko nikakor ne bi bil zdrav, zato sva po ledeniku nadaljevala navzgor. Vmes sva zabeležila lahak prestop do stene (verjetno bi se tam po zevi dalo sestopiti do običajnega vstopa Kugyjeve), vseeno sva nadaljevala proti vrhu klinastega ledenika, kjer se je za robom počasi odpirala še ena možnost vstopa. Tik pred vrhom snežišča sva morala prestopiti dober meter široko napoko, kar s cepinom ni bilo posebno težko, zato so naju pa začeli obstreljevati siloviti kamniti izstrelki, ki so nebogljeni tarči na srečo za las zgrešili (napoko sva delno uporabila za zaklon). Na hitro sva se popokala na vrh ledenika in prečila nekaj metrov levo ven iz vpadnice žlebu, kamor prileti ves 'stenski odpad'.

Alternativni vstop nama je postregel z nepretežkim plezanjem po poklini strmo navzgor in levo do stojišča, sledil je zelo izpostavljen in kar strm raztežaj vodoravno v levo do 'originalnih' klinov Kugyjeve smeri, ki je bil že bolj zabeljene sorte (III, drobljiva skala, tudi tu frčijo kamniti izstrelki, vrv je zelo priporočljiva).

Definitivno je običajen vstop objektivno bolj varen, težavnost verjetno podobna, le robna zev zna delati zgago. Celotna Kugyjeva smer je do vrha stene povsem opremljena s svedrovci, tudi klini nekdaj markirane poti so večinoma v zadovoljivem stanju, na ključnih mestih se najde tudi nekaj vpete vrvi. Težav z orientacijo ni, saj so klini, z le malce pretiravanja, nabiti najmanj na vsak meter, tudi na povsem ravnem terenu. Težava je torej sam vstop, od prvih uporabnih klinov naprej (nekako raztežaj nad ledenikom) je vse skupaj le še ferrata.

Preganjanje in vlačenje po klinih ni posebno zanimivo gorniško opravilo in v steni sva vse bolj globoko čutila s Kugyjem, ki ga je nadelana pot, njegova diretta Kugy, zelo prizadela. Midva sva zato že v vstopu zastavila prosto, kline in svedrovce sva uporabljala le za varovanje. Ampak klini so bili na ključnih mestih tako naježeni, da se jim je dalo res le za las izogniti. Vstop (v obeh variantah trije raztežaji) je prosto nekje v okviru dobre III, kratek previs v sredini stene je sicer težji (tu nama je gostota klinov najbolj onemogočala stik z golo steno), a povsem neizpostavljen, razvpiti 'Passo Oitzinger' pa sploh ni bil (prosto seveda, s klini je mala šala) tako zabeljen, zato pa toliko bolj zračen (začetek prehoda je sicer siten, znamenita prekrita polička pa ne več, saj se jo da prav elegantno prečiti: prvi del sede, drugi z rokami na polički).

Sestopila sva po Findeneggovem žlebu (toliko kapitalnih kozorogev na 'enem kupu' še nisva uzrla, pravzaprav si niti nisva mislila, da je to sploh mogoče - z malce pretiravanja bi zapisala cent, povsem na varnem sva s polovičko) in po Via Amalii do vznožja stene. Od bivaka sva za razliko od vzpona sestopila po panoramski potki proti Špranji, le ta je mnogo bolj ljubka in prijetna za hojo - daljša pa le za nekaj minut.

27.7.2005: Blegoš, drugič

Ponovili smo kolesarsko turo na Blegoš. Pri vzponu smo zaradi mokrote bolj garali, grebenski spust smo pa, glede na izkušnje od zadnjič, izvedli kot se šika. Res super tura.

Opisani travnat kolovoz v Lazah je slaba izbira (preverili), bolje je zaviti s ceste po potki med hišami (če lastnik dovoli) ali pa do igrišča nadaljevati po cesti. Morda še težavnosti daljših klancev: uvod (V7), pred Debeni (V6), ob igrišču (V6-V7), dolg blaten vzpon 'od jase do jase' (V7), travnata singlca (V6-V7, odsek peš), do grebena (V6).

26.7.2005: Po grebenih na Škrlatico

Zdaj nama je kristalno jasno, zakaj se JV greben Dolkove špice pleza šele s Strmih polic. Midva sva tokrat (enkrat sva JV greben že lazila) morala poskusiti čez Dolkovo glavo. Pod steno Dolkove glave (markacije zavijejo levo v smeri Stenarja) sva po občutku nadaljevala desno navzgor. Višje naju je ujela zaseda ruševja, nad njim skoraj navpične trave (slabih 100m, spodaj trentarska III-IV), zatem sva spet plavala v rušju, dokler se nisva izkopala v macesnov gaj. Nad drevesno mejo se je ponovno razbohotilo ruševje in nama pilo duševni mir, ko sva v desno ugledala obsežne travnate vesine, ki so vodile vse do Strmih polic, 1981m. Nekaj časa sva se še pogajala z rušjem in grebenom (že v gozdu bi morala prečiti desno), po travah je šlo zatem prav luštno. Zelo odmaknjen kotiček, tu imajo številni gamsi še vedno povsem svoj svet!

Po prečenju markacij sva nadaljevala po zelo luštnem grebenu na Dolkovo špico (I), sestopila v Rdečo škrbino, odkoder sva se vzpela na Rogljico (I-II). Do sem sva poznala, v mislih sva si želela po grebenu še naprej, vse do Škrlatice! Grebenski sestop z Rogljice je bil presenetljivo lahak, zato pa toliko bolj zagruščen (sistem prekinjenih poličk, vseskozi tik desno od raza, izpostavljeno, II), tudi nadaljevanje na Rakovo špico je bilo lahko (I-II, podrt stolp tik nad škrbino sva obšla na desni). In tu se je zgodba šele dobro pričela...

Vznožje ogromnega stolpa (gladka plošča) sva obšla po polici v desno, dokler se nazaj na greben ni odprl lahak žleb. Nad njim naju je desno ob razu na vrh rame pričakala prva (kratka) trojka, zatem sva trčila ob skoraj navpično steno naslednjega stolpa. Pametnega obvoza (beri kratkega, dolgih odmikov/sestopov z grebena nisva iskala) ni bilo videti, najlažji prehod čez steno je vodil po poči (skoraj navpična, mestoma previsna), ki lučaj levo od raza pretrga steno. Ker nisva imela veliko izbire, sva se zagnala v poč. Uvodni del poči je bil za dobro III (klin), zatem sva po polički v levo dosegla vzporedno poč, po njej (dobra IV, najtežje mesto, zelo izpostavljeno) do poličke in desno nazaj v glavno poč (pozdravila naju je zanka okoli majavega roglja?). Naslednji raztežaj je bil lažji (III), nad počjo sva nadaljevala levo po polici na rob in po prehodih splezala na vrh stolpa.

Tu sva že ugledala križ in se tudi videla na vrhu Škrlatice, a se je od 'nekod' vzelo še nekaj nabrušenih stolpov. Prvo glavo sva prečila brez večjih problemov, naslednjo skupino nabritih vitkih stolpov sva preplezalo malo tu, malo tam (mesta proti III, lepo plezanje) in nadaljevala po grebenu do vznožja zadnjega stolpa, na katerega se je prehod odprl z leve. Do najvišje točke Škrlatice je sledil še kratek sprehod.

Zelo lep, pravi grebenski pristop! Verjetno obstaja tudi lažja (manj grebenska) varianta, če se na daleč umaknemo glavnemu stolpu (s škrbine za Rakovo špico po gredini daleč v desno (močno čez vpadnico stolpa) in levo po žlebu na greben tik za stolpom). Tudi skupini nabritih stolpov se da umakniti na desni strani...

24.7.2005: Brezimni in Prestreljeni stolp (na oboku Prestreljeniškega okna)

Najbolj izrazit stranski (severni) greben Kanina se s Srednjega vršiča vije prek Bele peči, drugi se s Peči v SV smeri prek Kuntarja (2244m) spušča na Prevalsko ravan. Vmes se dvigne še na Stolp brez imena (dobesedno, 'premore' le italijansko ime: Torre senza nome, 2300m).

Mimo Gilbertija, po 'turnosmučarskem' prehodu (ta nadaljuje proti Sella Ursic) in levo na 'škrbino'. Brez težav po grebenu na Kuntar in naprej malček bolj ostro (vstop II-III, višje II) na Stolp brez imena. Sestop v škrbino je bil kar podrt (mesto II-III), nadaljevanje pa zmerno težko z nekaj kratkimi 'buhtlji' (dva pragova blizu III, ostalo okoli II). Glavni greben sva dosegla na koti levo od najvišje točke Peči.

Po grebenu sva nadaljevala čez Hudi vršič (II). Sestop v škrbino pred HV sva izvršila po zraku, 15m (možnost umika po polički tako levo kot desno, izpostavljeno), na sam vrh sva prilezla z leve. Prav tako sva na vzhodni vrh splezala z leve (s Škrbine v Hudem vršiču po polički v levo in po žlebu na greben). Sestop v naslednjo škrbino je bil po travnati gredini na levi strani prav presenetljivo lahak.

Pred nama se je ostril Prestreljeni stolp (slovenskega imena nima, Torre del Forato, 2415m). V desno se po grušču lahko brez težav spustimo do potke, ki vodi k Prestreljeniškemu oknu, skozenj in na drugi strani po lahkih prehodih navzgor na Prestreljenik. Naju je premočno vlekel obok nad oknom, tudi Prestreljenemu stolpu sva napovedala obisk. In že sva iskala prehode: Čez nekaj kratkih pragov in po laštici desno v žleb za ogromno odkrhnjeno lusko. Po njem (pod zagozdenim balvanom, višje v preduh in skozi dimnik) na vrh, po polički pod vršnim previsom v desno, dokler se na sam vrh stolpa ne odpre lažji svet (težave pristopa nekje II-III). S Prestreljenega stolpa sva po grebenu splezala v ostro škrbino pod 'podstavkom' oboka (II-III), kjer naju je na drugi strani presenetil dvojni previs.

Nekaj časa sva se vrtela okoli, dokler se nama ni zazdelo, da bo kar šlo. Vznožni previs je bil kratek (III), zgornji se je dal pa prav vzorno zavarovati, tako da nama navkljub obilici zraka ni delal prevelikih preglavic (IV). S podstavka sva po oboku najprej zastavila okobal. Kasneje se je izkazalo, da sploh ni tako podrt in da je rez najbolje uporabiti za oprimke, za noge se pa opore tudi najdejo (III). Občutki in pogledi nad oknom so bili pa karseda vrtoglavi.

Grebensko nadaljevanje na Prestreljenik je lahko, tudi sestop sva zastavila po grebenu na Prestreljeniške vršiče. Srednji je najbolj nabrušen (pristopila sva z desne, II-III), zadnji pa najvišji. V sestopu proti Prevali naju je presenetil raz (za slabih 50m spusta), ki sva se mu umaknila po travah na desni in padla na markacije...

Res luštno 'raziskovanje nekoristnega' sveta. Višek ture je bilo nedvomno prečenje Prestreljenega stolpa in oboka Prestreljniškega okna. Kje neki se še vse skrivajo taki in podobni brezimni stolpi?

23.7.2005: Z meglenega Rokava na mlečni Oltar

Popoldne se je začelo v Vratih jasniti, a sva se prezgodaj videla uživati na Rokavskem grebenu. Pod Šplevto naju je objela gosta megla, pod Rokavskim ozebnikom sva se pobijala na grušču, v žlebu je bilo pa tako strašno podrto, da človeka vse veselje mine (v snegu je bila čisto druga pesem). Po 'gamsji' smeri sva pristopila na vrh Visokega Rokava (resda so težave bližje II kot III, a je strašno krušljivo). Nazaj v podrtijo naju ni vleklo, zato sva po grebenu potegnila na vrh Velikega Oltarja in posledično lahko zapiševa, da najlažji pristop na VR nikjer niti za majhen plus ne seže čez II. stopnjo!

Z VO na VR sva že plezala, s tem da sva pod VR 'kvačkala' s trojko (prezgodaj sva zavila na greben). Tokrat sva vedela bolje: z VR po grebenu, dokler se ne izkomplicira, levo navzdol po žlebu do sistema zagruščenih poličk in desno (dva, trije možici) brez večjih težav na škrbino med VR in VO. Tu sva za spremembo na vrh VO splezala prav po grebenu (eno mesto II-III).

Opis najlažjega pristopa na VR z VO: Po grebenu do bolj izrazite rame in levo po krušljivem žlebu navzdol. Po zagruščeni gredini v desno proti škrbini med VO in VR. Na drugi strani škrbine nadaljujemo daleč v desno po sistemu zagruščenih poličk, dokler se navzgor ne odpre 'pripraven' žleb in po njem na greben. (Grebenskega plezanja je malo, do škrbine se grebenu umaknemo na levi, za njo na desni!)

22.7.2005: Na Stenarjevo planjo in po JV grebenu na vrh

Na Stenarjevi planji sva že hodila, le pristop sva izvršila s predolgega ovinka. Tokrat sva že v spodnjem delu Sovatne (pod skokom) z markacij odvila desno po naravnem prehodu (delno uhojeno), ki sva ga imela že dolgo ogledanega. V zatrepu po travah brez težav desno na rob, čezenj in navzgor (izpostavljeno, trentarska II) na Stenarjevo planjo.

Na vrh sva nadaljevala po desnem robu planje (JV greben Stenarja). Lušten, izpostavljen, a lahak grebenček - težave le tu in tam za drobec pokukajo čez I. stopnjo.

20.7.2005: Cjajnik, tokrat v soncu

'Zgodil' se je vodnik 55×Karavanke in posijalo je sonce. Torej hajd na popoldanski izlet na Cjajnik. Avtor (Stanko Klinar) je popravil napako v opisu vršnega dela S(Z) rebra, po drugi strani pa vzbudil radovednost z (novo) oceno normalne poči IV(+). Tokrat sva pobrala še Andrejčka in Pikico, ki sva jo s čelado vred na hitro snela s kolesa.

Gor po S rebru, dol po normalki v žleb. V soncu je bilo lepše kot v megli, v suhem bolj zanesljivo kot v mokrem, vršni del S rebra nikakor ni za III (razen samega izstopa), tudi normalna poč ni tako zelo težka (neizpostavljeno - podobna mesta normalnih pristopov običajno spremlja ocena III+, ki je marsikje, resnici na ljubo, 'našponana').

10.7.2005: Slap Peričnik (brezpotja pod Vrtaškim vrhom)

Nad Zgornjim slapom (dobro uhojeno je tako levo kot desno ob potoku) sva nadaljevala po potki na desni strani, prestopila cesto in nekje na višini 1200m (pod pečinami Lengarjevega Komna) dosegla prečno lovsko pot, ki naju je zlagoma in prek številnih robov vse bolj razgledno pripeljala na ograjeno Vrtaško planino. Pot (gotovo najlepši pristop) na kartah sploh ni vrisana!

Sestopiti sva nameravala po 'srednji' prečni potki (vrisana je nad Lengarjevim Komnom), ki pa je v naravi očitno ni! Ob ograji sva namreč sledila slabo uhojeni potki navzgor (vmes sva stik izgubila), dokler nisva trčila na markirano pot pod Vrtaškim vrhom. Za markacijami sva nadaljevala na Njivice in jih na odcepu PP zapustila. Te prečne lovske steze sva se držala, dokler se pred nama ni odprl pogled na Kukovo špico (bistveno prek robu nad Gornovim Komnom, tam nekje je vrisan fantomski odcep - če ta 'srednja' potka res obstaja, potem je zelo težko sledljiva/vidna). Obupala sva nad zemljevidom in jo po redkem gozdu urezala levo navzdol, prečila čez rob in se spustila naravnost na izvir Peričnika, kjer sva kmalu ujela stezo na desnem bregu.

9.7.2005: Cjajnik (najostrešji stolp Karavank)

Pri Klinarju (Karavnke, 3. izdaja, vključeni plezalni vzponi) sva zgrabila za 80m visok stolp Cjajnik, 1960m, kamor se menda samo pripleza. Najbolj elegantno turo izvedemo iz Avstrije, izhodišče je Koschutahaus, 1280m (mitnina 3€, zemljevid 2€). Tura ni predolga in je nadvse luštna. Le sestop po žlebu je malček siten.

Na vrh sva pristopila po SZ rebru (Larhenrucken/Larchenriegel, označeno, a nezavarovano - v smeri tiči več klinov). Takoj za gozdno mejo (nižje z rebra odcepi pot za Pischenzasattel) nas preseneti zašiljen rob (zelo ostra II), višje se težave umirijo na I, zaključek pa v crescendu seže proti III (poklina, ki višje vstopi v kamin - najtežji je sam izstop na vršno škrbino).

Vrh je res 'hudičevo' oster, a kaj ko zaradi megle prav daleč nisva videla (škrbine, ki povezuje Cjajnik z Macesjem niti slutila nisva). Za nameček sva 'kmalu' ugotovila, da je Klinar pomešal izstop SZ rebra z V grebenom (sestopiti sva nameravala po normalki v škrbino), tako da sva se v popolni belini in podrtiji dodobra natipala. Po kaminu sva se spustila navzdol, po poči splezala nižje do primerne poličke, prečila okoli podrtega roba (proti vzhodu) in na drugi strani dosegla rdečo piko. Nekako na občutek sva tipala čez naslednji rob in previdno plezala po izjemno podrtem svetu navzdol, dokler le nisva pod sabo zaslutila žlebu (V kuloar, Larchenschlucht), ko sva bila le še slabih 10m nad njim, sva ga tudi videla. Dol se sicer ni dalo, zato sva se pa temeljito orientirala, splezala navzgor (za trenutek se je tudi razkadilo), dosegla 'normalno' poč in po rdečih pikah brez težav dosegla škrbino (z vrha dve uri, v primeru takojšnjega zadetka 15 min). Ker je opis normalke pri Klinarju povsem 'zablojen' še najin poskus:

S škrbine desno po polički do plitvega kamina in po njem navzgor (I-II), dokler se v desno ne odpre polica. Po njej do žlebu, navzgor na vzhodni greben, po/ob njem do plošče pod 'normalno' počjo in po njej ('Klinarjeva' III, midva je nisva potipala) na predvrh z ogromnim klinom. Označeno.

S škrbine sva skupaj z markacijami skočila na glavni greben Košute (tik desno od Užnika, Larchenberg), se vrnila nazaj in sestopila po zelo podrtem/zagruščenem žlebu na melišča, kjer sva se lahkotno dričala navzdol...

