Višina:     4807 m

Težavnost: F

Izhodišče: Chamonix, Francija;

SABINA'S  WAY: 4. avgust : Les Houches (1000 m) - Refuge Tete Rousse (3167 m) – Refuge de l'Aiguille du Gouter
(3817 m)

Ob 7.30 nas prva gondola iz Les Houches odpelje do višine 1800 m nad morjem. Tam  skoraj 1 uro čakamo na vlak, ki te na kratki progi dvigne na višino  2373 m.

Najprej hodimo cikcak po poti skozi pokrajino, ki izgleda kot odlagališče rjastega železa. Kmalu smo pri Baraque Fosteriere des Rognes na višini 2768 m, ki je res samo baraka. Kar hitri smo, saj je večina ljudi z vlaka za nami. V nadaljevanju smo po  poldrugi uri   že na prvem ledeniku in vidimo Refuge de Tete Rousse ('teto Rozi'). Direktno nad našimi glavami se prične spuščati helikopter, zato se brezglavo umikamo. Dvakrat dnevno je potrebno  reševanje ljudi, ki se poškodujejo pri izredno nevarnem prečenju ozebnika malo više.

Nadaljujemo pot in kmalu smo na tem mestu. Gregi in Dejan sta hitro čez, jaz pa čakam v vrsti za približno desetimi Slovenci, ki se kar ne zmigajo. Končno pridem na vrsto.

Ko smo vsi trije srečno čez, se prične vzpon po grebenu,  mestoma  II. stopnje. Zadnjih 100 višinskih metrov je celo zavarovanih, verjetno zato, ker je tam že precej snega. Od ozebnika do bajte približno 500 višinskih metrov. Dejan mi na nekaterih mestih pokaže lažjo varianto vzpona, za kar sem mu zelo hvaležna. Ob pol dveh popoldan smo že vsi pri Refuge du Gouter. Bajta Gouter je postavljena na rob ledenika. Spravimo se v vrsto za ležišča. Morali bi rezervirati, pa nismo. Popoldan posedamo v bajti ali zunaj, pijemo, jemo, opazujemo ljudi, čakamo na večer in spanje. Končno dobimo 2 postelji na skupnih ležiščih in spravimo se spat. Bajta je nabito polna, tako, da večerjamo (najdražje makarone v življenju) v izmenah, nekateri spijo na stopnicah.

5. avgust – Mont Blanc (4807 m) Takemu spanju se bolj težko reče spanje, saj se vsakič, ko se obrnem, zbudim,  zebe me, drugič se odkrivam, nekdo bruha,… Ob 1h vstanejo prvi. Zajtrkujemo na stopnicah. Zunaj sije luna, kar mrzlo se mi zdi. Spravimo se na rob ledenika, kjer se navežemo. Ob 2.20 krenemo. Večinoma hodimo brez luči, saj luna daje dovolj svetlobe. Preseneti me strmina. Večkrat, na mojo pobudo, počivamo. Za nami je videti precej lučk, se pravi, da gre precej navez proti vrhu. Tudi pred nami so. Nekateri, tako kot mi, hodijo v temi.

Končno se pot malo položi in ko zavijemo okoli hriba se prične celo rahlo spuščati. Zagledamo Bivouac Vallot.  Težko hodim. Na Vallot-u na 4362 m dobro piha. Dogovorimo se za postanke na 40 korakov. Tako je malo lažje. Greben me preseneti s svojo ožino.  Gledam pod noge in nič ne mislim. Ko se greben konča, je pred nami spet nov ko pridemo na njegov vrh, je pred nami spet nov. Dani se. Veter še vedno piha. Srečamo prve naveze z vrha. Nismo več daleč. Greben se položi in vedno širši je. Na vrhu smo.

Izza oblakov na vzhodu prične vzhajati sonce. Hitimo s slikanjem.  Mraz je. Od bajte do vrha smo hodili slabe  štiri ure. Razgled me kar malo razočara, saj so vse gore naokoli precej nižje – ne vem kako sem lahko pričakovala kaj drugega.

Na vrhu v vetru vztrajamo 15 minut in skušam si čimveč vtisniti v spomin. Odpravimo se nazaj navzdol. Greben se mi ne zdi več tako ozek. Nekajkrat se umaknemo nasproti prihajajočim navezam. Naredil se je dan in sonce obsije greben. Lepo je. Spet slikamo. Navzdol gre precej hitreje. Kmalu smo spet pri Vallot-u.

Spustimo se na ledenik Col du Gouter. Čaka nas spust do bajte Gouter.  Pri bajti.me zdela  utrujenost. Dogovorimo se za  45 minutni postanek. Vmes malce zadremam.