|
|
Višina: 4061 m Težavnost: PD Izhodišče: Pont, Aosta, Italija SABINA'S WAY:
Avgust 1993. Iz najvišje ležečega
kampa v Italiji (1960 m) se zjutraj odpravimo proti Rifugo
Vittorio Emmanuele II (2735 m). Pred odhodom skušamo rezervirati ležišča na
Rifug-u, vendar je baje vse zasedeno. Vseeno se odpravimo na pot. Pot se
cikcakasto vzpenja, precej položna je in gre zelo naokoli. Med potjo vidimo
svizca, ki z značilnim žvižganjem opozarja svoje prijatelje na prežečo
nevarnost. Rifugo je velika zgradba z ogromno ležišči in zimsko sobo. Na ležišča
v zimski sobi čakamo do poznega popoldneva, vmes pa se kratkočasimo z
opazovanjem okolice. Zvečer se ulije, mimo bajte se sprehodi trop kozorogov,
naredi se lepa večerna zarja, shladi se. Drugo jutro vstanemo
okoli 4ih in se po zajtrku odpravimo čez ledeniško moreno, kjer nam pot kažejo
tudi kamniti možici. Dan je lep. Ko pridemo do ledenika, se navežemo, saj je
led že precej gnil. Ob vzpenjanju prečimo nekaj manjših ledeniških razpok.
Pot se zlagoma vzpenja, dobro je shojena. Ljudi je veliko, naveze so pred in za
nami. Po kakih štirih urah hoje smo pod vrhom, ki pa ni zasnežen. Vzpon na vrh
pomeni nekaj metrov plezanja po skalni stopnji z oceno II. Tam je pravi kaos.
Naveze se drenjajo, čakanje na premik za par korakov je prav utrujajoče. Kakih
5 metrov pod vrhom se odločimo, da za vsako ceno ne bomo lezli prav do kipca
Marije na vrhu, saj zaradi gneče, za zadnjih nekaj metrov porabimo kakšno uro.
Mariji zato le pomahamo in se, kar se da hitro (spet traja kake pol ure)
spravimo nazaj na sneg. Navzdol grede je sneg že južen zato komaj čakamo na
zadnjo razpoko, po kateri se razvežemo in jo vsak po svoje uberemo naprej v
dolino. Pot čez moreno je povsem odveč. Od Rifuga naprej gre lažje, saj je
pot lepa in široka. Postavljanje šotora v kampu pomeni precejšen napor, zato
pa zvečer kmalu vsi z lahkoto zaspimo.
|