4.7.2005: S kolesom na južnih pobočjih Blegoša

Zapeljal nas (MM s Pikico) je vabljiv spust z Blegoša, le vzpon ter povratek po cestah nam ni prav nič prijal in smo jo urezali po svoje (pravzaprav imamo raje hudo našpičene vzpone kot pretežke spuste). Na pomoč so priskočili zemljevidi (TTN, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje) ter domišljija in že smo s Hotavelj po nekoliko zapuščenem/razritem gozdnem kolovozu brcali strmo navzgor. Nad Srednjim brdom nas je malce zmedlo neskladje zemljevida z naravo (napredek je žal asfaltiran, Jelovčana kar dva), tudi v Lazah smo imeli orientacijsko debato (z domačinom in njegovim dvoriščem). Uvodni klanec nad igriščem nam je zatem takoj pokazal, da šale po markacijah navzgor ne bo več in res je šlo mestoma kar na nož. Z nežnim manevriranjen in brutalno močjo se je dalo (z vmesnimi sestopi/padci) zvoziti čisto vse klance razen enega odločno preblatnega/razritega in enega mnogo prestrmega (oba sta bila na srečo kratka). Dekleti sta po drugi strani na nekaj najbolj špičastih mestih uporabili nekoliko bolj 'prefinjeno' in zanesljivo tehniko (malce nas je motila mokra podlaga). Po zahtevnem in dolgem zadnjem klancu pod grebenom smo za konec po strmi cesti do koče kar poleteli.

Vrh Blegoša smo naskočili peš, uživali v nerazgledih (popoln mrč) in se podali na 'Jiržijev' spust do Likarja. Do Prve ravni luštno, pod njo fantastično, na travnatem robu naravnost fenomenalno (izjemno slikovito), dokler nas ni enega za drugim razmetalo s sedla. Hudiča, kako pa tole vozijo? Še peš smo imeli težave, ko je bila potka tako zdrsljiva (kasneje smo ugotovili, da goljufajo po travniku ob potki). Po kratkem gozdnem odseku se je zgodba s travnikom ponovila, le da smo tu po travah ob potki peljali bolj naravnost navzdol (potka vodi meter levo, meter desno...). Za Likarjem smo šli v dolino odločno lovit kolovoze, saj asfalt je le za avto dober. In res smo jih našli do Volake, iz Čabrač smo pa za konec tudi ujeli markicije, ki so nas 'offroad' (vmes blatna past s poletom čez balanco) dostavile v dolino dober km do izhodišča.

Do Koče na Blegošu smo z vsemi zankami, iskanji in ponovitvami potrebovali dve uri in pol, za celotno turo še dve uri več. 'Fajn je blo!'

Za izhodišče (Hotavlje) služi parkirišče ob trgovini. Pred glavnim križiščem desno po nekoliko zapuščenem (razritem) kolovozu v gozdu strmo navzgor na travnik. Kolovoz se prelije v makedam in zložno (strm odcep navzgor pustimo vnemar) pripelje v Srednje brdo. Po glavni cesti (asfalt) navzgor, dokler se v desno (malo navzdol) ne odcepi od lani asfaltiran stranski odsek, ki se kmalu prelije v makedam in le ta v gozdu v kolovoz. Po njem (prečkamo potok, nadaljujemo desno) v Debeni in po asfaltu (vmes makedam) do Leskovice. Na križišču levo v smeri Laz in še pred njimi (za potokom) po opuščenem travnatem kolovozu navzgor v vas, kjer po asfaltu pripeljemo do igrišča. Na levi strani se v breg požene strm kolovoz (markacije, držimo se jih vse do Koče na Blegošu), ki nas zatem po gozdu (višje je vse več strmih odsekov z vse manj izravnavami) vodi visoko navzgor. Kolovoz se na travniku konča in po ozki potki na kolesu naporno 'splezamo' (vmes je edino mesto vzpona, kjer moramo po mnogo prestrmem klančku za kratko peš) do prečnega kolovoza pod grebenom (tabla: Blegoš, Jelenci). V desno nas čaka nekaj oddiha, zatem nas mestoma zelo strm in dolg klanec z dobro podlago pripelje na greben vzhodno od Špehovš, kjer je po cesti do koče še nekaj minut lažjega klanca.

...spustimo do Likarja. Za kmetijo na levem ovinku po kolovozu v desno in po njem do razcepa (levo je bajta), kjer nadaljujemo naravnost. Nižje zapeljemo po travniku v desno, kjer nas v gozdu singlca zapelje v Volako. Levo po gozdni cesti do asfalta, levo navzgor v Čabrače in tik pred njimi (na levi strani toplarja, markacije se prikažejo nižje) navzdol. Za omenjenim kozolcem na odcepu levo, na koncu travnika pa desno v gozd, kjer se dokončno spustimo v dolino.

Turo je najbolje odpeljati v suhem, drugače zna biti strm kolovoz nad Lazmi precej zabeljen. Skupne višinske razlike je za dobrih 1000m. Pri vzponu nas čakajo daljši odseki težavnosti V6, kako kratko mesto lahko tudi več. Spust z Likarja ni posebno zahteven, zato pa toliko bolj lušten.

3.7.2005: Viš (Z stena, V greben)

Viš z zahoda prek Turna nad Zadnjo Špranjo, Kugy, II, 800m (Buscaini). Iz Zajzer v Špranjo in po poti k Nabojsevi škrbini do izrazite rame pred Studenci (Čelo, 1891m). Pogled na steno je bil kar oster, potem so se prehodi od blizu lepo odpirali, tako da s sledenjem smeri sploh ni bilo težav (povsod sva izbrala najbolj očitno/lahko varianto; shojeno, smer potrjujejo možici), plezanja je bilo presenetljivo malo, kratke težave do II:

Po robu do stene, po gredini v desno, dokler se v levo ne odpre dolga polica, ki preči vse do SZ debri. Nekaj časa po njej, dokler (100m pred omenjenim žlebom) se desno navzgor ne odpre primerna gredina (v vstopu malo plezanja). Po njej na ramo in potem čez številne robove (vseskozi navzgor), dokler se z leve ne priključijo izrazite Police bogov. Po njej zgledno izpostavljeno okoli stebra Turna nad ZŠ (eno zelo zračno mesto) in še naprej desno od vpadnice, dokler se za zadnjim žlebom nad polico ne začne 'čista' stena. Po njem (vstop z leve) lahkotno navzgor.

Smer v žlebu višje naravno zavije desno na trave in Z greben doseže na rami nad TnZŠ (nekje 2500- m). Midva sva seveda hotela prek vrha TnZŠ, a glej ga zlomka, nad nama so bile v nadstropjih tri izrazite rame/stolpi/vrhovi. V žlebu sva pociljala v levo na spodnjo (prenizko), prečila v desno navzdol okoli prvega roba in splezala na vrh TnZŠ (višina se je ujemala, tudi pogled v Špranjo je bil ustrezno vrtoglav!). Nadaljevala sva po levi strani grebena do naslednjega stolpa, kjer je v desno čez steno vodila primerna greda, ki naju je kmalu pripeljala na trave (stik s smerjo) in naprej nad najvišjo od zgoraj omenjenih ram (malček sumiva, da jo Buscaini meša z vrhom TnZŠ).

Smer nadaljuje po levi mimo manjšega stolpa do zapore v Z grebenu ('nepreplezljiv stolp', 2575m), ki se ji pod steno umakne daleč v desno navzdol okoli roba, kar nama ni prav nič dišalo. Zato sva zastavila na levi strani grebena, kjer sva prečila malce navzdol do izrazitega žlebu (SZ deber). Po podrtem prehodu navzgor, kjer sva dosegla rob levo ob žlebu (precej sitno, izpostavljeno). Skala je takoj postala zanesljiva in razčlenjena, tako da sva prav luštno poplezavala po robu navzgor, kjer naju je do vrha stene ločilo le še nekaj lahkih metrov (okno, smer po SZ debri verjetno izstopi prav tu). Midva sva šla še enkrat za nosom, prečila po polici v levo, dokler se navzgor ni odprl visok, neprestrm kamin. Po njem (številni oprimki/stopi, zanesljiva skala, III, dobrih 50m) sva naravnost uživaško plezala do roba stene nekaj deset metrov pod vrhom Viša.

V sestopu sva s poti A. Goitan več ali manj po normalkah obiskala vrhove skupine Gamsove matere (V greben Viša). Gamsovo mater sva dosegla brez plezanja kar direktno po travnatih gredah levo od normalnega žlebu, po grebenu sva nadaljevala na Turn (zanimiv dvojni vrh: višji je turn, predvrh je podolgovato rezilo položeno pravokotno na greben). S predvrha sva po travah brez posebnih težav sestopila naravnost do vznožja Male špice, jo obvozila po markacijah in se z V škrbine po razu vzpela na njen vrhunec (Mala špica je precej vrtoglav stolp, 70m, Buscaini normalko podcenjuje z II+, v resnici je bližje III, zelo zračno - sestopila sva s pomočjo vrvi!). Na Divjo kozo sva skočila v okviru normalke (zaštrikala v desno, višje potem v levo), sestop je bil zatem povsem 'normalen' (možici, težave le pogledajo proti II).

Po markacijah: Trbiška škrbinica (podrtija), Trbiška krnica (ne-melišče - 'trdišče'), Žabniška škrbina, Žabniška krnica. Za spodnjo postajo žičnice sva kmalu na silo (dve mesti goščave) poiskala neoznačen kolovoz (bližnjica) in po njem dosegla Zajzero, kjer sva še malo lomastila in 'že'...

2.7.2005: Severna stena Razorja

Opis (Naš alpinizem) Jugove smeri sva takoj pospravila nazaj v nahrbtnik, ker se je izkazal za povsem nesledljivega (kot je v tem 'prastarem' vodniku kar običajno - nit se neprestano izgublja v detajlih, ki jih potem v 'živo' sploh ne zaznaš). Tik nad vznožjem stene (markirana pot pod slapom zavije levo), se v desno odprejo tri poraščene gredine. Izbrala sva srednjo, ki je bila ob stiku s steno prijetno travnata. Na koncu široke gredine sva še skušala razumeti in slediti opisu, potem sva šla raje za nosom in v glavi okvirno obdržala vrisano smer.

Po prvem lahkem prehodu (trave, skale, krušljivo - plezanje do II) sva z gredine na levem robu stene brez posebnih težav nekaj časa plezala navzgor in se višje po občutku oklenila sistema poličk in prehodov (mestoma izpostavljeno, povsod podrto), ki so naju pripeljali daleč v desno. Tu se je odprla peščena polica, ki je za robovi vodila proti Škrbini (verjetno brez večjih težav, a sva samo pokukala), navzgor pa je vodil zasnežen žleb. V zgornjem delu neprestrmega (brez cepina) žlebu sva trčila ob krajši skok, ga preplezala na levi (zelo podrto - najtežje mesto smeri, nekje II-III) in nadaljevala po žlebu do vrha (izrazita škrbinica, podrti stolpi). Po policah in vse bolj obsežnih gredinah sva v lahkem svetu dosegla večjo gruščnato izravnavo pod Turnom (stik s Kugy-jevo smerjo). Nekaj časa sva še plezala navzgor, a sva si pod Turnom premislila (nadaljevanje sva poznala z grebena Škrbina - Razor), prečila navzdol in iz stene izplezala po Kugy-jevi smeri (prvi žleb na desni strani Šplevte, do II), ki izstopi točno na sedlu med Šplevto in Razorjem.

Na vrhu sva ugotavljala, da tako krušljive stene še nisva tipala. Je skrajno podrta, pravo čudo, da sploh še stoji! Imela sva jo 'poln kufer' in naju poleti gotovo ne vidi več. Po grebenu sva nadaljevala čez Šplevto in Kriški rob (od daleč strašljiv/podrt stolp se b.p. preči prav po grebenu) do markacij...

Nekje v spodnjem delu stene (nad vstopno gredino) mi je s pasu nahrbtnika odletela torbica s fotoaparatom. Ker tam 'itak' vse leti dol, izgube takoj sploh nisem registriral. Dobro uro sva se zatem 'zabavala' z neuspešnim iskanjem, in če želite še gledati slike, zbirava prostovoljne prispevke za nakup novega ;)

'A kako to, da slike kljub vsemu so?' S seboj sva imela tudi strašno zmogljivo, a nerodno mašino, ki ni najina :)

26.6.2005: Turn v Tratici (Poliški špiki, drugi del)

Pred leti sva prečila Špike z Montaža in brez ustrezne opreme pri sestopu s Špika nad Tratico obtičala na gladko odrezanem pomolu nad Škrbino v Tratici (vmes je izzivalno strašil še vrtoglavi stolp, ki sva mu kasneje pri Tumi našla ime Turn v Tratici). Tokrat sva se namenila na drugi del prečenja Poliških špikov in Škrbino nad Tratico dosegla direktno s Pecola navzgor (označen prehod čez vznožni pas pečin je na levi strani).

Za začetek sva se kanila pobliže seznaniti s Turnom. Vznožne skale so bile lahke, višje naju je pričakalo izpostavljeno mesto na razu in nad njim še nekaj lažjih metrov do številnih stolpov 'spodnjega nadstropja'. Vršna stolpa (slabih 10m) sta delovala tako ošiljeno, gladko in nepristopno, da o najvišji točki niti nisva več razmišljala. Bolj iz radovednosti sva po polički v desno vse bolj izpostavljeno prečila na severno stran, od koder sta bila stolpa podobno zašiljena in zbrušena. A glej ga zlomka, s poličke sva lahko prestopila na gornjo laštico in po njej stolpa obvozila nazaj v levo. Še zelo izpostavljen prestop okoli roba in že sva se lahko potegnila na majhno ploščad vrh (resda le za drobec) najvišjega stolpa. Pristopne težave so bile za (slabo) trojko.

Sestopila sva nazaj na škrbino in se oprijela poti Ceria-Merlone, ki naju je vodila vse do Kregnedulske škrbine. Markacije se vsem vrhovom (izjema je Špik nad Nosom) umaknejo. Špik nad Špranjo, Špice v Planji in Vrh Krnega dola so s poti (na več mestih) prav lahko dostopni, na Nižnje vrhove pa je potrebno splezati. Pod Vrhom Krnega dola sva markacije zapustila in se v okviru mulatjere spustila na planino in po cesti ('giro del malga') pritekla nazaj na Pecol...

V sestopu s Špika nad Špranjo se je pred nama odprla fantastična kulisa Nižnjih vrhov in Špic v Planji. Nižnji vrhovi niso bili prav nič nizki, za najvišji stolp sva ugibala na zadnjega, najbolj mogočnega. V glavi sva imela kratek Miheličev nasvet (na vrh pristopimo z leve), vendar lahkega sveta ni bilo od nikoder. Po fantastični, pravilni polici v vzorni izpostavljenosti (povsem brez varoval, za vrtoglave gotovo ni; vrhunec poti C-M) sva 'špancirala' pod stolpom sem in tja, dokler nisva posumila, da le ta morda ni najvišja točka. Vrnila sva se nazaj in po 'normalnem' svetu res splezala na greben točno na 'pasjem gobcu'. Na desni sva prečila v škrbinico, za vznožnim podstavkom splezala nazaj na greben, po izpostavljeni laštici nadaljevala v desno do konca in po vse lažjem žlebu splezala na najvišji stolp, ki zares ni bil zadnji (težave dosegajo II(+); s poti se proti grebenu vzpnemo še preden le ta prestopi na spodnjo polico - žica). Špice v Planji imajo tudi lep pristop po grebenu: ko se mu pot po prečenju Nižnjih vrhov približa, hajd gori na 'sprehod' po zidu visoko nad nebom. Tu in tam se sicer za hip umaknemo, drugače večjih težav ni.

25.6.2005: Okoli Pihavca ter za 'lovci' na vrh

Lani sva nad Planino Zajavor zaradi megle namesto prečenja Pihavca (z Luknje po stari lovski potki na Kriške pode: Stritar, 111) izbrala vzpon na vrh prek Malega Pihavca, ki se nama je zelo dopadel. Tokrat sva imela po prečenju v mislih še vzpon na vrh po SZ razu, ki je (tako Naš alpinizem) lovcem služil za pristop s Kriških podov.

Z Luknje po vse težje sledljivi potki do razvalin planine Zajavor (1500m) in naravnost navzgor po zmerno strmem travnatem pobočju proti Malemu Pihavcu. Orientacija je lahka, sledenje potki je pa bolj odvisno od sreče. S planine se vzpenjamo, dokler se ruševje na levem robu ne zaključi (nekje 1900m). Tu spet stopimo na pot, ki se večkrat izgubi in spet najde, in več ali manj vodoravno (nekje 1850m - 1950m) prečimo celotno Z pobočje Pihavca. Teren je lahko prehoden (pri dveh sestopih z robov je potrebno malce poplezati, a težave nikjer ne sežejo do II. stopnje), z ruševjem nimamo prav veliko opravka, tudi orientacija ni zahtevna. Razgledi so pa čudoviti tako na greben Kanceljnov, še bolj navzgor proti Pihavcu, kjer je svet v zmešnjavi žlebov, stolpov, sten in grebenov naravnost nezemski. Na izraziti rušnati rami, ki jo imamo že od vsega začetka na očeh (1950m), se odpre pogled v zatrep pod Šplevto in Pihavcem. V krnici se pot obrne navzdol in brez težav doseže markirano pot, ki vodi na Kriške pode.

Nama pot navzdol (in potem po grušču navzgor okoli Šplevte) ni preveč dišala in sva opazovala, kje bi se dalo direktno pristopiti na SZ raz Pihavca. Močno zagruščena grapa, ki pada s škrbine med Šplevto in Razorjem, naju ni vlekla, toliko bolj naju je pritegnila JZ 'stena' Šplevte, ki je kazala tipično trentarsko lice: strme trave in skalne pragove. Od daleč je povsem desna stran pobočja delovala kar luštno, trave ne prestrme, skalni odstavki pa kratki...

Potem naju je presenetil že sam vstop! Ozka, mestoma prekinjena travnata laštica, naju je v vse večji izpostavljenosti nad prepadno steno vodila mimo skalnih trebuhov (eden je bil sploh predebel) do lažjega sveta. Desno navzgor sva nadaljevala na rob in po vse bolj 'navpičnih' travah do prvega skalnega skoka, ki sva ga premerila v levo in potem po robu navzgor. Višje sva po travah 'splezala' do drugega skoka, ki sva ga zastavila po ozki gredini, ki se prične povsem na desni strani. Navzgor na J greben so težave postopoma popustile, po njem sva dosegla vrh. Celotna smer je visoka slabih 400m, težave (večinoma trentarske) bi ocenila s III. stopnjo.

SZ raz Pihavca nama od daleč ni kazal prav nič milega obraza, in šele ko se nama je s Šplevte odprla stena levo ob njem, sva lahko 'študirala' prehode (če so tod lazili lovci, potem bo že šlo). Po normalki (JV greben, levo ob njem) sva sestopila v škrbino in levo ob razu začela s presenetljivo lahkim plezanjem (sprva I, višje II). Na mestu ali dveh sva pokukala desno čez zračni rob, a sva se ga le za kratko oklenila. Prehode sva večinoma iskala v sistemu polic na levi strani. Na lepem se je stena postavila bolj pokonci, očitnega (= lahkega) prehoda pa ni bilo na spregled. Desno na razu je bilo preveč izpostavljeno/zahtevno, levo pa nepregledno (gotovo so tam lažji prehodi) in sva zastavila bolj ali manj naravnost navzgor. Težav, ki so ušle krepko proti štirki, je bilo za dva kratka raztežaja. V prvem naju je na koncu 'pozdravil' krušljiv previs nad navpično počjo, ki se je ob najinem obvozu v desno (dotik s čelado) nepričakovano delno podrl. V drugem se je bilo potrebno za zaključek (brez pametnega oprimka) potegniti čez navpično in precej izpostavljeno mesto. Po lažjem svetu (II) sva nadaljevala desno na raz in kmalu stala na vršnem skrotju Pihavca.

