Višina:     4061 m

Težavnost: PD

Izhodišče: Pont, Aosta, Italija

SABINA'S WAY:  Avgust 1993. Iz najvišje ležečega kampa v Italiji (1960 m) se zjutraj odpravimo proti Rifugo Vittorio Emmanuele II (2735 m). Pred odhodom skušamo rezervirati ležišča na Rifug-u, vendar je baje vse zasedeno. Vseeno se odpravimo na pot. Pot se cikcakasto vzpenja, precej položna je in gre zelo naokoli. Med potjo vidimo svizca, ki z značilnim žvižganjem opozarja svoje prijatelje na prežečo nevarnost. Rifugo je velika zgradba z ogromno ležišči in zimsko sobo. Na ležišča v zimski sobi čakamo do poznega popoldneva, vmes pa se kratkočasimo z opazovanjem okolice. Zvečer se ulije, mimo bajte se sprehodi trop kozorogov, naredi se lepa večerna zarja, shladi se.

Drugo jutro vstanemo okoli 4ih in se po zajtrku odpravimo čez ledeniško moreno, kjer nam pot kažejo tudi kamniti možici. Dan je lep. Ko pridemo do ledenika, se navežemo, saj je led že precej gnil. Ob vzpenjanju prečimo nekaj manjših ledeniških razpok. Pot se zlagoma vzpenja, dobro je shojena. Ljudi je veliko, naveze so pred in za nami. Po kakih štirih urah hoje smo pod vrhom, ki pa ni zasnežen. Vzpon na vrh pomeni nekaj metrov plezanja po skalni stopnji z oceno II. Tam je pravi kaos. Naveze se drenjajo, čakanje na premik za par korakov je prav utrujajoče. Kakih 5 metrov pod vrhom se odločimo, da za vsako ceno ne bomo lezli prav do kipca Marije na vrhu, saj zaradi gneče, za zadnjih nekaj metrov porabimo kakšno uro. Mariji zato le pomahamo in se, kar se da hitro (spet traja kake pol ure) spravimo nazaj na sneg. Navzdol grede je sneg že južen zato komaj čakamo na zadnjo razpoko, po kateri se razvežemo in jo vsak po svoje uberemo naprej v dolino. Pot čez moreno je povsem odveč. Od Rifuga naprej gre lažje, saj je pot lepa in široka. Postavljanje šotora v kampu pomeni precejšen napor, zato pa zvečer kmalu vsi z lahkoto zaspimo.