Sestopila sva po (zdaj že domačih) travah na Luknjo. Zelo lepo je bilo, drugič poskusiva z vabljivimi stolpi Z grebena, morda naju bo zapeljal greben z Gamsovca,...

21.6.2005: Porezen, drugič

S Pikico sva čezenj že peljala, zatem je povleklo še Marijano. Nama je bilo gori kar všeč in smo šli pogledat, če so strmine še vedno na mestu...

Zadnji, najbolj našpičen del vzpona do koče je bil presenetljivo 'lahak' (tokrat sva s Pikico zamenjala vlogi), le nova lesa vrh najbolj strmega dela je ritmu le v nadlogo. Od koče sem kar na kolesu nadaljeval zadnje metre na vrh, kjer pa je povsem druga, neprimerno težja pesem. Nekajkrat so me ovire stresle s sedla, enkrat mi je pa vzelo tudi ravnotežje in sem se zvrnil čez pot, kjer pa tal na moje skrajno začudenje kar ni hotelo biti (s sprednjim delom sem bil obrnjen proti strmini in sem hotel le stopiti na tla, ki jih je nekdo očitno spodmaknil). Dvakrat mi je še uspelo poskočiti, potem je bila strmina prehuda, hitrost prevelika in sem po obratu vznak treščil med kamenje slabih 5m pod potjo (edino 'primerno' mesto - sem preveril navzdol grede). Ko sem se pobral in za silo prišel k sebi, sem srečno naštel vse kosti na svojem mestu. Obtolčen sem bil kot hruška (ki bi sedemkrat padla z drevesa), bolečina je sčasoma popuščala, tudi roka je kmalu nehala vibrirati in moč se je počasi vračala nazaj. Tako sem spet osedlal 'konja', potegnil do vrha, si lizal rane in počakal na oba počasneta, ki sta zamudila vso predstavo.

Spust je bil poglavje zase. V primerjavi s prejšnjič smo tokrat vse dele tekoče odpeljali (skale zgoraj, strmino in korenine v gozdu ter začuda tudi ostre okljuke). Nekaj je bilo na treningu, več gotovo na nedavnem gorskem maratonu (spust poteka prav po tej trasi, označeno). Luštno, verjetno najlepši spust, kar smo jih vozili!

19.6.2005: 'Pa po lojtrci gor, pa po lojtrci dol!' (po grebenu čez Lojtrice na Krniško špico)

'Prosto' po Buscainiju sva skombinirala grebensko prečenje obeh Lojtric in Krniške špice (normalka na ML, po grebenu čez VL na KŠ, sestop po normalki). Vodniček nama je težave obljubil pri sestopu z VL (spusta po vrvi) in nadaljevanju na KŠ (IV-/III). Ostalo naj bi bilo lažje (beri 'plezanje' v okviru dvojke)...

V dolini Belega potoka sva pod bivakom odvila desno na izrazito gredino, ki prereže južno steno ML. Okoli grebena in po travah/skalah do kratke, a zelo strme vršne zgradbe, kjer je bilo potrebno do najvišje točke splezati (II). Sam vrh ML je zelo ostra rez, prostora na najvišji točki (2099m) pa je komaj kaj...

Z ML sva po ozkih lašticah in prehodih med njimi kar preveč 'kvačkala' (II, precej izpostavljeno). Nižje sva se oprijela najbolj obetavne poličke, prečila v smeri škrbine in na razcepu izbrala (verjetno težji) spodnji krak, ki se je čisto na koncu malček izkompliciral (III, 3m). Po lahkem svetu sva se vzpela navzgor na škrbino in po grebenu (stolp sva obvozila na levi) brez posebnih težav na vrh VL (2242m).

Z vrha sva v okviru grebena večinoma sledila možicem in obledelim packam, plezala kratke, neizpostavljene pragove (II), se rinila skozi ozke kamine in še ožje prehode ter nižje po polički malce presenetljivo dosegla štant za spust v škrbino (2160m, o zgornjem spustu ni bilo nič videti) in teh nekaj kratkih metrov 'prevozila' lepo po zraku.

Po lažjem svetu sva dosegla vznožje strmega vzhodnega raza KŠ. Začetek je celo malček previsen, a so stopi in oprimki volovski/zanesljivi, tudi višje je bilo plezanje zelo prijetno, vse bolj zračno, skala odlična (razen nekaj tečnih, krušljivih metrov na zelo izpostavljenem razu), težave pa zmerne (III). Višje se naklonina raza omili (II), izpostavljenost pa ne. Nasploh naju je teren sam usmerjal po (oziroma levo ob) razu, povsem zgoraj sva prečila levo v izrazito zagruščeno grapo in iz nje pod zaporo v levo po kaminu izplezala na teme KŠ, 2368m (naravni most, pravzaprav dva).

Sestopila sva po normalki (I), ki je bila naravnost 'katastrofalno' podrta (v primerjavi z odlično skalo, ki sva jo 'šlatala' vse do KŠ). Je pa smer sestopa označena (obledele packe, ki so mišljene za pomoč pri vzponu, saj v sestopu pot bolj potrjujejo kot kažejo)(namig: v vršnem delu se je potrebno držati 'nekako' naravnost).

Pod steno sva se podričala do potke, šibala mimo Corsija in se nižje na odcepu odločila za prečno Pot Saškega kralja. (Če že morava prečiti, je bolj luštno v gorah kot spodaj po asfaltu!) Zelo luštna, panoramska potka se je vila daleč v levo in nekje na polovici le te (poteka do Brunnerja) sva odcepila po markirani poti v dolino - naravnost na izhodišče.

Pestra, zelo lepa in razgledna tura!

18.6.2005: Čez Loško steno (bučeča varianta Tumove smeri)

Avtorji vodnika Sto slapov v dolini Loške Koritnice (Miha Žužek,... - lani je bil izdan ponatis, Župnijski urad Dravlje) so naju s slikami in besedo tako pritegnili, da sva čakala samo na ustrezni čas, da naju bo najvišje slapišče pri nas začaralo še samo. Potok Fratarica se napaja s stalnim snežiščem visoko pod Oblico (1600+ m) in v številnih slapovih (30!) in skokičih pada globoko v dolino (600+ m). Turo sva sklenila naravno zaključiti s Tumovo smerjo (II-III, 350m), ki greben Loške stene doseže na manj izraziti glavi Vrh Rup (2245m).

V uvodnih metrih sva ugotavljala (spregledana Fratarica! in zgrešena Katedrala!), da vodnik ni ravno gorniški, tako da je potrebna 'posebna' (ne)pozornost pri branju, kajti v knjigi je pot dobesedno opisana skoraj na meter natančno! Nasploh težav z orientacijo ni, midva sva le sledila slapu za slapom, ki si sledijo malodane en tik nad drugim. "Slikovitosti še in še."

Čisto vseh slapov nisva poiskala, zelo so se nama pa dopadli Slap s kadico, Kralj Matjaž in Zelena kača, žal sta Parabola in Katedrala za vso svojo izrazno moč v soboto imela premajhen pretok, tudi Velikemu Drsniku (najvišji slap v TNP) je malček pošla sapa. Zgoraj naju je dodatno zaposlilo snežišče, tako da so bile nekatere kaskade vsaj delno skrite (zelo naju je begala 'skrivnostna' Osmica).

Po res težko prekosljivi predstavi sva se večinoma v travnatem cik-caku vzpenjala navzgor, tu in tam sledila stečini in rob na najini levi strani (severni raz Vrh Rup) dosegla v manjši škrbinici (nekje 1900m). Tumova smer je večinoma travnata, če izbiramo najlažje prehode težave ne presegajo trentarske II.-III. stopnje, vmes je tudi nekaj skalnih odstavkov, za katere velja podobna zahtevnost (nasploh je smer lažja od Lovske v Briceljku). Midva nisva bila pretirano izbirčna, tako da sva premerila tudi kakšno 'previsno' travnato mesto. Na izrazit steber (2158m) sva plezala na levi strani, kjer naju je na vrhu pogled navzdol v škrbino kar presenetil, a naju je rešila nadvse pripravna polička. Na glavni greben sva se višje 'za nosom' vzpela brez posebnih težav.

Sestop sva zastavila po grebenu čez Oblico do Vrha Krnice in po normalki skočila v Kluže. Na grebenu sva s pogledi iskala smer pristopa, ki je s strani kazala hudo strmo lice, vmes naju je zaposlilo najtežje grebensko mesto (v škrbini pred Oblico; gladka, a kratka štirica), kjer je zgoraj vpeta vrv. Žal nama ni prav nič pomagala, saj jo je zadnji uporabnik prav po nemarnem odložil. Sva se vsaj malce naplezala ;)

Slikovita, naravnost čudovita tura. Res toplo priporočava...

12.6.2005: Greben med Ravensko in Makekovo Kočno

Od Anceljna po kolovozu (sprva travnat, višje prijetno gozdnat) na greben (pod njim kolovoz 'uplahne' v stezico) in nekaj metrov desno kratek skok na Skubrov vrh (rama, zadnji/prvi vrh nad Jezerskim). Po grebenu se kmalu prične luštno hodna potka, ki jo tu in tam začini prebijanje čez podrto drevje. Gozd se razmakne šele na Visokem vrhu, a so nama razglede ukradli oblaki. Po grebenu naprej na Makekovovo sedlo, levo na Štularjevo planino in po markacijah nazaj na izhodišče.

Kratek, prijeten sprehod.

11.6.2005: Bukovnik, 2076m

Bukovnika (leži povsem v Italiji) gorniška literatura ne pozna kaj prida, v slovenščini je kratek stavek zapisan v plezalnem vodniku Nad Mangartsko dolino, drugod je le omenjen. Pristop po SV pobočju je na kratko orisan v Alpi Giulie (Buscaini), ki omenja tudi pristop iz Remšendola (JZ pobočje). Tu se ena zgodba konča, najina pa ravno prične...

Za markacijami proti Plazju, tik pod njim (vpadnica Bukovnika) desno v zagruščeno grapo, ki pada z Rateške škrbine (1851m) med Bukovnikom in Kopo. V spodnjem delu žlebu se je v levo odprl prehod na SV pobočje, ki pa naju zaradi poraščenosti (žal?) ni pritegnil. Nadaljevala sva navzgor in vse bolj robantila, saj je bila vse do škrbine stena na najini levi za naju povsem neprehodna, sam žleb pa tudi vse bolj podrt.

Na Rateški škrbini sva stopila na markacije (Remšendol - Kopa) in ji sledila v levo navzgor, dokler se kmalu ni pričela spuščati v dolino. Tu sva pot zapustila in po prehodih (II) nadaljevala po steni, ki pada s predvrha Bukovnika (Torre del Buconig, 1960m). Po nekaj ogledih sva izbrala zelo ('skrajno') izpostavljeno rušnato poličko, ki se je izkazala za najlažji prehod okoli Turna (trentarska II)(ruševje je bilo malce 'načeto', na začetku poličke je 'takotako' možic). Na robu sva nekaj časa plezala navzgor (II), dokler se v desno ni odprla lahka možnost sestopa v plitek žleb, ki pada s škrbine med Turnom in Bukovnikom. S škrbine sva nadaljevala po grebenu (II-III)(pod njim se v desno proti naslednjemu robu vije obetavna travnata polica, ki je nisva pregledala) do lažjega skrotja levo od grebena, ki se je višje izkompliciral z 'neprestopnim' odlomom. Usmerila sva se v žleb nad nama (II, od daleč vidno okno - zagozdena skala), ki naju je pripeljal nazaj na greben, kjer naju je na drugi strani pozdravil lažji 'travnatoskalnat' svet, po katerem sva brez težav dosegla najvišjo točko kot rezilo ostrega vrha Bukovnika. Pravzaprav sva imela zgoraj še največ težav z določitvijo najvišjega skalnega bloka/reza...

V mislih sva imela, da si vsaj od blizu pregledava greben naprej proti Malim špicam, a se meglice nikakor niso strinjale. Ker se niso dale omehčati, sva se odločila za sestop, ki pa sva ga nameravala izvršiti po vzhodni, travnati strani (ciljala sva na zgoraj omenjeno travnato polico, ki vodi v škrbino pod Turnom). Pobočje je bilo lahko (trentarsko) prehodno, dvakrat sva vmes pokukala čez rob, z očmi poiskala polico in brez večjih problemov dosegla ustrezno višino in lahkotno prečila po travah proti Turnu. Navzdol v Rateško škrbino sva sledila smeri pristopa. V dolino sva 'sestopala' po daljši, markirani poti prek Kope, saj naju podrt žleb še navzdol ni niti malo zamikal. Zanimiva tura, še lepše bi bilo, ko bi bil žleb pod Rateško škrbino zasnežen...

Opis najlažjega pristopa z Rateške škrbine (200m, II, težave tako plezalne kot trentarske): S škrbine po markirani potki, dokler se le ta ne začne spuščati. Navzgor, kmalu levo v manjši žlebiček in desno nad njim po ozkem robu (II) do pričetka zelo izpostavljene rušnate poličke. Po njej (II) v desno do roba in na drugi strani nekaj metrov navzdol (II) v plitek žleb. Po njem (mesto II) proti škrbini med Turnom in Bukovnikom ter še pod njo desno po travnati polički čez rob. Na drugi strani po najlažjih prehodih desno/navzgor na vrh Bukovnika (spodaj mesto II).

5.6.2005: Deževen 'Kwadu'

Namesto obljubljene razjasnitve je na Planini Pungrat popoldne pričelo kapljati. Malce sva še navijala za sonce, a je le še bolj deževalo. Po rezervnem planu sva tako čez Škrbino stekla na Veliko Kladivo, sestopila sva kar nagliho (turnosmučarska varianta) po travah (levo od vrha) navzdol, prečila desno in pri stiku z rušjem srečno padla na neoznačeno potko, ki naju je elegantno vodila skozi goščavo. Po redkem gozdu sva spodaj, mokra kot cucka, padla na cesto le nekaj minut od izhodišča.

4.6.2005: Nad Belim potokom (Lepa glava, Visoka polica)

V dolini Belega potoka (skupina Viša) še nisva bila in zadnja/najnižja skalnata vršaca sta se nama zdela kar pravšnji cilj za prvi obisk. Buscaini (Alpi Giulie) in Mihelič (Bele vode) sta nama ponudila pester izbor smeri, tako da sva si zamislila prav luštno prečenje obeh vrhov:

Pod Škrbino Belega potoka (Forcella di Riobianco, 1860m) sva po gredini v desno pociljala na res nezgrešljivo Vzhodno rampo (III-/II+, 250m), po kateri sva pristopila na vrh Lepe glave (Cima Bella, 2049m). Plezanje je bilo prav luštno in skala trdna. Ko se gredina proti koncu zoži, naju je v temačnem kotu čakal malček siten prehod čez gladko, mokro skalo z majhnimi oprimki, nad njo pa še zelo izpostavljen prehod čez prekrito poličko.

Odstopila sva po označeni (uradno markirana?, na zemljevidu ni vrisana) normalki, ki v vršnem delu poteka v smeri Visoke police (Cima delle Cenge, 2007m). Pod škrbino (Ometti) sva pod vmesnim vršacem (Promontorio) ulovila shojeno potko, ki naju je privedla do vstopa v smer JZ grapa (III/II, 150m). Začetni strm prag je zelo razčlenjen, polička udobna, tudi v grapi/kaminu desno od stolpa (Torre) je sledilo lepo plezanje po čvrsti skali. Kljub temu da je smer ocenjena višje, je manj zahtevna od zgoraj omenjenega pristopa na Lepo glavo.

Z vrha sva sestopila po prav nemarno označeni (uradno brezpotje, a tako na drobno niso označene niti triglavske poti) normalki v Škrbino Visoke police (Forcella delle Cenge, 1820m)(I, izpostavljeno - na skali sicer piše II, a le kje so jo našli?), kjer sva med markacijami (656) in Miheličevim "...če je v grapi ves čas sneg, hajd po njej..." izbrala svetovano pustolovščino. V zgornjem delu grape sva sestopala po ozkih mostičkih, nižje sva se brezskrbno dričala, spodaj je pa snega zmanjkalo, a sta se dala oba skoka brez težav ugnati. Ob stičišču grap sva čez podrto skrotje ('po najdaljši možni varianti') ulovila normalko z Visoke glave, ki naju je privedla do Brunnerja, odkoder je bilo le še hip do izhodišča.

Nepretežko ('lahkotno') prečenje, zanesljiva skala in povsem nov ambient, le oblaki so nama ukradli željene razglede...

29.5.2005: Greben bavškega Pihavca

Dve leti je, kar sva bila Petrova gosta na grebenu najtanjše gore JA. Prav nerodno in počasi sva se kobacala za njim in se prvič spustila po vrvi. Na tipično trentskem grebenu nama je bilo res strašno všeč in sva ga imela vse od tedaj nekje v mislih. Tokrat sva zastavila v obratni smeri, od Obljaka prek Malega Pihavca na Velikega. Normalna smer poteka navzdol, tako da z najtežjim delom (sestop v škrbino) opravimo lepo po zraku. Uradno je menda mesto ocenjeno s III+; Peter se je na to pridušal, da je gotovo IV; midva zdaj zapiševa, da tudi IV verjetno še ne bo točna številka...

Na Obljak sva pristopila po Miheličevem nasvetu. (Peter naju je v sestopu vodil v smeri Planine Bukovec.) Z markacij kmalu v levo po neoznačeni stezi, ki naju je pripeljala do samotne koče v gozdu, višje je bila 'stečina' vse slabše uhojena, dokler jo nisva v gozdu urezala naravnost navzgor. Nisva bila posebno izbirčna, tako da sva kmalu 'plezala' precej strm gozd (raje se drži levega rebra), dokler nisva na rami (Črni vrh) spet stopila na potko, ki višje počasi ugasne na prijetnem hrbtu. Na gozdni meji se greben (pre/za)lomi v levo in prehod na vršne travnate vesine je verjetno najlažje zastaviti na desni (midva sva šla več ali manj naravnost, trentarska II). Tudi na travah se je verjetno spodaj pametno držati desne, kajti na levi so bile zelo strme (proti trentarski III) in so nama številne močne ruše za napredovanje prišle še kako prav. Višje potem na vrh Obljaka, razen kratkega pasu ruševja, težav ni bilo več.

Naprej na vrh Malega Pihavca je bilo lažje (najbolj nabrušen stolp zastavimo po travah na desni), le pogledi na gamse, ki so se podili po prepadnih bočnih vesinah so nama jemali dih (in z njim vso moralo). Z MP sva na levi strani grebena (stečina)(Nasploh je na najbolj strmih travnatih mestih grebena najbolj pametno slediti živalim.) sestopila v škrbino (II), kjer je daleč najtežji grižljaj odločal o najini nadaljnji smeri. (Gor, samo navzgor! Le komu bi se ljubilo vračati?) Prvi pogled iz škrbine (gladka stenca, majhni robovi) je bil še kar zmeren, a so naju neuspeli poskusi kaj hitro iztreznili. Po predahu in pregledu okolice (drugod je bilo še težje) sem z boljšim ravnotežjem le dosegel do klina (4m), kjer pa je bilo vpenjanje prava mala mojstrovina (pri tem sva goljufala z 'umetnim' stopom - Marijanina rama). Zatem je sledil najtežji del, kjer enostavno ni bilo pametnega oprimka za desno roko in sem se povsem neelegantno potegnil za klin. Še en, dva preprijema in že sem bil iz najtežjega dela, nadaljevanje do 'štanta' za spust potem ni bilo več vprašljivo. Kolikšna neki je težavnost prehoda, če je bilo že 'tehnično' več kot dovolj zahtevno?

Do najvišje točke Pihavca je bilo nato presenetljivo lahko (podrt grebenski rob v spominu je bil v živo povsem obvladljiv), v dolgem sestopu/plezanju do sedla Vrh Osojnika sva pa tam, kjer se je grebenski rob le preveč skompliciral (prečenje Oplačnice), obvoze iskala na lepo sledljivih stečinah levo in desno od rezi (trentarska II stopnja, izjemno izpostavljeno).

S sedla sva poskušala slediti markirani poti (a le po bavški terminologiji - dve povsem obledeli sledi markacije) v Balo, jo na snežišču izgubila in precej nižje na travah spet našla...

Bavški Pihavec je 'skrajno' čudovita gora, greben je prav po trentsko mehko travnat in skala zdrave, bele barve. Res neverjetno luštno in divje je tam gori! Hvala.

28.5.2005: Vrh nad Rudo - Rušica

Na grebenu prek Rušice do Vrha nad Rudo sva že hodila, a sva se hudo lovila pri nadaljevanju proti Frdamanim, ki sva ga izkusila po najbolj podrti/nemogoči grapi, kar sva jih 'šlatala'. Bolj normalen pristop iz Kačjega grabna sva tako iskala lani, a sva ga v megli izgubila, tokrat sva z ogledano smerjo poskusila znova.

Z markacij po PP v Kačji graben in naprej do grape, ki loči greben Stržiča (JZ greben VnR) od markantne, z macesni in ruševjem poraščene gredine. Prvi skok sva obvozila med macesni in se vrnila v grapo, kjer sva si obetala luštno poplezavanje. Žal je bil to račun brez gamsov, ki so nama s silovitimi izstrelki priredili kar najbolj negostoljuben sprejem. Umaknila sva se proti desnemu robu (čez naju ruševje ni vabilo), slalomirala navzgor in na primernem mestu, ko je kanonada le potihnila, prečila grapo ter splezala na greben Stržiča, kamor naju je v pričakovanju bolj zanimivega nadaljevanja usmeril nos.

Na grebenu naju je kmalu zmotila odpočena luska (III) in zatem še velikanski, povsem 'neprehoden' stolp (kasneje sva se lahko prepričala, da je z druge strani še bolj nemogoč). Nazaj v grapo brez spusta ne bi šlo, tako sva se po grebenu za kratko vrnila in po lahkem prehodu sestopila na drugo, severno stran grebena, kjer se je odpiral pogled v obetavno grapo, ki je za robom zavijala proti vrhu (ta grapa je 'lahko' dostopna s PP). Tokrat naju nos ni prevaral, saj tudi za ovinkom do grebena posebnih težav ni bilo (kratko mesto II), na grebenu do vrha pa prav tako ne.

Proti škrbini z Rušico (V kotu) sva sestopila po žlebu med dvojnim vrhom VnR (II), nekaj metrov nad njo je bilo potrebno po zraku (III+), zatem sva spust zaradi pogleda skozi okno podaljšala še vse do vznožja mostu, ki tvori škrbino (15m). (Okno sta prva 'odkrila' Župančič in Vodeb - če škrbino prehodiš po 'mostu', ga sploh ne slutiš.) Od tu sva na Rušico nameravala po ogledani manjši (zgornji) gredini na desni strani. (Ob prvem obisku sva se pri sestopu z Rušice lovila in spuščala po raztreskanem razu.) Gredina (II) naju je pripeljala na lahko pobočje, po katerem sva bila v levo takojci na grebenu in po njem kmalu tudi na vrhu Rušice (mesta II).

V sestopu proti Kurjemu vrhu (dva spusta) sva bila že ta domača, pod njim sva se pa že videla ob hladni Pišn'ci, dokler nisva začudena vse bolj prepričljivo ugotavljala, da te potke ne poznava in da vodi v čudno smer (v Dolino, na glavno cesto), čeprav se prav dobro v gozdu orientirati nisva mogla. Marš v dolini nama nikakor ni prijal, tako sva se mukoma (popraskana, izsušena, utrujena, od sonca pregreta in še kar je te gorniške jamrarije ;) vračala daleč navzgor, kjer pa odcepa kar nisva mogla najti (zasledila sva sicer odcep PP, a shojene potke ni bilo nikjer). Še enkrat sva zaupala nosu, se spustila kar naravnost po gozdu, nižje v desno prečila strmo grapo in se na lepem znašla na zasilo shojeni stečini, ki se je počasi le prelila v lovsko potko, ki naju je privedla v iztek Rogarjevega grabna. Še skozi hosto mimo Žage...

22.5.2005: Na Mangart z goljufijo

S Pikico sva v podobnih razmerah ponovila turo od lani (Mangart uber alles, 19.6.). Sončno jutro sta proti vrhu žal zamenjala megla in veter, tako da je bilo tudi za orientacijo (beri pestrost) na začetku spusta poskrbljeno...

Tokrat sem v živo lahko opazoval, kako je v danih (pozno pomladnih) razmerah in na takem terenu (dolge prečnice, vse tudi delno navzgor) snežna deska bistveno bolj omejena od smuči. Ne samo, da z desko navzgor (ali čez kratke kopne odseke) ne gre in jo je potrebno večkrat odpenjati. Problematično je, da pod smučmi od sonca namočeni gnilec na veliki strmini hitro splazi. (Težava nastane, če ti pri tem vzame ravnotežje.) V takem je potrebno vsako prečenje izvesti pri polni koncentraciji. Zelo se obnese skakanje v zavoje, ampak po enem (največ dveh) zavojih je absolutno potrebno ustaviti, da splazitev ne doseže kritične mase, ki te potegne s seboj. Najmanj priporočljivo spuščanje je bočno drsenje. In ni vrag, da je Pikico pri edinem mestu, kjer je le za malo odvila od moje predhodne ('očiščene') smeri, spodnesla manjša splazitev. (Na deski je ravnotežje bistveno slabše in te že manjši sunek hitro zasuče - po drugi strani deska sneg tudi 'globlje' odreže.) Na srečo je bila roka dovolj močna, smuči pa ravno prav stabilne, da se mi na toboganu ni odpeljala. (Plazič se je ustavil 20m nižje.)

21.5.2005: S kolesom čez Porezen

Nepogrešljive Jiržijeve Gorskokolesarske ture so naju s Pikico zvabile na Porezen. Izkoristila sva kratko ogrevanje do Zgage, zatem je sledila strmina, ki se je le tu in tam na kratko oddahnila, še bolj pogosto pa strmo, včasih prav silovito zagnala navzgor. Avtor pri turah na Porezen vedno omenja težaven klanec pod kočo, ki nama ga je 'posebej' izpostavil tik pred turo, tako da sva bila višje, pod Cimprovko, vse bolj nestrpna, 'našpičena' in za vsakim voglom sva pričakovala 'tisto' leso. (Po turi sva si v vodniku Strme kolesnice, Marko Paternu, prebrala opis tega klanca: ...izjemno zahteven, 270 višinskih metrov V6, izjemno strmih klancih, težavna strmina, ekstremno težavnem klancu, fizično težko zdržati,...)

Kakorkoli težak je že ta klanec, Pikica ga je zvozila iz prve in brez postanka, s čimer se sam ne morem pohvaliti, saj me je 'ena nemarna' skalna plošča sunkovito stresla s kolesa. (Nad najbolj strmim klancem postane teren precej kamnit, tako da se vsako poskušanje 'počivanja' hitro maščuje.)

Spust po severnem grebenu se je pričel z nekaj poleti s kolesa, v gozdu sva se lovila na številnih potkah (Odcep levo na mulatjero je sedaj 'povsem' izrazit.), ostrih serpentin pa kar nisva mogla ukrotiti, tako da je šlo večkrat le na centimetre, še večkrat sva pa kolesi ročno obračala.

Kar luštna tura, težak vzpon, težak spust. (Ravno pravšnji so taki odseki, ki se gibljejo na zgornji meji sposobnosti.) Le sonce naju je 'zabilo': vzpon gre večinoma po odprtem, zaščitna krema je obtičala doma...

15.5.2005: Storžek (še enkrat na Vadinah)

Tokrat sva šla potipat za najkrajšim prehodom z Vadin na Rinke, Ozebnik med Koroško in Kranjsko Rinko, 300m (izstopi na sedlu, 2399m). Ko sva pod steno okoli vogla le pokukala notri, sva bila kar malce razočarana, saj so se v spodnjem delu smeri zvrstile kopne 'kaskade', od katerih je zadnji skok (delno z ledeno svečo) deloval najgrše (drugače bi 'morala' biti naklonina ozebnika 40-50°).

Po ozkem snežnem klinu sva se povzpela do zožitve (2200 m), kjer nama je ozebnik le nekaj metrov višje takoj dal 'tinte pit'. Niti tako visoko nisva splezala (sneg/led nista nič držala), da bi pogledala, če imajo skoki kakšen pameten obvoz. Pa nič, skočila sva na smuči in odvihrala rezervnemu cilju naproti:

Postaven in neimenovan rogelj nad Jezerskim sedlom v neposredni bližini Ledinskega vrha Stanku Klinarju tako dolgo ni dal miru, dokler ga ni krstil. Storžek, 2110m (Vellacher Kopf, leži povsem v Avstriji, nanj je iz Belske Kočne speljana kratka zavarovana pot). Midva sva ga z grebena nad Jezerskim sedlom potipala po od daleč kar ostrem južnem razu (slabih 40m višine), a je bilo 'plezanje' prav lahkotno, skala presenetljivo trdna in težave niso presegle I. stopnje.

Smučanje do Žrela je bilo za konec ture prav imenitno, v in pod Žrelom je bilo pa občutno več kamenja kot le dan pred tem, kar nama kar ni hotelo v glavo, zato pa toliko globlje v drsno oblogo ;)

14.5.2005: V severni steni Skute

Steber/Grapa Skute je smučarska smer ocenjena s peto težavnostno stopnjo. Smer se 'nenaravno' (= neestetsko) zaključi pod vršnim delom severne stene Skute in premore celo dve podvarianti. Desna seže na obsežno vesino, ki se konča na višini 2400m, dobrih 30m pod glavnim grebenom. Od daleč sva imela na njenem vrhu ogledano zasneženo gredino, ki bi naju lahko privedla čez steno...

Vstopni del smeri (desno od Ledenika pod Skuto) se je za smučarsko petico začel v res silovitem stampedu. 'Ledni' skok (Marijana je ob pogledu nanj odvrgla smuči) je bil vzorno napet in kar ni hotel odnehati. Po kratkem predahu na spodmolu se je nadaljevanje čez izpostavljen rob za trenutne snežne razmere mnogo preostro prelomilo proti gredini (ob tem pogledu so še meni smuči 'odpadle' z ramen). Smotane cokle in huda strmina so pri prečenju s smučmi obetale 'zanesljivo' splazitev, kar na tako izpostavljenih mestih nikakor ni zdravo početje!

Prek robu sva se varovala, gredina se je zatem postopno omilila in poglobila v plitvo grapo, ki je lagodno (do 40°) vodila navzgor. Na razcepu sva nadaljevala po glavnem kraku (desno od Stebra), ki se je kmalu močno zožil in nagnil navzgor. Po mestoma poledenelem žlebu (širina se giblje okoli 1m, povprečni naklon blizu 50°) sva luštno pikala navzgor in prek kratkega lednega skoka (3m) kmalu dosegla omenjeno obsežno vesino. Po višje vse bolj strmem pobočju sva dosegla njen zgornji desni del in stopila na gredino, ki je od daleč obetala prehod na glavni greben. Hmmmm, od blizu je vse skupaj delovalo prav smotano izpostavljeno, nagnjeno, bolj za silo zasneženo in še ta sneg je bil ves namočen. Ko sva temeljito razmislila o pozni uri, o tem da sploh ne vidiva okoli vogla in o vseh sestopnih variantah, sva se le še obrnila in usmerila navzdol, še preden se nama kaj nepričakovanega ne bi podrlo na glavo.

Sestop je bil malček bolj siten od vzpona, le vstopni skok je bil navzdol začuda prav lahak (led je zaradi 'deževja' s sten izgubil vso ostrino). Pod steno sva skočila na smuči in kar premalo pozorno odvijugala na Vadine (sprožil sem plaz južnega snega - v takem je potrebno na strmini po zavoju, dveh počakati, da se plazenje izpod smuči ne okrepi) in pod Žrelom presenetljivo nizko proti Ravenski Kočni.

8.5.2005: Na grebenu Peči

Greben Peči naju že dolgo vabi, prav vsakič ko se vračava iz Doline. Slikovit grebenček je najbolj zahodni izrastek Kamniško - Savinjskih Alp in to tik pod najvišjimi vrhovi Karavank. Zanimiv in obširen opis prečenja (neoznačena pot) je v novem vodniku PZS.

Proti jutru sva hvaležno prisluhnila nevihti in utonila nazaj v prepotrebni spanec. Popoldne se je kot nalašč napravil prečudovit dan, ki sva ga preživela na še lepšem grebenu. Mehko postlana potka se povsod (z izjemo kratkega skalnega dela) vije prav po grebenu, tako da je hoja ob dolgih razgledih več kot prijetna. Z najvišje točke, Vrh Peči (1122m), sva na vzhodni strani ujela na novo vsekano lovsko potko in prek mehkih melišč in še bolj mehkih stezic priletela v dolino, kjer naju je do izhodišča čakal še krajši iztek...

7.5.2005: S severa čez Viš (SV deber, Mojzesov žleb)

Po prvem navdušujočem obisku Viša (normalka z juga) sva si neskromno zaželela še več, tako sva zatem obiskala Žabniško krnico in pristopila na Veliki Nabojs, z očmi pa vseskozi skakala gori-doli po Viševi SV debri, ki bi bila skupaj s spustom z vrha (V-, izpostavljeno) in naprej po Mojzesovem žlebu (klasičen turni smuk, III) imenitno zaokrožena (a tudi strašno dolga) tura. V opisih nama je orientacijske vprašaje porajala vstopna polica Malega Viša (deber se nad tem podstavkom razcepi in v dveh s skoki prerezanih krakih pada v krnico), višje po sami grapi se pa tako ali tako ne da več grešiti...

Markantna polica na Malem Višu naju kljub pomanjkanju oznak ni zapeljala (na markacije niti nisva preveč računala, a da ne bo vidne praktično nobene - pač ne). Po prečenju vpadnice sva po ozkem snežnem klinu zavila navzgor v za 'rit' širok kamin in nad njim v levo spet stopila na pot (ta je spodaj prečila še en rob in se vzpela po kaminu z lesenimi skobami iz ww1) in po njej na hrbet Malega Viša. Z udiranjem čez pas sva se prebila čezenj in 'že' sva stala v sami debri.

Po ozki grapi sva nadaljevala čez bolj ali manj strme prehode, dokler se nad nama deber ni zaprla s skokom. Nos naju je samodejno vodil po prehodu v levo na veliko gredino, po kateri sva strmo nadaljevala v desno in prav imenitno se nama je zdelo, ko se je nad skokom odprl lahek prehod, po katerem sva spet dosegla dno grape. Deber naju je vodila vse bolj navpično in po krajšem skoku sva nazadnje obtičala v slepem koncu. Nad nama se je bočil (nekje) 15m visok in povsem navpičen prag skal in ledu, na levi pa le malenkost manj strma pregrada. Markacije nobene, varoval prav tako ne. "Vraga, le kje gre potem Gola NE!"

Previdno sva sestopila nazaj na široko gredino, se po njej počasi spuščala in vseskozi opazovala možne prehode nad nama, dokler se visoko zgoraj na skali končno ni posvetila rdeča packa (Mihelič, JA: "Opis ni potreben, saj se pot ne oddaljuje od dna grape". M&M: "???"). Tako sva sestopila vse do dna gredine in tik pod steno Gamsove matere 'našla' zasneženo, ozko, strmo in vse bolj izpostavljeno poličko, ki je skoraj vzporedno nad široko gredino in visoko nad grapo vodila navzgor (na njej sva našla en možic, dve packi, tri kline). Višje na polički nama je vrag odnašal šalo, stvar je bila namreč vse bolj divja in vsaka naslednja prekinitev/zožitev poličke je bila zahtevnejša, dokler se za robom pred nama ni odprl prav nemogoč odrez.

Nisva bila več v položaju izbire sestopa, in sva se navezala ter na cepinih uredila zasilno varovanje. Z roba se je bilo potrebno najprej za kratko spustiti po poprhanem ('skoraj' navpičnem) pečevju, zatem je sledila ozka (za širino čevlja) laštica, nad katero se je rinil navpičen trebušček s prav nič oprimki (pravzaprav sta dva bila, a sta oba ostala v roki). Po laštici je zatem po centimetrih sledilo nekaj odločno predolgih metrov do odrešilnega klina (jeklenico je 'nekdo' odnesel). Sledil je še en težji rob, polička se je razširila v gredino in naju brez težav privedla nazaj v dno zdaj široke grape - na mestu, kjer v desno Božje police zavijejo okoli Viša.

Midva sva lahkotno nadaljevala kar po grapi navzgor proti škrbini med Gamsovo materjo in Višem ter, še predno le ta vstopi v žleb, pod steno zavila po gredini v desno, ki naju je v loku pripeljala na V greben vršne Viševe piramide. Proti vrhu (od vstopa pet ur in pol) sva zadovoljno ugotavljala, da naju 'smučarski' sneg kjub pozni uri in južni orientaciji še vedno čaka.

Z vrha sva prav počasi tipala zavoje, saj je zgornja plast čudno spodnašala smuči, z vsakim metrom je bilo stanje boljše in prav z užitkom sva vozila proti Galerijam, kjer strmine in izpostavljenosti začuda sploh nisva čutila (v trdi zimi sva bila peš, pa je bilo kar ostro). Nad preduhom naju je presenetil krajši, skoraj kopen pas pečin, ki sva jih po zasilo zasneženem cik-caku (s kratkim skokom) izsilila kar na smučeh. Skozi okno sva se zrinila s cepinom, tik pod njim spustila 10m s pomočjo vrvi in na smučeh začuda brez težav prečila v smeri Mojzesove škrbine. Po kratkem 'matru' do njega, po Mojzesovem žlebu v skokih, nižje pa v dolgih zavojih v Špranjo. Za svežimi sledmi sva nadaljevala v ozko sotesko (direkten prehod čez prag, ki preseka Špranjo), po kateri je divji potoček vse bolj tanjšal snežne mostičke, tako da sva se dodobra naskakala in smuči dokončno snela, ko se je soteska zaključila (1350+ m).

Po dežju, grušču in gošči sva se dolgo prebijala navzdol, končno ujela potko, ji sledila v Zajzero in potem hodila, hodila (vseskozi sva neumno 'krajšala' po strugi) in še kar hodila (vsega skupaj dolgih trinajst ur in pol) do presnetega avta, ki bi se lahko pomujal in naju prišel iskat...

Dobre snežne/zimske razmere sva ravno še ujela za zmuzljiv pomladni rep, celotna tura je bila pa naravnost božanska. Razumljivo, preseka Police bogov ;)

2.5.2005: Čez greben Kanina, po njem in še skozenj

Pod Prestreljenikom je bila smučarska tekma, kjer so se 'prebijali' skozi Okno (na turi sva potem pod njim našla dve smerni zastavici, menda bi lahko pospravili za sabo). Ideja se nama je dopadla, le krog sva speljala po svoje, vzpon sva zastavila skozi najnižjo točko na grebenu med Hudim vršičem in Kaninom, ki sva si jo letos označila med vzponom na Visoki Kanin.

Pred Sella Ursic (klasičen turnosmučarski cilj) sva se usmerila levo v izrazit žleb, ki naju je brez težav pripeljal na Škrbino v Pečeh, 2416m (do 45°, 100m). Na drugi strani grebena sva odsmučala pod pečine, vodoravno prečila proti sedlu pri Vrh Osojnic in se vzpela na Škrbino v Hudem vršiču, 2437m.

S škrbine sva po grebenu v levo splezala na vrh Hudega vršiča, 2478m, odkoder sva si zamislila spust. Od spodaj in od zgoraj je labirint skladov precej nepregleden in sva šla za nosom. Z vrha v levo in že čez prvi sklad nisva našla prehoda, nekaj sva mencala, potem pa tista 2m sestopila peš (z vrha bi šlo neprekinjeno v loku z desne) in nadaljevala s smučanjem proti kaninskim žičnicam. Šla sva po najkrajši varianti (markirana pot) in začudena obstala nad kratkim, a strmim in ozkim prehodom, ki vodi na široko snežišče pod Prestreljeniškim oknom. Kakorkoli, malce z drsenjem, malce s štamfanjem sva se po gnoju in skali prebila navzdol, prečila v desno in se po 'skrajno namočeni' gnilobi (ki ob prečenju s smučmi plazi, da je hmmm - ne veselje, groza) vzpela na Okno in skočila skozenj.

Takoj izpod preduha je šlo navzdol na smučeh, zgoraj po 'južnoodmrznjeni' skorji, spodaj po uživaškem gnilcu, odkoder sva zastavila desno in prehod na Prevalsko ravan iskala v vpadnici Prestreljeniških vršičev. Od zgoraj je bila smer kakopak nepregledna in nos naju je še enkrat zapeljal, tokrat v desno. Lahek prehod sva potem našla na levi strani (z Okna je možna smuka tudi v levo, kjer se priključimo smeri s Sella Ursic). Po smučarski progi (smučišče že mesec dni ne obratuje) sva se za nagrado po izjemno zanimivi turi lahko še uživaško spustila povsem do dna - majsko razkošje!

1.5.2005: Čez Skuto (gori, doli, naokoli)

Zimsko Skuto sva imela že dolgo v mislih, kljub temu sva boljše razmere žal zapravila med tednom na Grintovcu. V nedeljo je bila tako na sporedu kot 'zdaj ali nikoli'...

Kopni Žmavcarji so nama olajšali vzpon, na Malih Podih je bilo naravnost navdušujoče trdo in zalito, vznožje gredine, ki vodi proti Streži (južni greben Skute) je bilo pa žal precej 'fuč' (namočeno, mokro, poplava - če smeva tako stopnjevati). Navzlic mokroti je bila smer (v okviru letne zavarovane poti; tudi smučarska smer, V+) navdušujoče luštna in dovolj zalita za prijeten vzpon z le malce neprijetnega praskanja po skali. Dolga gredina z Malih Podov v levo pripelje na Strežo, nekaj časa po njej in na desni strani po strmi vesini na vrh. Midva sva na vršni strmini morala precej vijugati, da sva ulovila zasnežene prehode.

Spust sva zastavila mimo Škrbine v okviru poti na Velike Pode. Vršni, lahak del je bil prav prijeten, po krajšem vzponu na Štruco je sledil težji spust/prečenje proti Škrbini. Snega je v okviru Škrbine ('neturnosmučarsko' strmo) od srede preveč pobralo, tako da sva se proti Velikim Podom znašla kakor sva vedela in znala (en M je po za silo zasneženi potki z vključenim praskanjem po skali izsilil prehod na smučeh, drugi se je napraskal peš).

Z Velikih Podov sva odsmučala mimo bivaka, se povzpela na Mala Vratca in prek Kokrškega sedla spustila proti Kamniški Bistrici. Na mestu, kjer pot z grušča zavije v gozd, sva se po nasvetu vzpenjajočega za številnimi sledmi robnikov prebila skozi goščavo v desno do grape, kjer sva se še prav veselo navijugala, tako da je bil peš sestop prijetno kratek.

30.4.2005: Stol iz Podna

Če ponoči sneg ne pomrzne, je za uživaško smuko po gnilcu potrebno dovolj širine in manj strmine. Na tej klasični turi s Stola, ki sva jo že peljala, je pač vsega tega v izobilju, tudi gnilec je bil kar pravšnji. Le škoda, ker je bila Mlaka tokrat res le velika mlaka in ne Pravljični travnik ;)

29.4.2005: Kramarjeva v Storžiču

Presneto, zjutraj je deževalo, a so obetali sonce. Tako naju je namesto pomrznjenega snega dočakal čisti gnoj. Hja, morda bi veljalo namesto novih vzhodnih metod iz Moskve vremenarjem 'zagroziti' z nami bolj ljubimi zahodnimi metodami. Doktor Tarr in profesor Fether imata kar pravšnji sistem ;)

Kramarjevo sva poleti že plezala, tokrat naju je zanimala zimska varianta v povezavi s Črnim grabnom (smer je bila že presmučana, V). Vstopni skok (daleč najtežji del smeri) je bil žal kopen, a je tudi v derezah prav luštno plezljiv (stopi so kot uliti za železne zobe). Nad razcepom grape (v obeh krakih je skok), sva iz smeri bivaka prečila nazaj v Črni graben in po njem v meglicah bolj tipala in ugibala na odcep gredine, ki bi naju privedla v vršni del Kramarjeve smeri. Nad skokom v zožitvi grabna sva pod Matevževim stebrom le vdela pravo (široko) gredino in brez težav nadaljevala do Kramarice in po njej na vrh Strožiča.

Smer ni pretirano težka in če bi bili vsi trije skoki dodobra zaliti, bi jo z navdušenjem presmučala, tako sva se spustila po klasiki, Petem žrelu, ki je v gnilcu 'strašno' lahak.

27.4.2005: Grintovec

Sneg je zjutraj spodobno pomrznil, tako sva bila na vrhu za smučanje v Dolce mnogo prezgodnja, za grapo, ki vodi naravnost v Jame pa bistveno prepozna. Ni se nama ravno čakalo in sva za spremembo odsmučala po 'ljubki' normalki, kjer sva v skupnem ujela ravno pravšnje razmere.

24.4.2005: Zavrnitev na Koroški Rinki

Na Vadinah sva bila spet prepametna in sva že tretjič skušala z optimizacijo poti mimo/nad kočo in se še tretjič uštela, zdaj greva tam gori samo še po normalni smeri. Tako sva se lovila previsoko pod stenami in spuščala pri prečenju preštevilnih robov, dokler se le nisva znašla v krnici pod Koroško Rinko, kamor sva zastavila.

Na vrh sva poskusila vdeti po markirani poti (= smučarski smeri?, Karničarjev Davo je tam smučal, VI; midva bi odsmučala na drugo, lažjo stran) in pod grebenom presenečeno uzrla stopinje, ki jih je očitno še isti dan prineslo iz Mrzlega dola. Sledila sva jim po dolgi, strmi in izpostavljeni gredini, dokler se le ta ne razširi v 'večjo' vesino sredi stene. Glede smeri markacij nisva bila gotova, sledi so pa čez skale zavile proti grebenu. Za nameček se je vreme prav ekspresno pokvarilo, tako da sva bila na lepem obvita v meglo, sunke vetra in pršne plaziče. Za razliko od stopinj sva v vse slabši vidljivosti nadaljevala s prečenjem, a naju je zaustavila večja količina napihanega snega (stalni pršni plazovi iz žlebu zgoraj). Tako sva šla za predhodnico potipat še skale, a se vreme s tem očitno ni strinjalo. Rešetali so naju tako orkanski sunki vetra s snežnimi delci, da sva bila v kratkem povsem nesposobna za kakršnokoli akcijo. Sneg nama je silovito streljal v oči, v ušesa, temperatura je bila ravno pravšnja, da je takojci zmrzovalo, kar je za posledico prineslo neznosno slabost in vrtenje v glavi. Zaradi mraza, zmrzovanja in vse večje premočenosti sva ječala od bolečin, ampak tam naokoli ni bilo prostora, kjer bi se lahko ustrezno napravila, še nahrbtnik je bilo težko dati z ramen. 'Nemudoma' sva jo ucvrla navzdol, ritensko tipala po strmem terenu, dokler nisva dosegla vznožja stene, kjer sva počasi prišla k sebi.

Drek! Sicer se bova pa vrnila. Pod kočo sva bila že prava, za vzdušje je poskrbela še snežna odeja, tako da sva prav luštno privijugala v dolino.

23.4.2005: Za Kopico (čez Zelnarice)

Z Zelnaric še nisva smučala, a sva pozimi gori že bila in to s kamnom v roki in srečo v nahrbtniku. Tokrat naju je poleg kratkega peš dostopa premamila radovednost, da končno resno premeriva, če je Mala Zelnarica (2310m) v resnici višja od Velike (2320m), kot pravijo karte TTN (MZ: 2321m, VZ: 2320m) in stare planinske čenče.

Iz krnice Za Kopico sva pociljala nekam 'napribližno' in greben dosegla tik južno pod vrhom MZ. Na vrhu sva 'oštro' premerila v smeri VZ in s pomočjo podobnih trikotnikov, Pihavca in Šplevte, ki sta se odkrivala tik levo za njim, ocenila, da je MZ res višja od VZ (če bi držale 'uradne' višine, bi moral biti vrh VZ na sliki celo za drobec višji od Pihavca - v resnici je na sliki po višini bližji Šplevti, torej dejansko malenkost nižji od MZ). Takšnih 'biserov', ko so nekatere pravilne višine na TTN skrivnostno zamenjale napačne na PZS kartah, je še nekaj in sva jih 'odkrila' čisto slučajno. Bo potrebno malce pošariti in pospraviti po spisku...

Smuka z VZ ni bila ravno užitek, sneg je oviral vijuganje, smuči so slabo tekle, ampak dvema 'komadoma' je pa kar šlo. Takoj sem se ustavil, iz nahrbtnika vzel mažo, snel smuči in - in z njih potegnil pse ;)

17.4.2005: Tegoška gora

Matjažev zapis o smučanju s Tegoške gore naju je zvlekel pod Košuto, kjer je bilo začuda res zasneženo. Po snežnih zaplatah sva pogumno (= leno) krajšala normalko poševno navzgor, dokler nisva trčila ob žico, ki omejuje Planino Pungrat od Tegoške planine, hkrati sva padla v goščavo ruševja. In glede na smučino sploh nisva bila edina (spet Matjaž), tako sva ji vdano sledila navzgor po vse bolj gostem in strmem pobočju, kjer nama je glavo vztrajno hladilo namočeno ruševje.

Tegoška gora je zelo prostran in v nedeljo tudi precej obljuden vrh. Da si ne bi delali gneče, sva pod Pungartsko goro (zahodni vrh) začela s prečenjem v smeri glavnega vrha Tegoške gore in na prvi luštni vesini odvila navzgor na še 'neposeljeno' grebensko grbo, 1999m. Navkljub pozni uri je bila vršna strmina fantastično smučljiva, potem naju je na lepem presenetil 'gnoj' in že sva morala izbirati, po katerem snežnem jeziku kaniva prismučati na Tegoško planino. Strateško (= leno, spet bližnjica) sva se usmerila v možni snežni jezik povsem na desni strani južnega pobočja (od daleč se sluti čistina), kjer sva med šavjem zares našla ozek in zasnežen jarek, po katerem sva dobesedno popadala na planino.

Košuta preseneča, tudi lani je, celo maja. In je tako ljubka!

16.4.2005: Za Cmirom

Vozila sva se za soncem in pristala v Vratih. Tako sva skočila pogledat Za Cmirom, kjer sva še pred kratkim navdušeno vijugala. Sonce nama je namesto dežja mežikalo še vse dopoldne, v krnici se je povsem pooblačilo, na škrbini med Begunjskim vrhom in Rjavčevimi glavami naju je pa zagrnila megla in šele v zaključku, v gozdu, se je ulilo z neba.

Plazovina je takorekoč na celotni višini 'vseobsegajoča', smučanje po in ob njej v namočenem snegu ni ravno 'bogvekaj'. Pravzaprav slabše smučarije verjetno še nisva doživela, temu se tako sploh ne more reči, saj sva večinoma vozila od enega brega k drugemu in 'ročno' obračala. Peljala sva pa le, in to do gozda ;)

7.4.2005: Jugova grapa

naju že kar nekaj časa ni videla in za hiter obisk je pomladi tudi popoldne še dovolj časa. Ob dveh z izhodišča, ob treh robantenje v gnilcu Za Akom (v krnici sva se velikokrat ugreznila do pasu - pse sva po pameti pustila doma), po dobro predelanem snegu ob štirih lahkotno mimo Treh macesnov, nekaj več udiranja ter na lepem wuuuuf izpod klože pod vstopom v Jugovo grapo (napihan sneg od prejšnjega tedna) in ob šestih na spodmolu tik pod grebenom. Na smuči, na vrhu malce drsenja, v grapi kloža, pod njo pomrznjen gnilec, pod Tremi macesni 'ukojfajn' po luštnem (skoraj) veselcu ob sedmih v Za Ak, ob osmih zvečer sva prištorkljala v dolino. Ravno šest ur, brez naprezanja - torej lepa poldnevna tura ;)

3.4.2005: Čez Pihavec na Kriške pode

Na Luknji sva razočarano zrla v povsem travnate vesine Pihavca. S Cmira je izgledalo bistveno drugače: dovolj snežnih prehodov/jezikov, pravzaprav je bila belina v večini. Le dan kasneje je bil pogled povsem zelen, z le nekaj zaplatami snega. Marko je tako navijal za Slovensko, Marijana pa je prisegala na pravilo, da se bodo snežni prehodi od blizu že pokazali, kot je navadno tudi pravilo. Se ve, kdo je pri M&M glavni, snežno pravilo je nesramno odpovedalo in še od blizu sva vse do vrha 'občudovala' preskromne bele jezike. Iz rokava sva na vrhu tako potegnila zasilni smučarski izhod: na Kriške pode.

Z vrha sva v okviru markacij odsmučala, malo tudi po travah/kamenju, direktno v škrbino Čez Kamen, torej prav tam, kjer se nama lani nikakor ni zdelo pametno (ne tako zelo strm in izpostavljen prehod čez rob - prejšnjič je verjetno strašila opast). Pod škrbino so naju kmalu pozdravile jeklenice in skale, ki sva jih obdelala peš in po presneti kloži sva se le prebila na pode. Po kratkem vzponu na Dovška vratca sva po Sovatni odsmučala proti Vratom, ki jih zaradi pomanjkanja snega nisva tako hitro odprla...

2.4.2005: Po Uroševi grapi na Cmir

Uroševo grapo (ni vrag, da ima Župančič prste zraven) sva imela že dolgo časa ogledano in označeno. Vršni del se lepo vidi iz Sovatne, v spodnjem delu pa postreže z orientacijsko zanko, saj je grapa prekinjena z visokim skokom, ki se izteče na grušč, ki povsem spodaj preseka Tominškovo pot.

Po Tominškovi do vpadnice Uroševe grape (pod skokom) in še naprej po njej v desno čez strm gozdni prehod do večjega snežišča/kotla (nekje 1450m). V levo navzgor (stran od markacij) tik pod steno (levo od ozkega žlebu, mimo okenčka, klopce in skozi čistine med ruševjem) v grapo, ki je v tem delu precej široka. Po levi strani navzgor čez ožino in višje v globlje zasekan žleb (nadaljevanje se vedno prikaže šele od blizu), ki kmalu ostro zavije levo in se požene skoraj naravnost v smeri Cmira. Tu se prične težji del smeri.

Sneg je takoj postal zelo trd, mestoma leden. Vsaj tam, kjer je bil plazni jarek, in ta se je šopiril na celotni višini žlebu. Izbirala sva levo ali desno, večkrat tudi po jarku, ki je bil bolj ali manj izrazit/globok/širok in kjer je večkrat tudi kaj priletelo. Žleb nama je postregel s tremi ledenimi ožinami, od katerih je bila srednja ključna in tudi edina malce smotana: zelo strma, zaledenela stopnica, ki je bila še za peš le za silo zalita. S pomočjo vrvi sva bila varno čez, potem je šlo do grebena spet luštno. Nasploh je bila grapa lepo prehodna, celotna smer poskočno zavita in orientacijsko ravno prav zanimiva, tudi razmere sva imela dobre.

Drugače pa kljub dejstvu, da je to smučarska smer (IV+, mesta S5 - midva bi dodala, da je grobo podcenjena), ni tudi smučljiva, saj se je vsaj čez omenjeno ožino (vedno) potrebno spustiti ob vrvi (ali sestopiti peš, če razmere dopuščajo). Tudi drugače je zaradi plaznega jarka (ki je v žlebu verjetno stalen gost) smučanje močno oteženo, če ne celo nemogoče. Kakorkoli, tokrat sploh ni bilo dileme in tako sva z neprikritim veseljem na drugi strani grebena 'občudovala' zasneženo gredino, ki je tik (20m) izpod vrha Cmira vodila v krnico Za Cmirom. Po gnilcu je šlo po izpostavljeni rampi prav elegantno, nižje po širokem prehodu v krnico pa prav uživaško. Za nagrado sva v krnici brzela po pršiču, le za (daljši) zaključek naju je pretresla trda in razrita podlaga, ki naju je pripeljala vse do gozda...

Lep pristop, lušten spust. 'Ja, prov fajn!'

28.3.2005: Razor iz Mlinarice

Neverjetno, kako malo snega je v Mlinarici, pa smo komaj konec marca. Nad gozdom tako sploh 'ni za nikamor izgledalo', snežna odeja v žlebu nad Grivo, ki vodi k Turnu pod Razorjem, je bila celo prekinjena s širšim pasom grušča. Navkljub vsemu se je dalo navzdol brez snemanja smuči začuda prismučati prav do gozda.

Na Razor sva z Mlinarice nameravala že dvakrat, a so naju obakrat ustavile slabe razmere, tokrat sva bila bolj odločna, čeprav ni veliko manjkalo, da bi naju prezgodnja pomlad v Mlinarici odvrnila. Na višini 2200- m (nekje 100m nad markirano potjo) sva glede na majhno količino snega odložila smuči in na vrh Razorja zastavila po smučarski smeri Žabji krak (z vrha v Mlinarico, V, 40-45°, prehodi 50°, izpostavljeno)(opis nama je lani poslal Borut). Smer je res neverjetno luštna in zanimiva, tako za smuči kot peš (spodnji del težji od zgornjega, a lažji od pričakovanj). Na koncu nama je bilo celo malček žal, da sva smuči pustila spodaj, saj bi se dalo večino presmučati, snega je manjkalo 'le na nekaj' mestih.

Iz žlebu pod Turnom po najbolj očitnem prehodu (plitek žleb) navzgor. Svet (sistem plitvih žlebičev) nezgrešljivo vodi malce v desno na streho Razorja (vmes dve izpostavljeni prečki; ključno mesto je ozek kamin/žleb, 1m širok in do 10m visok), kjer priključi markirani poti. Po njej za nekaj časa v desno (dolga prečka vodi proti Sedlu Planja), dokler se v levo ne odpre široka gredina (pravzaprav s strehe vodita dve rampi: prva, kjer sva se zapletla, ni prava - prečimo toliko časa, dokler 'povsem' ne ugledamo Utrujenega stolpa) in po njej levo do konca, kjer se šele za robom odpre žleb, ki v desno pripelje tik pod vrh Razorja (20m). Smučarska varianta tu preči desno čez manjši rob do vpadnice, midva sva direktno navzgor dosegla greben in po njem prečila do najvišje točke.

Pri vzponu je bil sneg še 'razmeroma normalen' (zahodno pobočje), navzdol so naju žal že morile cokle, v žlebu pod Turnom naju je pa pričakal dokončno namočen 'gnoj', tako da smučarija ni bila kaj prida, peljala sva se pa le ;)

27.3.2005: Kumlehova glava

Popoldne je navkljub vremenarjem in 'celodnevnim deževjem' še vedno sijalo sonce in sva šla reševat, kar je od dneva še ostalo. Z vršiške ceste, 1200m, po PP na Visokega Mavrinca, 1564m, in naprej po slemenu/grebenu (večinoma skozi rušje 'izžagana', nezahtevna pot) na Kumlehovo glavo, 1785m. Razgledi z glavnega grebena so za 'polovico neba' (veriga Rateških Ponc z Mangartom in Jalovcem) bogatejši od 's klopco opremljenega' in glede na vpisni knjigi bistveno bolj obleganega razgledišča z Visokega Mavrinca.

26.3.2005: Pomladni Storžič

Z juga (Povlje) po 'hosti in poti' direktno na JZ greben in po njem na vrh.

20.3.2005: Pomladna Begunšca

Na prvi pomladni dan sva z Ljubelja skočila na Begunščico. Na vrhu sva tako tacala po travi, pod Osrednjo grapo pa po vodi.

19.3.2005: Vodnata Belska Kočna

Z izhodišča sva opazovala večji plaz gnilca, ki je pot sekal ravno pri vstopu z grušča na gredino, do kamor sva se povzpela v dobre pol ure. Ob natikanju čelad in razmišljanju o smiselnosti nadaljevanja proti gredini (v mislih sva imela Krničko goro, sneg je bil skoraj v vodenem stanju), se je čez steno visoko nad nama v ogromnem trušču razlil še bistveno večji plaz. Curek je deloval zelo impresivno in se je v zraku razširil v slikovito cesto. Ob neprikritem 'občudovanju' sva se na hitro pobrala daleč na varno, odlepila pse in po 'vodi' odsmučala dolini naproti.

15.3.2005: Jalovec

'Nedeljci' so na spletu pod Jalovcem oglaševali tak pršič, da sva v torek popoldne neobhodno skočila pogledat, če ga je še kaj ostalo tudi za naju.

Žal prav nič, je veter ustvaril njemu tako ljubo kložo. Dobro, da sva navzgor zastavila v skrajni brzini in tako nad ozebnikom pridobila dodaten čas za vzpon na vrh Jalovca, kjer je bilo nad meglenim morjem nezemsko lepo.

13.3.2005: Briceljk (na sončni strani Loške stene)

Na Briceljk in z njega sva v mislih zastavila v okviru (ne)markirane poti, a naju je 'šokiralo', kako malo snega je v Bavšici, tudi nad lovsko kočo ga ni bilo kaj prida (vse brez podlage), tako da sva smer pristopa počasi le prečrtala s sestopnega (= smučarskega) sporeda. Nad kočo sva se malček še lovila v dolgi levi prečnici, kjer sva pot le slutila, a začuda ob dih jemajočih razgledih le enkrat za kratko izgubila.

Mimo Stadorja je bilo nadaljevanje v izjemnem okolju prav lahkotno (snega veliko, strmina ravno pravšnja za turno napredovanje), v zatrepu krnice Predelna (nekje 2100+ m) je bilo pa heca konec. Do začetka gredine in mestoma po njej sva gazila tudi do riti (nekje 45°), a še ni bila povsem zalita. Dolgo nadaljevanje v levo in žleb, ki naju je pripeljal na vršno streho, sta postregla s trdo/ledeno podlago pod (napihanim) pršičem, za konec naju je presenetil še grebenček tik pod vrhom, kjer je bil sneg prav neprijetno namočen in naluknjan. Na vrhu sva imela ob intenzivnih občutkih 'ohinsploh'...

Vršni 'robček' sva presmučala s polno koncentracijo, po strehi sva neuspešno lovila slalom med skalami, v žlebu naju je zoprno spodnašal led in na široki vesini pod njim sva po pršiču le ujela luštne zavoje, ki so naju pripeljali nad gredino, ki vodi v Predelno. Stvar deluje kar izpostavljeno, za nameček je bila podlaga 'izbočenovbočena', večinoma trda in sva rampo počasi oddrsala, prek nekaj skal pa tudi 'poštamfala'.

Smuka naprej je bila povsem (in še preveč) v turnosmučarskem duhu, nadaljevala sva do sedla pred Stadorjem, pod Morežem prečila v Lepoč, kjer se je potrebno najprej malce dvigniti, potem pa poriniti do Lanževice, pa spet poriniti čez Prevalo in še enkrat čez Jezerca, vmes sva ulovila nekaj dobrih in nekaj odsekanih zavojev, dokler nisva pod lovsko kočo nasedla pod premehko in pretanko snežno podlago.

12.3.2005: Ovčji vrh

Pravzaprav smo iz Medvedjega dola nameravali na Vajnež, a se je Pikici v spodnjem delu Dolge riže tako pogrezalo v snegu, da sva se zbala, da jo še izgubiva, ko bi postala le mala črna pikica med vsemi belimi...

Tako smo odvili na precej 'turistični' Ovčji vrh (2016m), kjer sem se slabih 200m pod vrhom Pikice le usmilil in ji dokazal, da je pešec, če je le dovolj strmo in se ne udira do riti, z malce truda lahko (bistveno) hitrejši od smučarja.

10.3.2005: Bašeljski vrh

Skočila sva posmučat še zadnjega vzhodnega podanika Storžiča, preden odjuga odnese sneg iz dolin. In res sva ujela zadnji vlak, saj so bila pobočja v Podstoržiču in nad njim ravno še za silo zasnežena, prav tako naju je v gozdu čakal (resda malce težji) pršič in na vrhu naju je pozdravilo še 'predvečerno' sonce.

Z Bašeljskega vrha, 1744m, po širokem slemenu na Bašeljsko sedlo, v okviru markirane poti na sever v Podstoržič, 1000m, in po cesti do zapornice, 765m. Nad in pod sedlom najbrž vedno moti kloža, v dovolj redkem gozdu je smučarija luštna in tekoča. Tudi po cesti gre hitro.

6.3.2005: Kredarica

Na Kredarici nisva bila že celo 'večnost' in tokrat je bila ravno pravšnja (= začuda redko obiskana) za popoldanski obisk. Pod pastirskim stanom naju je sicer obšel daljši (polurni) trenutek slabosti, ravno toliko da sva kot nebogljena cucka ob cincanju 'bialinebi' zmrznila (za pse preveč naluknjana špura in posledično za samo majico nekaj neprijetnih/mokrih padcev v sneg - za nameček sva bila le z enim nahrbtnikom in lastnik ni hotel tovoriti vseh smuči). Naprej naju je zvlekla trma in mraz, nadaljevanje do Kredarice potem ni bilo več vprašljivo, smuka pa, z izjemo predela pod Kalvarijo do pastirskega stanu, naravnost odlična. Po tako mehkem 'prašiču' (od Malega polja) v Krmo še nisva prismučala...

5.3.2005: Na raazpoooteeeegnjeni Komni

Nad Savico sva si med vzpenjanjem po dolgočasnih serpentinah krajšala čas s štetjem (do Pekla jih je točno 49), pri Domu na Komni sva bila tako začuda en-dva-tri, razvlečeno nadaljevanje (prvič sva zbrala dovolj volje za tako imenovani 'turnosmučarski paradiž') naju je pa navkljub pričakovanim dimenzijam Komne skrajno dotolko.

Nad planino Na kraju sva z veseljem sledila špuri v 'Lepo' Komno, ki je bila z vsakim novim dolcem bolj duhamorna. Namenjena sva bila na Kal, ki je, vsaj kar se naju tiče, 'najtežje' dostopen slovenski dvatisočak. Tudi tokrat naju je odbil, saj sva brez volje le sledila špuri, ki je v 'nekem' dolcu očitno odvila v smeri Lanževice. Namesto na Vrhu nad Gracijo sva najine 'izgubljene dobrotnike' ujela na (nikoli, ampak res nikoli povsem ne zaupaj smučini) Srednjem vrhu! Midva sva za obračanje seveda pretišasta in sva za razliko nadaljevala s spustom v sedlo pod Vrhom nad Gracijo in v zdolgočasenem koraku gor-dol dosegla vrh Lanževice.

Do sedla pod Srednjim vrhom sva smučala po smeri pristopa in z njega v desno dosegla Gracijo, kjer se je najina kalvarija šele resno pričela. Gori in doli, ter predvsem naokoli po Graciji sva se prebijala po snegu, ki se je lepil na pse, med pse in smuči in predvsem zajedal v najina vse bolj brezvoljna duha. Težkih cokel sva imela poln kufer, odlimanih psov enako, a tu se ni dalo več obračati, razen za večno zaspati. Kakorkoli, po krepkih dveh urah sva se z Lanževice le pritolkla do Doma na Komni.

Čudovit večerni ambient naju je povsem prenovil in smuka v Savico je daleč presegla najina pričakovanja. Do Pekla sva odvihrala po/ob špuri, potem pa kar naprej navzdol, čez škarpe, mimo dreves in čez številne hlode (nekajkrat resda tudi z glavo v sneg kot posledica zapete smuči ob predrzni vožnji skozi vejevje - čelada je pri takem rodeu za naju nepogrešljiva), dokler pri Savici dokončno ni zmanjkalo strmine. Začuda nisva presmučala niti ene samcate serpentine in po mulatjeri le tu in tam kak meter, res pa so nama pri navigaciji močno pomagale redke sledi predhodnikov.

3.3.2005: Mali Grintovec

Južna pobočja Storžiča so se nama v torkovem pršiču tako močno dopadla, da sva sklenila pogledat, zakaj na zemljevidu modre črte ni vrisane tudi z Mačenskega sedla naravnost v dolino, kjer sva pozimi peš že večkrat kolovratila.

Vzpon sva si olajšala po špuri do Dolge njive, po njej na greben in levo na vrh Malega Grintovca, 1813m. Odsmučala sva na drugo stran, kjer naju je na vrhu morila skrajno smotana kloža, med drevesi le še zoprna kloža, šele v gozdu sva ujela nekaj mokrega pršiča, ki ga je večinoma že krasila rahla skorjica. Tudi teren je za razliko od Srednjega vrha tod manj smučarski (bolj ozko, vbočeno, gosto in kamnito). Marijana dodaja, da ni bilo tako švoh in da je k 'mojemu dreku' nemalo prispevala zlomljena palica...

1.3.2005: Srednji vrh (pod Storžičem)

Srednji vrh, 1853m, imava takorekoč pred hišo, tura je vrisana na zemljevidu, peš sva že šibala tam okoli, a sva še potrebovala zunanji impulz (razmere na Turni klub Gora), da sva se v torek popoldne končno tudi 'turno' zbudila. Zdaj brez sence dvoma veva, kam bova odrinila, ko pade prva velika pošiljka snega...

S parkirišča nad Mačami (nekje 575-600m) po cesti do spodnje postaje žičnice in po uhojeni sledi za markacijami na rob nad Kozjekom in naprej na Dolgo njivo. Vmes sva si dobro ogledala, kje se je potrebno ogniti odločno pregosti goščavi pod robom in še eni krajši tik pod Dolgo njivo, kjer vodijo markacije. Nad gozdom sva nadaljevala med redkimi smrekami in ruševjem naravnost navzgor na kopasti Srednji vrh.

V vršnem delu sva tako šibala, da sva 'kložico' skoraj spregledala, v gozdu je bil pa navkljub bolj večerni uri (in teden dni po sneženju) globok pršič še nedotaknjen in vse do ceste je sledil užitkarski slalom med drevesi, ki tekoče vožnje niso ovirali.

27.2.2005: Nad Lipanco

Na Brdih sva v tej zimi že bila, tokrat sva ga z Lipance še enkrat ponovila, saj je bil, v nasprotju s pobočji na drugi strani planine, še deviški. Za razliko od vzhodnega vršnega grebena je boljša izbira z Lipanskih vrat.

Po spustu sva z Lipance sledila še špuri na Mrežce, ki je bistveno bolj smučljiva tura in 'povsem' varna pred plazovi. Navzdol grede sva se pod Lipanco v gozdu za zaključek prav začetniško izgubila nekje v smeri Medvedovca...

26.2.2005: Lepi vrh in Kolk

Sva morala le enkrat pogledat to turnosmučarsko čudo in sva izkoristila obilno sneženje. Žal se je prav temu koncu sneg tokrat nesramno izognil (do 20cm pršiča), gneča pa žal ne. Vseeno je bilo luštno.

Pobočja so ravno prav (ne)strma in odprta za brezskrbno smuko, s sedla je bolj smučarska izbira levi Monte Cocco (položno sleme proti Cima Belli je bilo več ali manj kložasto), spodaj za popestritev skrbijo lesene 'skakalnice', ki smo jih (skupaj s Pikico) lovili na desni strani, kjer smo se vseskozi držali še nezvoženih predelov.

22.2.2005: Puhec Viševnika

Nad obleganim vojaškim smučiščem sva z neprekritim začudenjem in toliko večjim veseljem rila v povsem nedotaknjenem puhcu ter z nepričakovano razjasnitvijo dosegla vrh v vse bolj čarobni, večerni modrini neba...Pod drevesno mejo sva v neprekosljivi mehkobi globokega puhca brezskrbno plavala proti dolini, dokler naju ni iz globokega opoja nasilno predramilo steptano smučišče, ki sva se mu poskušala izogibati po ozkem in nesteptanem robu. Pri enem od takšnih izletov sem se z vso hitrostjo zaprašil v pršič in po zavoju, dveh mi je smuči sunkovito zgrabila trda podlaga, da sem z veličastnim lokom poletel v slogu skakalnih orlov. Pristanek v ribo je bil začuda prijetno mehak, smuči sva pa v mraku iskala še dobre pol ure...

20.2.2005: Germlajt iz Mlinarice

Po lovski poti v Mlinarico in za sledmi v Kozji žleb. Na prvem razcepu desno v globoko zasekano, prečno grapo in do luštnega slapu (sledi so vodile kar naprej čez rob, bogvekam), kjer se v levo, naravnost navzgor odpre ožja grapa, ki vodi na škrbino med Germlajtom in Goličico.

V grapi sva kmalu trčila ob skok, ki od daleč ni strašil, a naju vseeno ni spustil čez (v kopnem nekje 10m visoka, povsem gladka in previsna zapora). Spodnji del skoka je bil zasnežen (no, mehki rob napihanega snega je bil podoben spodsekani opasti in padec v luknjo bi bil globok) in do vrha sta manjkala le 'ušiva' 2m. Ko se navkljub dobrim idejam nisva dvignila niti za palec, sva šla potipat obvoz, ki sva ga ugledala 10m nižje, a se je po zapravljeni dobri uri izkazal za premalo zalitega in odločno preveč podrtega/izpostavljenega.

Poklapano sva se vračala, ko sva za nekim ovinkom nepričakovano ugledala čisto lahak prehod do rušnatega robu med 'najino' grapo in Kozjim žlebom. Takoj sva bila spet 'v igri' in po rušju odgarala mimo skoka ter, ker je rušje sila simpatično, še malce višje, dokler nisva imela gaženja le preveč in sva sestopila v grapo, kjer so bile snežne razmere vseskozi odlične.

Vse do vznožja stene pod škrbino je bila grapa povsem zalita, nadaljevanje v levo pa zakrito in malo verjetno, a glede na to, da je Marko Čar prav tu smučal z vrha Germlajta, sva le upala na dovolj zalite nasmeške. Strmina se je postavljala pokonci, stene so prišle z nama v stik, žleb je zavijugal, a le tu in tam sva plezala čez nizke stopnice, dokler nisva trčila ob pregladek skok malo pod škrbino. Na desni strani sva po zasilo zasneženi in skoraj navpični laštici izplezala do pripravnega spodmola, kjer se je dalo urediti slabo varovanje. Na isti višini (10m pod škrbino) sva prečila žleb in po izpostavljeni, a lepo zaliti polici izplezala levo na obsežno gredino severno pod vrhom Germlajta, kjer posebnih težav do 'vrhunca' ni bilo več.

Sestop v grapo sva zastavila v okviru letne smeri, saj se da na rušnatem robu lepo urediti varovanje (zoprn del pod škrbino sva že ob vzponu odločno prečrtala iz sestopnega programa). Po grapi je šlo potem prav imenitno, tudi čez skok v spodnjem delu, ki sva ga enostavno preskočila.

Lepa in zanimiva grapa, dobre razmere, 'skrivnostno' okolje in samoten vrh, kjer nama je v veselje tudi sonce pomežiknilo.

19.2.2005: Veliki Nabojs

V Zajzerah sva previdno upoštevala smerne table (Pellarini), sledila dobri smučini in počasi nezmotljivo zgrešila rdečo nit! Po vizualnem občutku (gozdna silhueta Nabojsa) sva se spustila po prvem kolovozu, malce kolovratila po šavju in 'že' sva stopila na utrjeno cesto, ki naju je vodila do spodnje postaje tovorne žičnice. Gozdno strmino (150m) je v okviru markacij edino smiselno premagati peš (preluknjano od pešcev, mestoma prestrmo). Nad strmino (gozdna meja) se odpre 'strahovit' pogled na divje ostenje nad Žabniško krnico.

V krnici sva nadaljevala proti Nabojsevi škrbini, 1970m, in se nekaj deset metrov pod njo usmerila desno na izrazito gredino, kjer vodi pristop na Veliki Nabojs, 2313m (vse polno smučin pod škrbino, a nobene sledi proti Nabojcu). Brez smuči sva nadaljevala po vse bolj strmi gredini/žlebu (do 45°, zgoraj mestoma lahko tudi več), ki ji je proti vrhu tu in tam nekoliko zmanjkalo snega (ledna stopnica, praskanje po skalah). Pod pečinami sva nadaljevala za nosom in snegom (vseskozi v levo navzgor) ter mimo 'skakalnice' in tropa gamsov dosegla greben pri jeklenicah, ob katerih sva spraskala še zadnjih 10m. V primeru boljše zasneženosti bi bil mogoč smuk tik izpod vrha Nabojsa, glavne težave so na vršnem delu gredine/žlebu (strmo, izpostavljeno - ocena bo nekje za IV).

Turni smuk z Nabojseve škrbine je lahak, v krnici in do gozdne meje so tereni prostrani, do spodnje postaje žičnice sva nato za razliko od vzpona sledila 'poznavalskim' špuram v desno, po cesti se zatem najprej malce porine, nižje gre (pre)hitro. Luštna tura s slikovitim ambientom.

13.2.2005: Rateške Ponce, drugič

Ponovila sva vajo do robu, ki nama je grenil kulturni praznik, in na drugi strani sestopila v JZ grapo Visoke Ponce. Po zavitem spodnjem delu se je grapa nekje na 1700-1800m povsem zožila in po treh zaporednih, malček sitnih lednih stopnicah sva trčila ob za naju nepreplezljiv skok (5-10m). Obvoz sva našla nekoliko nižje na levi strani; spodaj čez neprijetno strmo in le poprhano skrotje ter višje po podobno strmem, a globoko zasneženem prehodu do odrešilnega ruševja, od koder sva prečila nazaj v grapo. Manever nama je ukradel celo uro, fotke (kot vedno) spet ne premoreva nobene. Ko gre 'zares zares', fotoaparat po pravilu 'odpove'. Zadnji čas, da ga zamenjava - hmmm, morda je potrebno menjati le fotografa...

Grapa se je višje odprla v široko snežišče pod Visoko in Srednjo Ponco. Nadaljevala sva levo navzgor v grapo, ki vodi ob steni Visoke Ponce proti škrbini (edino zasneženo nadaljevanje)(med Visoko in Srednjo Ponco sta dve markantni škrbini, severna je višja in leži neposredno pod vrhom Visoke Ponce: Forcella Ponza, 2168m). Glavno nadaljevanje grape je imelo pod škrbino skok, zato sva zavila povsem levo, tik ob steno, kjer naju je vse do grebena vodil vse bolj strm, a zasnežen prehod (nekakšna gredina/vesina). Ob res imenitnem razgledu sva greben Rateških Ponc dosegla nekje na 2190-2200m, kjer se le ta požene naravnost navzgor na vrh Visoke Ponce.

Ura nama je dopuščala ravno še dovolj časa za 'nekaj' vršnih metrov, a se je poskus nadaljevanja na drugi strani grebena končal že po uvodnih metrih, ko sva do pasu (in čez) nemočno potonila na pričetku daljše prečnice na severni strani. Tolikšna količina napihanega snega na tako izpostavljenem mestu nama je v hipu odpihnila vsakršno željo po vrhu.

O samem smučanju z dvema besedama: škoda besed ;). Vršni, strm del previdno (da se na kakšni plošči ekspresno ne odpelješ), po širokem snežišču solidno (mehka skorja), v grapi mučenje. Po ozkih grapah in žlebovih je smučanje užitek res le ob primerni podlagi, ki je sredi zime bolj redke sorte. Skok sva obvozila nekoliko drugače, saj sva se v grapo vrnila šele pod lednimi stopničkami (z malce strmega praskanja nama je spet vzel celo uro, ob boljši zasneženosti bi šlo tudi s smučmi), pod njim spet s smučmi po grapi in to za razliko od vzpona vse do izteka, pod njim sva ujela še nekaj dobrih zavojev in skozi redek gozd dosegla cesto, ki 'veleslalomsko' vodi v dolino.

Prav luštno je v tem koncu!

12.2.2005: Trije skrajno izgubljeni lenuhi na Begunjski Vrtači

V soboto je bila v zraku taka gromozanska lenoba, da se nama ni nikamor ljubilo. Občutju primerno sva popoldan skočila na kratek obisk k Lenuhu Begunjščice (Begunjska Vrtača, Lenuhova smer, smučarska ocena IV+, S5-S6, 300m). Za spust sva imela v mislih SV plaz Begunjske Vrtače, saj v Lenuhu ni bilo pričakovati zalitih prehodov.

Vstopila sva po direktni varianti (točnih podatkov o smeri nimava, vse je najina interpretacija), kjer naju je pršič v pozdrav temeljito stuširal. Višje je ozek žleb pripeljal na večje snežišče (nad stikom s smučarskim vstopom), kjer sva čez rob začela s prečenjem v levo in iskanjem primernega prehoda navzgor, ki ga ni in ni hotelo biti. Ko se je snežišče zaključilo, sva v desno navzgor po za silo zaliti ter vse bolj izpostavljeni in strmi gredi izplezala v še bolj strm svet (v tako strmem, zasneženem pobočju še nisva bila, krepko čez 60°), ki je bil za povrh premalo zalit (trave, skale). Varovanje nama je pobralo preveč časa (v takem terenu je 'igranje' z nahrbtnikom in njegovo vsebino skrajno neprijetno), tako da sva šele nad težavami zaznala, da naju je zalivala vse bolj gosta megla, tudi noč je bila vse bližje.

V desno sva dosegla ozek žleb, kjer sva našla zapihane stopinje (najbrž sva taiste opazovala že v vstopnem žlebu) in ugibala, da sva morala Lenuha zgrešiti na daleč po levi strani. Teren se je kmalu položil, odprl in naju nekje ob pol šestih pripeljal na greben. Zaradi megle in vse slabše svetlobe se je videlo le pred nosom, a to naju ni več skrbelo, bila sva zunaj težav, po grebenu se ne da zgrešiti, za povrh pa greben Begunjščice dodobra poznava in na Šentancu sva takorekoč že spodaj...

Čez dobre pol ure sva si lahko le nemočno priznala, da sva popolnoma izgubljena. Greben je bil ves napačen, vse je bilo zmedeno, na nobeno stvar se nisva mogla opreti, saj je od orientacije ostal votel nič. Bila sva tako šokirana, da nisva vedela, ali sva še od tega sveta ('Wir wussten nich, sind wir noch dieser Welt.', Kugy). Na grebenu nisva več ločila levo od desnega, gor ali dol, vse je bilo enako in vse manj se je videlo. Še zadnji, majavi oprimki v poznavanja grebena so dokončno izpuhteli, ko se je le ta začel sumljivo in skokoma spuščati navzdol. Vračala sva se nazaj, dokler na drugi strani le nisva zaslutila lažjega sveta.

Navzdol po skrotju ('En, dva, tri bova pri žičnici!') do snega ('Tole bo Šentanc!') in naravnost dol po zmerno strmi grapi ('Tukaj so sledi!') v vse bolj tuj svet ('Kam greva?'). Počasi sva dojela, da začuda nisva na severni strani, pač pa glede na ruševje na južni. Plitva grapa naju je brez težav varno vodila kar naprej navzdol, dokler nisva stopila na zasneženo cesto. Ugibala sva na izvir Rože, zavila levo in prispela do koče, ki sva jo prvič videla, pa svet nad Drago dobro poznava. V drugi smeri sva končno le prišla v sfero poznanega, Preval. Civilizacijo sva dosegla na ljubeljski cesti ob osmih zvečer.

Glede na razmislek in sliko sledi naslednja interpretacija. Lenuhova smer preči še bolj levo od najine smeri (pogledati bi morala še čez en rob), in ko sva dosegla greben (misleč, da je glavni), sva bila dejansko na stranskem robu med Lenuhovo smerjo in Zahodno grapo. Stik z glavnim grebenom sva v nočni megli zato povsem spregledala (tako vizualno kot razumsko) in sva zavila po glavnem grebenu proti vzhodu (tu se nama je podrla vsa orientacija, saj sva mislila, da greva vseskozi po glavnem grebenu v smeri zahoda). Ko sva se vračala nazaj in sestopala na drugo stran, sva tako zmotno pričakovala, da greva proti severu...

10.2.2005: Vrtača iz Podna

Pikico sva odvrgla na Ljubelju (za pešca je Suho ruševje primernejše) in odpeljala v Poden, na škrbino Žrelo smo pa ravno vkup prisopihali in nadaljevali po Osrednji grapi na Vrtačo.

Bordarček pri spustu v grapi ni bil suveren kot v Begunjščici. Pozna se, da je vrtačin žleb bolj strm/ožji in je zgornji del previdno oddrsala (sva ji dala cepin, čelado in zabičala, da ne sme zdrsniti ;). Nad Podnom smo za posladek ujeli še pršič in točno vdeli najbolj elegantno varianto skozi redek gozd proti Mlaki. Na tekaški progi nama je nebogljenček na bordu začuda diktiral tempo in kot prvi pripeljal v 'cilj'.

8.2.2005: Fiasko pod Rateškimi Poncami

Od Zgornjega Mangartskega jezera po gazi do Zacchija in višje v okviru globoko zasneženih markacij do rušnatega robu ob grapi, ki prereže celotno JZ pobočje Visoke Ponce. Na robu (1600m, začetek varoval) se nisva spustila v grapo (doma sva si zamislila vzpon po njej), ampak sva nadaljevala v okviru markacij po robu navzgor ter pričakovala lahko vzpenjanje in dober pregled nad morebitnimi skoki v grapi...

Slabe 4ure kasneje in borih 300m višje sva se izmozgana od silovitega gaženja (globok sneg z ruševjem) posula s pepelom (= pršičem za vrat) in vrgla puško v koruzo (= smuči v ruševje). Pregleda z robu v grapo ni bilo skoraj nikakršnega (videl se je sicer razcep grape in slutili manjši skokci, nad grapo na njeni celotni desni strani pa obetaven sistem gredin), prav tako se v grapo ni dalo nikjer sestopiti in bi glede na tempo rabila še nadaljnjo uro do mesta, kjer pot z robu zavije desno v grapo. Ampak noč ima tudi svojo moč...

V pičle pol ure sva bila pod robom in za hec sestopila v grapo potipati snežne razmere. Aaaarrrrrghhhhhh!! No, smuči so imele lep izlet in midva trening iz trme. Nižje je šlo po pršiču potem prav luštno, po cesti do izhodišča še bolj.

6.2.2005: Špik

Sva mislila eno krajšo, a se je po navadi obrnilo na daljšo. Udobna gaz naju je sicer spremljala, a le dokler se svet nad Kačjim grabnom ne odpre. Nekaj časa sva še sledila zamedeni in osamljeni sledi, a je na drevesni meji (začetek melišča) tudi ta obupala. Nadaljevala sva na smučeh in v prijetnem vzponu občudovala vseprevzemajoč in še nedotaknjen puhec na zagotovo enem najboljših smučarskih terenov v naših gorah. Pod Lipnico sva morala nadaljevati peš in res smotana skorja nama je pila energijo, izpil jo je pa vršni 'žlebiček', ki je bil navkljub izredno nizki temperaturi namočen in se je udiralo tudi do pasu.

Edina varna varianta spusta po vršni glavi je bila nežno bočno drsenje (zgoraj plast namočenega gnilca, pod njim kloža), pod Lipnico sva pa ujela poezijo, čeprav nama je sonce puhec hitro močilo. Nadaljevanje spusta po gozdu je bolj stvar iznajdljivosti in trme...

5.2.2005: Kanin s severa

Z Nevejskega prevala po smučišču do Gilbertija in po levi varianti na Sella Ursic, ki je klasični turni smuk. Pred sedlom se navzgor odpre ozek žleb, ki pada s Škrbine v Pečeh, 2416m, in omogoča verjetno najlažji prehod na 'glavni' kaninski greben. Midva sva se spustila 50m na drugo (Z) stran in prečila pod steno Srednjega Vršiča do Kaninskega ledu, kjer sva razočarano sprejela dejstvo, da sta oba žleba, ki vodita na greben, žal kopna (bolj nepristopen je tik desno od Srednjega Vršiča, ki greben doseže na koti 2482m; drugi je Findeneggov in pelje na Kaninsko škrbino, 2490m). Tako sva smuči pustila pod steno in se usmerila v ferrato Via Julia, ki vodi tik desno od Findenegga.

Najbolj priporočljivo zimsko/trenutno varianto sva 'odkrivala' spotoma in v celoti uporabila v sestopu; le srednji del ob varovalih ni bil zasnežen. Vzpon po spodnjem delu Findeneggovega žlebu do skalne zapore in prečka v desno na stranski rob, kjer poteka ferrata. Srednji del opravimo ob varovalih (skobe, jeklenice), dokler se na desni ne odpre manjši žleb, ki vodi na greben (sam izstop je strm). Nadaljevanje do najvišje točke Visokega Kanina je povsem lahko.

Na smučeh sva se spuščala v desno pod Sella Ursic in poskušala vdeti Mišotovo (Jenčič, Turnosmučarski vodnik) varianto spusta do Neveje, ki je v vodniku pohvaljena, da poteka povsem v turnosmučarskem duhu (vseskozi zahodno od stranskega grebena, ki od Srednjega vršiča pada v dolino prek Bele peči). V zgornjem delu gre smer več ali manj naravnost navzdol po luštnih terenih ter skozi en/dva ožja žlebova do široke kotanje pod Sella Bila Pec. Užitek je takoj zagrenil 'povsem nepotreben' vzpon na manjše sedelce levo od Bele peči, potem se je pestra zabava šele pričela. Na sedlu so naju strašile grozljive škraplje, nižje sva trčila ob skok, ki prereže celotno pobočje, se vzpela nazaj in na sosednjem (levem) pobočju obvila pečine, ter se počasi začela izgubljati v vse bolj gostem šavju. Za dodatek so skrbela številna izredno strma mesta, ki sva jih 'zdrsnila po luftu', in vse slabša svetloba (tudi v teh krajih se ima navado zvečer stemniti ;). Ko sva imela vsega skupaj 'poln kufer', sva na silo prečila v desno in začuda brez večjih težav dosegla smučišče...

Zanimiva in pestra tura. Velikanom Julijskih Alp se v 'turistični' sezoni izogibava, pozimi je visoko zgoraj čisto druga, veliko bolj pristna pesem!

30.1.2005: Čez Špik nad Policami

Montaž - na novega leta dan sva ga smela s Škrbine Vrh Strmali le opazovati, tokrat naju je nezmotljivo poklical. Nekako se nama je svitalo, da bi utegnila imeti z lovljenjem smeri normalnega pristopa več težav kot s Findeneggom (kjer sva bila v kopnem že večkrat gosta), in sva zastavila gor po normalki ter upala na sestop po Findeneggu.

Z roba nad škrbino sva se usmerila v zasnežen žleb, ki pada s Škrbine nad Plazom (med Vrhom Brda in Špikom nad Plazom). Na terasi, kjer se žleb povsem odpre, sva dosegla stik z markacijami in samotnimi zapihanimi stopinjami, ki pa so kmalu ušle po skrotju naravnost navzgor proti Pipanu. Midva sva sledila smeri žleba in tik preden se vklini v skale, sva v levo le ulovila zasnežen prehod na veliko snežišče. Naravnost proti grebenu z njega vodi 'nepreplezljiv' skok, tik na levi je Pipanova lestev, kamor nama pa ni niti malo dišalo. Takle monstrum ne spada v gore, v bistvu je nebodigatreba goljufivi tujek. Tako sva v desno lovila zasnežene prečke na pobočju Vrh Brda in v silovitem cik-caku (strmina in izpostavljenost sta zelo konkretni)(šlo bi tudi bolj naravnost, a se nekako nisva uspela odločiti, če je tudi Vrh Brda na najini poti ;) dosegla greben na Škrbini v Brdih, 2587m. Nekaj časa sva še resno telovadila po grebenu (čez škrbinski vršič), v nadaljevanju (razcep Pipana) se greben omili, a zato krepko razteeegne v dolžino.

Na vetrovnem temenu sva tiho odzvonila prošnjo in nadaljevala po grebenu na drugo stran gore pogledat, kako kaže s Findeneggom. Sam izstop je bil zaradi praskanja po skalah sicer siten, žleb se je pa izkazal z ravno pravšnjo zalitostjo. Naravnost navzdol (vmes en kratek cik-cak) sva se 'podričala' do Velike police in po njej visoko nad temno Clapadorio brez večjih težav dosegla vznožje izzivalnega 'Stolpa Strmali'. Na drugi strani je bilo težav konec in v vse bolj barvitih odtenkih svetlobe sva dosegla 'bazo'. Sledila je nepozabna smuka v čarobnih večernih barvah, vseskozi na meji med soncem in temo. Malo nad Pecolom se je sonce poslovilo in potopilo za obzorjem...

29.1.2005: Podolgem in počez po pršiču v Krnici

Iz Krnice sva odvila v strugo Gruntovnice, se čudila višini novozapadlega snega in se zamudno prebijala čez številne nametane balvane. Višje je bilo pršiča vse več, pod steno Gamsove špice, nekje na 1500m, sva ga ocenila na 40cm (kdaj hudiča je zapadel?), povrhu je od jutra kar naprej po malem snežilo. Ustavila sva konje, se odpovedala visokim in strmim ciljem ter odvila nazaj. Smuka med/po/čez balvane v strugi je začuda potekala precej imenitno in poskočno. V pravilnost obrata naju je dokončno prepričalo nekaj plazičev, ki sva jih sprožila na strmih mestih.

Ko sva prismučala v Krnico, sva se usmerila proti Kriški steni in vzpela do zatrepa (nekje 20cm pršiča), ki sva ga tako z izhodišča dosegla v 'rekordnih' šestih urah. Nagrada ni mogla izostati.

23.1.2005: Veliki vrh Košute s Hajnževega sedla

Turni smuk s Hajnževega sedla do Ljubeljske ceste je kar obiskana tura, s sedla proti Velikem vrhu poteka več težkih smučarskih smeri in sva šla malo pogledat. Na sedlu je stena žal izgledala precej kopna, tako sva se odločila za pristop na vrh po zavarovani poti (smučarska smer z oceno V+), kamor je vodila osamljena sled.

V spodnjem delu je zadeva zelo izpostavljena, posebno ozka laštica (10m) raztežaj nad sedlom, kjer 'ni variante', da bi se lahko smučalo (morda gre smer v spodnjem delu kje drugje, morda je vključen peš sestop, morda se pa držiš za jeklenico in...). Takoj nad laštico so čakali v danih razmerah še edini res sitni metri (30m), saj so skale le poprhane, varoval nobenih, izpostavljenost pa temu nič kaj primerna. Višje je bilo snega vse več, tako da je bilo nadaljevanje do vrha vse lepše.

Navzdol sva sestopala po grapi desno od varoval, se vmes na robu dotaknila markacij in spet odvila po grapi v desno. Preden se stena prelomi navzdol, sva po premisleku zabremzala (nisva imela moči, da bi se v primeru slepega izteka vračala), prečila levo do varoval in se čez omenjenih 30m poprhanca pač varovala z vrvjo.

Turni smuk s sedla ni 'bogvekaj', saj gre spodnji (večinski) del po cesti, kjer je bilo le za silo snega. Midva sva nad leso sicer sledila špuri na melišče/ruševje, a je bila to varianta nepoznavalca, saj sva se kmalu začela divje prerekati z goščavo...

22.1.2005: Nad Kriško steno

Na parkirišču v Vratih sem osupel nad dejstvom, da derez ni, s spremembo cilja sem se pa sprijaznil šele pri bivaku, ki sva ga dosegla direktno navzgor po nepretežkem svetu, vseskozi tik levo Dolkovega grebena (kratkemu skoku nekje v sredi sva se umaknila po prehodu na levi strani). V isti smeri sva nadaljevala do Vrtače in v zatrepu izbrala edino zalito smer v bližini, ki je vodila na greben med Gubnim in Dovškim Gamsovcem.

Na rob Kriške stene sva stopila v okviru škrbine med vrhovoma (2350+ m), kjer se na drugo stran odpre izjemen prizor. Z grebena sva odsmučala po smeri pristopa, in to prav do izhodišča, čeprav gor grede na to ne bi stavila (do Vrtače je težavnost spusta za 'zelo slabo' III)(pod bivakom bolj zahteven turni smuk - zanimiva varianta običajnemu spustu).

No, začuda se je najtežji del ture pričel šele na izhodišču, do kamor so naju pripeljale verige. Na parkirišču v Vratih je bilo kar nekaj snega, utrjene so bile pa le kolesnice, in ko sva avto zjutraj pred zapornico zapeljala z njih, nama je le nemočno obtičal. Dobro uro po polnoči, po dolgih OSMIH urah neprestanega garanja, sva avto z zadnjimi močmi le uspela spraviti na drugi konec parkirišča (edina učinkovita metoda z neštetimi ponovitvami je bila uporaba dvigalke in 'hlodi' pod prednja kolesa)...

20.1.2005: Begunjščica (izdaja v Osrednji grapi)

Po Osrednji grapi z bordarčkom gor in dol. Pikica je izredno presenetila, saj ji ni ušlo v hlače. Še več, grapo je navkljub trdi snežni podlagi suvereno odbordala.

Prvi ozek prehod (dobra 2m širine) v grapi mi je ob nizanju zavojev zagrabil smuči, sledil je padec in takoj nato še eden. Zatem je smučka 'negibno obležala' s čudno premaknjenim okovjem. Po daljšem neuspelem prepričevanju, naj se le vrne v prvotni položaj, smo (kaj bi drugega) zmrznili.

Peš sestop po grapi, ritanje do Zelenice, po eni smučki do Ljubelja, z avtom na servis, kjer je mojster pograbil petni del okovja, ga pritisnil z vso močjo navzdol in klik...

16.1.2005: Viš

Po cesti na Viško planino, navzgor proti Škrbini Prednje špranje (ki je priljubljen turnosmučarki cilj) in nekje na 1850m v desno na široko in udobno polico, ki pod ostenjem Koštrunovih špic vodi proti koči Corsi. Polica se proti koncu dvakrat močno zoži, a varno pripelje na veliko uravnavo pod velikani Viša. Na Višu še nisva bila, imela sva opis normalnega pristopa (Mihelič) in načrt, da bova na smučeh nadaljevala, dokler bodo pobočja zalita.

Usmerila sva se daleč v desno in po prehodih v levo dosegla razsežno gredino pod ostenjem Viša, kjer sva se lovila z iskanjem opisanega 'ustja lijakastega žleba' med Višem in skupino Gamsove matere. Po gredini sva se vzpela levo na njeno najvišjo točko, kjer je bil skalnat skok najnižji (stik z markacijami). Smuči sva pustila na gredini, preplezala lahko pečevje in se po delno zasneženem pobočju vzpela v iztek omenjenega žlebu. Snežni jezik je bil vse bolj strm in vse bolj špičast, dokler se klin ni zaključil, markacije pa nobene. Splezala sva na skale in v zraku z veseljem ugledala jeklenico, ki je priletela od zadaj za desnim robom (opis je pomankljiv, saj markacije žleb naskočijo po večjem podstavku na desni). Čez kratek skok sva splezala (nekje II-III) do varoval in pred nama se je odprla Galerija, ki spominja na prekrito polico pod Jezersko Kočno, le da gre za pravi preduh.

Nad njo sva stopila na obsežno vršno vesino (400 višinskih metrov), kjer je bil sneg čudovito predelan. Na konicah derez sva odpikala po kar strmem pobočju navzgor (spodnja polovica 45°, zgornja manj), se vmes nagledala kolosalnih gamsov in koz (vrhovi v skupinici Gamsove matere se odpirajo eden za drugim) in povsem nepričakovano z vesine stopila na sam vrh Viša.

Po temačnem vzdušju na Prisanku sva tokrat izbirala nekaj svetlega in lahkoživega, a prav tako samotnega. Sekira, popravljam, cepin nama je padel v sneg - pravo čudo je, da sva bila letos verjetno prva obiskovalca Viša. Pa tako luštno je tam gori!

15.1.2005: Po zimski Hanzovi na Prisank

V pozno pomladanskih razmerah sva na Hanzovi že bila, tokrat sva obisk zastavila, ko je vsa pot 'globoko' pod snegom. Največje težave sva pričakovala pri vstopnem slapu, dočakala pa na vršnem pečevju, a lepo po vrsti:

Pod steno je bil sneg nepredelan, tako da sva se že do vstopa krepko nagazila. Tudi prečenje slapu nama je ob varovanju pobralo veliko časa (hudo izpostavljena laštica pred in za slapom; ledu v slapu je bilo pa le za vzorec, saj je prav tam prelomljen), tako da sta bili pri oznaki 1400m slabi dve uri že naokoli. Poličke so se polagoma umirile, več težav nama je povzročal mestoma krepko strm in globok sneg. Pri Hanzovi steni sva začudeno ugotovila, da sploh ni tako navpična kot v spominu in ko bo padlo še nekaj metrov snega, utegne biti skoraj vsa zalita! S pomočjo varoval, ki sva jih večinoma izkopala iz snega, sva bila kmalu nad stopnjo, sledila je še valovita polička mimo 'Marije' in že sva bila na od lednih plezalcev obljudenem trikotnem snežišču pod Hudičevim žlebom (številna množica je plezališča zamenjala za ledišča in prek omenjenega snežišča sestopa nazaj pod steno).

Dvoje(?) sledi sta vodili v temačen Hudičev žleb, in ker naju je že dolgo mikal, sva jim sledila. Za ovinkom sva uzrla neprepričljivo zalit vstopni skok, ki mu predhodne sledi niso stopile na vrh. Vseeno sva poskusila, čez ledeno stopničko do klina, nad njim pa je bilo umetnosti žal hitro konec, saj je bil v povsem navpičnem skoku pršič le poprhan čez gladke skale. Za dodatek se mi je od zgoraj sneg vseskozi sipal za ovratnik, tako da sem po prejemu daljšega tuširanja odnehal s praskanjem (morda so višje še hujši skoki?).

Na snežišču pod žlebom sva sledila udobni gazi 'lednih svečarjev', ki je na bližnjem razpotju žal nadaljevala v smeri Kopiščarjeve, za Hanzovo pa kot da ni bilo 'junaka', ki bi nama olajšal delo (saj se ne pritožujeva, tako je neprimerno lepše - gneče niti malo ne marava). Kot nalašč so se snežne razmere višje popravile, tako da sva bila relativno hitro mimo Turna in po dolgi rampi na škrbini pri Hudičevem stebru. Na vrhu zavarovanega navpičnega raza se začne dolgo, izpostavljeno prečenje v desno (polica se vije čez celo steno, Hanzova na 'srečo' uporablja le polovico - pa vseeno preči čez tri oddaljene robove). V solidnih razmerah sva bila brez velikih problemov na vznožju pečin, kjer sva naivno pričakovala konec težav in se nemarno uštela (čeznje je v kopnem plezanje le 'ušive' I. stopnje).

Vršne pečine (niso tako zelo strme, a občutek izpostavljenosti vseeno ne pojenja) žal ne premorejo nobene vodilne razčlembe, tako da je bil sneg le enakomerno bolj ali manj globoko poprhan čez vse pobočje. Cepini niso prijeli, oprimki so bili zamedeni, zasneženemu Hanzu je tudi težko slediti. Spodaj sva izbirala po najlažjih prehodih (naključno sva odkopala dve jeklenici), a naju je višje izmučilo praskanje po gladkih ploščah, kjer sva se za silo varovala z vrvjo. Po snežišču do bolj ali manj kopnega (zavarovanega) grebena in po njem sva na vrh prilezla ob pol petih, po sedmih urah nepretrganega vzpenjanja.

Na drugi strani se je svet (dobesedno) prestavil v povsem drugo luč. Sledila sva stopinjam čez južna pobočja (direktno v grapo, ki prereže celotno 'steno'), kjer sva sestopala po čudovito predelanemu snegu, ki je dovoljeval hitro napredovanje. Tako naju je temna noč ujela šele na Sovni glavi, ravno dovolj, da sva vsak staknila svojo buško. Z Vršiča sva se do izhodišča 'dala' prepeljati.

12.1.2005: Večerni Storžec

Avta nisva uspela pritiščati do Doma, zato sva pač toliko bolj šibala proti vrhu. Sneg je bil v Petem žrelu ravno prav trd, tako da sva še dodatno pritisnila na plin. Zgoraj sva bila potem sicer dovolj zgodnja, a tako fuč, da je bila smučarija temu primerna (plužni zavoji, povsod kjer se je le dalo tako goljufati, in to s številnimi počitki ;)

Pod steno naju je ujel sončni zahod. Premeteno sva se poskusila izogniti spustu po ozki poti, zato sva na snežišču pod steno prečila daleč v levo, vse do izteka (prvega) Žrela. No, to sva enkrat že naredila, a pozabila, da je prebijanje skozi goščavo ruševja/smrečja sicer bolj 'zanimivo', a tudi bolj utrudljivo. Za kazen naju je ujela noč.

Prvič po plazu izpred treh let sva bila skupaj v zimskem Petem žrelu; spomini so še jasni, bolečine pozabljene...

9.1.2005: Škrnatarica iz Velikega Črlovca

Zimski pristop (= smučarska smer) na Škrnatarico ali Kukovo špico poteka bolj direktno od letnega. Po strugi Velikega Črlovca do 1250+ m, levo v plitvo grapo, ki vodi proti steni Tičarice in še pod njo desno v Gulce, kjer se smer združi z letno normalko. Smučanje tako s Škrnatarice kot s Kukove špice je ocenjeno s III+.

Spodaj sva se prehitro veselila stopinj, a so bile žal 'frišne' in sva predhodnike prehitela že v grapi pod Tičarico, tako da nama mestoma predirajoča skorja v Gulcah ni ušla. Razmere so bile drugače dobre, skorja zelo trda/pomrznjena in je večinoma držala. Na vrhu žlebu, ki z Gulc pripelje na glavni martuljški greben (tik pod vrh Škrnatarice), se brez najvišje točke nisva zadovoljila. V okornih pancarjih je pri plezanju sicer bolj slab občutek, a je bil sestop s pomočjo vrvi b.p. (nad skokom je nov štant za spust).

Navkljub 'blagi' strmini (40°), je pomrznjen sneg zagotovil polno koncentracijo, nižje se žleb malo položi, čez spodnji skok sva pa zaradi nezalitosti skočila kar peš. V Gulcah sva izbirala direktne prehode, v grapi nad Črlovcem pa ni veliko manjkalo, da bi sestopala kar peš (že rahla skorja in ozko snežišče sta obupna kombinacija)...

8.1.2005: Špik nad Nosom (čez ostrogo Secjons)

Na Nevejskem prevalu (staro slovensko ime je V žlebeh) sva pri natikanju smuči osupla nad dejstvom, da sva pse pozabila doma. Nisva se pustila motiti, cilj sva obdržala (Sedlo Buinz, nekje 2480m, med Špikom nad Nosom in Špikom nad Špranjo), le pot sva poskušala skrajšati/prilagoditi in po prvi shojeni zadevi zapustila cesto, ki vodi proti Pecolu. Stopinje so naju kmalu zapustile, midva sva čimbolj v levo sledila zasneženim potkam v nepregostem gozdu, kjer sva na stiku s cesto Pecol - Krni dol trčila ob razvaline večje stavbe, ki sva jih glede na zemljevid določila za planino Larice.

Zatem je šlo z najino orientacijo in željeno smerjo vse narobe, a sva bila za 'zgrešen' pristop neverjetno bogato nagrajena. S ceste sva nekaj časa iskala primeren prehod navzgor (zelo, zelo gosto) in na bližnjem robu odvila po 'čistini', ki pa se je kmalu sprevrgla v goščavo, kamorkoli si le pogledal. Trmarila sva navzgor, se zatikala ob vejevje, plezala čez zaraščene pečine in gazila vse globlji in bolj namočen sneg. O orientaciji ni bilo govora, saj se razen drevja v najini smeri ni videlo prav nič. Pobočje se je vse bolj ožilo v sleme/greben in šele na drevesni meji sva ob pogledu na Vrh Krnega dola nejeverno dojela, da sva na grebenu, ki prek rame Secjons vodi do Škrbine Riomoz (midva sva vseskozi zmotno mislila, da sva preveč levo - torej na vznožju ostroge Piron del Larice, Macesnove vilice).

Po pravici zapisano, sva na mestu obupala. Levo v željeno krnico Livinal del Buinz (normalni pristop za Sedlo Buinz) nama zaradi dolgega sestopa ni dišalo, lahko bi zaključila in odsmučala tudi v smeri Krnega dola, a naju je le premagala radovednost velikega števila ogromnih železnih branikov, ki so se vrstili proti Secjonsu, 1977m (zaščita pred plazovi, za koga in kdo neki jo je dal zgraditi?).

Sam greben se je srečno izkazal za lahko prehodnega, tudi snežne razmere so se kmalu izboljšale, tako da je nadaljevanje postalo en sam užitek dolgih razgledov. Na Škrbini Riomoz sva se za hip vrnila v 'civilizacijo' (možen je tudi dostop po grapi s planine Krni dol, prav tako po prostranih pobočjih s Pecola - številne sledi so pristopile po grapi in odsmučale na drugo stran) in nadaljevala na desni strani po edinem zalitem prehodu preko pragu, ki prereže celotno pobočje med obema špikoma, okoli 2200m. Navzgor sva sledila sledem kozoroga, a naju stopinje žal niso držale, tako da sva se do vrha še lepo nagazila. Pod sedlom sva zavila levo proti Špiku nad Nosom, a se je snežni jezik tik pod vrhom, ki sva ga dosegla po lahkih skalah (10-20m), žal končal.

Vršni (večerni) razgledi so bili bogato plačilo za vložen trud, za nameček je bila tudi smučarija nad pričakovanji. Zgornji del proti pragu sva prevozila po široko pobeljeni desni strani (od zgoraj, nekaj dni stari smučini), nad pragom sva prečila daleč v levo, kjer sva poiskala sledi 'najinega' zasneženega prehoda. Ta del je tudi edina večja težava spusta, ki bi ga ocenila s III.

Pod pragom naju je sprejel še odličen 'kvazi pršič' in odvihrala sva naravnost navzdol po krnici Livinial del Buinz. Vmes so naju presenetili kozorogi (takšni kapitalci niso zelo pogosti), nižje kloža, potem pa spet pršič proti cesti Pecol - planina Krni dol. Smučine so naju pripeljale do prave planine Larice, ki z jutranjimi razvalinami seveda ni imela nič skupnega, in še naprej do ceste, po kateri sva pribrzela v nočno in megleno Nevejo.

Turo močno priporočava!

6.1.2005: Iz Podna na Palec

Proti Žlebu sva iz zatrepa Podna (Mlaka, Avstrijci se 'dosledno' držijo izvirnika: Märchenwiese - pravljični travnik ;) zastavila čimbolj naravnost in se v gozdu 'začuda' močno zaštrikala, tako da sva zgoraj na škrbini (Žleb, 1914m) le nemočno sprejela, da je Vrtača izpadla iz večernega programa.

Na drugi (bližnji) strani proti Palcu je žal izgledalo spihano, a Palec vedno tako izgleda. Navkljub temu, morda prav zaradi tega, sem na vrh nesel smuči in norčevo upanje, ki pa me je prevaralo, saj je bil prehod okoli roba (čez gladko ploščo) kopen. Drugod se je s Palca celo dalo smučati.

Na škrbini sva se borila z efektom lijaka, saj je veter tako silovito vlekel čez ožino, da sva se v Žleb morala dobesedno vreči. O obupni smučariji po predirajoči skorji nimava lepih besed, za nagrado naju je spodaj gozd še enkrat nadvse 'ljubeznivo' sprejel in izpljunil šele po dolgotrajnem prepričevanju (pred mrakom si je, če ne maraš naokoli po normalki, pametno ogledati dober prehod, drugače te čaka daljša borba z goščavo).

2.1.2005: Pod Kriško steno

Da bi lahko 'uničevala' pršič, sva iskala zavetje pred 'škodljivimi' vplivi sonca, vetra in smučarjev. Pod Kriško steno je bil pršič do nedelje še povsem nedotaknjen, za utiranje smučine sva bila pa malce prepozna...

1.1.2005: Montaževa visoka planota

Cesta na Pecol je tako položna, da omogoča imenitno smuško laufarijo. Po tako temeljitem ogrevanju, sva mislila, da bova kar en, dva, tri tudi na Škrbini Vrh Strmali (2201m), a naju je vse do nje varala optična zanka ogromnih razsežnosti Montaževe visoke planote. Za razvedrilo so skrbele cokle na psih, za katere nisem imel pojma, da lahko sežejo tudi čez 10cm debeline :(

Brez nevarnosti pred plazovi se da s škrbine po slemenu nadaljevati še 100m višje proti Montaževemu ostenju, kjer sva vzpon zaključila. Zadovoljna z videnim (težje smučarske variante v območju Poliških Špikov se odpirajo ena za drugo) sva se po mešanici mehke/trde/predirajoče/namočene skorje 'prekopicovala' navzdol.

arhiv